Obračam se na vas, ker sem že čist dekompenzirana, ne vem več, kaj naj storim.

In sicer, sin je bil januarja star 2 leti. Že kakšne 3 mesece hoče zaspat pri lučki, ker ga je strah teme. Večjih problemov ni bilo okoli tega, čeprav se mi zdi kar hitro, da se tak mali otrok boji teme. Pred enim tednom pa sem v vrtcu izvedela, da se boji muh. Vzgojiteljica je rekla, da ga je zelo težko pomirila, otrok pa je še 2 dni govoril o muhi. Pa dobro, to se je nekak pozabilo. Včeraj pa kar naenkrat prileti v sobo in jo zapre, češ da je v dnevni sobi pikapolonica in da se boji. Ok, pikapolonico vržem čez okno. Ga grem previt, nakar se kar naenkrat prisesa k meni z obrazom v moj vrat. Ni bilo nič jasno!!!! Ni rekel nič, samo čisto pri miru je bil, zabuban v mene z vsemi štirimi. Potem pa je še enkrat pogledal v strop in sem videla, da je gori pajek. On pa je začel kričati, blek, blek, dvigovat se mu je začelo, kot da bo bruhal. Eno uro ni šel z mene dol. Celo noč nisem spala, ker sem se sekirala, če so take fobije normalne ali ne.

Nakar danes doživim šok!! Tamalega sem previjala na postelji in sem se ga nežno dotaknila na popku, on pa je začel vreščat, da je to pajek in potem je padel v tak krčevit jok, da ga niti oblečt nisem mogla, ker kak sem se ga dotaknila, se je kr zavil v klobčič. 15 minut je krčevito jokal in se tresel, kot da ima epilepsijo. Nisem še vidla kaj takega, sploh pri tako malem otroku in to MOJEM otroku. Oči si je pokrival, ker se je bal, kaj bo videl, če bo pogledal. Umiril ga je šele moj partner po ene pol ure, saj sem jaz bila čisto iz sebe in sem še jaz jokala na koncu....

Zdaj pa mi prosim povejte mamice. Ali je takšna fobija normalna pri tako malem otroku??? Ima katera kakšne izkušnje?? Ali pretiravam s svojo reakcijo?

Hvala, Nina

Tak strah ni ravno običajen.

Predlagam da se obrneš na kašnega strokovnjaka za fobije, bi pa pri tem vse presejala skozi svoje sito, ker kot mama veliko lažje čuti z otrokom - hočem reči da vseeno slepo ne zaupaš še takšnemu strokovnjaku.

Pa predvsem se poskušaj pogovarjati se o tem z otrokom, ko je miren, ko se počuti varno. Nikakor mu ne nosi muhe pred nos naj jo pogledan "da ni nič". Po moje moraš otroku prvo verjeti, da ga je strah. Da on začuti, da ti to veš in razumeš. Potem bi spogovorom počasi prišla do tega, da bi skupaj pogledali mravljico, mogoče. Od daleč. in tako počaaasi...