Pozdravljeni,
Po glasi se mi mota toliko misli, da jih kar težko ubesedim in spravim na papir. In včasih že samo to, da ubesedimo misli malo pomaga.
V glavnem…

S partnerjem sva skupaj 17 let, več kot polovico najinega življenja, imava krasnega otroka (5 let) in se tega oba zavedava. Stara sem 32, on 34. Oba prvi resni vezi. Zgradila sva hišo, končno malo finančno zadihala. Že dalj časa med nama ni kot bi si želela, on ali jaz. Ampak nekako sva se uspešno zamotila z vsemi drugimi dejavniki okrog naju… otrok, hiša, bolezen staršev… Veliko časa je odsoten in sem sama. Ampak to sem sprejela. Med nama pa že od kar pomnim ni bilo nekih nežnosti. Nobenih spontanih dotikov, božanja, cartanja... In odkar se spomnim sem si to želela in ga prosila za malo nežnosti, za kako masažico, malo božanja pred tv… To sem dobila… ampak samo kadar je sledil seks. Ja, tudi jaz sem to poskušala njemu nuditi, ampak mu dotiki enostavno ne pašejo. Nima rad objemov, dotikanja…
Sprva sva bila mlada, nato sem ugotavljala, da to pogrešam in si želim, ga nato opozarjala. Najin odnos je drugače spoštljiv, nikoli med nama ni bilo grdih besed, nasilja… Manjka pa tisto… tista začimbica dotikov. Seveda posledično tudi pri seksu ni nikoli čisto zares klapalo. Težko se nekomu predaš, če veš da je nežen samo iz tega razloga. Večkrat sem govorila, da se bojim, da ko bom nehala »tečnarit« s tem, da bo prepozno… In to se je zgodilo. Nehala sem to pričakovati in si privoščila afero. Slaba vest me je ustavila in to končala. Doma sem želela obuditi vezo in se nekaj časa res trudila, da sem pogosteje in bolj predano oživljala vezo v postelji. Ampak zmeraj, ko sva se pogovarjala o tem, da si res želim več nežnosti in dotika in da bo posledično potem tudi več seksa, je to veljalo dan, dva.
Leta so tekla, najin mali sonček rastel, hiško sva dokončala, jaz pa nekako sama z mislijo pri otroku in službi gurala čez dni. Nato pa izvedela, da ima tudi on afero. Prva misel je bila… končno bova lahko šla narazen in ne bom samo jaz tista, ki je kriva! Grozno, kajne? Razkrila sem mu, da vem za njegovo razmerje. V bistvu nisem čisto prepričana, da je to prvo razmerje, ker je narava njegovega dela taka, da bi te stvari z lahkoto prikril. Delala nisem nobenih scen, o tem sva se pogovarjala, obiskala celo terapevta… On si želi ostati z mano, z družino, jaz pa se težko sprijaznim, da bi morala tako živeti do konca svojih dni. Med tem vem, da je do predkratkim ohranjal odnos še z njo, jaz pa sem zaradi krivde, ki jo čutim zaradi moje afere in zaradi straha kako bi razhod sprejel otrok in okolica, vegetiram v tej vezi. Spolnega življenja ni, ga niti ne želim. Že misel na to mi je grozna. In da je stvar še bolj zapletena in sem še bolj zmedena in da imam še bolj slabo vest, sem spoznala prijetnega moškega, ki je sam in me privlači… kot oseba in kot moški.
Strah me je narediti korak, korak naprej, korak nazaj, na stran….kamorkoli… pa tako ne morem več biti… nisem sproščena, napeta… vem, da so otroci kot gobe in tudi to stanje ni dobro zanj. Pa tudi sprašujem se kakšno sporočilo mu predajava… Bo tudi on tak mož, ker ne vidi očka, ki ljubeče objema svojo mamo? Ah…strahovi vsepovsod, neodločnosti pa še več! Prav jezna sem, ker se ne znam soočiti z juho, ki sem/sva jo skuhala! Počutim se krivo, jezno, razočarana nad sabo, ker nimam moči situacije premakniti...kamorkoli.... ne pa samo obstati in čakati...
Vem, da ni čarobne palice, ki bi rešila moj problem, ali čarobnega stavka, ki bi povedal ostati ali oditi…. Ampak včasih je že pogled iz drugega zornega kota dovolj, da začnemo razmišljati drugače in se premaknemo iz neke mrtve točke.
Hvala za vaš pogled…

Povej mu, da če se ne potrudi zdaj, boš šla s tem novim, ker to se bo tudi res zgodilo. Če mu bo kliknilo, bosta zvozila, da bi se samo žrtvovala celo življenje, pa nima smisla. kakor opažam, je povsod dinamika zelo podobna: ženske težimo, ko je kaj narobe, 100x povemo, moški včasih poslušajo in se trudijo, še večkrat pa se umaknejo (v delo, afere, hobije,...) in ženske nekaj časa to prenašajo, potem nehajo težit, en čas to še gre, potem pa imajo ženske dovolj. Takrat se pa on spomni, da pa v bistvu noče, da bi šla narazen, samo je seveda takrat treba bistveno več truda v to vložit kot bi bilo treba prej, ko še ni bilo toliko zamer... In nekateri to zmorejo, nekateri pa ne. Vprašanje, koliko sta se medtem odtujila. Tvoja misel, da te zmrazi, če pomisliš na seks z njim, ni ravno obetavna... Res pa se včasih tako zaščitimo pred bolečino - nočeš se počutit neljubljene in si se odtujila od njega.

Kaj vama je pa terapevt predlagal? V odnosu je res daj-dam, vendar je fino, da bi bila oba sproščena - da bi ti vedela, da te ima rad čeprav mogoče ne bo seksa in da bi on vedel, da mu zanj ni treba vedno prosit. Sta s terapevtom kdaj govorila, zakaj mu je tako težko se dotikat? Je bilo tako tudi pri aferah, ki jih je imel (se tudi tam ni maral dotikat in je bil samo seks)?

Vprašaj se, ali bi bila ti pripraljena poizkusit na novo z možem, če bi bil on pripravljen se potrudit po svojih najboljših močeh (kar bo še vedno verjetno manj dotikov kot bi si jih ti želela - ampak ali bi ti bil tak kompromis ok ali bi še vedno trpela)?
Kaj je za otroke slabše, je zelo težko rečt, ker ni prav veliko podatkov in je vsak primer tako zelo poseben... Otrokom je ločitev navadno težja kot staršem, vendar jim tudi živet v neljubečem domu ni dobro... Usedita se, pogovorita se iskreno, povej mu, da je on na potezi, da če hoče, da vztrajata in poskušata še enkrat, potem ti mora pokazat, da si to res zelo želi... Na tvoj način.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Ronja, mislim, da imaš prav... da se ta odtujenost popravlja, je potrebno bistveno več truda, kot na začetku. Verjetno se to nezaupanje, strah, zamere kopičijo predolgo, se ne rešujejo sproti in potem nastane še globja vrzel. Nikoli se nisva znala temeljito pogovoriti o občutkih, hotenjih in pričakovanjih. Tudi ko sva se, oziroma ko sem jaz težila, je to držalo kartek čas. Ne vem... je sploh smotrno, da "spreminjam" človeka, ki pač enostavno ne potrebuje toliko dotikov... Sam pravi, da mu ni prijetno, če ga božam npr. pred tv..popravljam...sem ga božala, zdaj mi nekako ni več do tega...

Terapevt nama je dal nekaj dobrih iztočnic o življenju v najinih primarnih družinah. Seveda vse vzorce pobereš tam in deluješ tako kot ti je znano od tam. In če mi to daje vpogled v najino vedenje, me toliko bolj plaši kaj s takim odnosom učim svojega otroka. Da mora mami postavljat pogoje, da bo ljubljena tako kot želi? In da mora oči spreminjati sebe, da bo ljubljen?
Kako je bilo v njegovi aferi/aferah nimam pojma, seveda govori, da je šlo samo za seks. Pa dvomim...ker z nekom ne vztrajaš tako dolgo samo zaradi tega. Najverjetneje je pač tam bildal svoj ego, lepo govoril, bil lepo govorjen in nasploh lepši in bolj oh in ah ... skratka vse kar doma ni dal in ni dobil :/

Po vseh pogovorih, ki postajajo vedno manj prijetni, ker počasi zahtevajo že neko rešitev te situacije, si seveda on želi sztrajati in psokušati.... jaz pa ne vem... Naj se slišiše tako bedasto, enostavno ne vem... po eni strani si žeim ostati, ker nisva skupaj od včeraj in sva dala marsikaj skozi... po drugi strani pa sem naveličana teh obljub in pričakovanj, ki si jih delam. Kaj pri vragu pa mislim, da bo čez leto dni drugače?!
Namesto, da bi pričakovanja nižala in jih prilagajala situaciji, se mi zdi da zahtevam vedno več... mogoče, ker vidim pri tem "novem", da je dejansko lahko drugače. In jaaa...med in mleko se poližeta, ampak ostane pa vseeno nek drugačen način... nežen, ljubeč....
ali pa sem samo malo zmešana že in v oblakih :/

Ronja, hvala zatvoj vpogled... me sili, da o tem razmišljam in to res pomaga :)

NI zakaj, razmišljanje vedno pomaga.

Ženske v srednjih letih, ko so otroci mičkeno večji, imamo vedno več časa in s tem začnemo tudi opažat, kaj vse je narobe in seveda hočemo stvari spremenit - prej smo preveč zmatrane, da bi se še s tem ubadale:D. NI to samo v partnerstvu, je pa tam najbolj očitno, se mi zdi.

Na splošno so ljudje dostikrat z drugim partnerjem bolj srečni kot s prvim, vendar se mi zdi, da je to večinoma na račun izkušenj in da se bolj sprejemajo, kakršni so, ker se pač spoznajo že izdelani, zreli ljudje in samo pogledajo, če stvar klapa... Po drugi strani pa poznam tudi nekaj primerov, kjer je bilo potem kakšni žal, ker ni imela malo več potrpljenja s prvim možem. Novi ji je sicer dal točno to, kar je pri starem pogrešala, vendar ji pa ni dal vsega tega, kar ji je dajal stari, pa sploh ni opazila, da to tudi rabi (recimo svobodo, priznanje na drugih področjih, itd)... Zato je zelo dvorezen meč tu karkoli svetovati... Je pa fajn iztočnica, da začneš razmišljat o vsem, kar ti ta mož da. Tudi če ne ostaneta skup, se bosta tako veliko lepše razšla kot če bosta smrtna sovražnika...

Vsekakor je dobro, da gresta malo raziskat tiste vzorce iz primarne familije. Vsi jih imamo, pa niso vsi dobri:D. In včasih se da kakega tudi spremenit (ne gre to samo od sebe, gre pa;). Zelo verjetno je, da sta se našla skup ravno zato, ker se ti vzorci poklapajo z ranami iz otrošva: ti rabiš priznanje, da si ljubljena, kar bi ti dali dotiki, ker ti je mogoče to manjkalo, on pa težko to tako pokaže, ker se sam ni tako počutil oz. ni bil tega navajen...

Če se odločiš dat možu še eno šanso, potem se usedita in poizkusita najt nek kompromis, kjer se on ne bi čutil utesnjenega, ti pa še vedno ljubljeno. Moja mama recimo je bila zelo eksplozivna, te nadrla, čez par minut bi se pa pocartala s tabo. Meni in recimo tudi mojemu očetu to ni šlo. Valjda je bila potem še bolj slabe volje in začarani krog se sklene.
Če vidiš, da se včasih boljše odziva na tvoja povabila kot drugič, poizkusi več tega, on pa se naj potrudi čim bolj se odzivat na to, kar mu je vsaj malo ok. MOgoče najdeta nek način, ki vama je obema ok, intimen - magari brat vsak svojo knjigo v postelji... NI enega prav, veliko je načinov intime in če najdeta nekaj, kar je obema luštno skup, si pojeta naprej Lovšina "in potem sva na tem gradila"...

Njegov del bo, da te prepriča, da je vredno poskusit oz. da si to tako zelo želi, da je pripravljen brskat po tem, kar ga boli, toliko, da pride do tam, kjer bi se našla. Tvoj del bo to, da mu odpustiš za nazaj, za to, kar te je prizadel, kar se moraš sama odločit in to ni enkratna reč: si rečeš: "ok, odpustila sem ti, super, gremo dalje..." To je proces in moraš si dat čas za to - če se odločiš za to varianto.
Resentment is the poison you feed yourself, hoping someone else will die.
Forgiveness is a choice.
Refusing to forgive is living in the past.
Nič ne navijam za nobeno smer, samo navajam možnosti, da ne bi mislila, da imaš samo dve opciji: da vegetiraš z možem ali da se podaš v strastno afero. V tem primeru se mi zdi druga možnost boljša. Vendar mogoče mogoče ostaja še tretja, ker če si en del tebe ne bi želel tega, bi ti že zdavnaj spala s tem svojim novim medenjačkom in se ne bi sekirala, kaj bomo babe na forumu rekle;). Včasih namreč malo oledenimo, ker nam je hudo, ne ker res ne bi več imeli radi tistega nekoga... Mogoče spodaj ni več nobenega pravega žara, mogoče je res vse umrlo. V tem primeru je boljše se prijazno razit kot pa vztrajat in se mučit še naslednjih žnj let. Vendar to, da si imela tako slabo vest, da sta oba šla na terapijo... daje upanje, da mogoče spodaj vseeno ni vse mrtvo. Tega zdaj še ne veš, boš pa našla, ko boš iskala. In če je živo in bosta to zalivala, lahko zraste. Če je mrtvo, gresta narazen in naj kdo drug kaj pametnega poseje...

Popolne popotnice otrokom ne moremo dat - tam, kjer se nikoli nič ne kregajo, je ali en partner čisto prezrt, ali pa je to neke vrste koživljenje, kjer vsak skrbi za svoj del in se nič med partnerjema ne prepleta. A bi si to želela dat svojemu otroku za zgled?;) No, vidiš;). NI popolnega modela, trudimo se vsak po svoji moči in že to je včasih dovolj - da otroci vidijo, da se trudimo naredit najboljše, pa včasih nam rata, včasih pa ne. če to zmorejo sprejmejo, potem jim bo v življenju marsikaj prihranjeno:). Tako da se za začetek ne sekiraj preveč za svojega otroka - dokler so problemi, bo seveda nasrkal tudi on, vendar zdaj problemi že so in nekaj bosta tako ali tako morala naredit z njimi. Ali jih rešit in to bo pač težavno in se bosta tudi kregala in ne bo luštno - vendar če jih rešita, ostaneta skup in je to dobro zanj. Ali pa gresta narazen, preden se še bolj skregata in se bosta lahko mirno ločila in bo to tudi dobro zanj. Glej na to kot na + + ne na - -. Problemi že so, to zdaj ni več odločitev. Seveda: super bi bilo, če bi imeli vsi iste želje in pričakovanja, vse bi vedeli, kaj drugi hoče in bili bi zelo pozorni in prijazni itd... Bil bi pa živ dolgčas;).

