http://www.iskreni.net/druzina/starsevstvo/85-vzgojni-izzivi/1417-zakaj-se-danasnji-otroci-dolgocasijo.html




< Sporočilo je popravil Eja RR -- 7.1.2013 22:26:45 >

Kja pa vem... se ne spomnim, kdaj je bilo komu v naši družini nazadnje dolgčas... ne meni, ne otrokom... Že pridejo z željami: "Mami, daj gremo kaj skup počet - samo ne, ker bi jim bilo dolgčas, ampak ker jim ej fajn kaj skup počet. Pridejo tudi z idejo, kaj ." Da bi mi katera rekla, da ji je dolgčas, pa se vsaj v zadnjem letu res ne spomnim... Ne vem, kako je drugod, ker nimam vpogleda v druge družine in otroke tako kot recimo vzgojiteljice, učiteljice... Baje včasih vidim svet malo drugačen kot je v resnici, tako da ne vem, kako je res, samo da se meni ne zdi tako hudo;). Dolgčas jim je, če jih nekam privežeš (v avtostolček), pa se hočeš pogovarjat ene odrasle reči (ki valjda niso zanimive malim otrokom) in nočeš, da zraven tulijo svoje pesmice na ves glas .

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

hm, jaz sem pa, lah bi rekla, da diametralno nasprotno, haha, razumela članek in pisanje pelin... da so današnji otroci toliko zanimirani in prezasičeni s pozornostjo, aktivnostmi, da se sami ne znajo zaposliti, ker jim nikoli ni toliko dogčas, da bi jim bilo le-to motivacija za kreativnost... da je pomanjkanje dolgčasa problem, ne obratno.

_____________________________

If you're too open-minded, your brain will fall out.

Članek piše, zakaj je otrokom dolgčas kljub vsem mogočim aktivnostim in zakaj se ne znajo zaposlit sami. Meni se ne zdi, da se ne bi znali zaposlit sami, niti da bi jim bilo dolgčas, če so sami.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Ja Khurde prav imaš...v tem smislu piše in tudi jaz sem mislila nekaj v tej smeri....nekateri starši dobesedno otroke dušijo s svojimi idejami, svojo prisotnostjo...s svojo preveliko aktivnostjo v zadevah, ki v bistvu naj ne bi bile njihova domena....,ves čas tuhtajo kaj bi počeli, kaj vse bi delali skupaj, kaj vse bi jim bilo fino pripraviti... vse dati pred njih da bi otročki samo vzeli in se začeli igrati...kot nekakšni sprogramirani robotki, katerim je vse dano...položeno....usmerjeno...žal je v tako primerih bolj malo prostora za spontanost, za sproščen otrokov razvoj...za otrokove želje, saj v resnici vse skupaj poteka po željah in idejah staršev....pa čeprav na prvi pogled morda to ne izgleda , velikokrat je tako....Zakaj temu tako...že v članku strokovnjaki povedo svoje...Nekaj v tej smeri, smo se pogovarjali na enem izmed seminarjev, ki ga je vodil dr Matjaž Lunaček...zanimivo je, kako se nekateri starši na tak način nekako sami potrjujejo...si dvigujejo ego...oz. zaradi svojih nerazčiščenih zadev iz otroštva pretiravajo v tej smeri...otroci takšnih staršev so velikokrat skoraj na istem nivoju obravnave kot tisti, ki se jim starši premalo posvečajo....
Če otrok ves čas želi, da se eden od staršev z njim igra, to še ne pomeni, da prisotnost nujno rabi...si jo v resnici želi....v bistvu, če je eden od staršev tako "vsiljiv" v večini časa, takšen otrok niti ne zna sam česa početi...ne počuti se zadosti sposobnega...nekako se ne znajde sam...njegova samopodoba je slaba....in v bistvu gleda odraslo osebo, ki namesto njega riše, sestavlja, ....kot nekega idola...ki ga pa žal zelo težko doseže, ker pač ta idol večino zadev naredi namesto njega...V bistvu se to dostikrat pokaže tudi v družbi sovrstnikov...v vrtcu...v šoli...takšni otroci so izrazito nesamostojni..nimajo nobene samoinciative, s sovrstniki se ne znajo preveč igrati, temveč ves čas capljajo za odraslo osebo in čakajo da jih bo zabavala...
In dobro je tisto vprašanje...zakaj starši prevzamejo vlogo dežurnih prijateljev?ali pa tisto kar pravi ameriška psihologinja v članku..."otroci potrebujejo čas zase"...

