Kot najbrž vsaki :nosecka: tudi meni po glavi hodi mnogo vprašanj...
Nimam nobene izkušnje z nedonošenčki, ampak ker se mi tudi to lahko zgodi, me zanima, v katerem tednu ste rodile? Koliko je vaš-a :duda: merila in tehtala? Kakšno je bilo njegovo/njeno zdravstveno stanje? Kakšen je bil sam porod? Morda veste razlog, zakaj ste rodile prezgodaj? So kakšne posledice za :duda: zdaj?

Hvala vam za vse odgovore - učim se...

Kerensa ne razmišljaj o tem preveč,ker slabo prehitro pride.
Jst ti samo lahko povem,da sem rodila v 24.tednu zaradi miomov.Moj Vid je tehtal 730g in bil dolg 37 cm.Negovanje takšnega dojenčka je zelo težavno in odgovorno in zato mislim,da na intezivni negi v LJ so zelo usposobljeni za to in vse pohvale celemi oddelku.
en lp:morje:D.

Jaz sem ta drugega rodila v 36 tednu. Imam zelo kratek maternični vrat, ki se je že v 32t mehčal in malo odprl. Sem na lastno odgovornost odšla iz bolnišnice, ker imam doma še enega fantka (4,5 let). SEm pa STROGO mirovala. Vse je delal moj mož.
Kljub temu sem zaćela krvaveti in to tako močno, da sem prišla v porodnišnico z brisačo med nogami. Takoj so mi povedali,da otroku nekaj ne paše. Rojevala sem 12 ur.(ker se nisem odpirala, mat. vrat se ni več mehčal-ironija pa taka) Moj fantek je imel popkovino 3x ovito okoli vratu. To je bil vzrok. Boril se je, moj borec mali. Takoj so ga priklopili na kisik, vendar po 24 urah odklopili. Dal je vse preiskave skoz in z njim je vse OK-nobenih posledic. Le zlatenico je imel tako močno, da smo zaradi tega ostali 8 dni v bolnici. Rodil se je z 2450 gr in velik je bil 45 cm.
Kerensa, poikusi NE razmišljat o tem, je mogoče bolje.

Moj mali sonček se je rodil konec 36.tedna. Sicer sem imela strogo mirovanje že od 25 tedna naprej, ko sem dobila popadke. Strogo sem se držala navodil vse do 35.tedna, ko sem začela malo migati. In se je zgodilo. Padla sem po stopnicah tako, da mislim, da par sekund nisem vedela kaj se je zgodilo. To je bil eden izmed najhujših trenutkov v mojem življenju, saj je padec bil res hud, pa še moje bebe nisem čutila. Jokala sem vse do bolnice, kjer so mi na srečo rekli, da je z malim vse OK. No, potem dogodku malega več nisem čutila tako kot bi mogla. Sicer sem naštela dovolj brc, a pikec ni brcal tako kot sem to poznala od prej, ampak je bilo to bolj božanje. Čutila sem, da z njim ni nekaj v redu. No, 2.tedna potem sem se zjutraj zbudila in sem krvavela. Bila sem sprejeta v bolnico s svojimi rednimi popadki na 5.minut. Dobila sem umetne popadke, ker se nisem nič odpirala ter dala skozi par UZ pregledov, saj doktorji niso mogli ugotoviti kaj povzroča krvavitev. Popadki so mi zginli, srček moji pikici pa je bil vedno slabše. Noben položaj ni pomagal. Na koncu so se odločili za CR, saj mu je srček bil vse počasneje in sicer 60 utripov, namesto 120. Mislim,da so ga s tem rešili.
In tako se je rodil moj sonček, težak 2550g in dolg 47 cm. bil en dan v inkubatorju, imel rahlo zlatenico. Sedaj nas še čaka UZ glavice, da preverijo če je stanje še na istem ( počena žilica ob porodu ali padcu - šok ).
Moram pa rečt da imam tudi jaz malega borca doma. V 15.tednu sem dobila močne bolečine, danes vem, da so bili popdaki, vendar sem imela ginekologa za en k.... in me je poslal domov češ, da imam vnetje mehurja, čeprav niso na urinu zasledili vnetja, v 25.tednu znova popadki ter v 35.tednu padec.
Super ekipi v MB porodnišnici in dr. Bosiljevi se moram zahvaliti, da danes gledam svojega otrokeca kako spi. Pa seveda njegovi močni volji ter dobremu angelu varuho.
Malo sem bila dolga...
Drži se Kerensa in misli pozitivno. Boš videla vse bo OK !

jap kerensa, ne se vnaprej ukvarjati s takimi vprašanji - nesreča še prehitro pride...

jaz ti svetujem po moji izkušnji le, da redno preverjaš pritisk. jaz, če si ga doma ne bi sama spremljala, sploh ne bi ugotovila, da imam visokega (sem se prav dobro počutila). Sprva sem ga imela par dni 160/90, potem je narasel na 175/95, v bolnici zadnjo noč celo na 210/120. pride do zastoja v rasti, plod ne dobi več dovolj hrane za svoj razvoj, skratka celo sranje!!!

v 27t sem šla v bolnico, tam so mi s tabletami skušali zniževati pritisk, pa ni bilo ravno nekega efekta. upali so, da bo :duda: vzdržala vsaj do 7 mesecev- pa ni šlo. vmes so z 1000 UZ-ji in CTG-ji dnevno sproti ugotavljali, kako je s plodom, do kdaj naj bi imel vsaj minimalne možnosti za preživetje, za vsak slučaj že dali injekcije za razvoj pljučk -no v 29t so mi naredili CR in na svet je prišla Nika. Težka 1070g in dolga 38 cm, OG 25.5 cm. Veeeeliiiika zahvala mb predstojniku dr. Lužniku, ki me je imel preko in vsem zdravnikom, da so se tako zelo trudili okoli naju. prav tako pa tudi sestram za nego na pediatriji.

To, kako mame to doživljamo, o tem raje ne bi, je pa zares hudo, ko si tako nemočen in samo čakaš, da bo vse vredu...

Danes je Nika živahna 6-mesečnica, vse jo zanima, nič ji ne sme uiti, hvala bogu brez vsakih težav. edino še na teži moramo pridobiti, pa še malo zrasti, pa bo... Težko smo nekje 5.5kg, veliki blizu 60 cm. Kot kaže so res vsi nedonošenčki taki neučakani otroci - izgleda da se jim povsod mudi...

lp:rozica: pa čimmanj takih razmišljanj! :metulj:

malo pretežka razmišljanja za nosečnico?

no ; Lara se je rodila v 31 tednu, TT 1200g, velika 40cm, OG 40cm. Ob rojstvu je 3 dni potrebovala kisik, ker plučka še niso bila dovolj razvita. Danes je živahna 6 mesečnica in nima kakih posebnih zdravstvenih težav. Hodima na nevrofizioterapijo, tako kot vsi nedonošenčki.

Meni je nenadoma odtekla plodovnica, vzrok je bilo hudo vnetje, zaradi katerega je otrok v meni hujšal. Rodila sem z CR, ker je bila nožna vstava. Zdravniki so mi povedali, da so bili Lari šteti dnevi....
So spomini, ki bolše da jih nebi bilo...

Kerensa ti pa uživaj v nosečnosti in pusti taka razmišljanaj.
9nebesa9nebesa

Midva s Sven Sebastianom sva tole kalvarijo dozivela v 24.tednu, ko sem sredi lepega popoldneva dobila popadke in naslednji dan kljub poskusanju zdravnikov, da bi se ustavili, v pol urce rodila nasega fantka;Sven Sebastian je bil po oceni zdravnikov 23.tedenski, imel je 610g in 31cm, ni dihal.po ozivljanju je s pomocjo fantasticne ekipe v lj intenzivni prisel k sebi in potem sva skupaj prezivljala tri mesece in pol dneve more in stresa.Nas korenjak ravno spancka pri meni v narocju in ima na obrazku najlepsi nasmeh na svetu.

jaz mislim, da je prav, da se vsaka nosecnica pozanima o taksnih primerih, saj nikoli ne ves, kaj te caka.jaz si v sanjah nisem mislila, da se to lahko zgodi.pa tudi o tem se ne pise veliko in menim, da bi se moralo.

za nase korenjake in njihove mamice
barbara

Rodila sem v 33. tednu. Odtekla mi je voda. Imela sem rizično nosečnost zaradi 2 SS prej. Morala bi strogo počivati, pa preveč nisem. Par krat sem šla nabavljati za novega člana, ker še nisem imela ničesar. Mislim , da je to bila napaka. Če bi počivala, bi verjetno zdržala še 2 ali 3 tedne, več pa ne, ker sem imela preveč plodovnice in otrok je tudi prehiteval v teži. Tako da sem po 6 urah naravnih popadkov rodila fantka, 47 cm in 2190 gr. Sedaj je pravi 5 mesečni korenjak, po velikosti in teži ne zaostaja za donošenimi otroci. Pa tudi zdravstveno je z njim vse vredu. Smo imeli srečo.

Mi smo se pa rodili v 29. tednu. Ponoči sem dobila kar popadke in sem v 6 urah naravno rodila. Nejc je tehtal 1360g, dolg 39cm, takoj po rojstvu so mencali in so ga do popoldneva imeli v Šempeterski bolnici in so nevem kaj čakali, da bo 29. tedenski otrok kar sam dihal. Rodil se je ob 9 zjutraj, v Lj. pa je odšel šele okrog 15h. Prva napaka, ki jo pripisujem zdravnikom. Nato je bil na EIt-u v kliničnem kakšen mesec, nato so ga preselili nazaj v šempeter, kjer so mu naredili več slabega kot dobrega. Bogi, težak šele 1700g je bil v navadni posteljici, če se je dojil je pač hrano dobil, čene je bil pa lačen. Sondo je imel kake 3 dni, pol pa ne več. V glavnem katastrofa od bolnice. No, groze še kar ni bilo konec. Po vseh mučenjih, ki jih je bil deležen v enem tednu bivanja pri njih je dobil RSV in je bil na najin "ukaz" prepeljan urgentno nazaj na intenzivno. Zopet intubiran!! Tam je bil še kak mesec in pol. RSV je šel v pljučnico in je bil na robu preživetja. Rekli so nam naj molimo za čudež, še isti dan smo ga krstili. ....Po čudežu se je njegovo stanje čez noč obrnilo in je preživel. Nato pa sva bila skupaj še kak mesec na pediatrični in nato domov!!:bravo::bravo:
Danes je vesel in zdrav 9 mesečnik oz. 6 mesečnik, ki nima nobenih posledic, no razen na eno uhce malo slabše sliši in na fizioterapijo hodiva!!

Mislim, da sem prvič izlila svojo jezo in žalost na RR. Predvsem polagam vsem bodočim mamicam nedonošenčkov na srce to: ne poslušajte preveč zdravnikov, ker tudi oni se lahko zmotijo,... pa saj sam vidiš al ima zdravnik kaj pojma o takem otroku al pa ne. V Lj. so strokovnajki na tem področju, hvala jim za vse!!!!! Mazači, ki sem jih pa srečala v Šempetru pa ...ne bom zgublala besed....

Srečno vsem mamicam in njihovim dojenčkom!!

Mateja z najbolj pridnim fantkom na svetu, Nejcem:sloncek::sloncek:

O punce moje...me je kr stisnilo pri srčku...sama sem imela tudi visok pritisk,...vendar so ga uspešno zbijali, edeme...in sem rodila v 38 tednu pravega korenjaka...sem pa tako kot ve vse odštevala vsak dan posebaj...da bi le čimdalj ostal moj sonček v trebuščku...vse je šlo tako kot je bilo treba...vendar vedno pa ni tako, in ko vas berem, mi je ful težko, ampak hvala bogu se je vse dobro izteklo...pobožajte svoje sončke..

Če sem vas prav razumela, dekleta, potem imajo :duda: teoretično možnost, da preživijo nekje od 24. tedna in cca. 600 g teže dalje, če je drugače na splošno vse OK z njimi (če so normalno razviti za njihovo starost in če ni drugih nepravilnosti)?
Morda katera ve, kolikšne (v procentih) pa so možnosti za preživetje od recimo 24. tedna dalje?

Še enkrat hvala za odgovore...

ja, tu gor mislim da sta med najmlajšimi :duda: od janeje in b.j.n - 24t.

tudi ko sem bila jaz notri, vsa prestrašena, so me zdravniki prepričevali, da bo z :duda: vse vredu, da že od 24 t dalje otroci preživijo.

za statistiko pa bi ti težko rekla - mogoče na strani kakega Društva prezgodaj rojenih otrok lj ali mb?!???

aja pa še ta info - verjetno nisi gledala ali pa se nisi zavzela- je bilo pred časom na 24 ur - letno se rodi okoli 400 nedonošenčkov, od tega okoli 150 pod 1500g.

lp :rozica: pa odmisli že 1x to.... :metulj:

Pozdravljene, tudi naša pikica je 24.tedenska.Najlažja preživela leta 2003 s 533g vMB.v letu 2004 pa še dve pupiki s težo 490g.To so otroci oz. nedonošenčki z ekstremno nizko težo ,procent preživelih 1-3 na leto MB.Poglej naše slikice in lahko vidiš kako zgleda.

Meni je ginekolog rekel, ko sem ležala v bolnivi, da naj zdržim do 28.tedna in da bo s tem imel :duda:zelo dobre možnosti, da bo vse ok. Mislim, da okrog 90%.Ne vem pa kako je, če se rodi v 24.tednu. Je pa tako, lahko donosiš otroka pa ti ne bo nihče garantiral, da bo vse OK. Ne klicat nesreče in ne misli na njo.Misli pozitivno. Poglej, meni je ginekolog rekel zdrži do 28.tedna, pa sem zdržala do 36.tedna. Nič ni tako črno kot zgleda !

Pri 24.tednih, ko je nekje meja med rojstvom in splavom prezivi 50 odstotkov otrok, potem se pa moznosti z vsakim tednom dvigujejo po 10 odstotkov;
Tako nekako, ampak to je statistika

barbara

Moja mala Lea se je rodila s 24 tedni in 4/7. Ko so me dan pred porodom sprejeli v LJ porodnišnico mi je dr. Pušenjak pri pregledu rekel, da upa, da bomo porod lahko zadržali (odtekla mi je plodovnica), saj so možnosti da otrok pri tem tednu preživi 20%, pa še potem je vprašanje kaj bo z njim ...

No, ampak mali borci kot sta moja Lea in Sven so se odločili, da to statistiko izboljšajo ;)
V 3 mesecih ko sem bila z Leo na EINT so bili tam še štirje tako mali :duda: in z vsemi je danes vse u redu.

Se pa po statistiki možnost preživetja vsak dan po 24 tednu zelo hitro dviguje. Z 28 tedni rojen otrok pa ima vse možnosti.

Kerensa, lepo nosečnost ti želim in predvsem ne obremenjuj se preveč. Uživaj! Se pa itak ne moreš pripraviti na prehiter porod. Je to tak šok, da si dokler tega ne doživiš, ne moreš niti slučajno predstavljati kaj to pomeni. Ampak verjemi ... od ne vem kje dobiš moč, da tudi to preživiš.

Jerneja