Po čem lahko človek sklepa da je nekdo njegov prijatelj. Da si vzame čas in ga posluša, mu prisluhne, čuti da mu nio mar zate, da se ti odpre zaupa. In kje je tukaj meja kaj vse se zaupa, do kam se odpreš. Morda zaprtost res ne krepi prijateljstva.
Kako se poskusit odpret in si zaupat. Kako deluje na človekovo samozavest, če vidi da nima nekih tesnih prijateljskih odnosov. Kako začeti?

Je morda katera pri volji za tako razmišljanje?

Jaz imam samo eno merilo...nesrečo...Še tako dober prijatelj, ki ti obrne hrbet v nesreči ni tvoj prijatelj.

Aja pa vse hinavke in opravljivke sem dala med znanke. Tako, da mi je ostalo zelo malo pravih dobrih, iskrenih prijateljic:(
So pa te vredne več kot 100 znank:)
:rozica::rozica::rozica::rozica:

... vidmo se vsak 2 mesec,popijemo kavo,se smejemo 2 uri,jokamo ce je treba,pomagamo,vpijemo in najpomembnejse...poslusamo!!

Težka tema za razmišljanje, sploh zame, ker po navadi vedno skoz padem. Ne vem, vsakemu sem vedno na razpolago in vedno tukaj za bilo kakšno pomoč, ko pa jaz kaj rabim pa večinoma ostanem sama skupaj s težavami. Ni lahko.

Imam cel kup znank,prijateljica??????Lahko rečem,da mi zmeraj ob strani stoji moja sestra in to v slabih in dobrih.
en lp:morje:D.

Zame je pravi prijatelj tisti, ki si vzame čas zame, ko ga/jo potrebujem. Na žalost mam že skoz nesrečo s prijatelji, vsaj to zame niso prijatelji. Mah, dolga zgodba je tole..in zlo komplicirana...in sem full žalostna...samo na žalost jaz ne morem nič. In trenutno me itak to totalno potre vsake dva dni, če ne kar vsak dan:(:(:(

Ne, nimam nobene prijateljice/prijatelja, ki bi ga/jo res imela na ''razpolago'' takrat, ko bi jo/ga potrebovala. Žal.

lp,:fis:

Tudi zame je pravi prijatelj tisti, ki mu v težkih in tudi srečnih trenutkih lahko popolnoma zaupaš.
Žal tudi jaz nimam prave prijateljice ali prijateljev :( Zaradi tega sem včasih ful žalostna :(( Pol pa pomislim, da je boljše biti brez prijateljev, kot imeti take, katerim ne moreš zaupati.

Mejte se, M

Prijatelja spoznaš v nesreči.

Cenim, zelo cenim vse, ker ste tako iskreno napisale, kako je to s prijateljstvi.
Meni se isto godi. Jaz imam samo enega pravega prijatelja, na katerega se lahko 100% zanesem v vsakem trenutku, to je moj možek. Pa tako bi si želela eno pravo žensko prijateljico, tisto, s katero lahko klepetaš o vsem, ki jo lahko kadarkoli pokličeš, da pride recimo k tebi na kavo. Ma, se mi zdi, da živimo v takih časih, da to sploh več ne obstaja.
No, to je meni ravno merilo: da lahko človeka pokličeš in rečeš, ej, pridi na kavo, zdaj, in ma čas (!!), ne da se da dogovorit za termin in pol razmišlja, kdaj bi morda bil čas...

Jaz mislim, da dejstvo, ko veš, da nimaš tesnih prijateljskih odnosov, na človeka ne deluje dobro. Namreč, ravno stiki, sploh pa prijateljski naj bi nas osrečevali. Kako začeti, tudi jaz se to sprašujem, in sem vesela, da o tem debatiramo.
Po mojih izkušnjah je zelooo težko pridobiti kakšno novo prijateljstvo, kaj jaz vem...se pa še naprej trudim in ne bom vrgla puške v koruzo.

Ja, lidia, mene najbolj to moti..čas namreč. Imam par prijateljic in prijateljev...samo ena živi v Blagovici, drugi dve sta full prjatlci med sabo itd.

Ja, jih imam več, katerim lahko povem veliko, ampak takrat, ko jih (po mojem mnenju jasno) najbolj rabim, jih pa ni. Samo pr meni je vse skupej še mal bolj zakomplicirano:):zmeden2:

Jaz imam zelo veliko znancev, pa (poleg mojega lubija, ki je zmeraj tam zame, ko ga rabim)tudi 3 prijateljice. Veliko, vem. Ampak z eno od njih sva pa ko rit in srajca. Vsak dan se slišiva, vse si zaupava, pomagava. Lepo je imeti tako prijateljico. Tudi drugi dve sta mi zelo blizu, pa tudi vedno, ko mi je bilo hudo, so bile vse pripravljene prisluhnit in pomagat. Je pa tako, da sem zelo odprt in direkten človek. Zato me hitro butne po glavi, kadar kaj ne štima. Ampak po drugi strani, pa ravno tako veliko lažje ugotoviš, kdo te ima resnično rad in kdo ne.

