Zanima me, če je tega strah samo mene - da mi bosta umrla partner ali otrok. Včasih me ta strah kar spremlja. Pa se niti ne znam spopasti z njim.

Ne razmišljam o tem. Čeprav je vse možno in nikoli ne veš kdaj te lahko doleti. Ampak ne, zavestno se s tem ne ubadam.

_____________________________

Niso časi slabi, temveč človek.
John BEAUMONT

Ja, poznam ta občutek. Res grozno, nepredstavljivo. Vsak dan se zahvalim bogu, za to, kar imam, za njiju in ga prosim, naj ju čuva. Drugega enostavno ne moreš, ker če je namenjeno, se bo tako ali tako zgodilo. Srčno upam, da nam ni bilo usojeno tako.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

ne, še na misu mi ne pride hvala bogu

Ja je.Ampak najbolj me je strah da se ne bi možu kaj naredilo.O sebi niti ne razmišljam o tem.
Pa strah me je za . Pa ne samo da bi umrla, da bi jo kdo ugrabil, zlorabil, da bi se izgubila


_____________________________

Ljubi in boš ljubljen!

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Sploh nočem razmišljat o tem.
Ampak smrt je del življenskega procesa.

_____________________________

Celemu svetu si le ena oseba,eni osebi pa si ves svet...

Strah me ravno ni, ampak istočasno pa seveda tudi upam, da se smrt in jaz (ali kdo od mojih) še dolgo ne bomo srečali.
Bolj bi me bilo groza, da se komu kaj zgodi in da preživi - to so potem šele muke...

Ne nikoli.

Ja mene je strah. Strah me je starosti in kasneje smrti. Ko opaziš, kako je življenje zdrselo mimo tebe, ko samo pomisliš, da boš umrl in ne boš več videl svojih domačih, moža, otrok in ko se bom spominjala na mlade dni mi bo hudo, ker je življenje tako hitro minilo.

Seveda si obenem sploh ne znam predstavljati niti kako bo, ko bodo enkrat umrli starši, brat.....Prav hudo mi je, ampak žal je tudi smrt del našega živjenja. In ker je temu tako, je najbolje o njej čim manj razmišljati in živeti dani trenutek, ga izkoristiti tako kot sam najbolje čutiš in znaš, in čim večkrat najdražjim povedati in pokazati, kako jih imamo radi!

Niti nočem razmišljat o tem.
Me pa res postane prav strah, če pomislim, da bi bili otroci in patner brez mene, ali pa jaz brez katerega od njih. Ne, o tem nočem niti razmišljat. Vem, da se to nekoč bo zgodilo, a upam, da še dolgo ne.

O ja,mene je zelo strah,ogromno razmišljam o smrti,čeprav se trudim to temo čim bolj potisnit proč od mene.Sedaj,ko spet delam in kadar se zvečer vračam domov,ko vozim po tisti temni cesti,vedno razmišljam kaj bi bilo če bi se kaj zgodilo.Kriza!!!

Strah? Ne, ni me strah, bolj bi rekla, da mi je žal, ker bom morala enkrat oditi. Tako zelo rada živim.
Ko je umrl moj oče, sem ogromno razmišljala o smrti. Nekako sem se dokopala do spoznanja, da, moj oče zame ni "izgubljen" zato, ker je umrl. Jaz ga imam še vedno lahko rada, lahko mislim nanj, lahko se v mislih z njim pogovarjam. Samo preselil se je drugam- če razumete?
Kar se tiče strahov, kdo bo prej umrl, ali, da se vam kaj zgodi- mislim, da so ti strahovi neutemeljeni in že velikokrat sem slišala ali brala, kdor veliko razmišlja o negativnih stvareh, se mu le te nazadnje zgodijo. Zato proč z negativnimi mislimi in razmišljanji!
Konec koncev, smrt ni nič takega, vse nas bo enkrat tako ali drugače doletela, pa če se je bojimo ali ne.


_____________________________

Ljubezen sta prostor in čas, merjena s srcem.
(M. Prust)

Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.
Me je bilo strah, dokler nisem spoznal Njega. Sedaj me ni več strah, ker vem, da skrbi zame in da Njegova pota niso moja pota.

Ne, ker imam kar nekaj manjših življenskih zavarovanj.

