Dajem povod za novo debato - se vam da? ;)

Ali se strinjate s pregovorom "Daleč od oči, daleč od srca."???:zmeden:

Kako kaj vi gledate na partnerski odnos na daljavo, lahko funkcionira,kako se v taki zvezi živi....???:zmeden:

LP,:ups:

Odnosi na daljavo so lahko zlo različni. Si lahko mau bl specifična?

Odnos na daljavo za določen čas ali nedoločen čas? To na začetku zveze ali recimo po petih letih?

OK,
rečmo, da je en partner večino meseca ali celo leta odsoten od doma... ali pa, da je partner iz druge države in se zaradi tega ne moreta pogosto videvat...ali da je partner odsoten, ker ima tako službo (npr. pomorci,vojaki,novinarji na terenu...) - v takem smislu sem mislila...kako kaj to funkcionira?

Slej ko prej se je treba odločit, da se en partner pridruži drugemu...drugače pa se mi te zveze zdijo boleče, poznam kar nekaj ljudi, ki so se razšli zaradi daljave, ker so preveč trpeli.
Življenje je prekratko, da bi na dolgi rok bil v taki zvezi.

Jaz mislim, da lahko funkcionira. Je pa potrebno veliko potrpežljivosti, razumevanja in seveda ljubezni.

Jaz sem bila sama z malčkoma tri mesece, ker je dragi moral iti službeno v tujino.
Na začetku mi je bilo ful hudo;.....vsi smo zelo pogrešali atija,...... ko je pa prišel domov smo pa bili najsrečnejša družina:love::love::love:.
Nama so pa ti trije meseci tudi koristili, saj sva se spočila eden od drugega8)8)8) in ko se je vrnil je bilo zelo veselo in lepo 9nebesa.

ma mogoče ga še sama kdaj kam pošljem (za kakšno leto),......................., ker bo potem spet,....:sloncek::sloncek::sloncek: ŽURKA; KO PRIDE DOMOV:::::: hahaha

Po moje lahko tudi tako funkcionira. Nekaterim tudi recimo ustreza, da ne preživijo preveč časa eden z drugim. Pa verjetno je manjša možnost, da se naveličajo eden drugega

Jaz sem imela 4 leta fanta na drugem kontinentu. V bistvu je na daljavo vse še kar funkcioniralo. Potem je prišel za pol leta sem živet, pa se je hitro vse skristaliziralo - veliko konfliktov (družino bi imel mogoče šele čez nekaj let, pa še to maksimalno enega otroka itd.). No potem pa sem spoznala fanta, ki je živel 10 min stran od mene in čez dve leti imava že eno lepotičko.

Osebno menim, da so zveze na daljavo zelo naporne - veliko več moraš vložiti vanje - več kot si ljudje mislijo. In v bistvu se niti toliko ne poznaš, saj takrat ko sta (končno spet) skupaj itak (spet in spet) doživljaš tisto zaljubljensko fazo in si večinoma nekritičen in ne moreš stvari videti realno. To je v bistvu neke vrste dvojno življenje in nekaterim zelo ustreza saj lahko doma delajo in živijo kakor, da niso v zvezi - življenje brez obvez... nekateri pa so seveda v dveh! Tisti, ki pa si želijo resne zveze s tistim, ki je tako daleč pa seveda zelo trpijo! Tako, da zame ta rek: 'Daleč od oči, daleč od srca' ni veljal. Samo še huje mi je bilo.

Načeloma pa mislim, da lahko tudi tako spoznaš življenskega partnerja - zakaj pa ne?

Ej spet sem se razpisala!

Pri meni je tudi funkcioniralo 4 leta, moćek je bil službeno odsoten štiri dni v tednu, potem naju je to nekako psihično izčrpalo, pa ti kovčki non-stop...ko je prišel bejbek, je moži menjal službo, zdaj pride vsak dan domov, včasih so kaka službena potovanja.

Je dobro funkcioniralo, predvsem pa sva se naučila cenit to, da sva skupaj, da sva vesela že zato, ker se vsak dan zbujava skupaj...

