Pozdravljene!

Stara sem 31 let, diplomirala na visoki šoli, opravljam delo v svojem poklicu, vendar se v meni vedno bolj izraža želja delati nekaj drugega, zadnje čase zelo veliko razmišljam o delu v vrtcu. Glede točnih postopkov prekvalifikacije se še nisem pozanimala, ali je potrebno najprej narediti prekvalifikacijo srednje šole in potem še faks? Ta odločitev je še daleč, veliko je dvomov, ali bi zmogla, saj bi praktično začela z nule, pa ne vem če nisem "prestara", pa zopet v šolo, s to razliko, da imam sedaj službo, poleg tega pa še otroka, s katerim poskušam preživeti čimveč časa. To so seveda zadeve o katerih bom morala sama pri sebi razčistiti, le na glas razmišljam, mogoče pa je bila katera med vami v podobni situaciji?

No, da preidem k bistvu moje objave, zanima me mnenje vzgojiteljic o vašem delu. Kakšne so prednosti in slabosti? Jaz si predstavljam, da je delo zelo naporno, odgovorno, premalo cenjeno, po drugi strani pa človeka izpolni, to sedaj pogrešam. Z otroci se lepo razumem, poslušam jih, pogovarjam se z njimi, v bistvu jih imam rada, seveda pa ne vem, kako je, ko jih imaš 15 ali več v skupini

Hvala za vaše odgovore.

< Sporočilo je popravil Eja RR -- 16.2.2012 17:21:27 >

samado, vprašaj tole super vzgojiteljico, ti bo zagotovo pomagala
Najdeš jo tukaj: http://www.ringaraja.net/Ringarajini-strokovnjaki/Seznam-strokovnjakov/simona-iglic_28

< Sporočilo je popravil Eja RR -- 16.2.2012 17:21:45 >

_____________________________

Strokovnjaki odgovarjajo, vprašanje jim lahko pošljete tudi anonimno.

http://www.ringaraja.net/Ringarajini-strokovnjaki

Jaz ti glede poklica ne morem kaj dosti povedati ker sama nisem vzgojitelica.
Ti pa lahko povem glede šole pri tej starosti in majhnih otrocih. Ja je naporno in tudi kar nekaj odrekanja. Samo če te študij zanima če veš kaj študiraš in zakaj potem je to dosti lažje. Poleg tega pa čas ki ga ti preživiš za knjigam zelo lepo tvoj partner izkoristi z otroci, kar je pa velik plus za otroke saj všasim mame kar malo zasenčimo očete, hote ali ne, in s tem prikrajšamo otroke za tisto igro ki jo jim da lahko oče. Takšna je moja izkušnja ki sem pri dveh majhnih najprej pisala diplomi in jo zagovarjala leto kasneje pa se mča na specializacijo in seveda 10 mesecev skoraj vse petke in sobote ali preživela v šoli ali za knjigami. Se da je pa rs da potrebuješ tudi podporo partnerja in da moraš zaupati partnerju da bo za otroke dobro poskrbel.

Najlepša hvala obema za odgovor! Balerina, se strinjam z napisanim, me veseli, da vam je uspelo. Kar se mojega partnerja tiče, se lahko zelo zanesem nanj, v zvezi s tem nimam čisto nobene skrbi. Sigurno se pa da vse uskladiti, če ti je nekaj v veselje. Si bom pustila še nekaj časa za razmislek, se malo bolj pozanimala, kako stvari potekajo, saj če se bom lotila, se ne bom nekaj na pol. No saj takega projekta se tudi ne moreš

