Moj fant je star 26 let in ima anoreksijo.:( Sedaj je že skoraj mesec dni v bolnici, kjer se zdravi. Jemlje tudi zdravila proti depresiji, ki jo imajo baje vsi bolniki z motnjami hranjenja.
Imava 2,5 let starega fantka, s katerim se ukvarja kadar je pri volji. Sedaj odkar je na zdravljenju je boljše. Tablete jemlje že ene tri mesece. Prej mu je dal lubčka, ko je prišel iz službe in to je bilo to.
Sedaj pa se z njim tudi poigra. Zadnjič sva bila pri njemu na obisku in se je z otrokom žogal, ga previl, se objemal...tako da je izboljšanje vidno.:)
Zanima pa me če ima kdo kakšne izkušnje z anoreksijo ali drugimi motnjami hranjenja?
Ker mu niha razpoloženje, skor skoz je zamorjen, nima nobene volje-vse to je del bolezni. Stojim mu ob strani, ga imam rada in vse ampak na momente se mi zdi da se zadeva nikamor ne premakne. Saj vem, da je to zdravljenje dolgotrajno, ampak sem mogla mal pojamrat.
Hvala za vaše odgovore.

moja sestra je prebolela anoreksijo in bulimijo (ti dve bolezni se običajno pojavita v paru). lahko bi ti napisala kaj o tem na privat, se mi pa zdi v redu, da se tudi o tem pogovarjamo "na glas". to je res ena huda in dologtrajna bolezen. značilnosti so, kot si že sama povedala motnje hranjenja, menjava razpoloženja (depresija, evforija), izkrivljena samopodoba... moja sestra se je z boleznijo borila dolga leta. torej: jaz sem prva opazila, da je nekaj narobe in nato opozorila starše. komaj sem jih prepričala, saj so bili mnenja, da se to dogaja samo v ameriških filmih (to je bilo 7 let nazaj; sestra je bila tedaj stara 22 let). ko smo spoznali za kakšno bolezen gre, je bilo sila težavno z resnico soočiti tudi sestro. anoreksiki resnico lahko dolgo, dolgo skrivajo pred ostalim svetom, njim samim se pa zdi, da se imajo pod kontrolo in je z njimi vse v najlepšem redu. v bistvu smo stopili skupaj (cela družina), sestro vodili do zdravnikov, psihiatrov, skupin za samopomoč, bioenergetikov. predvsem pa veliko, veliko delali znotraj družine (izleti v naravo, druženje, pa tudi strogo nadziranje hranjenja, teže...).

kake 2 leti smo se ubadali z akutno boleznijo, da je sestra pričela nekaj malega jesti in hrano tudi sprejemati. potem pa smo se ukvarjali s sekundarnimi problemi (mesečnega perila ni imela 5 let, problemi z vezmi, kostmi, zobmi, jetri, slabokrvnost, izpadanje las...in seveda delo na njeni samopodobi). anoreksijo je premagala. kasneje je pomagala mladostnikom s podobnimi težavami, začela se je aktivno ukvarjati s športom in zdravim načinom življenja. sebe je sprejela takšno kot je in se ima rada. danes je zaposlena, poleg tega se pa resno ukvarja z alpinizmom.

pot je bila trnova in večkrat za celo družino skoraj pogubna, vendar nam je uspelo. naj ti tale moja zgodba vlije volje in upanja, da boste našli način kako pomagati vašemu atiju k ozdravitvi. za kakšne bolj konkretne podatke sem ti pa na voljo tudi "na privat".

lp, Magi*:rozica:

Potrpet in počakat kot si sama že omenila zdravljenje je dolgotrajno.
Glede anoreksije ne vem nič vem pa kaj je depresija.
Grozno zahrbtna nepriznana bolezen ki napade dušo in ne moreš,pa tudi če hočeš ven iz labirinta.
Brez volje,pred sabo ne vidiš cilja,samo neskončno praznino in najmanjši problemček je za depresivnega človeka nerešljiv ogromen in povod da še globlje zapadeš.
Kljub letom pod zdravili,sedaj ko sta dve leti in pol da jih ne jemlejem,se vrnejo občasno črni dnevi,ko vidim okoli sebe vse negativno in ne vidim izhoda in kar je najhujše..jaz ki tako ljubim življenje,si želim da se ne bi zjutraj zbudila.
No dovolj...še naprej mu tiho stoj ob strani,ne sili vanj,ne sme bit pod pritiskom.Še trnava dolga pot je pred vama,toda kot sem prebrala so že prvi sončni žarki.
Potrpljenje!!!!

Sama nimam te izkušnje, vem pa, da lahko ljudi s podobnimi izkušnjami najdeš v različnih samopomočnih skupinah. Mogoče se lahko obrneš tudi na svetovalnico MUZA, pa ti bodo oni svetovali, kam naprej. Ne trpi v bolezni samo tvoj :love:. Kot si napisala, je ob tem najbrž hudo tudi tebi in ti lahko koristi, da se o tem pogovarjaš z drugimi s podobnimi izkušnjami, da se lažje spopadeš z boleznijo in mu na ustrezen način pomagaš. O Muzi pa tule:
http://users.volja.net/muza1/links.htm

Hvala. Sej Muzo že poznava, je hodil tudi tja preden so ga sprejeli v bolnišnico. :)