Prosim za vaša mnenja o "primernih" vzgojnih ukrepish pri najstnikih.

Seveda odpadejo telesne kazni, pretep, klečanje,....

Situacija, zaradi katere vas to sprašujem je sledeča: moje najstnice se nenehno prepirajo, pretepajo,  so nesramne med seboj in včasih tudi do mene, zadirčne, skratka meni se včasih meša samo od tega, ko jih mirim.

Danes mi je prekipelo in sem jim do izpolnitve določenih nalog ( pospravljena soba, urejene šolske stvari in lepše obnašanje) ukinila gledanje TV in zabavo na računalniku. Ker pa je potem prišlo še do cufanja, sem temu dodala hausrest do nadaljnega ( izzvzeta šola in glasbena).

Sem prestroga?

Dobrodošla v klubu

Moje kazni so podobne tvojim- brez tv in računalnika. Navadno je to najljubša oddaja ali film, za fanta pa zvečer brez računalnika, kr ne more klepetat po msn-ju. Pazim pa, da pri kazni vztrajam,ne popuščam, zato navadno traja kazen en večer.
Če pa slučajno kdaj zares POPENIM, potem se kazen raztegne še na naslednji dan, ali celo vikend. Takrat jima prepovem obiske pri babici, to je najbolj boleče, saj sta tam preživljala zgodnje otroštvo in tam imata v bistvu vse prijatelje.
Hausrest do nadaljnega pa te bo itak minil, kr če bojo skoz notr, bo samo še večje sra , tako da se jaz tega nebi posluževala. Se ne obnese- preverjeno!
Kar se tiče pospravljanja sem se že zdavnaj nehala sekirat, sem se pač sprijaznila, da nas je preveč na premalem prostoru , velja pa pravilo ali bolje naj bi veljalo, kr tu pa nismo glih dosledni, da mora bit soba pospravljena, če hočeta koga povabit k sebi, pa ob vikendih imamo skupne akcije.
Pa mirne živčke!

Hausarest bi tudi jaz uporabljal. Že zdaj gre najbolj neprimerno obnašajoč se primerek pri nas v zapor oz. ga napotimo v izolacijo.

Ja Spliš, meni je dans tud malo smešno, ko mam tavečja oba pri babici po dolgem cajtu, pa je blažen mir, tišina, ni kričanja,prepirov, groženj in predvsem predirljivih krikov tamale princeske: MAMIIIIIII !!!!!
Matr kak  lahko ta sicer tako sladka beseda pije živce.
Skrajni čas je, da se preselimo na večje, upam, da bo potem kaj bolje.  Ima kolegica ločene otr. sobe, pa sta njena najstnika tud nonstop na "bojni nogi"

Ja, vem, od maaamiiiii se pa tudi že meni vrti včasih. Posebno še, če smo v kakšni trgovini in je še oči zraven, pa jaz malo naprej med police uidem, da imam mir. Ja, malo morgen. Že po celi trgovini slišim maaamiiiiii, in to vsakih 5 sekund.

Primoza , ne vem če bi lahko pri najstnikih določil najbolj neprimerno obnašajočega, taka je večina njih , sploh če gre za "spopad" med sorojenci

Jaz sicer še nimam najstnikov (a bodo kar hitro postali), za kazen pa tudi dam prepoved računalnika in TV, prineseta telefone.
Kar pa se tiče pospravljanja sob -sin ima vedno pospravljeno, hčera pa - katastrofa. Sem že obupala nad tem, se pa sedaj moj  prepira z njo.
Imata ločene sobe, pa se vseeno zbadata, hodita drug k drugemu in izzivata. Dokler ni resno, se včasih prav nasmejiva.

 
Tudi pri nas je podobno. Na vsake toliko časa mi poči film in pop...... Takrat ne izbiram besed (se včasih kar zgorzim nad svojim besednim zakladom). Potem pa je nekaj časa mir, nato pa zopet po starem. Tolažim se  s tem, da bo minilo. Vem, da so otroci pod pritiskom, zato jih poskušam čim bolj razumeti, ampak vedno pa tudi ne gre, sploh, če se spravijo nad mano s kakšnimi žaljivkami. Tega pa ne prenesem.

Čim bolj uspešno reševanje problemov z najstnicami in najstniki vam želim in vas pozdravljam.

Joj, zdaj vidim da nisem edina, ki ji pubertetnik (12 let )pije živece. Enostavno ne pozna pojma pospravljena soba . Za popiz.... Res, ne morem drugače reč. Pa tisočkrat mu je potrebno povedati eno ta isto stvar, da sploh prvič sliši, in potem še tisoč krat, da to sploh naredi .

