Na govorilnih urah, nam je učiteljica, za našo drugošolko rekla, da je med poukom zelo zasanjana in ne posluša, ko pa je potrebno neko stvar narediti, pa se dogaja, da naredi narobe, ker ni poslušala, ko je učiteljica dajala navodila!
Prav tako je počasna, za vsako stvar si vzame čas, ko riše, riše počasi, ko piše, piše počasi, kot da ima ogromno časa! Edino, ko je treba iti "noret", tam je hitra!
Drugače je brihtna, snov ji je takoj jasna, tako pri matematiki, kot tudi pri slovenščini, kar ji razložiš in poveš, si tudi takoj zapomni!
V začetku, se mi je zdelo, "eh, pa saj bo že, je še pač majhna", sedaj pa me že malo skrbi!
Zanima me, ali je imel kdo kakšen podoben primer in kako ga je rešil oziroma ima kakšno idejo, kako bi jo
vzpodbudili, da bi bila pri pouku in pri nalogah bolj zbrana in ne več tako zasanjana in počasna!

_____________________________

VELIKO STVARI LAHKO POČAKA
VENDAR NE OTROK.
OTROKU NE MOREŠ REČI - JUTRI.
NJEGOV ČAS JE DANES

Gabriela Mistral,
Nobelova nagrajenka

Moj mulo je tak - kot bi bil ves čas na tem svetu njegov.  Prave rešitve nimam, ker sem ugotovila, da če ga stvar zanima, potem sam od sebe pospeši, če ga ne, pa ne naredi nič kaj konkretnega, četudi sedim zraven njega in malo manj kot jaz držim svinčnik v roki. Tako, da pač guramo iz dneva v dan. Vmes malo težim, malo se skregava, malo on popusti, malo pospeši, da prej neham težit - skratka, toliko, da je stvar pač narejena. Še najbolj pali to, da mu povem, da če bo tako dolgo mečkal, mu bo zmanjkalo časa za vse ostalo, kar rad počne.

Pri nas je učiteljica rekla, da mu je parkrat vzela odmor da je potem delal ko so se drugi igrali in očitno mu to ni bilo preveč pri srcu, ker se sedaj kar potrudi, da naredi pravočasno. Seveda je pa odvisno od otroka - mogoče je pa nekomu vseeno če se ne igra med odmori.

Kot, da bi opisala našega, tudi 2r. Ko dela doma domačo nalogo kar gleda vmes v zrak pa nekaj sanja.Drugače pa je ful priden ampak zgubi preveč časa po nepotrebnem.

Mene so že v vrtcu seznanili s tem, da imam ogromnega sanjača. Pa sm jih opozarjala v prvem razredu, da naj mal pritisnejo nanj, da ne bo kasneje problemov, pa so mi rekli, da je še majhen. Pol sem v drugem razredu spet opozorila, da naj ga mal probajo pospešit, pa so mi rekli, da  bo to prerastel. No, pol smo pa prišli v tretji razred, pa so se začele mal resne stvari dogajat v šoli, sm pa začela poslušat, da je Nik v svojem svetu, da ne dohaja kar pišejo(pa mu je res 3/4 stvari manjkal v zvezkih), da sicer je zelo pameten in da z znanjem nič ne zaostaja, vendar da je moteč za razred, ker je vedno miselno odsoten. Jst sm se sicer doma pogovorila z njim, zmenila sva se, da v primeru, da bodo stvari v zvezkih nepopolne sledi kazen ( al brez računalnika kak dan, al vikend doma namesto pri babici...). Sem jim pa tut v šoli povedala, da sm jih dve leti opozarjala na obtoječi problem, pa se nikomur ni zdelo pomembno ( še celo po nasvetu logopedinje, ki je zelo dobro poznala njegov problem sem jim povedala, da ga predrami dotik npr. po licu ali rami), zdej naj pa tut oni kaj naredijo na tem. No sicer so se stvari mal spremenile, sam res hitr ne bo pa nikol, ker on res vse v življenju dela počasi (se oblači, umiva, je, se igra...). Priznam, da sem bila nekaj časa zelo obremenjena z njegovim paralelnim svetom, sedaj ga pa pač sprejemam takega kot je. Pač ga moramo zelo pogosto opozarjat, da naj pohiti, pa ko on hiti, si pač vzamemo mal več časa .

No, sej moj drugi sin je pa njegovo čisto nasprotje. Je živahen, hiter, hoče 100% prisotnost, kar je pa tut po svoje zelo naporno. Zdej pa julija pričakujemo tretjega in verjamem, da me skor nič več ne more presenetit.

Tudi jaz imam drugošolca,že v prvem razredu ni poslušal in ko sem ga vprašala zakaj,mi je odgovoril,da mu ni zanimivo,ker on to že zna.Letos ista pesem stvari si takoj zapomni,kar delajo naredi v petih minutah,preostalih 40 minut pa sanja ali pa moti druge in čveka.Nimam pametnega nasveta kako bi rešila problem,jaz upam da bo našega minilo samo od sebe in bo začel poslušati,doma je isto nalogo bi lahko opravil v 5 minutah,ampak pri njem traja 1 uro,ker dela zraven še 1000 drugih stvari.

Ojoj, sam da ni naša edina.

