Ne morem verjeti, da je vse to res, pa vendarle je. Odšel je. Zapustil nas je, mene nosečo v 3 mesecu in hčerko staro 6 let.

Rada bi razumela zakaj, pa ne morem. Med nama ni bilo nobenih velikih prepirov, seveda so bili vzponi in padci, vendar na odnosu je treba graditi in ne vse pustiti in oditi "na lepše", mar ni tako?

Skupaj sva se odločila za drugega otroka in kmalu sem tudi zanosila. Ko pa sem mu vsa vesela povedala novico, on ni pokazal prav nobenega veselja. Takrat sem začutila, da nekaj ni ok. Pomislila sem, da ga mogoče skrbi sprememba, ki jo otrok prinaša in da bo še vse lepo in prav. A vse je šlo samo navzdol. Večkrat me je besedno zelo prizadel, postajal je človek, ki ga nisem poznala. Popolnoma drug. Pričela sem slutiti, da nekaj ne bo v redu, nisem spala, nisem jedla, jokala....skrbelo me je za otročka, ki ga nosim pod srcem. A to njega sploh ni prizadelo. Ko sem šla na nuhalno ni niti vprašal kako sem opravila. Nič. Samo še 1x mi je povedal, da si tega otroka nikoli ni želel.

Včeraj pa direkten udarec, ko mi reče, da bo odšel. Seveda sem bila v šoku, pa če sem to še bolj pričakovala, nisem mogla verjeti, da je vse to res...da so vse moje slutnje resnične. Dozdevalo se mi je tudi, da je prisotna pri tem tudi tretja oseba (ženska), vendar sem sama sebe mirila, da pretirano delujejo moji nosečniški hormoni in imam tako prehude slutnje. Najbrž nisem hotela verjeti. Potrdil je, da se z eno videva, sicer naj me ne bi prevaral, vendar pa bo možno, da bo z njo. Glavni razlog za odhod navaja, da pač z menoj ni več srečen, da se mora najti ... da hoče biti srečen. Seveda je sreča vsakega pomembna. Če nisem srečna jaz, tudi ostali ne bodo okoli mene. Ampak sreča je tudi družina. In tu je treba graditi, na odnosih. In ne le oditi k drugi in upati, da boš tam bolj srečen.

In kako naj jaz moji zlati hčerki povem, da očka več ne bo tu? Zelo sta povezana, je zelo občutljiva in vem, da jo bo to zelo prizadelo. Bojim se zanjo. Bojim se tudi za nerojenega otroka. Kako naj se notranje umirim, ko pa vsa bolečina seva po mojem telesu, ko ne morem nehati jokati, ne morem jesti in spati?

Vem, da je na meni, da postanem trdna, da bom živela za moja dva otroka....vendar me je strah. Strah me je te nonstop prisotne bolečine, izgube človeka, ki sem ga resnično imela rada in ljubila, strah me je prihodnosti. Kako bom sama vse to zmogla? Vem, da bom, drugega mi ne preostane....najbrž rabim le malo tolažilnih besed. Zmedena sem...ne morem razumeti. Še teden nazaj je bilo vse ok, sedaj pa tako. Resnično ni bilo nobenih hudih prepirov med nama, tudi včeraj mi je še rekel, da me ima rad kot me je imel vedno...ne razumem ga....kako lahko kar tako zapustiš otroka in nosečno partnerico?

 Samo objem ti pošiljam, pa želim ti, da se čim bolj poskusiš umiriti. Si pa ne predstavljam skozi kaj greš... Srečno

Zakaj ti? On naj ji pove - kar je skuhal, naj pa še poje. Ne rečem, vsak ima pravico odit, samo ni pa treba tebi razlagat, zakaj se je on to odločil, kar sam naj ji razloži.

Kar se tiče stresa in vpliva na otroka, pa ti lahko iz izkušenj povem, da nima takega vpliva, kot nas strašijo. Sama sem imela med zadnjo nosečnostjo precej razburkano življenje, dobila res tudi nosečniško sladkorno (po mojem mnenju zaradi stresa), vendar to na malega ni čisto nič vplivalo, bil je najbolj zadovoljen dojenček od vseh treh! Zjoči se, jaz sem se tudi, to ni slabo, pusti bolečini, da gre ven! Nič ni narobe, če te pupa vidi jokat! Bo vsaj vedela, da si ti tudi človek in da tudi pokažeš svoja čustva. Kadar sem sama zelo žalostna in jokam pred njimi, pa pridejo do mene, jim povem, da se včasih pač kaj takega zgodi, da je človek žalosten, ampak da me oni vedno spravijo v boljšo voljo - tako kljub vsej žalosti nimajo občutka, da so nemočni, hkrati pa seveda pazi, da ne pretiravaš v drugo smer, da bi dobila občutek, da je odgovorna, da te spravi v dobro voljo. Jaz jim povem, da se bom že poštimala, ker sem se še vedno , da je pač včasih kaj tudi slabega v življenju, ampak to ne pomeni, da je življenje slabo. In da bo vedno boljše. Pomaga tudi tebi, da bolj verjameš;).