Že resno razmišljam o svojem obisku pri psihijatru . Lelaval, kako ti je uspelo, da si mulca naučila, da mora biti soba pospravljena

Naš ima po vse sobi napeljane žice za raznorazne električne, kemične in ne vem še kakše poskuse, tisoč in ena rastlina zraste v tistih groznih lončkih, ki so postavljeni in po radijatorju in po omarah.

Najnovejša pridobitev bo kot izgleda avokado. ****ti, kaj bom z njim. Saj ga imajo v šparu tolko, da ga prodajajo. Mi pa ga bomo mogli gojiti doma. Ja, pa po novem bomo imeli kivi. Trenutno seme počiva v hladilniku  Baje tako mora biti, če hočeš vzgojiti kivi. ZA KOGA HUDIČA PA BOMO IMELI KIVI

Da o koruzi, pšenici in podobnem sploh ne govorim, ker mi že samo pisanje o tem dviguje živce

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

Tanikaa, to je pa dobro, bo tvoj otrok prideloval hrano, je ne boste rabli kupovat .

Ja, Ronja, tu sva na istem...preveč ljudi na premalem prostoru , včasih me ima, da bi se pobotala s taščo, da ji tu in tam katerega malo dol pošljem, pa kaj ko vem, da bo potem še večje sr.... .
Danes so po včerajšnji prepovedi TV in rač. dopolda tako delale, da ko je prišla prijateljica na obisk, ji ni bilo nič jasno, kaj se dogaja, ona ima namreč samo eno hčero .

Splišni, ne vem kako zgleda boj med malim in velikim najstnikom , vem pa,kako je, če se veliki bik spusti na nivo malega in potem moraš miriti oba

ja, saj hausarest pri nas ne pomaga kaj dosti,s ploh ker morajo včasih kam z babico,ki je skoraj slepa in rabi spremstvo.

Najraje bi včasih pobegnila na Northpol za olalalalalal let

Ja ampak saj opisujete nekega naravoslovnega genija.  Ne rečem, da niso težavni, ampak s talenti ni nikoli lahko, težko se jih razume in še težje "oskrbuje".

najboljša rešitev je prepoved tv-ja in računalnika..preverjeno pri meni  joj kuk sm se jaz jezila k mi je mama to prepovedala...

hausarest ne naredi nič...še bolj uporniški ratajo in tečni... brez dveh poglavitnih stvari pa majo zvezane roke in nimajo druge šanse kukr se pomirit

veselo v akcijo

_____________________________

~Ladies, if a guy ever tells you, he wants to cover you from head to toe in honey, and lick it all off inch by inch, that's the man who hasn't done it before. ~ Love you CT ~

Uf, ja, punčke so ponavadi zelo besedno močne in zganjajo hujše scene kot fantje. Fantje se stepejo ali si povejo svoje bolj grdo, in je mir. Punce pa ne nehajo in psihično mučijo okolico.  

A veš kaj pri nas najbolj pomaga, da tisti hip, ko zaslišim prvo cviljenje ali tuljenje, pridem zraven, ne sprašujem nič in ju dam vsakega v svojo sobo. Brez debate. In ne smem čakat na to, da se že spričkata, ker je itak vedno za kako bedarijo in brez pravega vzvoda.
Če se to zgodi med gledanjem tv-ja, takoj, ampak isti hip ugasnem tv. Enako naredim, če me nočeta slišat, ko gledata ali bereta. Če me ignorirata. Ugasnem ali zaprem knjigo.
Če nekaj rečem, pa ne upoštevata, najprej rečem, če sta slišala kaj sem rekla, potem rečem naj ponovita, kaj sem rekla in še vprašam, če sta tudi razumela vse skupaj? Če pritrdita, ju vprašam, kako to, da sta slišala, razumela,in še vedno ne naredita? Če imata vzrok, ali je vzrok samo namerno ignoriranje?

Kar se tiče dela, sem jaz to uredila zelo simpl. Vedno vprašam, kateri od njiju bo notri zložil posodo in kateri ven? Ker je ven veliko ljubše opravilo, se oba trudita čim hitreje odločit se, potem pa ni več vprašanje, ali bosta naredila ali ne, ker sem zraven in čakam, ko kaj drugega medtem delam v kuhinji. Enako je z vsem drugim delom, ponudim dve možnosti, pa se lahko odločita.

