Pri nas konec avgusta pričakujemo drugega , razlika med prvo hčerko in drugim otročkom bo 26 mesecev. Zanima me, če lahko priporočate kakšno dobro knjigo o vzgoji bratov in sester - skratka sorojencev v družini, da se izognemo vsaj najpogostejšim in največjim napakam, ko se bo pojavila prva ljubosumnost ipd. Hvala za vsak predlog.

Glej, za knjigo ti ne vem kaj pametnega svetovati, lahko pa na kratko napišem, kako smo mi "zrihtali" zadevo.
Razlika med velikim in malim je pri nas tri leta in osem mesecev. Sina sem namenoma vzela zraven na zadnji UZ in na enega od CTG-jev. Razložila sva mu, da gre mami v porodnišnico in da to ni bolnica, ker ima bolnica za njega zelo negativen predznak. Povedala sva mu tudi, da ga bo takrat, ko greva v porodnišnico, čuvala babica in seveda, da bo prvi izvedel, ko se bo dojenček rodil. Pripravljeno sva imela darilo zanj, ki sem ga vzela kar s seboj, ko sem šla rodit, on pa je imel tudi kupljeno darilce za dojenčka. Ko sva z minijem prišla iz porodne na oddelek, je šel oči domov iskat novopečenega velikega brata in minija sva mu dala tudi takoj v naročje, da ga je lahko stisnil k sebi. Ne vem zakaj ampak imam občutek, da se je v tistih nekaj minutah med otrokoma ustvarila ena posebna vez, ki je nihče čisto ne razume, nas pa vedno znova preseneti. Mini je sedaj star eno leto in do izrazitega izbruha ljubosumja ni nikoli prišlo. Pazila sva, da je ob vseh darilih za novorojenčka vedno bilo tudi kaj za ta velikega, prav tako pri praznovanju rojstnega dneva.
Pojavila se je recimo želja, da tudi njega hranim, tako kot malega bratca. O.K. Ampak se je hitro naveličal, ker je to za dojenčke. Velikokrat sva mu razlagala, kako fino je imeti bratca, ker se bosta lahko skupaj igrala, ........ in za zdaj sva lahko srečna, da sta se tako navezala.
Kolikor je želel, sem ga vključevala v skrb za dojenčka, vendar le, če je sam rekel, da ne bi tega razumel kot obveznost. Tako ga včasih pomaga kopati in previjati, včasih pa ga ni niti blizu. Enako je pri vožnji vozička, hranjenju, igranju.
Kakorkoli, otroci so blazno različni. Najbolje se je ravnati po občutku, saj lahko enaki prijemi pri drugem otroku popolnoma udarijo mimo. Pri kolegici ni pomagalo nič, razen časa, da je deklica sprejela bratca, pa sta poskusila vse mogoče in prebrala kup nasvetov.
Veliko sreče in čimmanj ljubosumja!

največja napaka je že razmišljanje o možnosti ljubosumja. otrokom je treba postaviti dejstva prvi je prvi, drugi je drugi. ljubosumje nastane, ko otrok ugotovi da lahko na podlagi teh čustev kaj doseže. in potem to izkorišča naprej. tako kot izkoriščajo z jokom ipd. nekateri ja, drugi ne.




_____________________________

ko ko ko ko daaaak

in to si empirično dokazala, al kako?

ja, bom poskusila. bom naši pupi rekla: "ti si prva, prihajajoč dojenček bo pa drugi". po mojem bo razumela.