Pelin, mogoče imaš prav, da res obstajajo tako disciplinirani in pridni starši - sama si nekak ne predstavljam, da bi ne skliznila takoj, ko se to da:D (itak te dovoljkrat res rabijo - vsaj eden se že najde). Se mi zdi, da sem prelena za to non stop igranje z njimi. Meni je fajn, da kdaj kaj skup počnemo, zgleda pa v večini primerov to tako, da dam materiale za izvedbo želje, včasih si želita še kaka navodila, če reči ne poznata, večinoma pa niti to ne; odkar pa imata svojo košarico (z barvicami, flukiji, šmir papirjem, zvezki, lepilom, škarjami, itd...), pa večinoma niti to ni treba, včasih me zjutraj, predno do konca zrihtam malega, čaka že cela skladovnica risbic ali pa recimo lutk iz papirja:D

R. je bila taka kot dojenčica - ves čas hotela igrat tako, da se nekdo igra z njo, nobena igračka ji ni bila zanimiva, razen če jo je nekdo pobiral, ko jo je metala . Nama se pa včasih takoooo ni dalo... MOgoče si zato ne predstavljam, zakaj bi kdo šel motit otroka, ki se ma sam s sabo čisto fajn in da mir in ne žveči kablov, ni našel noža itd... Mislim, ker midva sva živela za te trenutke . Tamaladva nista taka, niti po karakterju, sicer imata pa še starejše animacije in ni problema. Tamala vsak dan kar nekaj časa "bere" knijgice - gleda, lista in čisto not pade. In je zadovoljna. Tudi v vrtcu včasih to počne, ker so tam druge knjigice in jih sploh mora pogledat;). Ampak njej je to fajn (sta jo tudi vzg. vprašali, pa je rekla, da bi rada zdaj v miru to pogledala), zakaj bi jo motila? Če ji mali nagaja, ga odnesem proč, to je pa tudi vse. Recimo, ko se je on rodil, je bilo tamali všeč, da se je pozornost njene sestre usmerila še nanj in je ona večkrat prišla do svojega mira. Saj rabijo tudi čas z nami, samo ni treba, da je to lih takrat, ko se majo sami s sabo čisto fajn, ne?

Pa a ni fajn, ko si kaj svojega zmislijo:). Včasih te na rit vrže, kaj vse se spomnijo! Danes je R. delala nalogice (mi je narisala punčko s pegicami in potem moram jaz rešit: dežuje in za vsako dežno kapljico moram prečrtat eno pegico, ker ji jo spere dež - pegice ma namreč narisane, niso prave - mi je vse razložila ).
pa kaj drugi starši ne podijo otrok kdaj stran, ker bi radi meli mir? Sem mislila, da to vsi starši delamo... Saj moraš kdaj kaj naredit, kar ni vezano nanje oz. celo ne smejo bit zraven, ker je nevarno, recimo? pa tudi enostavno meni ne znese, da bi bila 24/7 non stop samo z njimi v mislih in fizično... Moram tudi jaz kaj drugega delat...

Res pa je na to že čežana na eni drugi temi opozorila in sem postala potem pozorna, da na raznih delavnicah dejansko starši delajo z otroki/namesto njih - ampak jaz si to skkupno delo drugače predstavljam - mislim, otrok reže za svojo zadevo, jaz pa sem zraven, pa mogoče režem nekaj svojega, vsekakor pa se ne vtikam v njen projekt, saj mam svojega, če ga čem . Zdaj mam itak en 10 kilski projekt večinoma zraven, ki ne dopušča nekega vtikanja v razne druge reči in sta mi najbolj hvaležni, če ga samo držim toliko proč, da jima ne uniči, kar delata . Potem se pa včasih zgodi, da začnejo drugi "pomagat" mojim malim, ker se z revicama nihče ne ukvarja... Pa jim ni nič jasno, ko jih pošljeta stran, ker bosta onidve to že sami:D. Jaz se pa samo režim iz kota:D. To je bilo ravno zadnjič na enih delavnicah, naredila ni pa nič slabše od tistih, kjer so starši "pomagali" .