Kadar te zagrabi panika, globoko dihaj in se spomni, da nisi ne prva ne zadnja, ki je ostala brez moža v ključnem trenutku in da si močna in ti bo uspelo. Kadar je meni hudo, si rečem, da je moja babica bežala sama, s tremi malimi nekam v gore, ko so jo izdali (pa mislim, da je bila celo noseča 4.)... In si mislim: če je ona to sfolgala to, bom tudi jaz to!
Upam, da ti ni preveč slabo, ker to ziher ne pomaga... Najdi si pomoč, da ti kdo odpelje otroka za kako urco, da se lahko v miru zjočeš, iztuliš, boksaš blazine, karkoli, da lahko daš ven, čisto neomejeno, kar ob otroku ipak ne moreš. Lahko jokaš, ne moreš je pa glih prestrašit...

Prisili se v kak hobi, nekaj, za kar nisi imela časa, kar te je včasih delalo srečno. Verjamem, da te zdaj ne bo, ampak rabiš ventil, da ne boš non stop samo na to mislila.

Če se nista nikoli kregala, je to lahko tudi slabo, ker se noben par v vsem ne strinja - in če se ne kregata, to pomeni samo, da en ni povedal, kar res misli... Verjetno se je res ustrašil otroka, ki si ga ni želel, pa ni povedal prej (kar je absolutno narobe, vendar to ne pomeni, da se ne dogaja), verjetno je računal, da itak ne bo in se šel malo rusko ruleto... Gotovo je bilo že prej kaj v njegovi glavi, samo da ni dal ven. Zdaj je prezgodaj, da bi to vse sprocesirala, najprej se moraš zacelit. POtem boš pa tudi našla še koga, ki ga boš imela enako rada, življenje je še dolgo!

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Pod to se pa podpišem.
Drži se, poskusi misliti nase in na hčerko. Mali pikec je sedaj na varnem.

Strinjam se z ronjo, naj si on vzame čas in otroku razloži, da odhaja in kako si predstavlja prihodnost z njo. Vso pravico ima do svoje lastne sreče, vendar ima otroka in je odgovoren tudi za otrokovo srečo. Glede na to, da te bo pustil v res neugodni situaciji, ti lahko vsaj to breme odvzame.

Glede bolečine pa... poskusi čim manj razmišljati zakaj, ker četudi vse premisliš stokrat naprej in nazaj in spet okrog, dejstvo da je odšel, ne bo nič drugačno. Samo energijo ti bo jemalo. Ti pa potrebuješ energijo za prihodnost. Življenje se bo spremenilo, večinoma boš sama za vse. Sama praviš, da boš zmogla, ker pač moraš. V to prihodnost vloži energijo.

_____________________________

When you stand before God, you cannot say "but I was told by others to do thus" or that "virtue was not convenient at the time."

Glavo gor, pokazat zobe in se ne pustit. Če ga imaš rada, OK, boš že prebolela, on je tisti ki ga bo grizla vest, ne ti. Verjemi, ti povem iz lastnih izkušenj. Moj krvni očka zdaj po 30 letih išče poti nazaj, ker ga vest skeli. Moja mami mu z največjo lahkoto pogleda v oči, on skriva poglede.

Glavna skrb ta hip je tvoja šestletnica. Če je tvoj laverboj od njenga očeta sposoben realno in odgovorno pristopit k stvari (kar dvomim) potem ji povejta to skupaj, če ne, boš mogla žal ti ugriznit v to kislo jabolko. Izogibaj se negative, gre še vedno za njenega očeta, pa čeprav je bukselj. Umazano perilo operita mimo otrok. Nerojeno dete je lepo na varnem, ne skrbi. Ti pa lepo glavo pokonci, ni konec sveta, sam butastga deca, ki ga vsaka kikla zmeša si se znebila.

Res beda
Ampak se strinjam z nekom zgoraj, ki piše, da naj otroku kar sam razloži. Nenazadnje se je on odločil za odhod.

Vse dobro ti želim!

