Pozdravljeni!

Oglašam se prvič, čeprav že nekaj časa prebiram tele strani.

Sem mama, tudi moj sin je "drugačen" in "poseben", zaostaja v razvoju, ima epilepsijo in kdo ve kakšna diagnoza nas še čaka...
In vendar je najbolj zlat sonček...

Različne teme, različne usode... pa vendar nihče ne spregovori o tem, kako se spopadate s težavami v zvezi s šolanjem...

Nihče ne spregovori o postopkih usmerjanja in težavami v zvezi s tem ...

Nihče ne spregovori o terapijah in naših izkušnjah s strokovnjaki, ki naj bili nam in našim otrokom v pomoč ... pa so nam vedno??

Ali je to res samo moj problem ali nas je več?
 
Ali si ne upamo ali ne znamo?

Tole samo za začetek ... preveč je vsega, kar me teži in verjetno tudi vas ...

LP
katruša

 
Tudi jaz sem epileptik oz. ozdravljen epileptik. Če te kaj posebnega zanima mi piši, z veseljem ti bom odgovorila.
No zaradi epilepsije sem v osnovni vedno zaostajala za vrstniki.

_____________________________

Deily @ Nateja @ Natisa

27.4.2005- DAN, KO ME JE RAZVESELILA HČERKICA NATEJA
21.3.2010- DAN, KO JE NATEJA DOBILA SESTRICO NATISO

lp.
Rade volje bi ti kaj napisala vendar moram počakat do jeseni,ko bo šel v šolo.Se mi zdi,da smo tukaj bolj mamice z manjšimi otroki.Če pa katera je bo se že oglasila.Se slišimo v jesen kako bo tam.

Se oglašam z druge strani, šolske.

Ja, pred leti sem učila epileptičnega otroka. Otroka, ki je poleg hude epilepsije, imel tudi druge zdravstvene probleme in bil tudi vedenjsko zelo problematičen.
Prišel je v prvi razred, neobremenjen. V smislu - ni bil še usmerjen, ni imel nalepke. Ker, poglejmo resnici v oči, ti otroci imajo nalepko!
Mati je zdravnica in je za svojega otroka izbrskala vse, kar se je dalo. Kar je v običajnih primerih prava redkost.
Otrok je dobil spremljevalko, na papirju samo fizično, v resnici pa skoraj prof. razrednega pouka, ki mu je pomagala pri urah pouka in z njim resnično individualno delala. Ravnatelj je poskrbel, da je to delovno mesto dobila absolventka, ki je delo hvaležno sprejela pa čeprav je bila plačana samo za srednješolsko izobrazbo.
Kajti jaz kot učitelj, med tem ko učim, ne morem. Ne da nočem, ne morem. Z otrokom sem lahko potem še dve uri dopolnilnega pouka in kako uro individualne učne pomoči, če mu je dodeljena.
Torej - na tem, da otrok dobi fizičnega spremljevalca, do katerega ima pravico, delaj še pred všolanjem.

Otrok ni zmogel niti minimuma od minimuma, dosegel ni niti minimalnih standardov znanja. In to niti od daleč.
Vendar sem ga kljub vsemu spustila naprej kot še marsikaterega drugega. In tudi v prihodnosti bom počela tako.
Kdo pa sem jaz, da bom zavirala otroka, ki mu je/bo v življenju že brez šole težko, kdo mi daje pravico, da krojim življenje temu otroku?! Ker, resnici na ljubo, je otrok, ki pade razred, stigmatiziran za celo življenje.
In me prav nič ne briga, če ni pošteno do drugih, in me prav nič ne briga, da OŠ zahteva minimalne standarde znanj. Si vzamem to pravico, če mi takega otroka dajo v razred.
Torej, poišči pravo šolo in predvsem pravega učitelja.

Besnim pa nad državo in starši, ki pustijo otroke z velikimi problemi v redne OŠ, saj le te zanje ne poskrbijo tako kot bi morale. Saj na papirju se lepo bere, resnica pa je daleč daleč zadaj. In so učitelji še najmanj krivi!

Jaz sem se večkrat vprašala, če bi svojega otroka, ki ima težave, vpisala v redno OŠ. In po nekaj letih sem si odgovorila, da ne bi. Stigmatiziran je veliko bolj, učno pa dobi veliko manj.

Se podpišem pod vse, kar je selena napisala, še prav posebej pa sem prišla do citiranega zaključka letos, ko imam spet otroka s posebnimi potrebami v razredu. Sicer ima težave na čisto drugem področju, pa vendarle. Slovenija je daleč od inkluzije teh otrok, imamo samo vključene otroke, katerim program ni prilagojen tako, da bi lahko sledili s svojim tempom. Od njih se zahteva skoraj enake reči, kot od vseh ostalih. NI bistvene razlike. In ne, ne omogoča jim program redne oš, da bi šli naprej s svojim tempom, še omejuje jih pri tem, ker ostali hitijo s programom po "urniku". Zafrustrira jih in zakompleksa. Ne ne, zelo slabo je poskrbljeno za vse otroke, ki niso "po jusu". In najbolj žalostno, da jaz, kot učitelj, težko kaj dosti pomagam. Lahko otroka spustim naprej, vendar otrok v redni oš ne napreduje pol toliko, kot bi v šoli s pp, ker tam ima en učitelj 4 otroke, in se ukvarja zgolj z njimi, pa napredujejo s svojim lastnim tempom, tukaj pa kljub pomoči 5 ur na teden, ne zmore otrok niti minimuma od minimuma določenega za tisti razred. Npr. mi jemljemo zdaj št. 10. Otrok pa ne zna ne seštevati ne odštevati do 5 še, sploh ne razume, kaj naj bi to bilo. Jaz bom šla naprej na števila do 20, on pa se bo samo vedno bolj zapletal ob številke, ki mu nič ne pomenijo. Kaj bo naslednje leto s števili do 100 in še kasneje? Samo v vedno večji temi bo otrok. V šoli s pp bi ga počakali, da gre tako naprej, kot on zmore. Na koncu leta bi najverjetneje nekaj zmogel, v redni oš pa niti tistega ne, ker smo "odbezljali s snovjo naprej".
Seveda je pa odvisno vse od tega, kako velike težave ima otrok. Manjše se da premagat, večjih pač ne.
Zagovarjam pa menenje, da če ne veš, kaj bi bilo bolje, da poskusiš z redno oš, zgubiti nimaš kaj. Premisliš si še vedno lahko. Če bi pa potem moral otrok dneve in dneve, leta in leta non stop samo garat v šoli in doma, brez oddiha, pa meni to ne bi bila cena za narejeno šolo. Bolj važna je otrokova psiha, da se on počuti ok, da bo v življenju srečen. Zavedam pa se, da je meni "lahko" takole govorit, da ko je človek sam na tem, da se čisto drugače počuti in čisto drugačne skrbi ga obhajajo. Kar prav gotovo je skrb in strah za otroka eden najhujših strahov, ki ga človek lahko doživi.

Mamice, pogum. Jaz verjamem v vas. Tako zelo vas je življenje prisililo, da ste močne. Vem da boste svoje otroke naredile srečne, ne glede na vse vaše skrbi. In ne glede na to, kako bo s šolo, se bo dolgoročno še vse rešilo, boste videle, da se bo.  Veliko sončka vam želim, pa dobre volje in moči, da pregurate to šolo, pa katerokoli že!

Gina in Selena,zelo dobro sta  napisali. V vsem se strinjam z vama.

Res je ,eni starši hočejo preveč s svojimi otroki doseč.Enostavno se ne morejo sprijaznit ,da imajo otroka s p.p.

Poznam eno  mamico ,ki ima otroka s p.p. in hoče po vsej sili dat otroka v redno šolo ;jaz pa si tako želim ,da bi naša Ajša uspela tako daleč ,da bi lahko šla vsaj v šolo s prilagojenim programom.

Bom najsrečnejša mamica ,če ji bo uspelo.

lp

V odgovor predhodjicama, ni vsak otrok z p.p. tudi otrok z učnimi teževami.Moj sin je gibalno oviran in ima dodeljenega stalnega spremljevalca, na učnem področju pa trenutno blesti in ga obravnavajo kot bistrega učenca.Ima sicer vedenjske težave,ki so po pogovoru z strokovnimi delavci značilne za bistre otroke.
Karkoli konkretnega vas zanima glede usmerjanja in pravic otrok z p.p.,se mi lahko javite tudi na z.s.,ali pa tu postavite vprašanje in vam bom z veseljem odgovorila,če bo v moji moči.Sicer ne poznam težav glede otrok,ki zaostajajo v razvoju,vendar mislim da je postopek usmerjanja podoben pri vseh in vam bodo najbrš strokovnjaki sami svetovali,če je vaš otrok glede na težave "primeren" za redno šolo,ali je za njegovo počutje in zdravje bolj primerna šola z prilagojenim programom.
Svetujem vam,da predvsem izrazite svoje želje,opažanja in otrokove potrebe pri vsakem strokovnjaku,ki vas bo vodil pri usmerjanju.    

Drage sogovornice!

Najprej hvala za vse lepe misli in razmišljanja.

Pravzaprav sem šele zdaj ugotovila, da tale forum ni ravno pravi za to, o čemer bi rada govorila. Namreč moj otrok je že šolar. Ampak nisem še uspela najti drugega foruma, ki bi "pokrival" nas šolarje. Našla sem sicer forum Fundacije za pomoč otrokom, pa je sumljivo neaktiven. A kdo ve za kaj v zvezi s tem ali podobnim? Sporočite, prosim...

Zelo se strinjam z vami.  Ne, redni program kljub vsem zakonskim zagotovilom ni primeren za naše otroke. Še ne - žal...  če sploh kdaj bo.

Jaz nisem rinila z glavo skozi zid, nisem upala in želela. verjela sem, da bo OŠPP to, kar naj bi bila. Pa ni ... Resnično ne želim narediti krivice vsem dobrim pedagogom, ki verjamem, da obstajajo in hvala jim, ampak...

Vsem vam želim dobre učitelje, take z velikim srcem. Take, ki  jih naši otroci še toliko bolj potrebujejo, pa so žal tako redki ... Upam, da jih boste našli.

Nisem "ena tečna preveč ambiciozna mama", vem, kje so meje, pa vendar mislim, da si naši otroci zaslužijo več. Tole pišem pravzaprav samo zato, ker verjamem, da je še kdo, ki misli podobno.... Pa se nekako ne slišimo in ne najdemo. Z vstopom v šolo nastopi pri starših popolna apatija. Vsi smo pod pritiskom, ali bo otrok zmogel ali ne, zato nihče ne upa nič reči. Samo po vogalih se "šušlja" in to je vse. In zgodi se nič, pa bi se moralo... ker si naši otroci to zaslužijo!

Resnično ni moj namen, da bi vam jemala pogum, nasprotno. Borite se in vztrajajte. Pa veliko sreče vsem.

Oglasite se...

LP
katruša