Mogoče je pa lenoba na koncu dobra stvar . Sem enkrat brala en blog, kjer je mama razmišljala točno o tem, da se je njena hči sama spravila delat metlo za kostum, ker se pač mama nikoli ne bo: "Hkrati me veseli in straši, da so moje najboljše vzgojne rešitve narejene popolnoma po naključju/po nesreči", če šlampasto prevedem.

Se pa zeloooo strinjam, da majo današnji že predšolski otroci čiiiiisto preveč aktivnosti. Vsak dan slišim na igrišču, pa tudi na delavnicah v vrtcu ali kar tako v garderobi...: "mami, jaz bi se še igral/a, ne bi šla v glasbeno/na karate/na plesne/..." Včasih mi je kar hudo za njih, ker se mi zdi, da hočejo starši najboljše, vendar nisem tako prepričana, da vejo, kaj je najbojlše... Če ne bo tisti otrok ravno vrhunski violinist ali karateist, jim kasneje verjetno ne bo tako zelo hvaležen za to norenje v predšolskem času...

Meni se zdi, da otroci rabijo predvsem čas: svoj in od staršev, vse ostalo pa - če je časa dovolj, ok, če pa je to na račun prvega dvojega, pa po moje ni glih najboljši kompromis...

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Poleg vseh 'kvalitetnih' aktivnosti potrebujejo tudi kvaliteten dolgčas; običajno nekaj minut, ko ne vedo, kaj bi počeli, in potem iščejo sami, s čim se igrati.
In v tem kvalitetnem dolgčasu je včasih fino, če samo sedijo in opazujejo, kaj se dogaja okrog njih. Naravo, ljudi,...To so mi eni takšni magic moments, ko se nič ne dogaja, ko se svet ustavi in samo je, tudi za otroka. Zdi se mi, da jih ne glede na vse aktivnosti veliko premalo učimo opazovati svet, ga dihati, dojemati, samo gledati v tri dni. Da znajo in poznajo vse, ne poznajo pa sveta okrog sebe oziroma ga en znajo dojemati.

No in kaj mi pomaga tak članek
Jaz že dolgo vem, da se naš taveliki ne more igrati sam.
Sedaj, ko imajo čas za igro teži ostalim dvema....in ju vleče od njune dejavnosti.
Par dni nazaj sem rekla, da se bom malo ulegla in da hočem pol ure miru oni pa naj se igrajo.
Ja in Veliki je začel srednjemu težit, da mora nehat barvat, ker je mami rekla, da se morajo igrat
On faše živčnega, če se z njem nihče ne ukvarja. Sej bere, riše,...on ne ve kaj bi dokler ga ne spomnim...kaj pa to in pol on začne

Je pa drugače v šoli ful samostojen. Ravno obratno kakor piše članek.
Skratka noče biti sam...pa sva že par let nazaj z Gino na to temo debatirali ampak stanje se ni kaj bistveno spremenilo.
Je pa res, da sedaj ni več tako moj klop ampak je precej očijev pomagač v delavnici.
Mogoče je problem, da ni v bližini otrok njegove starosti....ne vem....ampak to spet ni isto kot "svoj čas"

Imam pa občutek, da je precej prvorojencev takih.

Lp

Kaj pa vem... Včeraj smo šle skozi praznično okrašeno LJ., same lučke, vse okrašeno... In potem mi R. zakliče vsa navdušena: "Poglej, mami, lunaaaa!" Se mi je prav fajn zdelo. Vse tiste lučje je niso ganile, luna pa ko čarovnija . Ves čas gleda, v kateri meni je, včasih smo meli en poster s ptiči, pa sta jih obkrožali, ko sta jih videli, gledata, katere živali pridejo, ko futraš račke, kako visoka je voda v reki,... Ma, meni se ne zdi, da bi bili tako slabi opazovalci, ravno obratno! Se spomnim, ko sva šli v zoo, ko je bila še čiiiisto micena - in ji kažem jaz tam zebre, ona pa meni z znaki pokaže ptič. Jaz ji hočem že razložit, da to ni ptič, ko vidim, da kaže gor, kjer je nad nami letela štorklja...

