Tako kot je napisala Lara, je težje stanovati noter in graditi, kot pa it popoldan na parcelo za rekreacijo. Sploh, če imaš streho nad glavo in se ti ne mudi.
Midva sva zečela gradit kar čez noč. Nikoli prej se nisva pogovarjala o tem, da bi zidala, nič nisva imela prišparano. Kar čez noč sva se odločila, "kaj če bi zidala"! In potem je najlepše, ko začneš sanjarit, kakšne barve boš imel zavese, pa kakšne rože na oknih in kako se boš poleti namakal v bazenčku pred hišo.... potem se sanje malo razblinijo, ko švicaš pri mešalcu in najemaš kredite.... potem spet dobiš veselje, ko vidiš, kako ti pred očmi raste tvoj domek, ustvarjen s tvojimi rokami... pa spet zašteka, zmanjka denarja.... pobrskaš za možnostmi, narediš čimveč sam... pa spet gre naprej... No, tako se je pred tremi leti začelo pri nas, drugo leto upam, da se bomo selili, če bo vse posreči.
Je pa sreča, da imam moža z zlatimi rokami , čeprav je pa res, da pri družini podpiram tri vogale in še četrtega skoraj celega. V tem času sem tudi zanosila, tako, da je bilo zelo pestro. Skratka gre! Saj ni vedno rožnato, ampak slediti je treba sanjam.
Zato graditelji in tisti, ki še omahujete, kar pogumno!
_____________________________
LANI: - 18 KG
LETOS: ????