tako. novo leto je tu. vsi veseli, polni pričakovanj........jaz pa prazna, žalostna, nesrečna.......sem poročena, mamica, ampak jaz nimam nobene volje v življenju. z možem si non stop očitava, se kregava, v vsaki malenkosti najdeva povod za štrajt. boli me, da je včasih štrajt pred otrokom, ki ni kriv ničesar. jaz se možu umikam, ne želim, ne prenesem njegovih dotikov, poljubov......najraje bi se ločila, ampak ne zberem poguma. zato, ker me je strah, da bi videli, da nisem uspela obdržati zakona in zato, ker sama finančno ne bi mogla plačevati stanovanja in ostalih stroškov. sicer živimo v hiši, ampak sploh ni opcija, da ostanem tu, niti finančno, niti tako-da bi mi potem skoz očital, da sem jaz ostala tu. v preteklosti sva že imela burne trenutke, ampak je nekako šlo. sedaj pa enostavno........meni gre na živce vse, sploh ne vem, če ga imam še rada. vsak dan se zbudim zoprna sama sebi. niti ne vem, zakaj pišem tole.........res mi je težko, ampak ne zaupam se nobenemu, je lažje igrati farso srečnega zakona. čeprav je to bedarija, ugotavljam.

Utrujena si, a ne? Fajt je del lajfa - če imata dva različne poglede na svet. Vendar ga vedno povzročata dva, čeprav včasih izgleda, kot da ima eden mnogo bolj prav kot ta drugi. Ne vem ti povedat kaj naredi. To veš samo ti sama. Zakaj ga ne moreš sprejet takega kot je in zakaj te vse tako zelo moti....? A veš, navadno s tem, da greš narazen nič ne rešiš....vsaj ne dokler ne razčistiš v svoji glavi, kakšne nazore imaš (zgrešene v bistvu), kaj bi sploh rad v lajfu in kako se boš tega lotil. En velik problem ogromnega števila parov se mi zdi to, da se ne zavedajo, da je življenje tako zelo težko (ampak res mnogo težje, kot so si kdaj predstavljali, sploh če so bili navajeni relativnega udobja od doma), da če oba ne sodelujeta maksimalno in z vso vnemo, da postane že tako težek lajf še mnoooooogo bolj težek in navadno potem oba kloneta. Včasih se potem za brez veze pričkata in zgubljata energijo, ko bi bilo toliko lažje se objet in pogledat v učke in se enostavno imeti rad. Tako da se meni zdi, da moraš najprej to pri sebi rešit - kaj in kako bi rada živela, na kakšen način mislim, kaj pričakuješ sploh od partnerja in podobno. V vsakem primeru, takem ali drugačnem.

kar nas ne ubije nas okrepi!

Se bi kar podpisala pod Ginin post, ker se mi zdi, da iščeš potrditve pri tem, da ti nekdo reče, da zapusti svojega prtnerja .
Vsi se kregamo - jaz imam sploh takšen zakon, ker sva si totalno različna- ampak vem, da imam podporo v njem, da me ljubi, da sva le skupaj celota oziroma, da smo mi trije celota.
Med prazniki se ponavadi dogaja še več prepirov, ker smo vsi več doma- cela družina in če ne drugega pride do prepira kaj se bo kuhalo za večerjo.
In od lenarjenja postanejo ljudje še bolj živčni, nervozni in preveč razmišljajo o problemih in potem pride do raznoraznih zaključkov.
Počakaj še par dni, ko bo v življenje spet prišla rutina in potem razmišljaj o tem in mogoče ne bo tako hudo.

nalepkica  se mi zdi, da se vsak kdaj tako počuti,...

poskusi s kakšnim hobijem, ki ti bo zapolnil praznino, ki jo delajo pričakovanja,...
še bolje, če bi imela skupen hobi in s tem novo, svežo temo za pogovor,...

se podpišem pod vse troje zgoraj

_____________________________

They said we should all pay our tax with a smile. I tried- but they
wanted cash.

Mene je pa tale stavek zelo zmotil. Sama sicer najbolje veš ali se zakon še da rešiti in ali je v tem odnosu mogoče pričakovati, da boste še kdaj lahko doživeli in zaživeli v pravi družinski harmoniji. Ampak veš, zavedati se moraš, da je življenje dolgo in škoda bi bilo, da bi bila vseskozi nesrečna. Včasih si je pač bolje drzniti, zbrati vso svojo moč in pogum ter storiti korak naprej. Najtežji je začetek, ko je potrebno kolesje zasukati, ko pa se 1x začne vrteti, moraš biti le dovolj močna, se boriti in vzdržati vse pritiske. Ja, gotovo je na začetku neke nove poti težko, zelo težko, vendar lahko z mislijo na boljši jutri to premagaš. Glej z drugačne perspektive... kaj pa je tisto eno (prvo) leto, v katerem je najbrž potrebno požreti največ gorja, proti toliko in tolikom lepšim, mirnejšim letom, ki te še čakajo brez njega.