Ne vem ali sem storila prav ali ne....vendar čutim, da drugače ne bom zmogla iti dalje. Zvečer sem mu vse stvari spokala, postavila na prag in mu sporočila, da jih pride iskat. Ni jih še prišel...

Čutim, da je z njo in to tako zelo boli. Sem egoistična, bi mu res morala privoščiti, da je srečen z njo? Oprostite, vendar tega ne zmorem. Vse kar trenutno zmorem je jeza, bolečina, srd in nezmožnost razumevanja, da nam povzroča toliko gorja. V meni raste otrok, ki je kar naprej pod stresom...ampak to njemu nič mar. Povedala sem mu, da mu ne verjamem več nič, ko je napisal da je bil tam in tam, samo z njo ne...laže kot vedno. Sedaj mu enostavno ne verjamem več nič. Zakaj laže še sedaj, ko je že odšel? Je res tak slabič, da niti sam sebi ne upa priznati ali pa je to spet ena igra, ki je ne razumem?

Na vsake toliko časa se mi zdi, da se mi bo enostavno zrolalo. Ko samo še tulim lahko, kličem zakaj...odgovora pa ni. Če ne bi bilo otrok, bi pobegnila, daleč, daleč...tako pa MORAM stati njima ob strani. Seveda, da bom, sj jih imam rada kot nič drugega...nikoli jih ne bi mogla zapustiti. In najbrž še zato toliko bolj boli, ker ga res ne razumem kako je lahko to storil on. Ga je una res tako zaslepila? Kako lahko sploh po svetu s tem križem hodiš?

In hčerki še vedno ni razložil. Sedaj ga ne spustim več v stanovanje in nočem ga več videti, razen ko bo prišel ponjo. Razložila pa ji bom sama...ker od njega kaj pričakovati je brez veze.

Kako bi ga zalučala daleč, daleč stran in njo tudi. Mar res ona nima nič pri tem. Tako rada bi ji povedala kaj je storila...kako so lahko takšne?

Meni so bo res počasi scufalo. Groza me je prihodnjih dni, te bolečine, ki jo enostavno moram požreti. Kajti druge možnosti sploh ni. Enostavno moram, ampak to sploh ni enostavno. Prosim, lepo prosim za malo moči.

Takšni občutki so po moje normalni in nimaš drugega kot to, da greš čez to.

Poišči nekoga za pogovor, da ne premlevaš sama, sploh to, kako je on to lahko storil. To je njegov problem, da te zapusti sredi nocečnosti (po moje to naredijo samo obične pederčine) ne tvoj, čeprav posledice čutiš ti.

S kom se boš pogovarjala, ne vem, odvisno, kakšna si. Lahko je to prijateljica, sestra, starši, lahko greš do centra za socialno delo, lahko do psihologa. Poišči nekoga.

_____________________________

Kvačkam.
In #štrikam#.

Ah, daj no mir, no! Ja, super bi bilo, če bi lahko bili ves čas tako gandijevski, samo večinoma nismo. Hočemo bit srečni in če si želimo bit z nekom, si pač ne želimo, da je z nekom drugim, simpl ko pasulj!

Laže verjetno sam sebi. Ker mu je težko priznat to, kar je res - saj bi bilo vsakemu težko rečt: sem pustil nosečo ženo z malim otrokom zato, ker je ena luštna mimo prišla. Moraš met kar jajca to rečt... pa čeprav samemu sebi.

Res pa punca nima nič pri tem - če ne bi bila ona, bi bila pa katera druga, on ni odšel od tebe zaradi nje, ampak je njo našel zato, ker ni bil res tu, s tabo. To ni prav in nič ni narobe tudi če se jeziš na oba, ker en čas se boš. Pa z jezo ni nič narobe, nam da moč, da gremo naprej.


Jasno, da ni enostavno! In seveda so dnevi, ko te krivi od nemoči. Takrat si poišči pomoč, magari na forumu. Nekoga, da mu lahko pojamraš in da te postavi na noge. Ampak res imej nekoga.

Moč pa imaš - črpaj jo iz jeze, ta je odličen motivator! Samo kanalizirat jo moraš v pravo smer.
Vse dobro ti želim in da bi čimprej in čimlažje prebolela! Kadar ti bo težko, se vprašaj: "Ali bi rajši, da me ne bi tako bolelo? Če bi to pomenilo, da ga že v štartu ne bi imela tako rada, da najina otroka ne bi bila plod ljubezni, ampak enega brezvezenega odnosa?" Boš videla, da je to vseeno boljše. BOli res, ampak druga možnost bi bila še slabša. Boljše ljubiti in izgubiti kot sploh ne ljubiti, je rekel nekdo pameten...

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/