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Še tule se mi je utrnila ena misel: ni nujno, da moraš ti postavljat pogoje, da si ljubljena. Ti mu moraš povedat, kako želiš, da ti pokaže svojo ljubezen, ki itak že je. V tem je razlika;). In ni nujno, da ti njega zdaj pa nimaš rada, takega kot je. Samo pogrešaš njegovo potrditev, kar je logično. Njemu se ni treba spremenit za to, da ga boš imela rada, ampak za to, da ti pokaže, da te ima on rad... Če ga imaš seveda še tako rada - to je zdaj tisti milion dollar question;).
Če obrneš: če vama rata, mu data krasno popotnico: da se je za ljubezen vredno potrudit. Če ne rata, mu data krasno popotnico: da nima smisla vztrajat zaradi nekih družbenih norm in da ni nikoli prepozno za it iskat srečo drugam.

Daj si čas: tale novi žrebec te bo počakal, če je res še kaj drugega zadaj kot privlačnost. Razmisli vse, kar imaš za razmislit. Razmisli, koliko si ti pripravljena vložit v odnos z možem, če bi bil on pripravljen maksimalno. In potem mu povej, kaj rabiš, poizkusi pri tem ne dat samo ene opcije, ampak veliko različnih, da si lahok izbere način, ki je tudi njemu kolikortoliko blizu...

In nista edina - v okolici se zdaj naenkrat vsi nekaj ločujejo oz. so na tem. Pa nekaterim rata zvozit, nekaterim rata it lepo narazen. Oboje je lahko prav. nič ni narobe, če ne veš danes, kaj je prav. Daj si čas, da najdeš odgovor, saj si si dala tudi čas, da si rekla možu da, ne? To so velike odločitve in je čisto ok, če si damo čas za razmišljat.
In tudi če te odnese v novo romanco, to ne pomeni nujno zaprtih vrat. Mogoče si boš sicer potem sama želela vse zaloputnit za sabo, vendar so stvari precej fleksibilne, kot sta že sama ugotovila;).

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Verjetno je vsakega malo: malo ti plešejo metuljčki v trebuhu in takrat so naši možgani kot na opiju in niso glih najbolj razsodni;). Malo je lahko tudi zamera do moža zadaj - v smislu: če me hočeš, pa dokaži in mi daj 10x to, kar rabim, da bom ziher to dobila še čez 10 let. Malo je strah - če mu daš visoka pričakovanja, jih bo težje dosegel in ti boš lažje odšla s tem novim, kar zdaj vsekakor zgleda precej bolj privlačna možnost.
Premisli, koliko res rabiš, koliko pa si želiš zaradi drugih razlogov. Ker mogoče bi prvemu lahko zadostil tudi mož, drugemu pa verjetno tudi drugi, ko ne bo več zaljubljen, ne bo;). Razmisli na katere vse načine ti vidiš ljubezen in mu jih povej - kot navodila za hladilnik - žena čuti ljubezen, če mož naredi: pa lista spodaj;). In on tebi. Mogoče bosta našla kaj, kar se bo skladalo (skoraj gotovo, če sta tako dolgo skup). In potem nekaj časa delajta tisto in se vsak potrudi dodat še kaj iz sosednjega seznama... In če vidiš, da tudi v tem ne uživaš več z njim in da nima smisla, lahko še vedno greš. Boš pa vedela, da si naredila vse, kar si znala in si se trudila in bosta lahko lepše zaključila. Ali pa začela na novo, če rata:).

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Ronja, mi verjameš, da samo kimam, ko berem tvoja sporočila? Kako prav imaš!

Čas, rabim čas! Nikjer ne gori! Rabim čas za sebe, za razmislek, za delo na sebi... ne pa da mam skoz slabo vest, če naredim kaj zase! Zgleda, da me čaka dosti dela tud v odnosu sama s sabo... Ker ta trenutek sem zmedena kot najhujša kura. Zdaj mi je jasno zakaj vedeževalske linije tok laufajo ;) Še jaz bi jo najraje poklicala, da bi mi povedala rešitev :P
Pa bo zgleda trenutno najboljša rešitev, da malo odklopim, neham izvajat pritisk nad sabo in začnem brez slabe vesti nekaj dela in odgovornosti prelagat tudi na (še zdajšnjega) moža. Naj se začne tudi on trudit za spremembe.

In jaaaa... za boga milega, kar sama sebe bi kresnila po glavi... kaj se pa toliko obremenjujem z okolico!?! Pa kaj bo kdo rekel, če ne ostaneva skupaj?! Pa saj nisem prva in ne zadnja s takimi težavami!?! Jih vsaj rešujeva mirno in na kulturen način! Pri nas na vasi pa je dovoljeno priznati, da imaš doma težave samo takrat, ko te meče v omare in padaš po stopnicah Vse ostalo je samo razvajena baba :P Kaka jeza me daje, da sploh pommislim na to kaj bo kdo mislil!

Ja, tus s tem se strinjam. Otrok je lahko priročen izgovor za vztrajanje v mrtvem odnosu, ki itak pusti še hujše posledice... Ali pa priročen izgovor, da pobegneš pred težavami, ker se bojiš dela na tem. V bistvu imaš prav.... popolne popotnice ni. Lahko pa mu dam zavedanje, da more poslušati sebe... Pa mogoče mu moram kak evro na račun več položit, da bo mel še za terapevte, ko odraste ;)
Ah, zdaj se že malo šalim.... Ampak v bistvu vidim, da ni vse črno in res in vse belo... Sicer se bojim, da bom žez kako uro spet na črno in bom preskočla vmesne variante.... ampak ta trenutek se mi zdi, da se res ne rabim tako "strogo" boriti z odločitvijo. Vzela si bom čas, čas za sebe....

Naj se sliši še tako smešno ali pa strahotno.... v bistvu me plaši misel na to, da prečrtam stike z medenjačekom... Ker se mi zdi, da se z njim pogovarjam kot se z možem že dolgo dolgo nisem... :/

Kura zmešana!

Bingo! Nič se ne mudi! Kadar se moramo odločit za kako tako pomembno stvar, se nam vedno zdi, da se moramo takoj, navadno še drugi pritiskajo na nas in potem je grozno! Sama poznam to od prej, ko sem imela vedno probleme se odločit med dvema fantoma - vsak hoče seveda, da se odločim takoj in za njega:D. Dejansko pa takrat rabimo, da se ne odločimo dokončno nič in če jim to ni ok, pač j* ga.


A lahko jaz probam? "Gospa, v kartah vidim celo zmešnjavo, enega fanta in enega kralja in vsak ima cel kup križev zadaj... Poslušat morate svoje srce, gospa... Najbolj, da si vzamete čas zase in v miru premislite, na koncu se bo vse dobro končalo." A mi gre?


It takes two to tango. Povej mu pa po pravici, kje si in da naj se zdaj ne obotavlja preveč, ker se zelo trudiš, da te ne bi odneslo v afero in rabiš videt, da se tudi on trudi.