Jst nisem za take veze, ker rabim partnerja ob sebi, ker se želim z njim vsak dan pogovarjati...ker takole na daljavo se men ne izide iz dveh razlogov:
- enostavno ne komuniciraš tako kot je treba
- vse je idealno, ko sta pa skupaj se pa pokažejo tiste razlike

Sigurno je pa drugače, če si star 20 ali pa 30 let, al je ta veza bolj na začetku ( ko se spoznavaš), al si že več časa skupaj,...ogromno stvari vpliva, ma če zaključim: veza na daljavo men ni prevč pri srcu in hvala Bogu, da moj mož nima take službe, hobijev..:bravo:

Jaz poznam kar nekaj takih primerov, ko je bil mož oz. oče pomorec. Nekaj let mogoče taka zveza lahko zelo fino funkcionira, tudi do penzije, se pa problemi pokažejo kasneje. Partnerja enostavno ne znata živeti skupaj, zato si mož omisli kak svoj konjiček (nap. ribolov, da ga spet ni po cele dneve doma), poznam primer, ko živita ločeno, vsak v svojem kraju in se vidita samo ob vikendih itd.

Jaz osebno nisem za take zveze. Sploh pa nikoli, ampak resnično nikoli ne bi mogla popolnoma verjeti v zvestobo, sploh če bi bil partner pomorec, vojak ali kaj podobnega. Pa tudi zase ne bi mogla dat roke v ogenj, da me ne bi potegnilo še kam drugam.

Drugače pa, če nekaterim tako paše, jim pač paše, nimam nič proti in verjamem, da se najdejo tudi primeri, ko je lahko taka zveza uspešna.

Moj oče je odšel novembra v Bruselj(EU) za dve leti-delat. Vrača se domov vsake toliko časa.(3 tedne, 14 dni) Mami pravi da imata zdaj odnos na daljavo. In pravi da je zelo drugače kot prej ko sta bila vsak dan skupaj. Je tudi tako en čar. Sicer jo večkrat pokliče, pa mailirata si...no zdej med počitnicami bo šla ona in trije ta mali gor k njemu. Da bodo videli kje je, kako živi.Jim je to on zrihtal.(karte, stanovanje) Drugače je pa to zanj dobra izkušnja, ker si mora sam prat, likat, pospravljat, ker je to baje nazadnje delal 2 leti po poroki.:)- Jo je klical pa spraševal na koliko da lahko srajce prat:)-.. Sicer je bila na začetku kriza predvsem za mojo mamo, ampak se je kar navadila.

Oj,
To je tema ravno zame.Moj dragi:love: je odsoten ze tri mesece,ker se je preselil domov in se bo vrnil šele konec septembra,potem bomo pa skupaj odpotovali.Moram povedat,da nama ni lahko,oba trpiva ampak poskušava iti naprej,ker veva,da bo prišel dan ko bomo spet vsi skupaj.So dnevi,ko bi najraje pobrala kufre in šla že zdaj, ampak sva si zadala en cilj in ga morava doseči...Je pa sigurno to,da nama tega izgubljenega časa ne bo nihče povrnil:(...

Helou!

Jaz sem imela prekrasno vezo na daljavo 4 leta in to od 18. do 22. leta. To je čas ko lahko to furaš - imaš dovolj svobode, da se zletaš in razžuraš, ker med študijem ni dopusta ampak si frej kot hočeš ni problema za potovat, pa takrat še ne rabiš nekoga stalno ob sebi. Midva sva si postavila jasna pravila:

- ni varanja
- maksimalni čas narazen - 2 meseca
- poleti skupaj 3 mesece

Kot pravim, nama je zelo fajn laufal, jaz sem se že tudi na tujem vpisala na faks, potem pa me je instinkt čisto vrgel okrog in sem po hitrem postopku od tega zbežala. Ko pride do resnih stvari veza na daljavo ni realna. Kadar sva bila midva skupaj je bil vedno praznik - oba sva si vzela frej in uživala, nobenih predavanj, učenja, kamoli služba in realni problemi! Torej po 4 letih dejansko nisva vedela kako bi delovala skupaj v vsakdanjih situacijah. Poleg tega se seveda eden mora odseliti - pri naju bi to bila jaz, ker sem se naučila jezik in tudi kar pridno vase srkala njihovo kulturo, ampak ko do tega pride se težko odločiš - za seboj bi pustil vse: družino, prijatelje, domače navade.

