Zanima me , če vas kdaj prime, da bi se poročile imate kdaj občutek, da vam nekaj manjka, ker niste tudi uradno poročene, ali pa se vam zdi da je to le kos papirja in nič več.
Jaz vedno bolj razmišljam o tem da bi se rada poročila, da bi bila rada družina tudi v pravem pomenu besede, včasih se počutim, da mi prav nekaj manjka, ker nisva poročena .

Ne vem no, kakšno je kaj vaše mnenje o teh zadevah???

Maja jaz te čisto razumem. Sama sem bila poročena pa nisem več. Je občitek čisto drugačen. Samo ženske to občutimo čisto drugače kot moški.
To je čisto psihološko. Manjka ti (mislim si) tisti pravi občutek skupne zavezanosti - zaobljuba - sklenjen krog (metaforično prstan), ki ga nihče ne more razdreti. Pa ti lahko rečem samo to da je to samo občutek žensk.

Jst ne pogrešam nič-in vrjetno se nikoli ne bom poročila, ker tudi želje nimam po poroki...no mogoče kdaj...kdo ve kaj me prime na stara leta ...ampak trenutno sem tako čist zadovoljna!!! Pa če sem iskrena čist mi je škoda denarja za poroka...si raje kaj drugega privoščim

Sem bila jaz popolnoma enakega mnenja kot ti eva1. Zdaj me pa kar nekaj prjemle pa ne vem kaj bi to blo .
Vem samo to da je želja vedno večja .

Meni je to tudi čisto vseeno.

Mi smo že zdaj družina v pravem pomenu besede.
Brez papirja in poročnega prstana

Poroka...mogoče nekoč, zaenkrat nama je to le list papirja

tud men se zdi škoda denarja, pa na živce mi gre samo misel, kolko enih stvari je treba zrihtat ...čeprav pa kdaj premišljujem kako bo blo hecno, da bi žlahti, ki ima veliko opraviti z nama kar enkrat poslala vabila da je poroka tam pa tam... da bi jih enostavno na rit vrglo. drugač sem si pa kot zelo mlada punca želela tako poroko, da te pride iskat domov, pa šranga, pa plačilo vaškim fantom in ves pomp ki sodi zraven. ampak mali je prehitel zadevo, treba je blo stanovanje in ostalo zrihtat tko da za poroko ni blo cajta in ne denarja.. čeprav če bi bla to močna želja, bi se dal, ampak ni bla...važno da smo skupaj in da se imamo radi.mogoče pa kdaj pustimo se presenetiti

Jaz bi se pa, po mojemu ni do tega . Pravi, da ni tip za poroko in da nekaj let še ziher ne. Teh nekaj let pa zdaj variira od 5 do neskončno. Že od majhnega sem sanjala o poroki in mi je na trenutke prav hudo, ker vem, da nikoli ne bo takšna, kakršno sem želela (v belem, brez otrok). Sicer pa mi ni žal, da bova dobila dojenčka ali da sem z njim, pa četudi me nikoli ne oženi. Želim pa si. Za poroko se mi ne zdi škoda denarja, pretiravala itak ne bi, ker itak nimam s čim. Pa tud brat se je pred dvema letoma ženil in sta imela zelo zelo lepo poroko, kakršne si jaz ne bi mogla privoščit in bi šla čisto v drugo smer, da ne bi pol žlahta na vsakem koraku primerjala, a je boljša a je slabša, samo povsem drugačna.

Pred leti ko sva govorila o poroki se je meni zdelo to brez veze njemu pa ne, sedaj pa je ravno obratno.
Kdaj se bova ne vem (upam da se bova), drgač pa kar se denarja tiče bo le v najožjem krogu kadarkoli že bo, potem pa zamera sorodnikov gor al dol. To bo takrat najin dan.

No meni osebno je denarja absolutno škoda za poroko (bi ga raje porabila za kaj drugega ).
Saj ne gre za to da bi pa poroka morala biti ne vem kako razkošna. Gre za tisti občutek skupnosti in zaobljubie...

Eh, jaz sem tudi mislila, kako je škoda denarja za poroko... potem pa me je moj zasnubil (pred šetimi leti) in sem prepričanje v trenutku spremenila.

Vse do letošnjega leta pa si nisem mogla predstavljati, kako lepi trenutki so to... polni ljubezni in vsega... saj ne rečem, da niso prisotni vsak dan, ampak zdelo se mi je, da na poročni dan vsa čustva naenkrat privrejo na dan!!!

Bilo je lepo. Nepopisno lepo. Tako sem jokala, da sem se ustrašila, da bom začela hlipat, ko je prišel naval čustev.

In ni mi žal tolarja, ki sem ga dala za poroko. Kvečjemu mi je mogoče malo žal, da nisva dala nekaj več.

Pa tudi beseda mož ima zame svojo težo.

Pa saj ne rabiš za poroko zapravit milijona ali več. Jaz vem da ga ne bi. Če gresta lepo s partnerjem pa pričama na magistrat, dahneta "usodni da", greste lepo vsi štirje na kosilo ali pa napit se ga, ni omembe vreden strošek. Ker če bi se jaz poročila, bi se natanko tako.

Za frende se naredi piknik enega lepega popoldneva, pa mogoče še za enih par žlahtnikov, to pa je vse.

Če bi midva imela res močno željo po poroki, bi si jo zagotovo izpolnila na tak način.

Evo ša dva sva, ki niti malo ne sanjava o poroki. Resnično nisem o tem nikoli sanjala in še dons so sanje preusmerjene povsem v druge vode. Pr men niti ni tako, da ne sanjam, ampak sem celo proti (svoji) poroki. Moj me je sicer že večkrat vprašu, kaj pa če bi se, pa ga hitro prepričam da NE. Če pa bi se že ne vem kaj nardil, da si premislm, bi najina poroka definitvno potekala v kavbojkah al pa v kopalkah na morju. Z denarjom pa bi raj nekam deeeelč v tople kraje odpotvala.

V veliki meri se strinjam s skutico. S to razliko, da nikoli nisem mislila, da je škoda denarja za poroko. Sicer še nisem poročena, ker ravno končujeva faks, ampak se bova naslednje leto in že tudi kar načrtujeva.
Mislim pa, da je vprašanje "poroka da ali ne?" v veliki meri povezana tudi s tem, koliko ti to pomeni in pri mnogih mladih danes koliko so se v resnici sposobni odločiti in resnično zavezati za celo življenje. Marsikdo globoko v sebi tega ni sposoben, izgovorov, zakaj se ne poročiti pa je mnogo. Ampak - kot so že zgoraj rekle: če bi bil problem v denarju, se ga zelo enostavno reši - greš na urad, podpišeš... Sem pa nekaj časa nazaj (še na stari RR) zasledila tudi nasvet eni (ne vem, kateri; bilo pa je glede skupnega stanovanja oz. skupnega nakupa stanovanja), v smislu: naj gresta skupaj živet, ampak naj se nikar ne poroča, saj, če ji ne bo kaj "pasalo", pobere stvari in gre. To je bistvo zgornje "nevezanosti", o kateri sem govorila. Ampak to je velikokrat najlažje. Drugače pa je treba razčiščevat stvari, se prilagajat in biti v odnosu. Tega pa marsikdo ne zmore. Pa, prosim, da me ne boste vse neporočene zdaj napadle; ne pravim, da to velja za vse.

Bi pa še vprašala neporočene, kako se predstavljate? "To je moj partner,", al' kako?

Lep dan vsem!

Zelo redko ga predstavljam kot "to je moj parnter, moj mož", skoraj vedno po imenu. Pa saj vsi vedo, da sva pač skupaj.

Jaz sem si vedno zelela se porociti, tako da mi je letos koncno le uspelo.
Filing se meni ne zdi nic kaj drugacen, precej enako je kot prej, ceprav je pa res, da okolica dojema zvezo drugace, vsi recejo: ja, zdaj sta pa moz in zena, kt da je to ne vem kaj.

Torej, poroka je lustna zaradi poroke same, zakon je pa isti kot koruznistvo.

Majka spet ti jo godejo hormoni

Škrat: maja ne majka

No, jaz pa ne razmišljam o tem, da bi mi bilo škoda denarja za poroko, marveč o tem, zakaj bi nekaj lepega - se pravi ljubezen - morala tudi uradno potrjevati. Verjetno razmišljam drugače kot večina žensk, ki že od majhnih nog sanjajo o pravljični poroki. Zame pa je poroka precejšen larifari - ali kot je enkrat dejala Svetlana Makarovič: "Pa saj ljubezen in poroka nimata nič skupnega..."
In še odgovor Cincimarinci: beseda partner mi je smešna, zato ponavadi rečem to je moj fant.
Če dva živita (neporočeno) skupaj, ni res, da gresta lažje narazen, saj je po 18 mesecih življenja v skupnem gospodinjstvu zunajzakonska zveza pravno izenačena s poročenimi.
In verjamem, da ga ne bi nič bolj ljubila, če bi bil moj mož. Zaradi papirja in prstana ?!?

Ja, ampak za zunajzakonsko skupnost je pogoj, da sta tudi prijavljena na istem naslovu, a ne? To pa dostikrat niso.

Jery, kako pa se ti sliši predstavljanje s "fant" pri 40-ih ali še kasneje? Pa tega ne mislim nič sarkastično ali kakorkoli žaljivo. Ampak meni se tako čudno sliši. In si ne znam predstavljat... Zaradi tega sem že tudi na začetku postavila vprašanje. Al' pa kakšne uradne stvari, ki jih urejaš. Pol pa rečeš, če lahko mož pride po to in to (primer). Ker, ko si mlad, se mi ok sliši fant, pol pa... kaj pa vem.
No, vsekakor, imejmo se radi!

Joj punce ste naredile celo filozofsko debato glede poroke .
No jaz sem še vedno želje da bi se poročila zaradi mene same in ne zato da bi kar koli komu dokazovala ali potrjevala, enostavno si tega želim in pika.

Da.
Zadnji čas kar precej razmišljam o tem. In vidim smisel v zaroki in kasneje poroki. Čeprav sem bila ne dolgo tega mnenja, da je to nepomembno.
Ko pride do krize v zvezi (iti ali ostati, npr. po 10 letih) mislim, da bi tako zaroka kot uradna poroka olajšali to odločitev. Pa ne mislim zaradi formalnosti, ampak teže izrečenih besed, iskrenih dejanj in nepozabnih trenutkov, ki ti ostanejo globoko v srcu. Tega pa brez zaroke in poroke ni. Vsaj jaz teh besed, solz, dejanj nisem doživela. V literaturi piše, da kasneje v zvezi, ko pridejo krizna obdobja črpaš energijo iz teh trenutkov. Praktično, še ne, tega nisem preizkusila. Seveda ne mislim na tiste zveze, kjer je prisotno fizično ali psihično nasilje. Ampak mislim na ostale zaspane, naveličane, dolgočasne zveze, tiste,ki jih je smisleno oživeti.

Cincamarinca, itak da sva prijavljena skupaj, če živiva skupaj.
Ne vem no, meni je beseda fant ravno tako smešna kot mož. Sicer si pa dobro povedala -važno je le, da se imamo radi!