Prej še predno sem postala mamica in sploh nosečka se v te stvari niti nisem toliko poglabljala anes pa me vsaka vaša izguba otroka tako zelo presune. Najraje bi objela vse vas mamice in očke ter vam vrnila kar vam je življenje oduzelo. Ravno danes sem spet izvedela da je prijateljica rodila punčko z napako na pljučkih in  ko je bilo dete staro komaj dva dni je postalo angelček. Vse odkar sem noseča pa do danes same grozote, bratec in sestrica stara 5 in 6 let umrla v prometni nesreči, fantek zbolel za boleznijo in se matral skoraj 4 leta vsak dan znova in znova, po bolnišnicah in zdravnikih brez normalnega razigranega življenja in danes spet šok priti domov brez otročka, povedati starejšima sestricama da mamica nima njune sestrice daje le-ta postala angelček, pogled na prazno posteljico in pleničke ter oblekice ki so pripravljene ostajajo zložene v kotu , ne razumem več, ZAKAJ???? Ko vse to enkrat premelješ te postane strah, otročki odhajajo brez razloga, kaj so vendar komu naredili??' Saj niti živeti še niso začeli!!!!


Vsem vam ki vam je usoda oduzela nasmeh iz obraza, ki vas je prikrajšala za najlepše trenutke bi rada povedala da mislim na vas, tudi nate draga prijateljica. Molim in upam da se kmalu postaviš nazaj na noge, objameš svoja dva sončka in živiš za trenutke ki so še pred tabo.

Za vašo malo punčko pa eno

Večen ZAKAJ?????

Mi ,ki smo izgubili naše angelčke ,naše srčke se v večini sprašujemo ZAKAJ,ZAKAJ,ravno MI????

odgovora ni in ga ne bo

Tako lepo si napisala...

_____________________________

Mamica Luku in Maticu!

 Tudi jaz sem sedaj, ko imam svoje otroke veliko bolj dovzetna za tujo bolečino ob izgubi otročka. Verejtno je vse povezano z veliko materinsko ljubeznijo do svojih otrok. Ker jaz prej nisem verjela, da imaš enega lahko tako rad, kot svoje otroke. In potem si seveda ne predstavljam, da bi nas kaj tako groznega doletelo, ker si ne predstavljam, da je kaj takega možno prebroditi in bolečino preživeti.

Zato jočem z vsako mamico, ki je izgubila svojega otročka. Saj otročki so posvoje rešeni, so na lepšem. Samo svojci, bratci in sestrice nosijo neopisljivo breme in bolečino.

_____________________________

Moje srce grejeta dva mala sončka: Sara (2001) in Pia (2005).

Res žalostno in odgovorna na ZAKAJ ne bomo nikoli izvedeli.

Veliko poguma in vse dobro tistim, ki so kdajkoli občutili nekaj najhujšega, kar se lahko zgodi

jaz se še vedno sprašujem ZAKAJ,ZAKAJ....zakaj se kaj takega dogaja glih meni, kaj sem komu hudega naredila...
Zakaj, je moral oditi med angelčke???

sprašujem se in sprašujem...pa ni odgovora..ni in ni....
...jutri bi te mogra rodit, moral bi biti živ in zdrav otročiček..pa te ni...

_____________________________

Kaj ti pove moj topli objem,
ko k sebi te privijem:
ljubo moje detece,
zate le živim in bijem...(26.11.2007 in 27.09.2009)
--------------------------------
str. U-84

Mene tudi fuul prizadane , če slišim za kako smrt malih otročkov  Sočustvujem z vsemi starši, ki so izgubili svoje otroke.

_____________________________

*prvič smo naredili enega otroka
*drugič smo naredili dvojčke
*sedaj se sploh ne upamo več delat otrok, da ne bodo
slučajno trojčki:))

...tudi mene presune vsaka smrt otroka, ki nikomur ni nič kriv, da se mu je življenje tako zasukalo....

Moja tašča je od župnika dobila neverjetno razlago na to večno vprašanje ZAKAJ???? Njena hčerka se je pri 21 letih hudo poškodovala v prometni nesreči. Trepetali so za njeno življenje, tisoč kirurgov jo je operiralo...hodila je v cerkev molit... karkoli...samo da bi se hčerka prebudila in živela življenje....In ko so zdravniki končno obupali nad njo je šla v cerkev se jokat in prosit boga še za upanje....ji je župnik odgovoril na vprašanje zakaj in sicer odgovor je bil, da Bog nalaga samo tistim tako težko breme, za katere ve, da so močni in bodo lahko to prebrodili.....
 