Naj lepo oni pred svojim pragom pometejo in ko bojo imeli super duper odnose med sabo in z otroki, se pa lahko dalje menimo;). Do takrat pa: "ko jih..." Polovica zakonov gre narazen, to je dokazano dejstvo. Če si v tej polovici, se ti zato ni treba nič sramovat, kot ne, če si v drugi polovici. Ja, super je, če imaš krasen zakon in to je dosežek:). Vendar niso vsi, ki so skupaj na biserno obletnico tako zelo srečni skupaj;).


Slišala sem že oboje: kako je boljše za otroka, da gresta narazen, čeprav ni bilo nič groznega in prej ni zgledalo, da bi otrok kaj zelo trpel in kako sta zaradi otroka skupaj, čeprav je bil otrok čisto nesrečen od stalnih prepirov... Za otroka je najbolj važno, da poštimata zamere - pa če ostaneta skup ali pa ne. Tako da ta del vama ne uide, ne glede na to, kje bo kdo živel... glede na to, da mu hočeta dobro.


Ne samo, da je vmes vsaj 50 odtenkov sive, ampak so celo še barve! Cela mavrica! In nekomu je bolj všeč temno modra, drugemu pa živo rdeča, nobena ni narobe. Lahko sta ti pa obe všeč in moraš pogledat, katera ti je bolj...


Vsakič, ko se boš zalotila spet v tisti paniki, si preberi ta svoj stavek. In si vzami čas. NIkamor se ne mudi, življenje ni tako zelo kratko;).

Večinoma pravijo, da je boljše, če se tačas, ko se odločaš, ne videvaš z nobenim. Meni se je sicer obnesla obratna logika, ker sem rabila čim bolj spoznat oba, da sem se lahko odločila - dostikrat se mi potem tudi novi ni zdel več tako mikaven, ko sem ga boljše spoznala... Vendar sem sama precej analitično bitje in me je zelo hitro kaj motilo na novih ljudeh in sem zato imela še rajši tistega, s katerim sem bila. V tvojem primeru je to mogoče drugače, ker ne boš iskala napak na medenjačku, ampak to, kar ti doma manjka - in to ti bo tudi dal. Vprašanje pa, če ti bo dal še vse ostalo, kar tudi rabiš... Je pa dobro dat medenjačka malo na hladno čisto zato, da vidiš tudi, kaj je pri njem na delu. Ker nekateri moški so strašno sladki, ko si obetajo sladko nagrado. Če pa je negotova in je zanjo treba predolgo čakat, pa se jim ne da več - takrat so navadno hoteli samo eno in je boljše, da se ne spustiš z njimi v avanturo, če ne želiš samo tega...


Povej to možu! Da si želiš to z njim! Povej, kaj rabiš in kaj hočeš. Čisto tako. Jaz to rabim in hočem - ali mi lahko kaj od tega daš in koliko?
Lahko prebereš Sanje o rdečem oblaku od Sanje Rozman. Meni sicer ni bila preveč všeč ta knjiga, ker sem imela in nje in njenega ljubavnika poln kufer že na prvi četrtini, do sredine pa sploh z vsemi tistimi opravičevanji in peskom v oči, vendar se mi zdi, da bi se znala malo najt tam not... Tam je bil tudi on sploh in oh krasen, ker sta se tako lepo pogovarjala... ampak ostajala je ves čas samo ljubica, čeprav si tega celo knjigo ni mogla priznat... in pri tem seveda trpela... Hočem rečt, da si pri tem svojem medenjačku malo vklopi razum in zavore. Pa mogoče ga daj spoznat kaki svoji res dobri prijatlejici, ta ti bo verjetno lahko malo svetovala, če je to res super duper človek zate ali ga samo ti zdaj tako vidiš... Ker zaljubljene razočarane žene včasih vidijo svoje potencialne ali realne ljubimce precej nerealno...


Moja temnolaska pravi, da ne smemo tako govorit sami s sabo! In ima ful prav. Negativno govorenje o sebi ni ok, smo ga pa vsi tako navajeni, da se ga sploh ne zavedamo - vidim pri nama, ko naju opozarja, kadar se nadereva kot ti zdaj sebe:D. Pazi na to, ker je to slaba navada;). Bodi bolj nežna s sabo: lahko si rečeš, da si zmedena mucka, recimo. Ne veš, kam, v bistvu isto kot una kura, vendar se sliši čisto drugače. Do sebe znamo bit prav grozni.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Zal ti ne morem pomagat pri tem in bom tudi kratka in jedrnata. Najbolj pomembno je,da mislis najprej nase. Naj se slisi se tako sebicno, ampak ce se ti me bos toliko spostovala, te tudi drugi ne bodo. Prav tako je, ce ne bos srecna, tudi odnos z ostalimi ne bo "srecen".

Ce rada beres, ti svetujem knjigo od dr. Emmerson eggerichs: LJUBEZEN IN SPOSTOVANJE. Mogoce ti pa to ctivo pomaga na poti do odgovorov in pravih odlocitev.

Pa srecno

V bistvu vidva nista par, ki se je ustavil pred trenutno krizo in vama je skupen cilj, da jo prebrodita in ostaneta skupaj. Vidva, po napisanem sodeč, že "sto " let živita vsak v svojem egoistično obarvanem milnem mehurčku. Vsak v svojem svetu. Namesto, da bi svoje prizadevanje usmerila v bistveni problem doma, ga vsak po svoje biksata čez planke. Po eni strani oba utrujena od tega, da se ne želita in ne moreta prilagoditi eden drugemu, po drugi strani oba še vedno dosti pri močeh, da vama paše nekje drugje tratiti energijo. Delujeta mi kot otroka pred slaščičarsko vitrino. Kljub temu, da nimata dovolj denarja , si želita najbolj obložene in drage torte. Namesto, da bi se po svojih močeh potrudila, da bi se spomnila kako do dodatnega denarja priti in ga zaslužiti, vama je lažje spustiti standarde in kupiti torto, ki je slabša in cenejša. Zanjo se pač ni treba nič dodatno truditi, saj je lahko dosegljiva.Ni ga čez lagodnost in udobnost.

Praviš, da si on ne želi nežnosti oz. je tebi ne izkazuje, ker ima to določene posledice iz primarne družine. Po drugi strani ima za seboj že eno ali še več afer. Oz. mogoče jih sploh nima za sabo temveč jih redno fura še sedaj. Kaj ko bi si ti snela tančico iz oči in si mogoče preprosto priznala, da verjetno on tudi izraža nežnost in jo tudi sprejema, vendar ne s tabo. Zakaj bi mu morala vse do potankosti razložiti, kaj si želiš od njega in kako naj se tega loti. Jaz nisem tega mnenja, da moraš nekomu, ki je tvoj življenjski partner po tolikih letih, še dodatno razlagati kam naj te prime in kako ti še posebej ugaja. Pa saj človek verjetno ni retardiran. Tudi če je moški in verjetno malo drugače gleda na vse to kot ženske, si mu svoje želje že na sto in en način posredovala. Če nas nekdo privlači, če nam je nekdo všeč,če nam ni vseeno in nam nekdo veliko pomeni, če vidiš, da je to partnerju všeč, ...ne rabiš zraven posebnega leksikona in predavanja, kako se takrat obnašati. Prisotna mora biti le želja, da nežnost in vse ostalo sprejemaš in jo tudi daješ. Pri tvojem te želje očitno ni. Ne moreš je izsiliti. Če bi bila, bi te razvajal z nežnostjo brez tvojih litanij in predavanj. Res je , da so nekateri ljudje bolj nagnjeni k crklanju in izražanju nežnosti, vendar zna biti nežen, razumevajoč in pozoren še tak lesen kmet, če mu je le kaj do tega.
Kot sem že napisala, tvoj očitno nima težav ustreči ženski, vendar to raje in lažje počne zunaj vajine spalnice. In da ne boš ti sedaj izpadla kot huda žrtev...če imaš nekoga rada in te spolno privlači in si od njega želiš nežnosti, potem lahko pred teboj mašira sto drugih nagih nežnih tipov, pa te to naj ne bi ganilo. Kot tisto s tisto torto zgoraj, veš? Če si zelo želiš jagodne, ti lahko mahajo pred teboj s čokoladno, vanilijevo...pa ti ne bo zapasala. Torej, tudi pri tebi ne gre za neka hudo globoka, iskrena čustva, ki si jih pripravljena brezkompromisno izražati le njemu.