Lahko pa da se vendarle motim. Če so med vama še iskrice, ki bi znale obuditi ter povrniti v vajin odnos prijetnejše trenutke, potem moraš biti ravno tako odločna. Povej mu, da ne želiš, da vajin zakon potone, pogovorita se. Kdaj pa kdaj pogoltni kakšen očitek, presliši kakšno opombo, predlagaj, organiziraj čimveč izletov, naj se vam dogaja, hodite na obiske, med ljudi, v naravo, kino, kosilo, podari kakšno pozornost... Pa čimveč fizičnega kontakta imejta. Pa ne mislim (samo) seksa. Nekoč sem sem gledala en dokumentarec, da naj bi 5 minut objemov dnevno, rešilo vsako zvezo pred propadom. Tako, da dovoli si biti prismuknjena. Zaplešita v dnevni sobi, privij se k njemu, dovoli mu poljubov... brez tega, menim, da nimata (lepe) prihodnosti.


_____________________________


•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•
*...*..:::: ...*...*...*...*...*...*...*...*...:::::..*...*
•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•

Žal mi je, da je za tvojo osebno srečo tako pomembno, kaj si mislijo drugi. Predvsem, ker 'nisem uspela obdržati zakona' ni neko kriminalno ali nečastno dejanje in tudi na življenje 'teh, ki bi videli', kaj dosti ne vpliva, ali ostaneš ti poročena ali ne.

Finančne in premoženjske razmere so seveda vredne premisleka, ker nekje je treba živeti, se obleči in jesti. Tukaj je treba pač nekaj energije, vreči vse skupaj na mizo, razmisliti, se pozanimati o raznih možnostih in narediti načrt.

Zakaj se vnaprej obremenjuješ s tem, kaj ti bo on očital?

Morda je tvoj ali pa vajin skupen problem ta, da živita drugačno življenje, kot sta si predstavljala, da bosta. In zato krivita drug drugega. Ti si že tako preživcirana, da že mesece vnaprej premišljuješ, kaj vse ti lahko on očita.

Najprej poskrbi zase, kolikor le moreš. Poskusi na stvari gledati drugače, poskusi reagirati drugače. Štej do deset, ne odzvaj se na poziv k prepiru, ohrani notranji mir. Če se ne želiš poljubljati z njim, se ga dotikati, potem se pač ne poljubljaj, ne objemaj. Povej mu, da pač ne moreš. In če se bo drl nate, mu povej, da te s takim obnašanjem pa res ne bo zrajcal.

Morda je ljubezen še tu, vedar je čisto zabarikadirana. Morda potrebujeta samo malo pomoči. Morda kakšen obisk svetovalca.




_____________________________

When you stand before God, you cannot say "but I was told by others to do thus" or that "virtue was not convenient at the time."

O ne ne, vsi se ne kregamo in vsi tudi komaj ne čakamo, da bodo prazniki minili. Niti slučajno!


Nalepkica, življenje je eno samo in prekratko za to, da bi ga zapravili za prepire in nerazumevanje. Ali se pogovorita in poskušajta živeti mirno in srečno družinsko življenje, če sta oba za to, ali pa si dajta možnost, da tako življenje živita drug brez drugega.

_____________________________

Ustavi se in prišel boš!

veš kaj kregamo se lahko vsi
za dobro zvezo je treba nekaj naredit,ne pa samo polena pod noge metati
To lahko naredi vsak otrok

če ga ne ljubiš  zakaj ostajaš z njim?
Finance so samo izgovor draga moja
vedno sta 2 izhoda,sama izberita čez katerega bosta šla
jaz težko komentiram tako kot ostale,ker beremo tvojo pomanjkljivo plat.vedno pa sta 2 strani na kovancu oz. 2 plati zgodbe/ resnice
odloči se sama,v obeh primerih bo težko
Srečno

ja bumerang živi brez prepirov in nerazumevanja

Ne, brez prepirov ne živim, živim pa brez neprestanih ali pogostih prepirov in ja, živim brez nerazumevanja.
Se ti zdi to tako neverjetno?