Ostala sva zelo dobra prijatelja in oba veva, da sva naredila prav, ko sva se razšla. Pa še namig kam bi se selila, če bi ostala skupaj: popijejo veliko piva, so sladkosnedni, 1. 5. 04 so vstopili v EU, vsi pa poznamo prijaznega vojaka, ki se je boril v I. sv. vojni na čisto njim podoben način...

pa ahoj!

Oh, Praga :love: :love: :love:...

Pravzaprav Brno... in Liberec... Pa tudi Praga je OK, ne me narobe razumet:)

Se strinjam..dalec od oci,dalec od srca...spet pa ne bom vrgla vseh v isti kos..nekaterim uspe...meni ne bi..

Da,ker nebi mogla tako živet

Jaz sem začela hodit z mojim dragim, ko sem bila v 1. letniku faksa, fant pa ga je rvno končal. In tako sem vsako nedeljo spakirala kovčke in šla. Vrnila pa sem se največkrat v četrtek. Moram vam povedat, da mi je bilo hudo, posebej v nedeljo in ponedeljek, ampak štiri leta so se obrnila, veza je preživela in sedaj sva oba že zaposlena in tudi poročena.

Po slabih dveh letih najine zveze je :love: odsel studirat v zda. Dobil je priliko in jo izkoristil. Meni je takrat manjkal se en eizpit in diploma. Nekako se mi je uspelo skulirat in oboje "spacat". Na dan sem mu poslala 100 in en mail. Po sestih mesecih sem bila tudi sama sprejeta na isto fakulteto in tako odsla....najprej za en mesec tako, da pac vidim, ce je vse isto in kako bova funkcijonirala sama oz. skupaj (prej nisva stanovala skupaj)...vse je bilo ok tako, da sem odsla domov in sla dvignit vizo....prej kot v 14 dneh sem bila ze nazaj:love::love::love:

meni se je takrat tisti 6m vlekolo za umret

se vedno se sprasujem, kako sta moja mami in oci prezivela
oci ima za seboj 5 polnih let iraka, tako da je na koncu hodil delat kot "turist"....ce se prav sponim je bil tam 3m in potem doma 2tedna in spet in spet....
potem je bila tam vojna in se je nehalo delat....zacelo se je v rusiji....

sedaj ze nekaj let sp in gre zelo redko delat v tujino, ce pa ze pa samo za 10-14 dni

se mi pa zdi, da imata nasedva super odnos...mogoce nam je bilo na zacetku res kar malo cudno, da je toliko doma vendar smo se "spet navadili"

prvic je odsel 3 tedne po rojstvu moje sestre

:bravo::bravo::bravo::bravo:mami in oci

Midva mava tud tako vezo, da se vidva le 2 dni u
tednu. In nama gre super! Sm se že kr navadla da
ga med tednom ni doma, je pa res da včasih vsak
dan odštevam kdaj bo petk oz. sobota.:zmeden::)-

Po pravici povedano, me bl zanima kako bi blo če
bi kr naenkrat zamenu službo in ostau doma..:zmeden:

Zdej se pač nimava časa naveličat en druzga in se
non-stop pogrešava..Kaj bi blo pa pol???

V bistvu je moje mnenje tako,d a morata biti oba partnerja pripravljena na tako življenje, pa še zaupanje mora biti med njima popolnoma neomejeno, ljubezen pa itak fuuuul močna.
Sigurno je lažje,dokler ni otrok in kadar gre le za odsotnost partnerja par dni v tednu, v primeru kot pri Sariti,ko je ločitev le za nekajmesecev, pa vedo, da bodo kmalu spet skupaj, in da bo tako potem ostalo, je to še lažje.,
No, jaz vem,d a nisem oseba za tako življenje in ne bi mogla tako živeti.:miska:

Moj sine ima vezo daleč od ust, daleč od srca...pa ne uspe! Vedno joka za njo!;)Ime ji je duda!:duda: