Hvala Oki za posredovanje te povezave.

http://www.youtube.com/results?search_query=breastfeeding+on+demand&search=Search




_____________________________

Gospa sem.

Zelo rada bi povedala kaj si mislim, vendar bi zaradi svojega negativnega pogleda na celotno stvar verjetno v očeh nekaterih spet izpadla NESTRPNA kar pa jaz sigurno nisem, zato se bom besednih komentarjev vzdržala, simbolno pa...

Amazona, zaradi drugacnega pogleda res ne bos izpadla nestrpna. Mnenje je eno, zgrazanje in posmehovanje pa drugo. Ali ti to v isti kos dajes?



_____________________________

Gospa sem.

Po pravici nisem pogledala do konca. Imam isto mišljenje kot pri odaji o dojenju. Vse tako v nulo pretiravajo da se ti nakoncu nekaj kar se ti je prej zdelo čist normalno zameri. Karikatura v glavnem vsaj zame.
Pa ne vem po kaki logiki pri uni drugi ženski mož ne spada v posteljo k njej in otrokom
Prvi par je pa doma. Od česa pa živijo

Mislim enkrat se bo treba zbudit v realen svet v katerem rabiš denar za hrano ipd., v katerem otroci odrastejo in je priporočljivo da so samostojni ne pa da živijo samo za mami, svet v katerem je super da se otroci družijo z drugimi otroki in se navadijo oz. vidijo kako drugi živijo, v bistvu čas ko bo taka ženska izgubila ves smisel življenja ker bodo otroci odšli(kar je normalno) in se bo smilila sama sebi. Potem bomo pa čez 30 let brali, moja tašča je tak zmaj, moj mož je mamin sinko, mož ima raje mamo kot mene....

Seven nevem če ti ločiš, mnenje je lahko tudi zgražanje, posmehovanje pa definitivno ni mnenje..medtem ko sem ti že zadnjič napisala, nisem se posmehovala niti norčevala...zgražala sem se.
p.s.: tale post lahko zbrišeš ker vem da ne spada v to temo, samo odgovorila sem ti...pa brez zamere!

Ta odlomek je iz avstralske komercijalne televizije, oddaja 60 minutes. Ko so to zaverteli je tudi tukaj sprožil kar vročo debato, saj kot vidite je novinarka se kar posmehovala tem staršem. Ta novinarka je zapeljala, vsaj avstralsko mater, ker je mislila da bo dojenje predstavljeno kot nekaj pozitivnega in ne posmehljivega. V Avstraliji je veliko staršev zagovornikov rutin in učenja otrok na samostojno stanje (knjige Gine Ford so uspešnice). Tukaj "učijo" otroke spati z "controlled crying". Vendar ravno zadnje čase se je pojavilo par knjig na tržišču, ki je obsoja te metode in vedno več ljudi je ki se nagibajo k metodam "attached parenting".

Jaz osebno mislim da če starši si lahko privoščijo in se odpovejo službi tudi prav. Kar se tiče učenja doma, to prakticirajo na avstralskih kmetijah že kar nekaj časa, ker so oddaljeni tudi po 100 km od naslednje kmetije... torej nič tako čudnega. Prav tako dojenje do ne vem katerega leta, tudi prav če jim tako paše. Jaz ne mislim da to na noben način škodi. Kako dolgo bom dojila ne vem, toliko kot bo nama obema pasalo in ne toliko časa kot mi bodo drugi rekli da je prav.  

Mi je bila zelo všeč izjava mame, ki je rekla, da ne vidi sebe kot šefico otrokovih čustvenih potreb.(oz. nekaj takšnega).
Tale psiholog oz. psihiater je pač podal eno mnenje. Malo me moti, da ni bilo še alternativnega mnenja kakšnega drugega strokovnjaka. Edino kar se strinjam z njim je, da otrok potrebuje neke meje, vendar sumim da bi on in jaz do teh mej prišla z enako potjo

Glede tega, da sta oba straša doma - če jim paše in če lahko preživijo sploh ne vem kaj je tu spornega
Dolgo dojenje - že stokrat obdelana tema
itd, itd,...