Zaupanje in odpuščanje - to se mi zdi ključ do prijateljstva. Odpuščanje, kadar te nekdo prizadane - v smislu, da ne posplošim, da se mi bo še z vsakim drugim to zgodilo, da me bo prizadel - če nekomu odpustim, sem pomirjena s sabo in ga lahko spustim iz mojega življenja.
Zaupanje pa v smislu - človek je dober in zaupanja vreden, dokler mi ne dokaže, da temu ni tako:). Taka je moja filozofija, in pri meni deluje.

Jaz pa za prave prijatelje štejem tist, ki jim 100% zaupam - da vem, da se lahko zanesem na njih, v dobrem in slabem, pa da vem, da karkoli jim bom "zaupala" beri povedala, da bo ostalo pri njih in ne bo šlo nikamor naprej. V ta najožji krog štejem enega prijatelja in štiri prijateljice - s temi smo tudi večkrat tedensko na vezi po telefonu, pa trudimo se, da se tudi vsaj enkrat na mesec vidimo!

Se strinjam z Pupico &Tio!
Zame je pravi prijatelj tisti ki mu lahko zaupaš in veš da te nebo izdal in kateri veš da ti bo zmeraj priskočil na pomoč kadar koli tudi ob 3 zjutraj.
No moje mnenje je da zelo dobrih prijateljev nemoreš imeti veliko!

Jaz pa mislim, da če že imaš pravega prijatelja, to ne bo trjalo večno. Ampak to je samo moje skromno mnenje.

Meni je pravi prijatelj moja sestra.

LP:)

Jaz imam glede tega srečo in nesrečo.Imam dve res dobri prijateljici, za katere vem, da jih lahko pokličem ob katerikoli uri in mi bodo pomagale, in s temi se videvam kar pogosto...jim tudi lahko zaupam vse, pa ne bo šlo iz njunih ust naprej, pa tudi onedve mi zaupata kar dosti....9nebesa
Imam pa še dve, ki sta mi tudi res dobri prijateljici, jima lahko tudi vse zaupam, ampak živita pa ena 120 ena pa 250 km stran od mene.Tako da se vidimo zelo poredko....in posledično nismo več tako zelo zaupne...:((
Drugače so pa znanke, s katerimi pač vsakdanje stvari lahko debatiraš...
LP,
Sibil

Tistega pravega prijatelja res spoznas le v nesreci...takrat se tisti pravi prijatelj res lahko izkaze koliko je tistega pravega v njem...jaz sem jih imela kar precej....zadnji dve leti,ko sem bila res na dnu,so mi ostali le redki...ampak so dejansko tisti,ki so sli z mano na dno in mi pomagali spet priplavat na vrh...in hvalezna sem da so...dragoceni in zlati so...tisti ostali pa so samo se znanci,s katerimi se ne ukvarjam vec...saj nimam niti casa :)

Pravega prijatelja čutiš...in on čuti tebe...včasih niso potrebne besede, dovolj je tišina...

Pravih prijateljev je malo.

Al bina vzela si mi besede iz ust.. Ena in edina je prava in vem da bi zame nardila vse kar je v njeni moči. In je res edina, k bi tud sama za njo nardila vse. Ne vidva in ne slišva se vsak dan a kadar se rabiva sva tam ena za drugo. Vedno! In glih take iste občutke mam do svojga fanta, za katerga vem da se vedno lohk zanesm in da mu lohk povem čist vse. In to so zame res pravi prjatli. Z drugimi pa se le sem in tja mau dobim in mau potračiram. To je vse.

Res je, kot je napisala al bina. Pravih prijateljev je res malo... če imaš le enega, si lahko srečen!

Moj mož, moja sestra, pa še tri prijateljice, od tega ena skoraj vsak dan na telefonu ( prijateljujeva že 13 let ), drigi dve malo manj ( 10 let), ampak vseeno prijateljici in neskončno jih imam rada.

Aja, sem imela pa par let moškega prijatelja,vendar že veliko let nimamo več stikov, pa se učasih spomnim in mi je hudo. Ker vsa bila, kljub najini mladosti( 17, 18 let) res prijatelja....

Moj najboljši prijatej je moj dragi!:bravo:

Kar se pa prijateljic tiče... Ja, seveda polno znank za čvek apak taprava je pa samo ena. Poznava se že celo življenje in blazno sva si različni. Jaz že dolgo ne živim več doma, delam, rada bi družino. Ona je pa večna študentka, doma, brez tipa - pa se super razumeva in si vedno stojiva ob strani! Tudi če se dolgo ne vidiva in ne slišiva nama je vse jasno, nobenih očitkov in vedno takoj padeva not - čvek do jutranjih ur!!! Jaz vem,da je res dobra frendica, ker mi pove tudi tisto, kar ni fajn slišat!

Pravih prijateljev,kot je rekla al bina, je zelo malo.
Imam priajteljico iz otroških let in kadar jo potrebujem, je tu. Pa naj bo to ponoči ali na dopustu, vedno je na pravem mestu.
So me pa že mnogi razočarali in sedaj ugotavljam, da je z leti, ko se staraš, vedno težje navezati nova priajteljstva.