na današnji dan minevajo 4 leta,odkar sem izvedela,da ti srček več ne bije.O moj mali angelček.Veš,sovražim ta dan in naslednji,20,februar,ko sem te cel dan morala rojevati.Bolj kot popadki,me je bolelo srce.Od 7 zjutraj,do skoraj 23.30 sva se borila.Nisi me hotel zapustiti.Takrat je bilo tudi meni vseeno,če takoj umrem.Kakšna krivica se mi dogaja,sem si mislila.Pa ne jaz,no!Pa ne moj otroček,no!Pa to se ne dogaja.Tisti dan,tisto noč,sem skoraj izgubila voljo do življenja,nisem več videla smisla-ničesar nisem več videla.Še toliko bolj mi je bilo žal,ker sem rodila fantka,na vsak način,pa sem si želela punčko.Počutila sem se prekleto krivo.
Po odpustu iz porodnišnice,mi je še isti večer začelo teči mleko,dobila sem mastitis in močna zdravila,bila sem popolnoma dehidrirana,zrela za nazaj v bolnišnico,pa nisem hotela,na svojo željo sem odšla domov.Po 4 dneh sem dobila še vročino in je mami klicala g,katera je rekla,citiram:ja vaša hčerka je imela neverjetno priraščeno posteljico v maternici,ne vem če smo vso dobili ven,najbolje,da se pride pokazat! Niti mi g ni rekla,da se je to zgodilo,niti,da naj pridem na ponovni UZ:
Pa meni je bilo čisto vseeno,kaj se z mano dogaja.
Po 1 mesecu sem odšla na KZ,kjer so mi pokazali,kam so te pokopali,moj angelček mali.Solze so mi oblile lica,hudo je bilo veš.Tista mala gomilca,pa moj otroček notri? TI,moj angelček?Moja sreča,moj prvi otroček,moj fantek?Klecnila sem na zemljo in jokala,da so solze kar po vrsti padale na zemljo.Zagrebla sem prste vanjo,pa je bila tako mrzla...danes bi se mi že odgovarjal verjetno,kajneda bi se mi?Pa po glavi bi mi skakal,pa živce kravžljal,pa kosila ne bi hotel pojesti... pa kaj,si mislim...pa kaj.
Ja 4 leta so že od splava,kot so oni obravnavali,čeprav sem rodila po naravni poti z umetnimi popadki.
Takrat nisem verjela,nisem hotela verjeti,ko so mi govorili,da že mora biti tako.6 mesecev po splavu,sem ponovno zanosila.Ni šlo vse gladko,kot bi moralo,spet so mi hotele neke čudne sile speljati otročka,pa nisem pustila.Naredila sem ogromen jez okoli sebe in nisem sprejela ničesar drugega,ko samo srečni konec.Vsak dan sproti,vsako urco sem se bala,da ne bi bilo mogoče isto kot prvič.A je bila želja močnejša od strahu.Tako imam doma sedaj skoraj 3 letno lepotičko,tisto punčko,ki sem si jo tako želela.Zame je najlepša punčka,njeno življenje mi je največ vredno.Že v porodnišnici so mi povedali,da se mi je rodila izredno lepa deklica-in sedaj vidim,da je to res.Na nebu,med zvezdicami in miljoni mehkih oblačkov,pa jo varuješ ti,kajneda,mali Buško?Naš mali angelček....veš kaj si potiho predstavljam....da bi se malo preveč nagnil in padel iz oblačka,saj te bom s svojim trebuščkom ujela....ampak,kdo bo potem varoval mojo punčko?KER pa vidim,da je na nebu še takooo veliko zvezdic,mi pošlji eno....boš?RADA TE IMAM,moj Buško,moja velika nesrečka
  Tako,taki so moji spomini na današnji in jutrišnji dan.Nobeni ne želim takšnih spominov,samo lepe.Sedaj moram nehati,ker že moja sončica Pika vstaja....

nemorem si predstavljati trpljenja ki ga morate nekatere nositi. Tvoj angelček vas sedaj gleda in je z vami in čuva malo Piko, atija in mamico.

_____________________________

09.08.2005 - ŽIGA
04.12.2008 - ANJA

Čudovito napisano, čeprav tako žalostno .
Naj vas vaš  zmeraj čuva.

_____________________________

Čudeži se dogajajo, samo prepoznati jih je treba znati...

 Brez besed sem. Življenje zna biti tako zelo kruto..