Te skrbi če dolgo traja toel res. Naša je 1. razred. Se je pokazal, isti problemček. Sem bla v šoli že 1. mesec,... na pogovoru.

So res neki umetniki to ne vem povedat. Že ko se zjutri preobuje v copate, čekira kdo je prišel v garderobo, kdo zadaj gre, kje v kotu je kak pajek,... v glavnem vse jo zanima, zraven pa počasiiiiiiiii.

Pri pouku smo rešili tako, da je bližje pri mizi učiteljice, da ji manjkrat pozornost uide kam drugam. Se izboljša pa pol spet mal pade. Baje pomanjkanje koncentracije za daljše obdobje.

To je "problem" našega šolskega sistema. Žal, eden izmed mnogih. OSebno se mi zdi živa katastrofa, da so 6. letni otroci v šoli, da morajo delati domače naloge itd. Se spomnite kako je bilo v naših časih? Dejansko smo se cele popoldneve igrali! V naših državnih šolah drugega kot otroka spodbuditi ne morete/mo, ker je sistem naravnan tako, da je otrokom izjemno težko, če kaj zamudijo. Tempo  pa je izjemen.

Sicer pa ni nič čudnega, če so otroci zasanjani. Jaz lahko govorim za waldorfsko pedagogiko (no tudi za to splošno), da o takih otrocih govorimo, da so še speči. Lani sem imela v razredu deklico, ki je dejansko odplavala v svoj svet. Nič ni pomagalo. Lahko si ji povedal stokrat pa ni nič pomagalo. Seveda ni! Če se pa otroci do 7. leta učijo samo s posnemanjem (čeprav se nam kdaj morda zdi, da ni tako). Na koncu sem opazila, da je mala točno vedela kaj bi mogla delati v danem trenutku (recimo poslušati navodila) pa je raje risala. In da z besedami nisem mogla do nje. Se je pa zbudila, če sem jo nekaj sekund samo opazovala. Potem je dvignila pogled in se le nasmejala in dejansko pospravila stvari in poslušala. Za take otroke bi potrebovali učitelji več časa, a ga v javnih šolah žal ni.

Morda še en podatek ... za take otroke (a ne pred 7. letom) je dobro, če veliko hodijo. Naj hodijo bosi po kamenčkih na morju, doma le v nogavičkah, se igrajo z zemljo, z blatom, naj delajo stvari, ki prizemljujejo. Pri njih se izogibamo rolarjem, kotalkam, rolkam in drugim stvarem, ki jih dvigujejo od tal. Običajno so to tudi otroci, ki ne morejo sedeti na mestu, z obema nogama na tleh. Kar pa je tudi en izmed kriterijev za vpis v šolo.

Aha pa še nekaj sem pozabila dodat ... pri vsem tem je pomembno kakšen temperament ma otrok - od tega je odvisno kje sedi. Ravno tako pa je to kje sedi odvisno od dominantnosti čutov (to pa je splošna pedagogika).

Otroci, ki imajo dominantno levo oko, vidijo bolj na desno, otroci z desnim pa na levo. In če k temu dodamo še dominantnost ušes ... potem kmalu vidimo, da otrok, ki ima dominantno levo oko in desno uho, ne bo ne videl ne slišal več kot pol stvari če bo sedel na desni strani razreda.

Evo, o tem smo se ravno včeraj pogovarjali... Delam v šoli in ena kolegica je jamrala, kako je eden od otrok v 1. razredu noret, ker mora sedet in reševat učne liste - in besede, ki jih je uporabil... uh... Ampak sem rekla, da ga razumem, ker bi jaz odreagirala enako, v njegovih letih, če bi me v nekaj silili. In tudi, kolikor se spomnim, sem. V mali šoli je bilo tako, da smo se ves čas igrali, imeli smo pa občasno, enkrat na teden se mi zdi, zvezke, v ketere smo delali grafomotorične vaje. Spomnim se samo tega, da je bil moj zvezek obupen in sem se lahko trudila na vso moč - črte niso bile ravne. Katastrofa. V šoli sem potem imela najlepše zvezke - še sedaj jih ima ena ravnateljica. Sem pa znala brat pri 3, pisat pri 4 - ampak bilo je tako - črke so bile prave, če je zmanjkalo prostora je bilo pa malo na okoli napisano. Čeprav sem v bistvu vse znala, sem v mali šoli, če se meni ni zdelo - počečkala cel list, ko se meni ni dalo risat na zahtevo... In sem bila takoj označena, da imam neke "učne težave" - sem pa kasneje bila čisto nasprotje in sem dobila Zoisovo štipendijo. Zdaj opažam, da je v šoli veliko nadarjenih otrok - veliko jih zna pisat že zelo zgodaj, pri 4 letih, to je danes že čist običajno. V šoli imajo pa težave - po moejm imajo že vsega kmalu poln kufer...

Ja, ko naša četrtošolka dela domačo nalogo, sploh matematično, je to stres za vso družino . Jočemo, se deremo, smejimo, sanjamo, gledamo skozi okno,.... Vse, samo delamo ne?! In potem mi tovarišica reče: saj vem, da ni vzgojno, pa vseeno, obljubite ji kakšno nagrado, če bo sodelovala. Haloooo?! Kaj pa naj ji obljubim, da bo njo na tem svetu zanimalo in da ji ne bo vseeno, za cel svet in za njo samo .