< Sporočilo je popravil samado -- 15.2.2012 18:44:29 >

Sama sem delala kot vzgojiteljica prej kot sem v bistvu doštudirala...nekaj časa sem le nadomeščala,selili so me sem in tja... ko sem diplomirala pa sem dobila svojo skupino...Na faks sem bila v bistvu vpisana že takoj po srednji, vendar takrat zaradi sveže zaljubljenosti  v mojega sedanjega moža nisem imela "časa " za študij . Tako sem bila v bistvu pri dveh malih otrocih (3 in 5 let), službi,pri zidanju hiše in moževemu večinoma terenskemu delu,  nekako morala zadevo zaključiti in diplomirati, če sem končno hotela zaposlitev za ndč. Pa je kar šlo...čeprav sem se večino učila ponoči, lahko rečem, da mi je študij potekal brez težav, ker sem imela za sabo že veliko let prakse, ki  ti je res v veliko pomoč pri tem študiju...Diplomirala sem pred iztekom absolventa, mesec pred tem sem opravila še strokovca...in to je to...sedaj sem v službi, ki mi je pisana na kožo...ne predstavljam si, da bom tako aktivna pri 65-tih, vendar si hkrati tudi ne predstavljam početi kaj drugega...Pride kakšen dan, ko bi zlezel v mišjo luknjo in si zamašil ušesa pred hrupom, divjanjem in razigranostjo...Toda to je res malokrat...večkrat je situacija obrnjena...včasih pridem v službo obremenjena z vsakdanjimi problemi in otroci so balzam za to...za dušo...v svoji večni energiji ti ne pustijo tuhtati o svojih problemih, ti ne pustijo biti žalosten in potrt, saj te nakako prav pocrkljajo s svojo razigranostjo, toplino in večnimi zakaji...

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Tudi to me precej skrbi, ker jaz pa nimam čisto nič prakse (strokovne seveda ), tudi vsa dela, ki sem jih do sedaj opravljala, so izključevala otroke. Sem malo tudi brala po forumu za nazaj, nekatere pišejo, da je to mala malca, po drugi strani, če se prekvalificiraš, nisi enakovreden vzgojiteljici, ki je delala to srednjo šolo in faks...Da je teh prekvalificiranih delavcev že tako preveč. Če si jaz to prav predstavljam, bi jaz morala narediti prekvalifikacijo srednje šole, da bi lahko delala kot pomočnica, potem pa bi morala narediti še faks? To se mi pa ne zdi ravno enostavno, sploh če so v igri preizkusi sposobnosti (glasbene, športne ipd). Ja, žal mi 15 let nazaj sploh na misel ni prišlo, da bi pa mogoče to delala

Pa če izvzamemo otroke (ja, vem da se v taki temi to smešno sliši), kakšno je delo v vrtcu, koliko imate proste roke pri delu, ali ravnateljica sama določi, katero skupino boste imele in s katero sodelavko boste skupaj celo leto, kako te stvari potekajo? Koliko je teh dodatnih dejavnosti, dela, ki ga opravljate doma? Tudi tu po forumu vidim, da je veliko staršev, ki imajo precej problemov z vzgojiteljicami, predstavljam si, da je težko delat, če enemu staršu ni prav, da njegovega otroka objameš, drugi pa ravno to pri tebi pogreša (banalen primer)? Se mi zdi, da so vzgojiteljice res precej pod drobnogledom...

No tole se pa zelo lepo sliši

[ 

V vseh vrtcih kjer sem jaz delala, je bilo tako, da pri določanju skupine ( starost otrok), sodelavke in celo enote sami zaposleni nismo imeli posebne pravice odločati...seveda si lahko povedal kje bi ti bilo ljubše delati, vendar je bilo potem izključno od vodstva odvisno če so to željo sploh upoštevali...Včasih so jo namerno ignorirali, velikokrat pa žal zaradi različnih vzrokov želja posameznikov niso mogli upoštevati...Velikokrat so si tako dekleta želela delati v drugi skupini in z drugo sodelavko, kot jim je bilo določeno, vendar se pač tudi to zgodi, da sta potlačeni skupaj v igralnico dve taki osebi, ki nikakor ne moreta funkcionirati skupaj. Kot vzgojitelj imaš seveda neko avtonomijo v svoji skupini vsaj kar se tiče pedagoških dejavnosti...vseeno pa se moraš prilagajati ciljem in prednostnim področjem vrtca, ostalim zaposlenim, ter v prvi vrsti seveda otrokom. Nekateri vodstveni delavci so zelo odprti.. s tem mislim na to, da dopuščajo novitete, posebnosti  in razne individualne zadevščine...spet drugi so precej konzervativni, ki nekako dušijo ustvarjalnost in svobodno načrtovanje...Skratka...služba kot služba...če si prizadeven, obdarjen z debelo kožo, predvsem pa s srcem pri delu, nimaš posebnih težav...Starši...hja delo z ljudmi je povsod precej delikatno...to kar je enemu všeč, je drugemu čisto napak....osebno sem mnenja, da moraš sam vedeti kje se začne tvoja odgovornost in pravica ter preneha njihova, biti samozavesten, po drugi strani pa jim je treba dati vedeti, da si odprt za njihove želje in predloge...ter da je v bistvu cilj h kateremu stremiš, enak njihovemu...zadovoljen otrok...Spoštovanja, ki mora seveda biti vzajemno,  si pač ne moreš pridobiti le s končano šolo in nazivom, temveč si ga moraš zgraditi v igralnici. Osebno s starši do sedaj nisem nikoli imela posebnih težav ( trkaaam ). Seveda smo si ljudje različni in ni vse vedno vse prav..vendar osebno zagovarjam sistem, da se da marsikaj rešiti s pogovorom  in da tudi ni nič narobe, če vzgojitelj kdaj prizna, da ne ve vsega in da nima vedno prav...



< Sporočilo je popravil pelin -- 16.2.2012 15:30:56 >

Ker imaš že visoko izobrazbo, moraš opraviti samo nekaj izpitov na ustreznem faksu. Ne vem koliko jih je sedaj, pred leti je bilo potrebno opraviti 6 izpitov in diplomo. Drugače pa poiščeš faks in se tam pozanimaš, vzelo ti bo max 30 min in imela boš vse informacije, ki jih potrebuješ. Potem boš o zadevi šele lahko pričela resno razmišljati. Želim ti veliko uspeha.

tojeto mislim, da se motiš. to, kar pišeš, so pedagoško-andragoški izpiti, avtorica pa sprašuje za  izobraževanje diplomirane vzgojiteljice.
ja, če imaš opravljeno maturo in opraviš preizkus glasbenih sposobnosti se lahko vpišeš v izredni študij. najbolj točen odgovor pa boš dobila, ko boš poklicala na fakulteto in vprašala.

Hvala vsem za odgovore, predvsem pelin za vse informacije. Sem poslala mail na Pedagoško fakulteto, čakam odgovor

Torej, stvar je taka: za vpis na fakulteto potrebuješ maturo (mi smo imeli zaključni izpit) ali zaključeno srednjo vzgojiteljsko ali zdravstveno šolo. Se pravi, nimam nič od tega. Ali delat prekvalifikacijo srednje šole in potem na faks ali narediti maturitetni tečaj in iti na faks? Obstaja sicer še enoletni poklicni tečaj za vzgojitelja, ampak to verjetno ne pride v poštev za nadaljnje šolanje. Bistveno vprašanje (prosim za odgovor punce, ki so to študirale): glede na to, da ne znam ne drsat ne smučat in še nikoli nisem igrala na noben inštrument, ali imam sploh kakšno možnost se vpisat in "uspeti" na vzgojiteljski, ali je bolje, da že sedaj lepo pozabim na vse skupaj?

Jaz sem delala prekvalifikacijo srednje šole, ampak takoj po svoji srednji šoli, potem sem se vpisala na faks. Tako da sem izgubila samo 1 leto.

Smo pa imeli na faksu kar nekaj takšnih, ki so prvič stale na smučkah, ki niso znale plavat, ki niso imele izkušenj z igranjem instrumenta. Ja, verjetno jim je bilo težje kot meni in večini, ampak so ravno tako vse opravile...kar se mora se mora tako da to naj ne bo stvar, ki bi te odvrnila..

Mislim, da je treba bolj resno razmislit...če si res za ta poklic. Imam nekaj izkušenj s praktikantkami (s prekvalifikacijo..pa tudi rednimi), ob katerih dobiš občutek, da se gredo to zadevo samo razadi službe. V vrtcu pa čisto zgubljene bi za marsikatero rekla samo, bog pomagaj, če bo kdaj delala v vrtcu. Ma sej smo vsi bili zgubljeni na začetku, ampak vseeno se takoj vidi, če si za to ali nisi. Verjetno jih dosti vidi samo super delavnik (jaz sem npr. vsak dan ob 1ih doma), solidno plačo, z otroci pa samo veselje

Pa seveda je tu še nov zakonik, da se več ne zaposluje brez strokovnega izpita. Tako da te čaka 6-10 mesecev rednega dela brez plače.