Lejla, se strinjam, da je na splošno v člankih preveč kritiziranja in premalo konkretnih predlogov. Ne vem, če bo kaj pomagalo, ampak vsaj ne bo samo kritiziranje - torej če želiš, poizkusi: glede na to, da se ne zna igrat sam, se verjetno zdaj ne bo tega v trenutku naučil in boš rabila en tak mehek prehod.
- Recimo ko bi rada mir, mu predlagaš, kaj vse bi lahko delal: "Kaj pa če greš rezat okraske za jelko, ali pa lahko bi zgibal ladjico, ali pa naredil lutko..." (kar ma pač rad, lakho pa sestaviš grad iz Legic, itd...) Tako da bo videl, da ima v bistvu ves čas na voljo veliko različnih možnosti in da mora samo izbirat:). Potem se bo počasi tudi sam naučil videt te možnosti.
- Druga stvar je, da naj ta čas zase ne bo tvoja zahteva, da maš mir (ja, seveda je to tvoja motivacija, samo predstavi to drugače;) - torej ne da rečeš: zdaj bi rada mela pol ure mir, zato se pojdite igrat, ampak rečeš: Ok, naj vam bo, zdaj ste bili tako pridni, da se lakho greste pa malo igrat. Dejansko to ful dela!
- Če pa se mu nikakor ne da, pa mu lahko daš kako delo, ki mu ni glih najbolj po godu - bo verjetno kmalul ugotovil, da se mu bolj splača, če si sam najde kaj, kar mu je všeč;).

Je pa seveda vseeno veliko odvisno od karakterja otroka. Malo pa tudi prerastejo, vsaj R. je ful - včasih se ni znala igrat sama niti par minut. Nikoli ni bilo, da bi se ona zamotila z neko igračko kot maladva. Ampak kasneje se je pa začela sama igrat in zdaj je vsa srečna, če ma mir in lepo dela nekaj, kar si je sama zmislila. Tako da ni za obupat:). Ne vem, da bi kaj bistveno spremenila v vzgoji, tudi tamala je bila že rojena, ko je mela tavelika še dolgo svojo fazo "igraj se z mano", še najbolj je pomagalo to, da je mela občutek, da me ma na voljo. Da ji ni treba mi za vratom viset, ker sem itak tam nekje zadaj, pa ji je to dalo občutek varnosti in zdaj ni problem. Ni pa nujno, da je to pri vseh tako, seveda, samo povem naš primer.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Hm ja... no našima je tudi kdaj dolgčas in jaz imam prav slabo vest, ker ne načrtujem veliko skupnih dejavnosti, saj me ob 5 ko se pritepemo domov čaka najprej ena velika zmešnjava..
No so vseeno taki trenutki redkejši in ne trajajo dolgo, ker se v njunih štiriletnih glavicah odvija že kaka nova domišljiska zgodba, ki se jo spontano začneta igrati. Večinoma ne vključuje nekaj veliko igrač ampak so raznorazne "predelave" risank, naših dogodkov, vsakdanjosti... vse mogoče. In to je smeha, jaz se večinoma potiho ustavim in samo gledam  Se zna pa vse supaj sprevržt v divjanje. Špela ima zadnje čase tudi ustvarjalne trenutke(ure), ko sedi in riše, barva, striže... Miha tačas tečnari meni ali pa najde kako igro ki paše bolj ven kot notri: tenis, skosice, poganjalci (no, to imata oba notri in se včasih igrata, da gresta na morje )...
V njuno igro se vključim samo delno, kot pomoč pri kaki sestavljanki, ali kot glava za friziranje ali predlagam kako novo igro ali kaj podobnega... Mogoči bi morala več? Hmm....

_____________________________

Špelca in Mihec 9.2.2009

Ronja hvala za novi predlog.

Prvega, da mu nasujem par predlogov in da se on odloči to že itak prakticiramo.

Zdaj si moram pa 2. prav nekam napisat, da jih pohvalim,dovolim igrat in potem imam jaz mir

3. pa tudi prakticiramo ampak sem dala na minimum, ker je res tako priden, ko mravljica in res veliko pospravlja

Je pa dejstvo, da sedaj, ko je večji to ni več tako naporno kot je bilo na začetku.

Kar se pa opazovanja tiče so pa tamali res zanimivi. Zdaj nam raste božično žito in ima vsak svoj lonček in kako so čakali, da vzklije in se čudijo kako hitro raste. Pa hodijo gledat, če je babična trava še vedno višja, ker jo je 3 dni prej sejala.