Ko sem bila še najstnica sem pred zaključnimi izpiti enkrat rekla pred babico "Jaz bom kar umrla" in mi je nazaj rekla "Draga moja tega si pa ne zaslužiš kar tako hitro" se pravi je gledala na to kot na odvzem trpljenja ki ga je morala nositi celo življenje (bolezen,garanje,...) in ji je smrt predstavljala odrešitev od zemeljskih muk in začetek novega življenja.

Tudi jaz se svoje smrti ne bojim, me je pa tako kot vas strah da bi se mojim kaj hudega naredilo.


_____________________________

09.08.2005 - ŽIGA
04.12.2008 - ANJA

Včasih imam takšne prebliske, ampak si potem rečem, da se bo to enkrat zagotovo zgodilo in na to ne morem vplivat. Tako je narejeno življenje. Smrt je edina gotova stvar v življenju, še na rojstvo lahko vplivamo (rojstvo drugih, ne sebe, seveda). Zato se s tem ne obremenjujem. Izguba bližnjih je pravzaprav nek sebični strah, ker je v ozadju naš strah pred tem, da bomo ostali sami. Povsem naravno je, da občutimo take strahove in nas je strah izgube. Zato tudi mnoge ljudi tolaži misel (vedenje, vera), da so naši ljubi nekje drugje, v drugi sferi, nebesih,...  Ne verjamem v posmrtno življenje, reikarnacijo..., vendar vem, da naši ljubljeni ostajajo z nami, v nas samih, v naših spominih, v naši osebnosti, ker smo to, kar smo, tudi zaradi njih, zaradi njihovega vpliva na našo osebnost.
Bolj me obremenjuje misel, da do smrti ne bi mogla narediti vsega, kar si želim. Po mojem imam samo eno možnost, da naredim vse tisto, kar si želim. Zato če si česa zaželim, svojo željo tudi izpolnim. Nimam pa nekih velik želja.  

Carpe diem, torej.

   full lepo napisano, Ankica.
ja, carpe diem.

Priznam, da sem preveč obremenjena s tem. Po prometni nesreči lani kar naprej razmišlam o tem , kako malo je manjkalo in kaj bi bilo, če bi bilo...


_____________________________

*prvič smo naredili enega otroka
*drugič smo naredili dvojčke
*sedaj se sploh ne upamo več delat otrok, da ne bodo
slučajno trojčki:))

jest se na smrt boljim smrti, to mi je nekaj najbolj groznega v življenju... kot za druge me je strah tudi zame....

Ne razumem kao se bo svet lahko odvijal naprej, ko me ne bo več... nič več ne bom videla, slišala, nikjer ne bom... NIČ

tega ne privoščim nobenemu... čeprav pa pravijo, da je zgoraj zelo lepo.. jest pa bi raje ostala za vedno na trdnih tleh.

_____________________________

Jutri je nov dan...
sem največja bebka na svetu... :¨(

Vse, ki čutite res grozen strah, toplo priporočam knjigo: KARMIČNA DIAGNOSTIKA - Marjan Ogorevc....

Veliko boste izvedele, marsikaj vam bo bolj jasno.

Lp

Za moje občutke "strah" ni ravno pravi izraz. Nekje 50% možnosti je, da Jančika umre pred mano, tako da tu nimam kaj. Če bi me bilo strah tega, potem bi si pravzaprav želel, da bi bila Jančika tista, ki bi naj ostala sama, česar si tudi nikakor ne želim (tretja možnost, da umreva sočasno, je majhna).

Zdi pa se mi zelo zelo žalostno, da se bo nekaj od tega moralo zgoditi. Stisne me v grlu in v srcu. In potem ne mislim več o tem, ker je zdajle pa vendarle še tukaj in se lahko imava kar se le da lepo.

Kako že gre? Ne skrbite kaj bo jutri... Dovolj je dnevu njegova lastna skrb. (Nekje v Evangelijih.)


_____________________________

Naši problemi so sanje revnih in preganjanih.

Nič drugega kot še en dokaz, da je treba živeti SEDAJ, ZDAJLE in ZA ZDAJŠNJI TRENUTEK.

Danes si je treba naredit vse lepo, skratka uživat v vsakem trenutku življenja.

Nekako nimaš dosti od tega, da hrepeniš po ne vem čem, pa planiraš za 10 , 20, 30 let naprej, kako bo, pa se že utapljaš v žalosti.

Trenutki pa gredo mimo, in ker je danes en prekrasen dan, ga izkoristimo za

klepet z najbližjimi, povejmo jim da jih imamo radi, si kaj podarimo, skratka naj

nas vodi LJUBEZEN..

In tako naprej tudi jutri, itd...