Nasprotno od drugih zgoraj, sem mnenja, da vidva ne rabita časa, da se zazreta vsak vase in pomislita v prvi vrsti vsak nase. Ne. Vidva to že počneta. Preveč. Zato tudi imata vsak svojo afero in efere po strani. Zato ti vztrajno vztrajaš pri tem, kar ti hočeš in ne odstopaš od svojih želja in zato od prav tako vztrajno trmari pri svojem.
Partnerstvo ni neka zapletena matematika. Čisto preprosto je to le sprejemanje in dajanje. Takšno spontano.Ne rabiš nekega posebnega priročnika, saj se večina zadevščin zgodi spontano. Če si to le želiš, če ti je dovolj do partnerja, če ga imaš rad, ga spoštuješ, ga opazuješ, se ga trudiš spoznati, upoštevati...Jaz tega v vajinem odnosu ne opazim. Po prebranem , tega nimata že več let. Če sta sploh kdaj to imela. Preprosto. Človeku, ki te ima rad, ni potrebno govoriti, naj te ima rad, , ker te že ima.
Seveda se njemu ne mudi iz partnerstva. Pa ne zato, ker bi te imel tako zelo rad. Ker mu je tako čisto vredu. Svoje nežnosti izraža in prejema drugje, doma pa dobi vse ostalo. Razmišljanje egoističnega in lagodnega človeka. In ker si mu ti podobna (lažje je cediti sline po drugem moškem in sveži vezi z njim, kot pa narediti red v trenutni zameštrani vez) to vozita že leta in leta.

Moj nasvet glede prihodnosti...poskušajta lepo dostojanstveno končati vajino farso in se razidita. Zavoljo otrok ne vlečita vsega skupaj iz trme, kajti iz ljubezni zagotovo ne bosta.


_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

Nista za skupaj, ker sploh nimata skupnoih točk, razen zunanjih oprijemljivih, kot so hiša in otrok.

Ali gresta narazen in zaživita, ali ostaneta skupaj v tej predvidljivi povprečnosti in dolgočasju niti ne nesrečna (saj ne moreta biti, ker se nista nikoli globoko ljubila) niti ne srečna.

Niste mogoče malo prestroge? Onadva sta začela, ko sta bila stara 15 in 17 let... To je malo drugače kot če se prej zdivjaš in si potem veselo srečen z nekom pri svojih 20+... Ne vem, če so afere vedno znak tega, da se dva nimata rada, potem se veliko ljudi ne bi maralo.

Patrino, mož je res imel afere, vendar nihče ni nikjer rekel, da je tam dobil in dajal nežnosti - niso vse afere take;). Spi navsezadnje tudi z njo, oz. si želi in prej sta spala skupaj - pa vseeno je ona pogrešala nežnosti. NI nujno, da je med aferami pa bil strašno nežen in ljubeč, sam pravi, da ne, poznam par primerov, ko si v aferah niso želeli in predajali nežnostim - pri nekaterih gre res bolj za seks in nič drugega, zelo odvisno od afere do afere.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

To kar ti imenuješ strogost, je v mojih očeh reala. Ne rabiš dolgoveznih litanij, ki jih ti svetuješ, niti nekih dragih terapevtov, da uvidiš, da te človek, ki ga palčka okrog po tujih posteljah, nima dovolj rad in da ga ne privlačiš dovolj. Seveda tu in tam vsakemu zadiši kaj pri sosedih, saj nismo slepi in gluhi, vendar je ključnega pomena to, ali imaš v sebi toliko ljubezni in spoštovanja do partnerja , da te to ustavi pred akcijo ali pa tega pač nimaš. To ni neka huda znanost.
Ljubezen in privlačnost je ali pa je ni. Brez hudih nakladanj, v smislu : " povej mu kaj hočeš, od njega, razloži mu kaj ti je všeč ..." Ljudje, ki se imajo radi in se privlačijo, ne furajo afer pri sosedih. Kot sem že rekla, tudi ne rabijo kazal in konstantnih napotkov kam naj partnerja pošlatajo in kako naj mu ugodijo. Če je v vezi to treba početi, meni to prej deluje na samozadovoljevanje kot pa na partnerjevo izkazovanje ljubezni in spolne privlačnosti.
Tu ni opravičila, da sta bila premlada,ko sta začela oz. da se še nista izdivjala...Sta pač to kar sta. Partnerja, ki ne prideta skupaj, ker jima namesto domača postelja, obema tu pa tam zadiši sosedova. Ker ne čutita potrebe, da bi zadovoljila partnerja in s tem tudi sebe, temveč gledata izključno le nase in ju najbolj zadovolji le to, da je vse tako kot hočeta onadva.
Vem, da obstajajo afere, kjer se gre izključno za dol dajanje in nič drugega. Ne bom nič pretiravala, če bom rekla, da bi si jo lahko brez hudih težav privoščila enkrat na teden, če bi to res hotela. Vendar bistvo je v tem " če bi to res hotela". Še enkrat ponavljam - to pač hočeš in počneš takrat, ko ti tako ali drugače ni dovolj do človeka, ki te čaka doma.
Ti si že večkrat povedala, da bi svojemu oprostila, če bi te prevaral in bi poskušala najti opravičila za njegovo dejanje. Sori meni to ni znak neke hude ljubezni, če požreš prevaro nekoga, temveč stanje neke brezhrbtenične osebnosti in mazanja oči in kot bi rekli španci - tega da si desesperado. Zame osebno je prevara ( in po možnosti večkratna) znak, da med dvema ni več prave ljubezni, spoštovanja in spolne privlačnosti. Preprosto. Če te zakonec privlači, če ga spoštuješ in če ga imaš tako rad, da ti ni vseeno , da ga boš prizadel, do prevare ne prideš. Smilijo se mi ljudje, ki požrejo prevare in rinejo vezo naprej. Smilijo se mi zato, ker ne uvidijo, da jih partner nima več dovolj rad in ne ravno zato, ker se je spravil v posteljo drugje.
Simpl kot pasulj.
Med tema dvema ni prave ljubezni, privlačnosti in spoštovanja. Že dolgo ne oz. dvomim, da je sploh kdaj bila.
Seveda ji godi tvoje pisanje, ker ji z nakladanjem kot ponavadi božaš dušo in pišeš tisto, kar si želi prebrati. Reala pa je žal drugačna. Ljubezni žal ne moreš povrniti z večnim nakladanjem, konstantnim odpuščanjem prevar in zaslepljenostjo.

Patrino, meni vedno očitajo naivnost, vendar se še meni zdi ta stavek naiven. Pa smo na forumu spolnosti skupaj ugotavljale, da se lahko privlačnost potuhne, če je kdo preveč utrujen, recimo;). In stroka se ne bi strinjala s tabo, da se vsi, ki varajo, nimajo radi. Dostikrat se imajo bolj radi kot tisti, ki ne, ker je bolj pomembno, zakaj ne varaš, kot to, da ne.

Lubi recimo ne flirta in se ne zapleta v razne hece, ima visoko samokontrolo in je malo verjetno, da bi koga prevaral (pravim koga, ker nima veze, s kom bi bil v vezi - tega ne bi naredil zaradi sebe, ker se on ne bi tako dobro počutil). Bivši recimo je bil glede tega nasprotje in bi se veliko hitreje zapletel v kaj (pri meni se sicer kolikor vem ni, se je pa zato kasneje). Pa to ne pomeni, da me je imel lubi že na začetku veliko rajši kot bivši. Samo različna karakterja sta.

Verjamem, da iščejo ljudje v drugih odnosih to, kar jim doma manjka, vsekakor. In da to ni vedno samo seks, včasih je pa tudi samo to. Vendar ne verjamem, da je ljubezen tako digitalna. Za ženske so recimo dokazali, da so nam moški pogosto vedno bolj všeč, več časa kot smo z njimi, da se to razvija.


Mislim, da ljudje varajo iz najrazličnejših razlogov. Seveda imajo večinoma neke probleme, ker če si strašno srečen, si ne kompliciraš dodatno življenja s tem, vseeno pa ni tako zelo enostavno - ne marajo se in to je to.

Zakaj bi bila obupana, če bi mu oprostila prevaro? Ker mislim, da je to, kar imava, vredno več kot to? Kako je lahko privlačnost, ki jo čutiš s svojim partnerjem, kar naenkrat 0, če zveš, da je spal še z drugo? Razumem, da se zaveš, da imata probleme. Razumem, da se vprašaš, kako naprej (če sploh). Ne razumem pa, kako to, kar čutiš ti zdaj, kar naenkrat ne bi bilo več res, če bi izvedela, da te je vmes prevaral. Bi bil vajin zadnji seks, ki sta ga imela včeraj/predvčerajšnjim, zato manj strasten?

Tu sta varala oba, torej sta si kar precej bot. Razumeta eden drugega, kaj ju je do tega prignalo - to, da doma ni štimalo. Kar pa ne pomeni, da nikakor ne more štimat, če se oba potrudita - poudarek na OBA! Ona sama ne more naredit lepega zakona, lahko pa naredi svoje pol.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Mislim, da ji je tvoj odgovor v bistvu celo bolj všeč, ker jo reši vse odgovornosti in se ji ni treba več nič trudit - si reče - ok, to pač ni to, greva narazen, grem jaz k svojemu medenjačku:). Pri mojem mora pa razmišljat, kaj res hoče, kar ni nujno luštno. Ne pravim, da je nujno prav, da ostaneta skup, je pa boljše zanjo, če si da čas in v miru razmisli.
Zate prevara ni odpustljiva in je znak, da te nima rad. Zato bo tvoj pač zelo pazil, da tega ne boš nikoli izvedela, če se slučajno kdaj spravi v to situacijo. To ni tako redko in se navadno dogaja pri takem tipu ljudi - valjda partnerji niso nori, da bojo potem šli karkoli povedat;). Mene bi bolela bolj laž kot prevara, zato imam rajši, da mi pove, kaj se dogaja, čeprav mi ne bo nujno všeč. Vendar tega zaupanja ne morem imet, če bi to, da mi karkoli pove, pomenilo, da ga bom pustila. Vsak pač izbere po svoje, kar mu je najbolj pomembno. In zato me nič ne moti, če ga katera osvaja, recimo. Njo čisto razumem - saj je meni tudi luškan - in če je tak tip, da proba (kar ni narobe), naj. Vem, da nismo vedno enako trdni in da igrajo neko vlogo tudi okoliščine, zato se mi kakšna napaka ne zdi tako grozna kot tebi. Če je vse ostalo ok, da mu lahko zaupam.
Hecno mi je, da se ti zdi, da sem obupana, ker bi mu odpustila prevaro, čeprav me ni varal. Zakaj obupana? Ker ga imam rada in se mi zdi to, kar imava, več vredno? Pred leti je bila josephine, ki ima zelo podobne ideje kot ti, na tem, da prevara svojega moža. Nista imela nič fizičnega, vseeno pa bi to lahko šteli kot čustveno afero in neke vrste prevaro. Ne vem, kaj bi sama raje: da lubi enkrat nekje seksa z eno, ki mu zmeša glavo (fizično), ali da ima tako čustveno afero kot jo je imela ona - da razmišlja, da bi me pustil in koga naj izbere... Pa ima rada moža, ni ga prevarala, se je obvladala, kar ni bilo tako težko, ker se je obvladal tudi on (če bi on bolj silil vanjo, pa bi kdaj spila kak kozarec vina na zabavi, pa bi bilo mogoče drugače;). Ni črnobelo: ljubezen je ali je pa ni. Če ne drugega je je lahko različno veliko, lahko je različno močna, lahko se prepričaš, da nekoga nimaš rad, ker veš, da ni zate, pa ljubezen vseeno je, recimo. In obratno: se prepričaš, da bo že pravi, ker je v vsem tako fajn, čeprav ni tistega nekaj. In zdaj veliko raziskav trdi, da lahko gre tudi v tej smeri - da pride privlačnost kasneje. Sama nimam te izkušnje, vendar sem začela z vsemi tremi fanti, ko smo bili še mladi in so nam hormoni noreli, tako kot ti, ko si začela s svojim;). Vendar to ni nujno edina pot.

Prevar je veliko več kot izgleda na ven in ljudem, ki jih strogo ocenjujejo, večina ne prizna nobene, ne iz preteklosti, ne iz sedanjosti, zato imajo občutek, da je vse tako črno belo. Ko pa se pogovarjaš z ljudmi, ki so čez ta pekel šli (na eni ali drugi ali na obeh straneh), vidiš, da je reala daleč od tega, da bi jih bolilo za tistega, ki je doma, da ga ne bi imeli radi, itd... Večinoma zelo trpijo in to ne zato, ker ne bi nikogar imeli radi, ampak ravno zato, ker imajo radi. Sicer bi pustili vse skup in srečno odkorakali v sončni zahod z novim. Pa večinoma ni tako...

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Ronja, ljubezen ni znanstvena dizertacija, zato ne nakladaj v tri nadstropja, ker to sploh ni treba. Ni treba biti zelo brihten, da ti je jasno, da če bo tvojemu pasalo spati z drugo in da čem bo raje preživljal popoldneve v pogovoru z drugo, da spolne privlačnosti in ljubezni med vama ni več toliko kot naj bi bilo. In če dva varata vsak po svoje, ljubezni in spolne privlačnosti med njima ni dovolj. Drugače jima ne bi pasalo drugje.
Če bi tvoj položil drugo oz, raje preživljal dneve v pogovorih z drugo , ti pa bi to kar požrla in oprostila, bi bila za moje pojme obupana in brezhrbtenična. Zakaj? Ker bi si fino lagala, da gre pri njem le za trenuten spodrsljaj, samo zato, da ti ne bi bilo potrebno po zdravi kmečki logiki priznati sebi in ostalim, da te dečko nima več dovolj rad in da se mu ne zdiš več tako spolno privlačna, da bi ti bil zvest.
In če povem preprosteje- če imaš partnerja rad in te z njim vleče v posteljo, ni problem ostati zvest. Če pa tega ni, ti pa vsak izgovor prav pride. Ne govorim o tem, da do partnerja ne čutiš več ljubezni in spolne privlačnosti, če izveš, da te prevara. Ne gre to tako. Gre zato, da ti s tem, kot te partner prevara da lepo vedeti, da nisi več v njegovi prvi ligi. In če si z nekom v zvezi, to naj bi bil.
Verjamem, da ljudje varajo iz različnih vzrokov, vendar nihče zato, ker ga partner za umret privlači in ker ga ima neizmerno rad. Zato pravim, da je vsako kompliciranje v tvojem smislu brez predmetno.

Na vsakem posamezniku je pa tudi ali po prevari in ob zavedanju , da je partner storil to, kljub temu želiš ostati z njim. Kljub njegovemu pomanjkanju spoštovanja, ljubezni in spolne privlačnosti. In ti si med tistim, ki , kot praviš, bi to požrla, ker bi bila za voljo vajine preteklosti, pripravljena naprej živeti s tem pomanjkanjem ljubezni.
Jaz ne bi.

< Sporočilo je popravil patrino -- 31.5.2016 17:21:50 >

_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

Pri prevarah je ponavadi tako, da se zunanji opazovalci (običajno tudi glavna akterja) osredotočijo zgolj na posledico, torej prevaro in ne na vzrok.......ker pred prevaro je moralo biti nekaj, da je pripeljalo do prevare in to se običajno negira....in večina zunanjih opazovalcev se osredotoči le na samo dejanje prevare in svetuje "Pojdi stran, ne spoštuje te!"......pa so običajno zadeve bolj kompleksne......zato ne moremo takoj govoriti o nespoštovanju......

Tudi pri avtorici teme nisem dobila občutka, da se onadva ne bi spoštovala......se....samo privlačnosti med njima več ni......in potem pridejo na plano še oni drugi "problemi", otrok, nepremičnina, krediti.....ni tako enostavno v praksi oditi vstran, ko imaš familijo in si si skupaj ustvaril bajto vredno vsaj 100 jurjev......

Ni nujno oboje. Nekateri varajo samo za šport, med službo recimo. ni to zame, mislim, da niti za lubija ne, vendar se dogaja in ni nujno, da ga žena zato ne privlači. Nekateri varajo zato, ker doma ni spolnosti, recimo. Pa jih žena privlači.


Ne vem, če je vedno tako preprosto - vsaj kolikor sem se pogovarjala jih je kar nekaj reklo, da jih je zelo vleklo k partnerju v posteljo...


Tu se popolnoma strinjava, nihče ne vara zato, ker ima partnerja rad . Vendar tudi ne nujno zato, ker ga nima.


Pravim, da to ni nujno tako. Da ni nujno, da te ne spoštuje, ne ljubi in mu nisi privlačna, če te prevara. Ne pravim, da je vse ok, vendar da ni nujno to, kar si ti napisala razlog. Ker sem videla varajoče in zelo pogosto ni bilo tako, so spoštovali svoje partnerje, so jih imeli radi in so jim bili partnerji privlačni. Rabili so nekaj, kar jim partner ni dal in v tem delali neumnosti. Vsi ga kdaj poserjemo, sama ne dam za nobenega roke v ogenj. Ne bi bila pripravljena živet s pomanjkanjem ljubezni, vsaj ne prav dolgo, ker en čas verjetno traja, da to ugotoviš. Vendar se mi en skok čez plot, ko se ti pač utrga in narediš bedarijo, ne zdi katastrofa svetovnega formata in dokaz, da te nima več rad in te ne spoštuje, itd... Spoštovanje mi tu sploh ne paše zraven, ne razumem čisto sistema...


S tem se strinjam. Nekater raziskave sicer trdijo, da varajo tudi srečno poročeni (v glavnem baje srečno poročeni moški, ženske manjkrat srečno poročene, čeprav varajo enako pogosto, samo jih je pač večji delež nesrečnih v zvezah). Tako da nisem pametna, ne poznam dovolj tematike. Vem pa, da niso varajoči vedno neki grozni ljudje, ki jim dol visi za vse ostale. Potem bi lahko isto rekel za katerokoli drugo večjo napako - kako ne pomisliš nič na ženo, otroke... Saj ni prevara edina reč, ki je problem...

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Seveda je pred prevaro nekaj bilo oz. nečesa ni bilo, da je prišlo do nje. Logično. Tudi tisti, ki pravijo, da so srečno poročeni in varajo kljub temu, za moje pojme , to niso. Nekaj manjka in konec. Nekaj, kar vleče človeka k drugemu in kar je vzrok, da stopiš čez mejo, ki loči zvestobo od nezvestobe , nekaj kar te prisili, da požreš in prelomiš zaobljubo, ki si jo iskreno izrekel in ponotranjil, ko si se poročil:

"Jaz (ime), sprejmem tebe (ime) za svojo ženo in obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja."
"Jaz (ime), sprejmem tebe (ime) za svojega moža in obljubim, da ti bom ostala zvesta v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja."

Prevara ima bistveno povezavo s spoštovanjem. Vsaj v mojem svetu. Ne toliko zaradi besed v zaobljubi, temveč v pomenu, ki ga le ta ima.
To je tisto, kar tisti, ki se jim zdi poročni list le dodaten odvečen pildek , pač ne razumejo. Ronji se ne zdi npr. nič takega, če bi njen kresnil eno mimogrede in če bi bilo to enkrat. Meni je to nesprejemljivo. Kot sem že rekla, ker to dojemam kot pomanjkanje ljubezni , spoštovanja, privlačnosti in še česa in ne le to, da bi z drugo ravnal rjuhe.

Osebno vem, da smo vsi pod kožo krvavi in da ljubezen ni brezmejna in sama po sebi dana in da spoštovanje ne raste na drevesu. Verjamem, da se je možno zaljubiti večkrat v življenju, zato tiste besede " vse dni mojega življenja", v bistvu pomenijo, vse dni najinega skupnega življenja. Ko in če ljubezen , privlačnost in spoštovanje ugasneta in se znajde med dvema nekdo, ki nekomu več pomeni kot partner, je edino dostojanstveno in pošteno, da se ena vrata zaprejo in šele nato odprejo druga. Ja, dostojanstvo je še nekaj, česar pri prevaranih in seveda tudi varajočih , ni.
Tudi če pride do krize v zakonu, mi je logično, da se nekdo , ki mu ni vseeno za partnerja , pač potrudi najti rešitev in ne gre na glavo v to, da krizo naredi še večjo in jo spremeni na slabše. Preprosto. Če ti do nečesa je, ne boš šel tega namerno uničevati in zapravljati. Zato za moje pojme prevara v času krize ni drugega, kot pokazatelj, da pravega in iskrenega interesa po izboljšavi zakona oz. razmerja, pač ni.

Če malo razmisliš, se prevara tudi ne da tretirati kot napaka. Saj prevara ni nekaj kar se zgodi po nesreči , podobno kot če po pomoti stopiš na grablje in te usekajo po nosu.
Ronja, praviš, da bi mi moj zaradi mojega mišljenja v zvezi s prevaro, če bi se vanjo spustil, to zamolčal. Kdo ve. Mogoče res. Vendar nisem ravno prepričana o tem. Po moje, bi mi to kar lepo povedal in sicer zato, ker bi me najverjetneje zapustil kar sam. Na to gleda podobno kot jaz. Sicer pravi, da za spati z nekom ne rabi čutiti drugega kot spolno privlačnost, vendar ve, da bi jaz njegovo prevaro vzela kot pomanjkanje njegove ljubezni do mene. In da če bi se spustil v kaj takega, bi to moralo biti zaradi osebe, ki bi mu pomenila več kot jaz in zaradi katere bi bilo vredno zaključiti najin zakon.
Ob tem se nekako sprašujem, koliko bi bila ti na boljšem, če bi ti tvoj povedal, da te je prevaral, kot jaz, če bi mi moj zamolčal. Obema bi se zgodila prevara. Jaz na obe gledam kot na pomanjkanje ljubezni in spoštovanja itd, ti kot na trenutni spodrsljaj. Jaz tega ne bi mogla požreti, ti bi oprostila v obeh primerih. Ti bi živela naprej z njim v zavedanju, ki bi te črvičilo, da je tvoj sposoben prevare kljub vsemu kar imata, jaz bi zlezla v jamo in nekaj časa tulila v njej, potem pa zlezla ven in jo pičila na lov za drugim.
Midva oba dobro veva, kaj bi prevara pomenila za najin zakon. Njegova ali moja, bi prinesla isti rezultat. Če bi prišla iz njegove strani, bi bila iz moje strani neodpustljiva, ker bi mi s tem sporočal, da me nima več dovolj rad in da si me ne želi več. Če bi prišla z moje, bi sporočala isto, ker se jaz v razmerje z drugim ne bi spustila drugače, če mi do njega ne bi bilo več kot do moža.
Kaj pa pri tebi? Tvoj verjetno ve, da bi ti tolerirala njegov spodrsljaj in ga ni vrag, da ga ne bo nekoč zaradi tvojih odprtih vrat vajinega partnerstva potegnilo v kaj takega. V zavedanju, da mu boš oprostila. Oproščamo ponavadi takrat, ko nas ne boli tako zelo. Tvoj bi potemtakem lahko tvoje velikodušno oproščanje vzel kot nekaj, kar si ti sposobna zato, ker te njegova prevara ne boli tako zelo in te ne prizadane. Torej, če partner ob tem ni prizadet, lahko marsikdo v prevaro skoči veliko lažje kot pa če je obratno. Da ne govorim o tem, da se človek vpraša kolikor ti je sploh do partnerja, če te ne gane to, da je on v mislih in dejanjih z drugo.

To pravim! Ti bi to tako jemala, sam pa tega očitno ne jemlje čisto tako - tega ne dela, ker ve, da bi s tem prizadel tebe, vendar sam tega ne jemlje čisto enako.


Nič, obe bi bili žalostni, če bi se to zgodilo katerikoli od naju. Fora je samo v tem, na kakšen način si gradimo varnost. Vidva sta si jo s poročno zaobljubo, midva pa z obljubo, da si bova take reči povedala. Niti ni taka velika razlika, če prav pogledaš;).


Razlika med mano in tabo je samo v razlogu, zakaj si želiva, da bi nama bila najina lubija zvesta: ti si želiš to iz spoštovanja do tebe, ljubezni in zaobljube, ki sta si jo dala. Jaz si želim samo iz ljubezni. Da tega ne naredi, čeprav bi lahko, samo zato, ker me pač noče prizadet. Ne zato, ker bi se bal, da me bo sicer izgubil.


S tem se ne strinjam. Takrat, ko ne boli zelo, ni problem oprostit, narediš to mimogrede. Če pa te zelo boli, je to težje naredit, vendar se vseeno da.


Lahko bi, če me ne bi poznal. Pa me in ve, da bi mi bilo grozno, mislim, da ne dvomi o tem, da bi me zelo prizadel. NIkoli nisem rekla, da me to ne bi bolelo. Nikoli nisem obtoževala žensk in moških, ki partnerje zaradi prevare zapustijo. NIkoli nisem rekla, da je samo ena pot. Samo pravim, da sama ne bi bila tako stroga glede tega - ali bi mu oprostila in kaj vse, bi bilo precej odvisno od več faktorjev, glavni pa bi bil to, da bi mu lahko zaupala. Če bi imela občutek, da mu ne bom mogla spet zaupat, potem ne bi imelo smisla. Če bi me prevaral sredi neke krize, bi bilo veliko manj verjetno, da bi to tako širokogrudno sprejela in šla naprej, recimo;).

Nisem rekla, da je prevara nekaj, ker se ti zgodi, na kar nimaš vpliva. Rekla sem samo, da smo ljudje, ki delamo napake. Tudi take, ki druge bolijo. In da sem kakšno napako pripravljena oprostit, ker tudi sama nisem popolna. Je pa odvisno, kakšna je napaka, seveda...

Res pa ne enačim prevare z nespoštovanjem, tu imava različna izhodišča. Se strinjam, da se morata partnerja spoštovati, vendar se mi ne zdi, da se tako pa ne po difoltu ne.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Skačeš si v zelje Ronja.

_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

S čim oz. kje?

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Recimo da tule. V partnerstvu ni neke ločnice med ljubeznijo in spoštovanjem, če nisi opazila. To kar ti imenuješ dejanje iz ljubezni je hkrati tudi iz spoštovanja. In ko se gre za prevaro, je ob le tej občutiti pomanjkanje obeh stvari, ki sta združeni v eno. Če pomisliš, ljubezni brez spoštovanja ni. Ne more biti. Bi lahko ljubila človeka, ki ga ne spoštuješ?
Tisto, kar ti vztrajno ločuješ, v bistvu eno brez drugega ne more funkcionirati. Če to pri tebi slučajno potegne, potem , si sila čuden patron in je v vajinem odnosu nekaj hudo čudnega.

_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

Meni to dvoje ni isto: spoštujem veliko ljudi,ki jih niti približno ne ljubim. Se strinjam, da se v zdravem odnosu partnerja spoštujeta, vendar vem, da ljudje ljubijo tudi ljudi, ki jih težko ali sploh ne spoštujejo, zaradi stvari, ki jih ti delajo (recimo alkoholike in narkomane dositkrat ljudje težko spoštujejo, ker to prinese za sabo en kup nezaželenega in bolečega vedenja, pa vseeno tudi njih ljubijo).

In ne zdi se mi, da s tem, ko spiš z nekom drugim (ali se poljubljaš), pa nehaš spoštovat svojega partnerja, to mi je čudno. Zakaj? Kakšno zvezo ima to s spoštovanjem? Res ne gledam tega tako. Lahko narediš napako, prizadaneš človeka, vendar to ne pomeni, da ga nimaš več rad in da ga ne spoštuješ več. Če me po nesreči trešči, tudi ne pomeni, da me ne spoštuje ali me nima rad. Čeprav je vedel, da me bo bolelo, če me bo treščil. Razumem, je malo drugače, ker je eno po nesreči, drugo pa imaš malo več vpliva. Vendar bi lahko tudi tam rekel, da bi lahko bil bolj previden, recimo. Delamo napake. To ne pomeni, da se nimamo radi in da se ne spoštujemo.

Lej, praviš, da če bi te prevaral, bi se razšla, ne? In ga verjetno ne bi več spoštovala, ker varalic ne spoštuješ, ni tako? Vendar bi ga še vedno imela rada tudi po tem, sama praviš... Še vedno bi ga ljubila, spoštovala ga pa ne bi, zato bi šla narazen. Vidiš, da lahko obstaja eno brez drugega, ni pa to fajn v zvezi, jasno. Samo pravim, da ni nujno neobhodno povezano.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/