Lejla tudi moj prvi se malo igra sam. Ocitno res bolezen prvorojencev. Star je 5 let. Po nakljucju smo nasli zanimivo resitev. Imam se dva mlajsa otroka. Ko je 5letnik nehal spat popoldan, smo vztrajali, da vseeno pociva, se pa takrat lahko igra. Lahko si izbere kaksno igraco in jo nese s sabo. Od takrat se jezacel vec igrat sam tudi sicer, ne samo med pocivanjem. K ronjinemu prvemu nasvetu pa lahko dodam se da pripravis vabilo k smostojni igri kot nek mehak prehod. Primer je recimo pripravim mizo s plastelinom in premikajocimi ucki in zickami. Ali pa imata svojo pisalno mizo, kjer jima puscam obcasno malenkosti kot so barvni selotejpi, pisala razlicnihbarv, nalepke. Tvojje sicer starejsi, ampak mogoce ti vseeno kaj pride v postev. Kot inspiracija za kaksno novo pot k resitvi.

Punce...posebej nekatere, ki se zbirate na temi "za tiste ki imate otroke doma"...nekaj vam moram priznati, ker mi ne da žilica...pa ne se preveč jezit, prav?Ampak, ko sem prebrala tale članek, ste mi najprej ( poleg nekaterih "zadušljivih"mamic v vrtcu), padle na pamet prav ve...sori...ampak določene pa res pretiravate...ne vem ali se zavestno ali le podzavestno igrate doma vrtec ali res ne znate pustite naravi, da naredi svoje...brez sto in enega kompliciranja...brez delanja slona iz navadne tini mini muhice...brez poveličevanja sto in ene domače dejavnosti, ki jih marsikdo počne, pa ne poje zaradi tega cele hvalospeve...že za branje ste velikokrat sto na uro naporne ( vašo temo spremljam in se velikokrat križam...in ne le jaz ...) kako to vozijo šele vaši otročki...bom kar po domače usekala...dajte jim dihat....vaši otročki naj bi imeli srečo, da so lahko doma...nudite jim to srečo, če že imate priložnost...ne pa da dom spreminjate v vrtec....
Sem mislila, da bo sam članek katero malo zbudil...vendar se sedaj oglašate prav tiste, ki delate ravno te kikse, ki jih v članku omenja....

Hm ja... no našima je tudi kdaj dolgčas in jaz imam prav slabo vest, ker ne načrtujem veliko skupnih dejavnosti, saj me ob 5 ko se pritepemo domov čaka najprej ena velika zmešnjava..
No so vseeno taki trenutki redkejši in ne trajajo dolgo, ker se v njunih štiriletnih glavicah odvija že kaka nova domišljiska zgodba, ki se jo spontano začneta igrati. Večinoma ne vključuje nekaj veliko igrač ampak so raznorazne "predelave" risank, naših dogodkov, vsakdanjosti... vse mogoče. In to je smeha, jaz se večinoma potiho ustavim in samo gledam Se zna pa vse supaj sprevržt v divjanje. Špela ima zadnje čase tudi ustvarjalne trenutke(ure), ko sedi in riše, barva, striže... Miha tačas tečnari meni ali pa najde kako igro ki paše bolj ven kot notri: tenis, skosice, poganjalci (no, to imata oba notri in se včasih igrata, da gresta na morje )...
V njuno igro se vključim samo delno, kot pomoč pri kaki sestavljanki, ali kot glava za friziranje ali predlagam kako novo igro ali kaj podobnega... Mogoči bi morala več? Hmm....
Hedviga...za moje pojme čisto dovolj...

pelin, ne bodi no sitna ne mislim resno tole, da ne bo pomote. sem tudi ena izmed tistih, ki se oglašajo tu in tam ma, jaz moje pustim, da se dolgočasijo, konec koncev sem otrokom starš in ne animator. sem pa mnenja, da je pri vsaki stvari dobro, da se človek vase poglobi in ugotovi, ali so neke potrebe njegove in jih samo pripisuje drugim ali pa so to resnično potrebe drugih, v tem primeru otrok.

_____________________________

If you're too open-minded, your brain will fall out.

Khurde, saj vem da me bodo sedajle čisto povozile... upam lahko le, da imajo preveč dela z načrtovanjem dejavnosti za svoje otročke doma in da bodo moj komentar videle šele čez čas ...drugače pa saj ne rečem, da te zadevščine počnejo vse....pač nekatere kdaj res nenormalno ven štrlijo...pač moje mnenje in moja asociacija na ta članek so bile tiste hiper "načrtovalke" domačih dejavnosti, ki jih večkrat zasledim tu gor....
Se pa nekako strinjam s tem, da nekako preveč obsipavamo s svojo pretirano pozornostjo največkrat prvorojence...( tudi pri nas je bilo tako) in tudi pri nas je bilo tako kot piše na nekaterih koncih tega članka....naša prvorojenka je bila prisesana name kot klop...vse je hotela delati skupaj z mano...oz. vse naj bi po njenem delala jaz z njo....dobesedno izžela me je vsak dan....in sama sem imela sto na uro slabo vest, če sem ji kdaj rekla, da naj se sama malo zamoti...oz. sama česa spomne...sama kaj stori brez moje pomoči....predenj smo naredili kriminalno veliko škodo, smo odkrili zdravilo zanjo in za nas...dobili smo malega zahtevnega bratca...ta je poskrbel za ravnovesje in v našo družino nehote prinesel situacije, ko se je bila ta večja pupa primorana tudi kdaj sama zamotiti in zabavati...brez velikih predpriprav, iskanja ciljev in sredstev....kar tako spontano...

Najprej Pelin hvala, si mi vzpodbudila željo, da pokukam malo na tisto temo sem že parkat želela, ker je precej aktualna, pa me je potem vsakič znova kar malo odbilo zdej bom šla pa ziher firbcat hahah

glede dolgčasa. A joooj. Pa kaj če jim je sem pa tja dolgčas. Men se to ne zdi nič napačno. Vsaj če govorimo o nekem normalnem dolgčasu.

Men se zdi, da eni starši ful pretiravajo. Tako pri raznoraznih izvenšolskih aktivnostih, kot tudi doma z animacijami. Ampak kaj me briga. To ma itak vsak po svoje. Jaz si uglavnem nisem nikoli jemala k srcu, če je kdaj pojamrala da ji je dolgčas. Pa če je bilo to obdobje, ko je osem let, dvakrat na dan, šest dni v tednu, naporno trenirala (si morte mislit, da ji je bilo dolgčas?? ), ali pa če se je kakšen dan na smrt dolgočasila pred računalnikom (ne moreš verjet!

Včasih je ta besedna zveza -dolgčas mi je- priročna, čeprav dejansko otroku sploh ni dolgčas. Mogoče enostavno ne zna biti sam s sabo, in to potem poimenuje dolgčas.




< Sporočilo je popravil Tippi -- 20.12.2012 22:27:21 >

Meni je moj, takrat 4-letni pubec začel govoriti po parkrat na dan Mami, meni je dolgčas. Ma daj... pojma ni imel kaj to sploh pomeni, pa niti od mene to nikoli ni slišal. Bogve kje je pobral, iz kake risanke.
Jaz sem tudi mnenja, da naj jim pa bo kdaj tako, da se sami znajdejo in si čas zapolnijo. Ta veliki nima problemov s tem. Ta mala je bolj nerodna v tem, da se sama igra. Vedno rabi nekoga zraven. Še nedolgo, če jima je bilo tečno oz. sta z neko igro nehala.. sta naslednji trenutek bila pri, na, pod mano... nisem še nobenega nikoli videla, da bi stal nekje v prostoru in v luft gledal, kam bi se dal  Vedno se znajdejo. Jaz si s tem sploh ne delam skrbi. Če pa zdaj kdaj reče dolgčas mi je... pa ga hitro zaključim, kot so mene starši... No, potem pa lahko končno greš sobo pospravljati. In dolgčas izgine v trenutku

Točno tako. Ali pa, jaz sem omenila učenje. Samo tolk dolgčas ji ni bilo nikoli, da bi pospravljala ali se učila.

No pa saj to je bistvo članka, da se naj bi otrok OK počutil tudi sam s sabo.
Men je vseeno, če leži in kao dela nič (lahko mozga sam vidi se ne).

Problem je, ko hodi za teboj in bi rad ustvarju ampak skupaj ne sam,.....
Ja pa dej to sam potem bomo pa skupaj.....
Ali pa rečem daj pripravi in začni in se ti pridružim, ko končam......ne to je že jeza, da se z njem pa nočem igrat
On mi pove, da se on pač sam ne more igrat tako kot tamali, da je on drugačen

(no sej če pomislim ni več tako hudo ampak je pa včasih bilo)

To da se otrok zamoti sam je bistvo. Brez podtikanja, ker jaz ne bom pri 20h hodila okol in mu izive nastavljala.