lenny je zelo lepo napisala in začuda tudi strokovnjaki omenjajo tak pristop.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

boš že dobila tisti občutek. pri nas je razlika 25 mesecev. sedaj sta stari 3 in 1 leto. meni je tašča skoz tupila, da bo ta večja ljubosumna, pa na srečo do sedaj ni bilo kakih težkih izpadov ljubosumja. pri meni tega ni naredila nikoli, največkrat pri atiju in pri babici, ko sta dvignila in pestovala ta manjšo, je tud ona takoj pritekla in se želela cartat pri njima. večkrat si vzami čas za ta večjo, da se ne bo počutila odrinjeno, naj ti pomaga pri skrbi za dojenčka, naj obriše ritko, namaže s kremico ipd. pri naši ta večji je skoz tudi pomagalo to, da smo ji rekli, da je zita še dojenčke, in da ne ve določenih stvari, če je vzela kakšno njeno stvar, smo ji rekli, da bo samo pogledala, da ji naj posodi, ko bo pa zita večja, se bosta pa skupaj igrali ipd. naša ta večja je takrat že hodila v vrtec, tud izpisali je nismo za čas moje porodniške, tud vzgojiteljica je rekla, da je tako prav in da ne bo takšen šok, ker tud v vrtcu ni skoz prva, tako da tudi doma ne bo panike. in res. pa še prav majhni so takrat in če nekako najdeš pravo mero, ljubosumja ne bo. boš videla, kako se jim boš nasmejala čez leto dni, ko ti bosta kaj ušpičili

Moja dva sta narazen 18 mesecev, pa ni bilo nikoli ljubosumja, razen kaj se tiče igrač. No pa sva z možem KONČNO naumila, da pač kupujeva vse po dvojno in zdaj je blažen mir

Drugače pa smo mi "tavečjemu" pokazali dojenčka že takoj v bolnici, božat ga ni hotel, takoj doma pa sem mu ga dala v naročje, pa pomagala mi je pripravljat plenice, pa prinesel mi je oblekice,... zelo zelo kmalu mi je sam od sebe prinesel kakšno ropotuljico, ko se je mali jokal,... in po večerih, ko imamo organizirano  cartanje na kavču, je takoj s prve zahteval, da bo bratec tudi zraven

ne da ji rečeš - pokaži ji z vsakdanjimi dejanji in redom. npr. vedno vsak sedi na določene sedežem redu - od tega se ne odstopa, ker potem pride kmalu do izsiljevanja in ljubosumnosti itd. za vsako stvar. in ljubosumje se pojavi vsej svoji lepoti šele ko mlajši otrok začne uveljavljati svojo voljo.

še vedno pa trdim, da je ljubosumje v družini prisotno le, če ga tako tudi gledamo in se otrok nauči da tako nekaj izsili. tako, kot izsiljuje z jokom, ljubosumje je enako izsiljevanje. če imaš nek red, ta lahko to, drugi lahko to, potem z ljubosumjem ne more izsiljevati.  

in to ni na mojem zelniku zraslo, tudi jaz berem knjige in mi je ta članek razjasnil kar nekaj pojmov.

_____________________________

ko ko ko ko daaaak

nič nisem rekla, da ne bereš knjige.

jaz ne enačim ljubosumja in izsiljevanja. dve različni stvari pač. ljubosumje je normalna reakcija otrok, ko se spremeni njihov mali svet. in to je najbolj naravna reakcija, boj za preživetje, če hočeš. kako bodo to fazo prebrodili, je pa odvisno od nas - staršev in tudi širše družine.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

priporocam knjigico Bratci in sestrcie od dr. Richard C.Woolfson..mi cez dva meseca dobimo se enga bejbija in nasa pupa bo stara 2 leti..tk da si tudi jaz zelim malo vec znanja o tem kako pripraviti prvega na drugega in se izogniti problemom, katerim se pac lahko:)
http://www.didakta.si/e-knjigarna/prirocniki/vzgoja/bratci_in_sestrice.html



_____________________________

mi pa imamo dve sončici: Kajo in Nejo:)

http://krizajcki.moj-album.com/

Meni do praktičnih izkušenj še malo manjka, ampak nekako v glavi imam stvari porihtane tako, da okoli novega člana (ali članice) ne bomo zganjali pretirangea pompa v stilu "wauuu, kakšen dogodek!", pa darilca levo in desno - meni se zdi, da je to nekako povsem naraven dogodek, sicer velik, ampak naraven. Jaz nimam navade dajat darilc za obisk pri zobarju, pa obisk pri zdravniku, pa prvo plombo pa kaj vem, ob čem se še vse danes po modi daje darila. Eno veliko darilo je novorojenček sam, obiskovalce pa bom sama opozorila, naj se najprej posvetijo prvorojencu. Tako ogromnokrat sem namreč doživljala, ko vsi pridejo gledat "dojenčka", medtem ko starejši otrok kot nek nebodigatreba, postopa nekje v ozadju, nato pa tista štručka dobi darilo, on pa nič. Če nočeš, moraš ratat ljubosumen, sploh če imaš 2, 3, 4,5 let, pa tudi če je kakšno več, je povsem razumljivo. Pa večjega bom čimmanj pošiljala od doma, kot to gledam pri prijateljicah, večinoma mora od doma večji, ker je pač "velik", ker mama obeh (kao) ne zmore. Ali gre v vrtec ali k starim staršem, medtem ko se "štručka" lahko carta pri mamici. Temu se bom čimbolj skušala izognit. Pri sestrični sem imela zdaj dober primer, ko sta se projekta "dojenček" lotila z vsem pompom, pa novorojenka je prinesla darilo bratcu, pa bratec novorojenki, pa en kup razlaganja otroku, ki 3/4 stvari ni dojel, hkrati pa je prvi dan, ko je mamica prišla domov s sestrico, moral za ves dan k stari mami, da bosta  mamica in dojenček imela mir. Tako je šlo nadaljne 3 ali 4 mesece, dokler ni starejši popolnoma zablokiral. Nobeno darilo ni več pomagalo, ko pa je šel dan za dnem, teden za tednom za 10 ur in več do doma, da ima "mamica mir" - tega prej pač ni bilo.  Začeli so se problemi s kakanjem, z neutolažljivim jokom, agresivnostjo - pa še takrat so precej časa rabili, da so si dali dopovedat, da to ni normalno, da en otrok drugega od doma "prežene".  Temu se bom skušala izognit, vse ostalo pa s čimmanj kompliciranja.

Itak pa iz izkušnje že vem, da se poje največ zarečenega kruha, zato bom dala času čas

Lenny, zelo si me ganila  Res lepo.

_____________________________

Naj bo lep ta dan, bodi nasmejan:)

Evo teks iz revije, ki mi je danes prišel pod prste.

"V družini se je razširila novica, da je na poti drugi otrok. Prvi je še majhen, niti dve leti še nima, je izredno zahteven, veliko se morajo ukvarjati z njim. Ko imam mamica že opazno velik trebušček, ga začne skrbeti, kaj se dogaja. Tudi če mu razložimo, da bo dobil bratca ali sestrico, ne razume, ne zmore si predstavljati. Ko ta trenutek pride, je zanj seveda prvi šok, da je morala mamica v bolnišnico. Naslednji šok pa je, ko se majhno bitjece tako "vsiljivo" stiska k njej, sesa iz dojk in ga zapovrh še vsi ljubkujejo in občudujejo. Naenkrat prvorojenec ni več prvi, ampak zadnji. Naenkrat se vsi vrtijo okoli kremžljavega, pokakanega bitjeca, on pa mora biti sam ....
Znana, milijonkrat ponavljajoča se zgodba. Nastopijo težave, ki jim masikateri starši niso kos.
Kako pomagamo otroku, ki je dobil bratca ali sestrico in ga zaradi večje pozornosti, ki jo starša in ostali namanjajo dojenčku, muči hudo ljubosumje? Priznani slovenski psiholog podaja tak odgovor:
Določena meja elementarne, pogosto tudi nezavedne, ljubosumnosti na novorojenčka je normalen pojav, ki v prav tako normalnih razmerah in odnosih v družini ne pomeni velike težave. Pomambno je, da starši ravnajo z otroki tako, da tovrstnih reakcij in odnosov ne spodbujajo še dodatno, paziti morajo na primer, da ohranijo svojo pozornost do starejšega otroka in mu s tem dokažejo svojo ljubezen in zagotavljanje varnosti.
Da to ni ljubosumje, ampak zavist in rivaliteta, ki sta v razvoju normalni čustvi in je dobro, da ju vsak otrok pozna, saj ga čakata kasneje v življenju, pa zatrjuje dr. Matjanova:
Otroku je treba zagotoviti primerno količino pozornosti, časa, naklonjenosti in ga učiti, da kontrolira izbruhe v odnosu do dojenčka. Vsekakor potrebuje čas, da se organizira in preživi najhujše občutke. Na splošno pa ne moremo govoriti, ker je način ravnanja z otrokom najbolj odvisen od njegove starosti - ali je dobil bratca v starosti dveh let ali v starosti desetih, na primer.
Kakorkoli - previdnosti ni nikoli odveč. Pomagajmo starejšemu otroku. Izmislimo si na primer preprost trik. Ko nas prvič obišče v porodnišnici, mu na skrivaj kupimo najljubšo igračko in se delalmo, da jo je dobil od novorojenčka. Fino se mu bo zdelo! Ali opozorimo obiske, naj tudi njemu kupijo darilce, ko prvič obiščejo dojenčka. Obiski pa - stopite najprej k starejšemu otroku, približajte se na njegovo telesno višino in ga prijazno pozdravite ter ga vprašajte po dojenčku. Počutil se bo pomembnega."

Oooo, dobro staro znanje slepega tipkanja  Upam, da ni preveč napak.

No, mi tudi čakamo drugorojenca, bo pa naša prvorojenka malo starejša -3 mesece manj kot 3 leta.

Jaz ne kompliciram preveč s tem pripravljanjem na novega člana, ko je prilika ji povem, da je v trebuščku dojenček, ampak ne vem če ravno razume, ker vsem govori, da ima mami v trebuhu dojenčka, pa ati ima v trebuhu dojenčka, pa Liza tud Imam eno knjigo o nosečnosti, ki jo full rada gleda in potem izkoristim priliko, da ji malo pojasnim stvari.
Rok imam oktobra in imam namen tam nekje v avgustu nabavit kakšno bolj otroško knjigo o rojstvu in teh stvareh, pa takrat ji bom začela razlagat da grem v porodnišnico, prej se mi ne zdi smiselno, je vse skupaj še predaleč. Isto tako mi nekako nima smisla že sedaj posvečat preveč časa in govorjenja še nerojenemu otroku, ko pa imam doma že eno, ki me potrebuje.  Se mi nekako zdi, da je kak mesec, dva pred rojstvom čisto ok, da se malo bolj intenzivno poigraš s to temo - prihod novorojenčka.

Po mojem mnenju lahko preveč govorjenja in kompliciranja okoli tega samo škodi, najbolje je uporabit neko dozo pameti in zdravega razuma.


_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Skuštrana, sem ravno nekaj dni nazaj prebrala nekje, da je bolje otroka pripraviti še malo prej kot pa samo mesec, dva, ker ima tako več časa, da se s temi stvarmi sprijazni in jih sprejme. Otrok itak večkrat vpraša eno in isto stvar al pa mu jih razlagamo večkrat in za to da nekej dojame al pa sprejme, potrebuje več časa kot odrasli.
Ne vem, no...Sicer pretiravat, kot praviš tudi ni dobro, se mi pa zdi en mesec ali dva res malo premalo (še jst sem rabla več časa, da sem dojela, da sem noseča, kaj šele vse ostalo kar paše zraven...kolk stvari pa sploh še nisem dojela).

Hmmmm, mesec, dva se zdi meni zelo malo časa. Po drugi strani pa se strinjam, da  čim manj kompliciranja. Ker je moj anosečnost riziča in patološka, marsičesa, kar prej sem, zdaj ne (z)morem, 4-letnik pa je z mano doma. Imava sicer vso pomoč in podpore moje mame, pa vendar. Po opravljeni NS sem sinu razložila nekaj bistvenih stvari okoli svoje nosečnosti, tudi zakaj česa ne morem pd.  Knjig na temo nosečnosti in sorojencev, je cela gora in so za različne starostne stopnje. V knjižnici sva si izposodila Lukec dobi sestrico, pa še eno kartonko (matr, skleroza me daje) v stilu Dobili bomo dojenčka ali nekaj podobnega, kasneje sva odkrila, da je zbirki Franček in Mišek Tip tudi podobna tema obdelana, pa pri medvedku Alfiju - ful je te literature. Prvi dve sta bolj strokovni, prilagojeni sicer otrokom, a obdelata vse, od spočetja do rojstva, tako da sem jaz dele, po katerih sin še ne sprašuje, izpustila in jih priredila. Nisem razlagala detajlov spočetja, niti ne kaj so to popadki, hormoni ipd - to je za 4 letnika še malo preveč.  Drugi dve pa sta čist luštni tudi že za 2 ali 3 letnike. JAz sem malo pohitela tudi zato, ker sem sinovo nosečnost preležala deloma tudi v bolnici, da če bi se mi to zgodilo tokrat, bi bil pripravljen in bi vedel, zakaj moram v bolnico. Poeg tega mi grozi še sprožen prezgodnji porod, tko da ... raje prej kot prepozno. Sine je na dojenčka v trebuhu silno ponosen, pokažem mu tudi slike z UZ, zaenkrat ni kakih odklonilnih reakcij. Tudi to, če kaj kam nemorem z njim in grez babico, mu je čist OK in mi vedno naroči, naj le čuvam "našega" dojenčka, on je pa že velik Kar malo me stisne ob tem!

Ni nujno, da bo otrok ljubosumen. Jaz imam 4 in ppol, 3 leta in 5 mesecev stare otroke in med njimi ni nobene ljubosumnosti (no tamala je itak še dojenček). Starejša hči ni bila čisto nič ljubosumna na bratca in prav tako nista starejšadva zdaj ljubosumna na sestrico. Sem pa se celo nosečnost z njima pogovarjala o dojenčku, kupila sem jima knjigico Dobili bomo dojenčka in smo jo večkrat skupaj prebirali in gledali slikice. Sta se oba zelo veselila svoje sestrice in ni nobenih problemov, ker se imajo zelo radi. Še tamla samo gleda kje sta in kar vriska, ko ju zagleda. Se pa zelo lepo obnašata do nje, sta zelo nežna, jo objemata, lupčkata, nosita igrače. Tako, da res nismo imeli nobenih problemov.

Pa ko sem zanosila sem jima razložila, da imam sedaj v trabuščku dojenčka in, da ju ne smem dvigovat, ter, da je mamica utrujena, da mi je slabo, da večkrat bruham in, da mora mamica počivati... Skratka vse sta razumela in nikoli ni bilo nobene jeze in žalosti, če česa nisem zmogla. Imela pa sem oba doma kljub rizični nosečnosti. Res pa je, da imam še taščo in tasta, ki sta veliko pomagala.
Sta bila prav zanimiva oba, non stop sta božala in lupčkala trebuh in gledala skozi popek kaj dela dojenček . Komaj sta čakala, da bo šla mamica rodit. Sem bila v 7 mesecu 1 teden v bolnici pa tudi ni bilo nobenih problemov, prihajala sta na obisk in spraševala kdaj bo prišel dojenček. Ko sem rodila sta komaj čakala, da sta prišla na obisk in sta bila tako vesela, ko sta videla sestrico, da sta kar tekmovala kdo jo bo crkljal.

no še moja izkušnja. razlika med mojima puncama je 22 mesecev.
predno sem rodila sva skupaj s teveliko prebirali knjigice a la mišek tip dobi sestrico al bratca ne vem več, pa piki dobi sestrico, pa še kako. je teh knjigic dosti pa moja ma ful rada knjige tako da si je te zadeve uz knjig tudi zapomnila. da grem v porodnišnico ji nisem niti razlagala, ker njej ni problem bit 2 dni brez mene, je bla doma z atijem, pa čez dan ko je bil ati v službi je bla pri babi kot vsak drug dan v letu. ko sem rodila sta drug dan prišla z atijem na obisk, ona je prinesla dojenčku enga pliškota, dojenček pa njej dojenčka, ki ga tut povohala ni ampak je vzela dojenčkovga pliškota k ga je sama prnesla in pol s tistim okol letala. dojenčka je na hit pogledala, rekla ooo kako lep dojenček, mal sem z njeno rokico pobožala tamalo po glavici potem smo ji dali pa z dojenčkom mir. ukvarjala se je s knjigico, ki sem jo dobila v porodnišnici in pa s pliškoti iz telegramov. ko sva prišle domov tavelke dojenček skor ni brigal. nima nekega navdušenja tut zdej ne nad dojenčki. ima raje živali??!! tako da je dala mir, eno kratko obdobje je imela, če je potrebovala pozornost je košek stresla da smo valda skočil, da ne bi tamale zbudila. nisva je pa nikol silila z dojenčkom, ker sva vidlea da nima interesa. enkrat sem jo probala dat ji v naročje pa jo je odrinila, tako da tega nisem več poskušala.
potem sem imela 90% časa čez porodniško obe doma.
zdej sta stari skoraj 3 in 13m. skupaj se ne igrata, tavečja je individualist - bere knjige in se sama igra. tamala pa šiba okol. knjige ne zanimajo tolk k tavelke, se zabava bolj s kockami pa kake zadeve kipiskajo jo privlačijo. ja cufata si igrače, sploh tamala hit prileti k tavelki pa hoče sodelovat tako da jo je tavelka včas kr dost grobo odrinla. se še zgodi. takrat pač povemo da se to ne dela, da tamalo boli in naj se ji poraviči in da ljubčka kar tudi stori. nikoli pa ne gre sama k njej da bi jo objela al pa kej.

v glavnem, niso vsi otroci takoj navdušeni nad svojimi sorojenci jih ne lubčkajo in ne sodelujejo pri previjanju itd itd. in jaz je tudi nisem silila, ko bo tudi tamala začela verbalno komunicirat se bosta že zmenile kar bo treba.

Mi smo veliko brali "Presenečenje za Igorja"  (medvedek gre na počitnice k teti in ko se vrne ga čaka presenečenje - sestrica) je bila tako navdušena, da je rekla, da bo šla tudi na Dunaj k moji sestri medtem, ko bom jaz v porodnišnici.

Drugače je pa vedno govorila, da ne rabimo dojenčka, ker imamo Nano-njenega Baby-borna.

Je pa prišla že takoj prvi dan v porodnišnico - rodila sem zjutraj, zelo hitro - in nikoli ne bom pozabila njenih velikih oči, ko je stopila skozi vrata. Julija ji je prinesla zdravniški kovček, ki ga je potem nosila povsod s seboj.

Smo pa imeli srečo, ker je Julija zelo veliko spala in sem imela še vedno zelo veliko časa za Ano. Tako, da kakšnega ljubosumja ni bilo opaziti. Zdaj sta pa že prav face in se lepo igrata skupaj, se tudi kregata, ampak to spada zdraven.

Mi je pa zelo zanimivo, da je pri nas naša mlajša izredno ljubosumna.

Naša tastarejša pa je še kar ljubosumna, no, vsaj na trenutke. Stara bo 3 leta, tamali pa 3 mesece. Smo jo kar pripravljali, knjigice brali, dojenček je prinesel darilo... pa je bila na začetku precej navdušena nad bratcem. Tudi zdaj ga ima rada, vendar ko se ona hoče pocrkljat pri meni, zahteva, da dam bratca stran. Ali pa ko koga srečamo in ljudje občudujejo tamalega (prej pa je bila ona taglavna), je čist žalostna. Se mi zdi, da je dosti odvisno tudi od otrokovega karakterja.

Še jaz, še jaz

Pri nas je razlike 2 leti in 10 mesecev. Mirni smo kamlu povedali, da bo dobila bratca ali sestrico. Itak se je pa to v vrtcu pogosto dogajalo, da je kdo dobil bratca/sestrico in je bila že to stvar njenega v sakdana. Ona je na vsak način želela sestrico, zato smo tudi vprašali za spol. Ko smo ji povedali, da bo sestrica, je bila vesela. Takoj smo ji tudi povedali, da bo sestrici ime Zarja in potem se je "pogovarjala" z Zarjo, pa zvečer ji je dala lupčka, pa tako. Mirna je naročila, da naj ji sestrica prinese rumene bonbončke in to sem seveda nesla s seboj v porodnišnico. Mirna je imela pa nalogo, da bo zbrala prvo dudo za Zarjo. Tako se je zdela sama sebi zeloooooooooooo pomembna. Ko sem rodila, sta šla z atijem zbrat dudo, pa kupit sta mogla tudi pleničke. In pri nakupu je spet sodelovala Mirna in bila vsa ponosna. Rodila sem zvečer, takoj zjutraj je prišla Mirna na obisk. Posedli smo jo na posteljo in ji dali Zarjo v naročje. Meni so šle kar solze... V vrtec je potem nesla piškote in bombone, da je častila, otroci in vzgojiteljice so ji pa podarili tak album, kot jih dobijo za rojstni dan.

Ljubosumja ni bilo nikoli. Nekaj časa je hotela na vsak način vozit voziček - pač smo se sprehajali po polžje, ampak jo je to kmalu minilo. Zdaj uživa, če se gresta skupaj kopat. To se odloči 1x na teden. Zelo rada ona zbere, katero živalco bo imela Zarja na plenički... Vključuje se kolikor se sama želi.

Zaenkrat furamo super (trkam na les!)

Pa še ena sličica:


< Sporočilo je popravil viv -- 27.6.2007 16:02:14 >

_____________________________

Mirna - 19. 12. 2003
Zarja - 30. 10. 2006

Viv, najini zgodbi sta si pa prav podobni, samo starostna razlika je pri nas večja. Ko sem videla tvojo sliko, sem imela svoja dva škrata pred očmi.

A niso luštni, tkole skupej...  Ko ju gledam, mi je prvič v življenju žal, da sem edinka. Upam samo, da bosta vedno prijateljici.

_____________________________

Mirna - 19. 12. 2003
Zarja - 30. 10. 2006

Picola1 in mamuška, saj naša prav dobro ve, da prihaja dojenček. To smo ji vse lepo razložili in če je le priložnost jo na to "opomnim". sicer pa tudi sama vidi, da se z mano nekaj dogaja  . Pokažem ji tudi vse slikice iz UZ- jev, pa lupinico smo z podstrešja privlekli, in jo sedaj hodi gledat in vsem govori da bo to imel dojenček..Daleč od tega, da ji tega sploh ne omenjam, samo ne kompliciram. Včasih mine tudi po cel teden, ko se na dojenčka ne spomnemo, potem pa pride teden, ko o tem govori vsak dan...Skratka, nekako trenutno še vedno prepuščam njej iniciativo, potem 2 meseca pred rojstvom bo pa ta iniciativa malo bolj moja.. Rok imam 14.10 in se mi zdi avgust in september čisto ok za takšne stvari.

_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"