_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

 

Ja, takileh imamo pa po Sloveniji kar nekaj, sploh če pogledaš forum Odnosi..Pa se mi zdi, da niso posledica AP vzgoje, glede na populacijo, ki prakticira AP v Sloveniji...


_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Skuštrana, se mi zdi, da jih kar nekaj prakticira AP vzgojo, ampak tega morda niti ne vedo oz. tule na forumu ne obešajo tega na veliki zvon, ali pa celo nočejo povedati da jo, ker je bila tule malo narobe predstavljena.

Jaz sem dobila občutek, da je tule na RR (od tistih, ki ste bolj glasno zagovarjale AP vzgojo) edina dojela poanto tega in to tudi uskladila s prakso raho. Tisto, kar si pa ti zadnjič napisala (pod temo, "a sem čudna" oz. nekaj v tem stilu) pa za moje pojme ni AP. No, je AP, ampak A ni attached ampak anarchy... Sori. Moje mnenje, pa nočem se prerekat.

Mamini sinčki pa niso posledica AP ampak posledica razvajenosti. In AP ni razvajanje.



_____________________________

Mirna - 19. 12. 2003
Zarja - 30. 10. 2006

Se popolnoma strinjam z viv!!!

Res zanimiv video oz. zanimiva videa, Seven. Res je fino slišat še kakšno strokovno mnenje na takšno temo, ta psiholog iz videa ima za moje pojme zelo prav, predvsem glede tega, da  način življenja kot ga ima družina A in to totalno podrejanje otroku že meji na zapostavljanje otroka.

A se komu čisto zares zdi ok, da:
- oba starša pustita službo, da sta lahko 24/7 z otrokom?
- da mati spi z otroki v isti postelji, oče pa drugje?
- da je tisti oče iz familije nr.1 rekel, da on ne verjame v šole, da ne ve, zakaj bi tujec učil njegove otroke, če jih pa lahko sam?

Zaključna misel se mi je pa zdela res lepa: malo manj pretiravanja in obsesije pa bo pot do odraščanja lepša in lažja za vse! Prva naloga staršev je za moje pojme ta, da otroka vzgojijo v samostojno osebo, ki bo kot odrasel človek sposoben živeti odgovorno in neodvisno življenje in imeti svojo družino. Ne vem če je po takem sistemu vzgoje to ravno mogoče   


_____________________________

Idealni moški ne pije, ne kadi, ne vara, ne kvartopiri, ne obstaja. (ruski aforizem)

Hvala Viv!

No, rada bi povedala naslednje:
Ap je filozofija, ki si jo pač lahko razlaga vsak po svoje. Vendar menim, da vzgoja v fanatičnem sledenju APju trenutno pri nas ni mogoča. Zakaj? Zato, ker je naloga vsakega vsaj malo odgovornega starša, da otroka pripravi na življenje v družbi, družba pa nam postavlja meje in merila, se pravi obnašanje, ki je zaželjeno. Slepo sledenje eni filozofiji te slej ko prej pogubi.

Moje mnenje na filmčke?
starša a) - fajn, da ta si privoščila, da sta oba doma (nama bi to uspelo samo, če bi najin sin bil princ William); če pač doji otroka, je to njena lastna odločitev (četudi mi je pa tisto dojenje osemletnice mal mim - drugi film), kljub temu, da si ne zamišljam, da bi Črtomira djila do vstopa v šolo; nikakor pa mi ni jasno, kaj delata punčki na mizi (meni bi najverjetneje para pihala skozi ušesa), saj miza ni narejena za sedenje in kako je tista petletnica očetu mrtvohladno rekla idiot. Halo? A je to AP, da svojim staršem praviš idioti????? In zaradi tega se mi zdi, da to nikakršna AP družina, saj sta to deklici najverjetneje morali nekje pobrati. In AP nisi, če si nenehno z otrokom in če ga dojiš do **** let in če lahko spi s tabo v potelji. Pa očetova izjava, da lahko svoje otroke uči enako kot v šoli???? Ja, če ga ne zmerjajo z idiotom, bi še šlo... . Se mi zdi, da sta ta starša malo preveč zaverovana v svoj prav.
mama b) - brez pleničk? brez vozička? - kje pa je bil očka? Jah, sedaj še gre (8 mesecev, mislim, da ima malček), ampak kaj pa bo, ko bo otrok večji? Saj so pa vsi pripomočki narejeni zato, da nam olajšajo delo in če jih imamo, še nismo sužnji sodobnega sveta...
mama c) - njej je pa za ploskat. Ona razlaga, da je AP, mali pa se zraven dere ko hijena in uveljavlja svoj prav...

To je pač tako, če skušaš nekaj narediti samo po knjigah in ti trije primerki so fantastični kazatelj tega, da je slepo sledenje nekim smernicam lahko popolnoma mimo.

Seven, tole sem zdaj verjetno že sedmič prebrala. Vedno isto. Mislim to, kar si nazadnje napisala. Kaj pa vem no, če to pripomore k razumevanju Ap- ja ali kaj že.

Oprostite, vaša gnada, da si drznem brati  in komentirati vaš forum. Ne bom več...komentirala...brala pa še in si milsila svoje, bo tako v redu?

Raho, vredu si napisala. Vsi ekstremizmi so lahko nevarni.



_____________________________

Gospa sem.

No, končno, da se v nečem strinjam s teboj

Viv, post, ki ga omenjaš in je bil napisan pred časom sem napisala predvsem zato, ker sem mnenja de je zelo veliko staršev dandanes preveč pokroviteljska do svojih otrok. Napisan je bil zato, ker sem mnenja, da se morajo otroci nekatere stvari naučiti sami, skozi igro, skozi raznorazne "neumnosti" saj se na napakah vendar učimo. Da jih moramo kdaj pustiti past, da bi se znali pobrati. Seveda je zelo neodgovorno in skrajno nepremišljeno, da jim pustiš vse, zato pa jaz svojo učim o stvareh, ki so res nevarne. Na smrt se boji električnih vtičnic, ne gre blizu pečice, ker je au in oče (vroče), na miru pusti radiatorje, da ti ne omenjam že skoraj preveč paničen strah pred avti in cesto. Zdi se mi smiselno, da otroka naučim, kaj v življenju je res nevarno ne pa da non stop stojim za njim in se derem ne to, ne ono, pusti to,...Zelo mi je bil všel stavek Divjakove, ki sem ga nekje prebrala. Rekla je nekaj v tem smislu, da če želimo vzgojiti samostojnega otroka, potem mu moramo pustiti, da ko shodi tudi pade in se sam pobere...Če pa želimo odvisneža potem smo mu non stop za petami in ga pobiramo. Zakaj je bil post napisan na forumu AP? Ker se mi ni dalo ukvarjati s plazom obtožb, da sem neodgovorna mama, samo zato ker sem malo "drugačna", ker sem vedela, da bo sledil val o tem, kako je takšno ravnanje oh in sploh neodgovorno. Ja, včasih se res vparaša le kako je moje dete preživelo z menoj teh 27 mesecev Menila sem, da se bo pa na podforumu AP našel vsak kdo, ki bo razumel kaj sem hotela povedati. In zakaj.

Smisla AP pa tako ali tako večina ne razume, ampak ok. Tako pač je.

Smisel AP-ja je , da otroku pokažeš, da ga imaš rad pa kakršenkoli že je. Da si vedno z njim, tudi če je poreden, siten, tudi če prejoče pol noči, tudi če noče spat ob 7 uri,...Smisel je, da razumeš, da ima tudi otrok svoja čustva, svoje potrebe, ter da ima pravico vsa ta čustva in potrebe izraziti, Točno tako kot starš. Tako kot starši marsikaj pričakujemo od svojih otrok, tako tudi otroci marsikaj pričakujejo od nas. Pomembno je, da znaš otroku postaviti meje brez velikega poseganja v ta njegov jaz in njegovo "zasebnost". Pravzaprav je pravo poslanstvo AP- ja sodelovanje med staršem in otrokom. Se poplnoma strinjam, da naj bi otroci ubogali, ne strinjam pa se z načinom kako nekateri starši to dosežejo, ker najlažje je otroka zlomiti, nihče pa se ne vpraša kaj bo s tem otrokom čez 10, 15 let ( ja, verjetno bo postal eden t.i. težkih pubertetnikov) in kdo mu bo zacelil te rane iz otroštva.  Glej, končni rezultat vsake vzgoje naj bi bil tako ali tako enak. Vsak vzgaja zato, da ima vzgojenega otroka, je pa velika razlika v poti in med sredstvi ki jih različni straši na tej poti uporabljamo. Kdo ima bolj prav pa tako ali tako ne bomo nikoli vedeli, tako da je nekakšno veliko razpravljanje v tej smeri čisto mimo. Jaz samo vem kako sem bila vzgojena sama in vem, da takšne vzgoje ne želim za svojega otroka (pa mi ni nič manjkalo - v materialnem smislu; samo malo več topline in pristnega odnosa, pa pogovarjanja, pa spoštovanja mojega mnenja,...) Zdi se mi smiselno, da v družini obstaja medsebojno spoštovanje. Tako kot otroci spoštujejo tebe, tako moraš tudi ti spoštovati njih. Če želiš da te otroci "jemljejo resno" potem moraš tudi ti njih obravnavati skrajno resno.. S polno ljubezni ter potrpljenja.In strpnosti.


_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Moj odgovor na vse poste...

A veste, kdaj ste lahko 100%, da delate to, kar delate, dobro (se pravi vzgajate otroka in z njim sodelujete):

Ko vas pričaka na vratih in reče:
Moja mamica je prišla.

Ter se vam vrže v objem

To sem včeraj doživela. In se več nič ne sprašujem, če sem prestroga ali če delam z otokom pravilno.

Raho, tole si zelo lepo povedala, samo kaj nimajo vsi otroci radi svojih staršev, pa kakršnikoli oni že bili. Otroku je njegov starš itak cel svet, kaj pa on ve kako in zakaj ga ti vzgajaš. On tebe brezpogojno ljubi. Veš, tudi tiste starše, ki vzgajajo z nasiljem imajo mali otroci brezpogojno radi, problemi se pojavijo kasneje, ko se otrok zave, da pa to, kar počnejo njegovi starši ni ok. In vem kako je potem hudo, poznam en primer, ki mi je zelo blizu.


_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Repliciram

Seven - če te omenim, ni prou! Če te ne omenim, ni prou!  Post je bil pohvala raho in komentar skuštrani in ne se takoj počutit tako napadena. Ne vem zakaj, ampak vedno, iščeš v vsaki zgodbi sebe?

raho - razen situacije z lupinico  mi je še vedno všeč tvoj stil vzgoje.

skuštrana - ne moreš verjet, ampak ponekod že otroci niso zahtevni (ne vem pa, kakšni bodo pubertetniki in tudi ti ne veš, kakšna bo tvoja). In še vedno mislim, da ni vse v karakterju in genih, ampak da je nekaj tudi v vzgoji od samega začetka. In večkrat dobim "servirano", da lahko govorim, ker imam nezahtevne otroke.
Mislim pa, da je cilj vseh uporabnic RR, da otroku pokažemo, da ga imamo najraje, ne glede na to, kakšen je. Sama bi še celo zase rekla, da sem AP, ampak mi je ta izraz takooooooooo zeloooooooooooo antipatičen. Sem pač starš, trudim se biti najboljši. In zaenkrat se mi zdi, da mi kar ratuje. Ne rabim se pa za svoja dejanja nikomur opravičevat, dokazovat in kar koli že. Tudi ni nujno da mi drugi govorijo, kako imam fajn otroka, čeprav priznam, da je lepo slišat!

_____________________________

Mirna - 19. 12. 2003
Zarja - 30. 10. 2006

Sem pogledala oba videa... in morm rečt, da sem v vsaki familiji zasledila ektrem... sicr jaz pravim, da vsak zase najbolj ve....  in to je samo moje mnenje... Je pa dobro napisala Raho prvi post....

_____________________________

...KO TI ŽIVLJENJE PRINESE LIMONE ,ZAPROSI ZA TEQILO,SOL IN SEVEDA ME POKLIČI…

OOOO, a tebi tudi?

Meni pa nekaj ni jasno..Zakaj mislite, da so AP otroci zahtevni otroci? Bi prosila za razlago zahtevnega otroka, pa vam potem povem ali je moj otrok zahteven ali ni Po moje ni - spimo cele noči, od rojstva- od nekje 4 mesecev brez nočnih dojenj in to brez posebnih navajan, v vozičku se rada vozi oz. se je rada vozila , če prespi pri babici je to brez joka, nosili je nismo full, ker se ni hotela - je rajši sama raziskovala svet..No, res me zanima definicija zahtevnega otroka

_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Haha. Pri meni je pa reakcija ponavadi taksna: "Mater si faca, da tole sfolgas! A sta vedno taksna?"

Skustrana, definicijo zahtevnega otroka najdes pri DrSears. Opredelil jih je kot "High need babies". Jakob cisto pase v okvirje, Ema pa niti ne.

Mislim pa, da veliko pri celi zadevi igra tudi pomoc iz drugih strani. Se mi zdi, da je dosti pomembno tudi, da lahko oce in mama kdaj gresta skupaj ven ali imata malo miru. Takrat je tudi vzgoja lazja. Odklop pase..

Jaz pravim, da vsak stars dobi slej kot prej svojo lekcijo. Eni ze v rani mladosti, eni kasneje v puberteti. Se preveckrat sem bila pametna in dobila po buci. Pa se mi zdi, da je to kar res. Moja mama ima se zdaj travme glede mene do treh let starosti. Prav noce se spominjat tega obdobja. Pa sem v cisto spodobno deklino zrastla, vcasih se premalo razvajeno..

Sicer smo se pa oddaljili od teme..

_____________________________

Gospa sem.

Jaz lahko opišem le svojega otroka, ki je vse naj naj in super, ampak... Gre takole: od rojstva ni praktično nikoli zaspal sam - vedno samo na rokah. Od rojstva naprej se mu je bilo treba ogromno posvečati - vse ga je zanimalo, vse bi rad videl, dolgčasa ni prenesel. Nosili ga nismo tako zelo veliko, je bil pa vedno eden 100% z njim, ko je bil buden (recitirali smo pesmice,prepevali, se igrali igrice..), kar je bilo včasih v 24 urah tudi več kot 12 ur. Spal je manj, kot naj bi. Voziček je sovražil, ker se v njem ni nič dogajalo in ga je silil v spanje, on pa ni hotel spati. Ko je bil preveč utrujen (ker je pač premalo spal), je včasih padel tudi v histerijo, ki se je skoraj ni dalo ustaviti... No ponoči je spal, samo ne v kosu (zbujali smo se včasih na 1, včasih na 6 ur).
V glavnem, ko se je enkrat začel kobacati je bilo to to - sedaj je končno srečen tudi sam, zna se malo zamotiti, ne rabi vedno 100% pozornosti, tako da lahko kdaj tudi kaj skuham, ko sem sama z njim .
Ja, otroci so različni in eni so res nezahtevni v primerjavi z drugimi.

Aja, pa lahko bi se smatrala za AP starša, pa je moje stališče bolj podobno Viv. Zdi se mi neumno ločevati starše na AP in ne AP in še bolj otroke...