Seveda manjšemu pač pomagaš in sugeriraš ampak slej, ko prej pa bo moral sam vedet kaj hoče, kaj ga osreči in živet sam s sabo.
Kako to naredit mora pa starš pogruntat. Tudi starost igra vlogo tu. Sigurno te 4 leta star otrok drugače rabi kot 10let.

No to se zdaj tko strogo bere.

Fora je, da so si otroci različni. In eni so že po naravi radi sami drugi pa bolj v družbi. In dolgoročno je fino, da znajo biti srečni tudi sami s sabo. Prav tako kot je fino samotarje navadit (ko grejo v vrtec ali šolo), da so okoli njih ljudje in je zato potrebno sklepat kompromise (delit igrače, govorimo potiho ko drugi spi,...).

Bistvo je, da se zavedamo problema in lahko ukrepamo. Že to je pol poti

< Sporočilo je popravil LEJLA -- 20.12.2012 23:05:06 >

Sem mislila že prej odgovoriti, pa se mi ni zdelo vredno.
Ampak ... pač, moram ... (bom pa kratka)

Zakaj nas bereš, če ti gremo tako zelo grozno na živce?
Zakaj je treba nujno biti nesramna, kadar želiš izraziti svoje mnenje?
Ne posplošuj svoje virtualne predstave o komerkoli tako na grobo, kot ti je zgoraj uspelo (to je pa samo nasvet)

Saj vem, ko mački stopiš na rep, zacvili. Ma se nisem prišla branit, to bom naredila, ko bo katera od vas konkretno o meni in mojih otrocih govorila, bolj se mi res zamalo zdi, da je na naši temi, ki je mišljena v podporo in čvek mamicam, ki imamo otroke doma, tak grd pljunek, ki si ga ( po moje, no) nikakor ne zasluži.

jaz pa mislim da je tukaj fora v nečem čisto drugem - men se je na prvi pogled (ko sem prvič pogledala temo) zdelo podobno kot pelin. ko sem pa začela malo analizirat vsebino, sem pa videla, da je vse to kar jaz delam brez nekega plana in predpriprav/priprav, brez da to prej zapišem al preberem, premislim, tam zapisano, zanalizirano, kategorizirano in nekako "v bukvo" format spravljeno in samo zato zgleda hudo fensi in komplicirano, sem pa tud jaz kdaj kako zapisala tam gor (kar se nam sprot dogaja in recimo zraven videla kako lušno reč, ki mi je všeč).
imho je keč, da se eni ljudje malo bolj podrobno poglobijo v eno, drugi pa v drugo stvar. tko kot hobi. in recimo ko ena pravi, da je dala ta mali plastelin za igrat - pa sej to delajo skor vsi tamali doma, nič posebnega. nekateri celo zrežejo tamalim kuhinjo iz kartona - kaj je to kaj takega? jaz mislim da so vse te punce bolj arts&crafts navdahnjene (to moraš bit mal, če se spraviš take projekte doma delat z otroci) in ZATO delajo to bolj podrobno kot ti (pelin). samo moraš vedet, da bi one to delale kot hobi zase, ful podobne stvariker jim je to v veselje. tukaj samo združijo prijetno s koristnim. saj niso zdej lajfa na glavo obrnile in zamenjale karakter, samo da bojo v nulo načrtovale otrokove projekte.
ok, mislim da je to pametno vzet v ozir s tega vidika, ker sem tudi sama opazila da lahko mnenje zaide v to smer (če nisi malo sam na diy in arts&crafts mahnjen). pa ne zdi se mi da pelin (namenoma) žali, sam šteka ne dobro..

kaj se vam zdi?