_____________________________

Ustavi se in prišel boš!

Še dobro da obstaja internet kjer lahko pišemo karkoli

Ti že veš.



_____________________________

Ustavi se in prišel boš!

Itak

Samo toliko, da ne bo nesporazumov. Napisala sem, da je fajt del lajfa, kadar imata dva različne poglede na svet. Pozabila sem dodati, da je pogoj, da vsak od njiju skoraj vselej vztraja pri svojem. Če je fajt del lajfa, v katerem ni razumevanja in ne ljubezni, potem je brez smisla vztrajat, vendar je vprašanje, če ne bo v naslednjem zakonu enako, ker si boš ali izbrala iste sorte deca, ali pa ker je krivda enako mnogo pri tebi, nalepkica. Zato je boljše prej razmislit, kaj življenje zate sploh je, ali si kje v lajfu videla moškega, ki je take sorte, toliko idealen, kot ga ti želiš, ali je to iluzija, imaš realne predstave ali si domišljaš pravljico? Nimam pojma, kako je pri tebi doma, premalo si napisala, da bi lahko sodila. Vsekakor pa moraš razmislit, kaj ti je najbolj pomembno v skupnosti, partnerstvu, da tisto lahko poiščeš, pa kjerkoli že - pri tvojem ali pri novem. Pa seveda da ceniš tisto, kar imaš, če imaš. Včasih marsikaj ne vidimo. Nimam pa v resnici pojma, kako pri tebi je, to sem pa že napisala.  

Meni je doma fajn in nikakor, na noben način mi ni boljše kadar sem v službi. Sem skoraj malo žalostna, da se prazniki bližajo koncu. Spet norišnica in nič kaj dosti časa.

V stanju, v katerem si zdaj, bi ti šel na živce tudi idealen moški. Ne rečem, da tvoj mož ni pripomogel k temu, kar imata zdaj, a vendar, če bi vedela, kaj si želiš sama, če bi se poznala, bi bila odločitev o smiselnosti tvojega zakona lažja.. . Premisli, ukrepaj, poišči pomoč!

ps: in res se ne kregamo vsi po vrsti! Midva se skregava približno enkrat na mesec zaradi gospodinjskih zadev in podobno, ponvadi to pomeni pet minut glasnega govorjenja...ne gre mi na živce skoraj nikoli ipd (skupaj sva pa petnajst let). Pa nisva sedirana človeka, sva po značaju drugače oba kar eksplozivna,

mi2 se pa sploh ne kregava(ce izkljucim kak moj izpad 1 x na mesec pa pol)

mogoce je pa to narobe....

< Sporočilo je popravil miska_mccute -- 2.1.2010 12:11:03 >

Naj ti povem... jst sm strašno eksplozivna oseba in sem potrebovala kar precej ,,treningov,, samokontrole. Lahko pa sedaj sama zase rečem, da sem dosegla svoj notranji mir (imam se rada in se spoštujem, spoštujem svoje otroke, svojega partnerja in ljudi okoli sebe). Včasih sem bila pobudnik prepirov, al pa sem sam čakala, da kje poči. Sedaj? Dojela sem, da bistvo življenja nisem samo jst in moji problemi, da se svet ne vrti samo okol moje ,,riti,,. Itak, da mi še kdaj pokrov dvigne, vendar sem se naučila, da takrat raje z otroci zapojem in zaplešem. Torej preusmerim energijo v nekaj pozitivnega. Mogoče se to sliši mal prismuknjeno, ampak sem sedaj raje mal prismuknjena, kot pa da malčki gledajo živčno in tečno mamo in kreg pri bajti. Ti pa lahko zagotovim, da smo bolj srečni. Ja, je pa težko narediti prvi korak, težko si je priznati, da nimaš vedno prav, težko je začeti živeti drugače. Ko pa ti vse to uspe......ma ne znam opisat občutkov.....probaj, pa boš videla.

< Sporočilo je popravil jaknik1 -- 2.1.2010 12:33:00 >

hvala za komentarje oz. nasvete. res je, najprej moram sama pri sebi razčistiti kaj sploh želim. in se res naučiti, da je treba tudi popuščati, ne pa samo svoj prav uveljavljati. mi je pa nasvet od jaknik1 zelo všeč, bi ga mogla upoštevati.

se podpišem

_____________________________

Radi se imejte in se veliko smejte

Poskušaj najprej stopiti do otroka in zagarantirati, da povod ni on, če se je že zgodilo, da sta se kregala pred njim. Naj ne nosi krivde, sploh, če kdaj kaj ušpiči in je kregan, ker otrok ni nikdar prepričan, da se ne kregajo starši zaradi njega. LČe pa  še liši, toliko več povoda. Ne stopaj na bum, vzami si čas, vzame si gan naj še mož in naj vsak pove otroku, da ga imata rada, čeprav se vidva ne razumeta, vendar da se ne razumeta zaradi sebe in da ni nič kriv.
Če obstaja še kak del po želji skupnega bivanja med seboj, vzemita si čas, morda si naredita predah in bo tisto prehodno obdobje povedalo kako in kaj, glede na to, da po tolikihh letih čutiš taka občutja. Vendar, najprej, jih daj vedeti možu, ne v napadu. Če ne gre drugače, pa madonca, žensake, pišite na roke pisma, na papir, na tipkovnico, ko vas nighče ne bo motil, prekinjal in mu pošljite pismo kot "tazaljubljene" in še prej razložite, zakaj ste se odločile za tak korak. Tako bo tudi čas za premislek, predno vam podaodgovor.

Igrati? Karkoli s čustvi? Nikdar se ne obnese! Nikdar. Pa tudi sporov ni, če smo si ljudje fleksibilni skozi Ego. Nestrinjanje še ne pomeni spor ...

< Sporočilo je popravil Repka -- 4.1.2010 5:25:33 >

prodajta kar je skupnega in nato štartajta od tu naprej vsak zase. tako bosta oba imela nekaj kapitala in bo začetek lažji...

Jest te čist zastopim, vendar nisem na mestu, da bi ti solila pamet, bom pa še sama mal pojamrala...

Moj zakon je tud "drugačen" odkar imava otroke. Moža na trenutke sploh ne poznam. Včasih se zdi, kot da bi bilo enako če ga ne bi bilo.

Sin je star dobro leto in pol, gre šele septembra v vrtec, hči ima dobre 4 mesece.

Mamino delo se itak nikoli ne ceni, je samo po sebi umevno in v zakon dobi še nekoga za pedenat. Ko rečem, da bi morala delati kakšno popoldne, da potrebujem mir (torej da bi on skrbel za otroke), me samo debelo pogleda s kavča in očita da samo jaz potrebujem denar. WTF

Vstajam ob šestih ali prej, spat hodim ob polnoči, vmes od a do ž opravil od pedenanja tamalih do kuhanja, delo, gospodinjenje, itd. itn.
On vstane kadar vstane, včasih kaj naredi, včasih nič. Kakor ga prime. Luči obeša že celo leto, pred tem naj bi nekaj štemal (že več kot pol leta ni vrat na stopnišču ker čakajo da se štemarca sama zalaufa), drobtine so obvezno na mizi in pultu ko (vsaj) pospravi krožnik za seboj v stroj.

Da bi opral perilo? HAaahahaha! Likal? HAAAAhahaha saj mi gre kar na jok.

Zavedam se, da sem sama sposobna in nakupa hiše in skrbeti za oba otroka, pa vendar še ne želim vreči vsega stran. Oba avta sem kupila jaz, vse servise plačujem jaz, vso garderobo za vse 4 kupujem jaz, hrano, notranjo opremo, dopust, kosila in večerje zunaj, gledališče, šport, vse financiram jaz.
Pa nima veze, vem, da imam veliko srečo, da lahko to počnem. Vendar, še vedno nobenega spoštovanja.

Moji starši so ločeni, stari starši so ločeni. Morda je moj vzorec kar mal premočan zanj. Preden sva se spoznala sem skrbela zase, živela sama, v glavnem neodvisna od staršev.

Jasno da se ne vrti vse okoli mene ampak služkinje pa tud ne bom špilala. Ok za otroke že dokler ne znajo sami poskrbeti zase, vendar za moža?? Bu?

Ko sva se spoznala je bil tko lušten atletski tipček z iskricami v očeh. Kaj je danes? Saj na trenutke je še vedno tisti pogled v očeh, vendar atletski trebuh je prekril orenk vamp.
Sama skrbim za svojo postavo in po dveh porodih imam manjšo konf. št. kot pred prvo zanositvijo.

Mah ne vem. Kisa se mi od utrujenosti, pol pa pride do takih blodenj.

ROOOOOOONJAAAAAAAAAAAAAAAA helpmi

Aja pa še to...NIKOLI si nisem mislila, da bom kaj takega pisala na net, vendar mi je daj malo lažje.

< Sporočilo je popravil AnjaPH -- 9.1.2010 10:46:27 >