V spomin tvojemu Bučkotu .Sama vem,kakšne misli te obhajajo,ker sem podobno doživljala.
Bodi srečna s svojo punčko in vedi,da del tvojega fantka je tudi v njej.
en lp D.

_____________________________

* na žalost , štirje jurji so že tukaj.....smrk*

Ojej, kako žalostno .
Uživaj vsak trenutek s svojo Piko, saj te tvoj mali čuva.

Vso srečo tebi in tvoji družini 

joj, kako je življenje kruto, vzame nam tisto, kar imamo najraje. Mali  vas čuva in je vedno z vami. 

Buča, jočem s tabo. Drži se. Želim ti, da bo bolečina nekoč manjša.

Joj ne morem si predstavljati,da bi rodila in mi povej,da je otrok mrtev.Sočustvujem s tabo in  kar tečejo čeprav imam sama že tudi angelčka ki sem ga izgubila 2.12 in  sovražim tale dan,...Upam le,da bo tale najin angelček čuval najino novo ,ki upam,da jo bova kaj kmalu dobila.

LP Mojca

_____________________________

Najin sonček Val, rojen 9 tednov prezgodaj v 31. tednu nosečnosti, velik 39cm in težak 1600g, z obsegom glavice 28,5cm.

Tesno objemi svojo punčko in bodi močna - zanjo in za svojo družino.
Tvoj angelček vam pošilja srečo in veselje.

Naj bo bolečina kmalu manjša in življenje naj vam vsem nakloni le še srečne trenutke. 

Draga moja,

vem kako ti je.
Tudi zame so ti dnevi nič kaj prijetni.Včeraj je minilo 2 meseca odkar sem tudi sama zgubila nekaj najlepšega na svetu, mojo malo pikico, stara je bila komaj malo manj kot 5. mesecev.Bolečina je še vedno velika.Sprašujem se al je bolečina s časom kaj manjša ali ne!?Kakšen občutek je ko si ponovno noseč, kako je ko ti dajo tvojega drugega otroka v naročje,..........je vse skupaj prelepo ali privrejo vsi tisti spomini na plano,.........
Tebi pa lahko povem,da si namaš kaj očitat,...tako je pač moralo biti,.......tudi mi2 se sprašujeva zakaj je do tega moralo priti, zakaj ravno najina pikica, katero sva ti tako silno želela,........vse skupaj je en velik ZAKAJ!?
Dvomim da bova dobila kdaj odgovor na to vprašanje.Vse kar lahko danes narediva za najino pikico, je to da vsak dan obiščeva njen grobek (lahko pogledaš slikice v albumu "V SPOMIN NA NAJINO TIA-LANO"), se z njo pogovarjava in obujava spomine na  trenutke, ki smo jih preživeli  skupaj.
Tako kot mi2, verjetno tudi sama danes znaš cenit nekatere stvari, ki jih mogoče drugače ne bi znala.
Verjamem, da nas naši angelčki tam gor čuvajo,..........

Drži se in čuvaj svojo malo princesko.

Edina

Kako si lepo napisala. Solze mi stopijo v oči, ko prebiram,kaj vse ste nekatere morale doživeti slabega. Bolečine si ne znam predstavljati, ti pa želim, da žalost popusti, čeprav odšla ne bo nikoli.

_____________________________

Moje srce grejeta dva mala sončka: Sara (2001) in Pia (2005).

Zdenka, sem komaj prebrala tvojo žalostno zgodbo do konca, lepo napisana, a tako zelo žalostna.

Bušku pošiljam enega , vam doma pe želim veliko lepega in veliko smeha s punčko Piko. Radi se imejte še naprej .

_____________________________

I don't care what they say, I just wanna live my life

,lepo si napisala.

_____________________________

Celemu svetu si le ena oseba,eni osebi pa si ves svet...

Za spomin,na angelčka,ki mu usoda ni dovolila živeti

 tako žalostna zgodba

 Kako žalostna zgodba, pa tko lepo napisano.

Edina kok je lepa punčka. Kar ne morem nehat jokat. Res žalostno. Zakaj se take stvari dogajajo?

Ojoj, tvoja zgodba draga Buča in tvoj album draga Edina, sta mi segla naravnost v srce, kar ne morem nehat jokati. In ne morem si niti predstavljati vajine bolečine .
Res zna življenje biti zelo zelo kruto. Lp

Saj ni kaj dodati...

_____________________________

Sami sončki okrog mene :)