Ahhh, saj nekako se poberes in gres naprej. Pozabis pa nikoli. Vsako leto se bom spomnila marca in UPN, septembra in nesojenega PDP. Ja sto ne ubije, jaca. Saj zupnik je na nek nacin imel prav. Vsak najde moc nekje, eni v veri, drugi v partnerju, tretji v upanju na uspesno naslednjo nosecnost.
Ko se sprasujete, kako se prenese izguba.. Sele ob takih izkusnjah se zaves, da smo mocnejsi kot se morda zavedamo. In vecina ima razlog, da se po takih grenkih izkusnjah pobere - ce ne zaradi sebe pa zaradi otrok, bliznjih, vere..
Moja mama je zgubila pred mano 2 otroka. Odlocila se je se za tretjega z zavedanjem, da ima 25% moznosti, da se meni isto zgodi. Ali je bilo ta njena odlocitev neumnost ali vera? Ona je verjela in jaz sem tukaj - zdrava z dvem angelockoma, ki me cuvata. No letos se jima je pridruzila se moja , tko da imam zdaj tri . Imam pa upanje in vero v to, da dobim zdravega otroka.

Kaj jst vem zakaj???? Ne vem. Mene je zelo prizadelo,ko sem bila v najstniških letih,ko mi je starejši gospod rekel:"Najhuje je,če greš za pogrebom svojega otroka"....
Meni so te besede dostikrat odzvanjale v ušesih. Temu gospodu je čez par let umrla hčerka,sredi dvajsetih let zaradi kapi.
In meni,tudi meni se je to zgodilo.Čez 14 dni bo moj Vid praznoval drugi rojstni dan. Če bi bil živ,bi mu kupila torto,zapeli bi mu,kupili igrače....
Tako pa,šli bomo na njegov prerani grobek,urediti cvetje ,prižgati svečko in jst....jst se bom zopet zjokala iz srca.
Niti na kraj pameti mi ni prišlo,da se bo to kdaj meni zgodilo. In tudi,ko sem ga rodila in ga zaslišala sem si mislila,sej medicina je toliko napredovala,da bo itak preživel.
Še zdej ne moprem pozabiti tiste noči. Kot da bi mi hotel moj lubček sporočiti,da se poslavlja od nas. Gledala sem skozi okno ponoči in naenkrat je nebo osvetlila svetloba. Ne vem ne od kod in zakaj. Tisto noč je moj preminul.
Ko sem ga naslednji dan stiskala k sebi in ga crkljala,mu govorila da ga ima mamica rada,ne morem vam opisati teh trenutkov. Še po dveh letih so tako živi.
Zakaj,zakaj??????
Ne vem.
lp D.

_____________________________

* na žalost , štirje jurji so že tukaj.....smrk*

Poznam te zakaj-e.Toliko jih je.Jaz se vsak večer spomnim na svojega angelčka, ki bi mi moral zdaj parati živce in me s svojimi mneumnosttmi spravljati v smeh, pa me misel nanj spravi samo v jok.
Nesmiselno se je spraševati ZAKAJ ravno jaz?

to sem se jaz  spraševala pri 1. nosečnosti: imela sem 3 IVF in tretjič "se je prijelo". ampak po par dnevih (po testu) sem imela krvavitev, sem enega otročka zgubila - vstavljena sta mi bila 2 . ampak moja punčka je borka in je ostala. ona je moj sonček, moja zvezdica. ampak unega, ki ga ni.... .... tistega pa vseeno pogrešam in mi solze stopijo v oči. moj mali srček je bil komaj spočet, pa ga ni blo več ... sem se tolažila z mislijo, da imam vsaj enega, da je moja V. moj sonček, moje zlato detece, da bom njo ujčkala in pestvala.... ampak sem se celo nosečnost tako bala, tako bala, da bom zgubila še njo ... prve tri mesece najbolj ker sem bla skoz nekaj bolna in izcedki, pol pa še bolezen, visoka vročina, antibiotiki, opazovanje v bolnišnici... ampak z 3 mesecem je bilo tega konec in sem imela lepo nosečnost. ampak strah je pa ostal.
še zdaj me srce boli , ko berem da je keri postal angelček. tako majčkeno nedolžno bitjece, pa je moralo umret. men se srce para, ko kaj takega berem, pa se običajno izogibam tem postom. moja bolečina je velika, pa sem imela srečo in imam sedaj 2 prekrasni  hčeri. prvi je sledila še druga na "naraven" način. se mi je bogec tam gori, ali kar že pač je opravičil - se mi revanžiral za izgubo in mi podaril še eno čudovito princesko.
moja bolečina je pa vseeno še tu.kadar se spomnim na tisti čas je tako, kot da bi bilo včeraj. kako močna mora biti pa bolečina ob izgubi deteca, k i je pa že pokukalo na svet, pani imelo prilike živet, pa niti nočem vedet. boge mamice. bogi očki. bogi mali angelčki. ..

< Sporočilo je popravil KIRA -- 26.7.2006 23:17:11 >

Moji prvi pikici, ki me je zapustila, bi bilo ime Nežka....

....pa bi bila verjetno prej pravi hudiček.....

.....druga pikica, ki se je poslovila......ji nisem hotela dati imena.......