No, jaz imam kar nekaj let izkušenj in delovne dobe v vrtcu. Vmes sem že obupala (tudi to se lahko zgodi, če naletiš na terorskega delodajalca), šla na svoje v privat varstvo, pa spet nazaj v vrtec. Zdaj pa ne menjam za nič na svetu...služba me izpopolnjuje Kolektiv super, otroci kot bi bili moji...lahko samo rečem, sanje.

Tako da...želim ti veliko sreče pri nadaljni poklicni poti, za karkoli se boš odločila

Hvala ellie! Ja, se čisto zavedam, da moram še dobro dobro premisliti, kaj in kako. Saj če se zdaj lotim, bom ravno do 40-ega fertik Čez sedanjo službo in delovne pogoje se nimam čisto nič za pritoževat, mi pa to ne da miru... No ja, bomo videli, mogoče pa lahko v vrtcu vprašam, če bi me vzeli za kak teden za pomoč, da sploh vidim, kako to poteka, če je to zame, ali pa bom po dveh dneh zbežala ven

lp

vprašanje za tiste, ki delate v vrtcu:
ali poznate katero, ki je začela delat v vrtcu in potem odšla? mislim, prostovoljno da se je odločila, da to ni zanjo in raje iskala kaj drugega?

sicer ne delam v vrtcu ampak poznam eno tako.

Jaz sem se po gimnaziji , najprej preko študentskega servisa, zaposlila v vrtcu. Ko sem ugotovila da je to delo zame (čeprav sem prej vedno mislila, da ni šans, da bi delala z mulčki), sem naredila poklicni tečaj, s katerim sem se potem vpisala na izredni študij predšolske vzgoje. Tako da ne vem, od kje info, da poklicni tečaj ne pride v poštev z nadaljnje šolanje.

Imam pa en (resen) predlog: glede na mojo izkušnjo in pa na izkušnje s praktikantkami v našem vrtcu, ti iskreno svetujem, da če le imaš možnost, da se najprej v tem delu preizkusiš. Če bi te npr. vzeli v kakšnem vrtcu (verjetno bi mogla pristati na brezplačno delo), da boš sploh videla ali je to delo zate. Če pogledam sebe, sem celo življenje govorila, da jaz nikakor ne bi mogla delat v vrtcu ali šoli in sem se videla bolj v kaki pisarni. No pa je potem naključje naneslo, da sem poskusila v vrtcu in ugotovila, da se v tem delu "najdem". Sem bila pa ravno pred kratkim mentorica eni od študent na obvezni praksi, ki mi je na začetku zatrjevala, kako ima rada otroke, kako si resnično želi delati v tem poklicu ... Po enem tednu dela v vrtcu pa je ugotovila, da zadeva le ni taka kot si je predstavljala in je študij in misel na delo v vrtcu opustila. Pa nisem bila neka grozna mentorica, ki bi ji grenila prakso, pa tudi zanjo lahko rečem, da je čisto dobro delala z otroki. Ampak žal moram poudariti, da samo veselje do dela z otroki žal ni dovolj. In je škoda dati več tisoč evrov za študij, **** ur presedeti za knjigami in pri izdelovanju materialov, na koncu pa ugotoviti, da to delo ni zate.

Upam da ne boš tega posta vzela, kot da te hočem odvrniti od tega poklica, želim samo, da bi se predtem prepričala, ali je to res tisto, kar bi rada počela nadaljnjih 30 let.... Jaz sem se na srečo našlo v tem poklicu, uživam s krasno skupino otrok ki letos (na mojo žalost) odhajajo v šolo...in že vidim da bodo konec leta tekle solzice (vsaj z moje strani :) ). Je pa v tem poklicu ogromno dela, ki ni neposredo povezano z otroki...tudi mi moramo zadostiti birokraciji, vsem možnim inšpekcijam...