< Sporočilo je popravil mateyka -- 21.12.2012 2:04:09 >

Mateya hvala ker me braniš ...samo Pelin šteka....veš....razumem, da so te mamice bolj na art-craft mahnjene, vendar je treba nekako ločiti mejo, kdaj ti delaš nekaj za svojo dušo...svoj ego, kdaj pa s to svojo zadevščino obremenjuješ in dušiš svojega otroka...
Chez Ana...berem vas že lep čas...po pravici povedano ste mi zabavne...zanimive...in če sem odkrita velikokrat v pozitivo, včasih pač ne....Ob članku, ki sem ga prebrala in že malo pred tem podobno temo poslušala na seminarju, se mi je pred očmi pač pojavilo nekaj vaših zadevščin in pristopov..poleg tega , da so mi pred oči stopili nekateri primeri iz vsakdanjega življenja...poleg tega, da se mi je odvrtel v glavi film, ko sem marsikaj podobnega počela doma....v bistvu nikogar nisem direktno imenovala, ker se mi ni zdelo bistveno....Izrazila sem le mnenje na to temo...
Tisti pljunek , ki ga občutiš ti , pa v bistvu ni letel na mamice, ki imate otroke doma, temveč na tiste posameznike, ki se doma radi igrajo vrtec in otroke po nepotrebnem obremenjujejo in dušijo, ter na tak način ( po mojem mnenju) izničujejo vso pozitivnost tega, da imajo otroke doma in ne v instituciji, v kateri pač določene zadeve moramo početi....

He, he, jaz tudi pri L (skoraj 8let) uporabim foro s pospravljanjem sobe in učenjem Pa izgleda da je to dolgočasje in neznaje igranja res privilegij prvorojencev, L je tudi prvorojenka in sploh nima idej kaj bi lahko sama počela (no, sedaj je malo boljše, je začela igrat klavir pa t počne kadar ji je dolgčas)..Ma, kaj pa vem, on je tak človek da full rada kaj počne, ampak ne sama...Potem ji je dolgčas. Ampak ona je takšnp bolj realno bitje, nima domišljije preveč razvite. Pa vsi trije skupaj se full lepo zaigrajo, sama pa ne in ne...Pa ko pride kakšna njena prijateljica na obisk jih tudi ne vidim celo pop, delajo predstave, pa se igrajo, pa to (ok, to da moram potem ob 10 zvečer pogledat 15x predstavo ki so jo ustvarile še nekak zdržim, he he)... Tamadva sta pa čisto kontra - cel dan se znata sama zamotit, če imata dober dan. Še največ zunaj, blato, lopate, bagerji, mivka, voda pa jima dogaja...sploh najmanjšem, ima eno luknjo na vrtu in tam zida in zida cele dneve...( baby puder uporablja za apno )...

Ma, kaj pa vem, jaz mislim da je otrokom ena vodena aktivnost s starši na dan čisto dovolj (da se skupaj vsedejo pa nekaj ustvarjajo, igrajo kakšno igrico, itd)... Ker moji niti zdržijo ne več, jim to tudi postane dolgočasno - da jim non stop govorim kaj naj počnejo. ...pa če sta tamaldva v vrtcu ta dan potem sta itak najbolj srečna če lahko celo pop letata prosto po prešernu :-)

Je pa tako, da dokler so otroci še majhni je več teh skupnih aktivnsti - sploh če ne hodijo v vrtec in si veliko sam z njimi, da pač lažje organiziraš (in na koncu koncev tudi preživiš) dan... tako kot rastejo se te aktivnosti s starši redčijo in pač primat prevzemajo neke druge aktivnosti - prijatelji itd... Vsaj pri nas je tako, ne vem za druge ampak naša L počasi prihaja v obdobje nekakšne predpubertete in je kar zanimivo in pestro, he he...Je pa fajn da zadržiš vsaj to eno aktivnost s starši na dan, da imaš vpgled v otrokovo življenje (jaz se poskušam medtem ko kaj skupaj počnemo čimveč pogovarjat z njimi - tako da so mi te aktivnosti bolj to da izvem kaj se jim dogaja v življenju)...


Je pa meni tista sporna tema fajn za poiskat kakšno idejo, pa pač nekateri ljudje tam so mi dragi in pri srcu ;-))

Da bi se pa doma šla vrtec ali homeschooling je pa zame čisto preveč, ker sem preveč na easy in malo prelena za takšne stvari. Pa neorganizirana in neodgovorna To da pregledam L če ima vso domačo nalogo in da oj zbudim zjutraj za šolo mi je čisto dovolj...pa full rada hodi v šol, tako da jaz v šli najdem same pluse.

< Sporočilo je popravil skuštrana -- 21.12.2012 8:31:47 >

_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Si pa pogumna, da to na RR zapišeš  Jaz si nisem upala