Soba je pa večji problem. POnavadi najboljše pridem skozi, če vprašam, kdo bi raje pospravil sobo in kdo bi raje posesal. Kako pa potem dosežem, da je res pospravljeno? Ne vem ti povedat. Jaz kar fejst težim potem. In če ni pospravljeno do določene ure, se že kaj zgodi. Npr. jaz grem ravno takrat, ko otrok še ni pospravil, v trgovino in ne more z mano. Ali tisti, ki je naredil v normalnem času, gleda tv, drugi pa ne, ali pa tisti, ki je naredil v normalnem času (beri ni nategoval vsega dela, ki bi mu vzelo 15 minut na 4 ure in pol) mu ni treba psa ven peljat za nagrado in obratno.... se je pa že zgodilo, da sem tudi kakšen predal z vso robo okrog obrnila, ker sta se norčevala iz mojih živcev, ko sta govorila, da sta ful boga, ker morata svojo sobo pospravit in nategovala do poznega večera situacijo in ignoranco, no potem sta imela v resnici malo več dela.

Odvisno tudi, za katero stvar gre. Danes npr. sta šla gledat film in je eden od njiju pozabil svoje čiste in zložene cote pospravit v omaro. Je bilo treba vseeno to naredit, čeprav je bila že pozna ura, nisem pustila iti prej spat. Pa zobe nista umila pred filmom, sta šla sredi filma, ne med reklamami to naredit.
Včasih sem se ful jezila, če nista psa peljala ven. Pa sta čakala, da se bom zjezila. Enkrat sem pa potem rekla, ok, nisi peljal psa ven, kot smo se zmenili. On mora iti ven, to je bila tvoja dolžnost, torej ga pelji ali pa plačaj tistemu, ki ga bo peljal ven 500 sit. Ker ni bilo več šanse, da bi ga peljal, se mu je mudilo na trening, je plačal drugemu, da je peljal psa ven. Od takrat naprej mi ni treba več prositi za to. Čudno a ne, kako milion besed ni pomagalo, eno samo dejanje je pa zaleglo.

Drugače pa načeloma na bevskanje in cviljenje takoj reagiram. To mi gre pa na živce. To ne smeš pustit, da traja več kot par sekund. Če traja dlje, imaš problem. Otrok si vedno več dovoli, misli, da se lahko s tabo pogovarja kot nekdo nevljuden, da ima pravico s katerimkoli človekom tako ravnat. POtem ga pa težko ustaviš, ker kar naenkrat ugotovi, da se mu dela krivica in razlaga in razlaga, in to na nepirmeren način. Svojim vrstnikom razlaga še bolj neprimerno.

Če je otroku dolgčas, pa zato izziva, ga vprašaj, kaj točno se bo šel igrat. Mora ti povedat, kaj bo počel. Takrat bo šele začel razmišljat, kaj bo vzel za igrat. Predlagaj mu določene igre, ki se jih lahko gre sam, pa ki so pirmerne njegovi starosti. Zamotil se bo in ne bo težil ostalim.

Če kakšen zelo teži ostalim, ga odstrani in se začni z njim pogovarjat nekaj čisto tretjega. Še vedel ne bo, da si ga okrog prinesla.

Ena moja sodelavka pravi, da svoje otroke zmeraj vpraša, kaj so danes naredili za skupnost? To se mi tudi ne zdi tako slabo.

Saj pravim, odvisno od situacije. Ne moreš biti vedno pameten, včasih se ne spomniš pravi hip na pravo stvar, ampak včasih pa tudi kaj rata.

Še to sem se spomnila. Pogost očitek otrok je ta, da ti rečejo, "to pa ni pravično". Jaz rečem, ja ok, če tako misliš, pač ni. Ampak ne morem pomagat. Ne glede na to, boš to naredil. V življenju je tako, da enkrat moraš malo več naredit, drugič malo manj. Najboljše, da sprejmeš to dejstvo. NIkoli ni vse čisto pravično. In potem ne razmišljam več o tem, kako sem jima "naredila krivico", oz. se jima ne pustim zmanipulirat.
Na to se navezujejo tudi vprašanja: Zakaj pa jaz moram, on pa ne (iti v trgovino).... Zakaj pa jaz nisem dobil (pol tvojega bonbona)..... on pa je, Zakaj pa on lahko (ostane pokonci po osmi uri), jaz pa ne smem....  To so vse samo poskusi manipulacije, večinoma neosnovani, ki jih uporabljajo otroci, da bi v nas zbudili občutke krivde. V bistvu pa s tem zavlačujejo s časom in prelagajo odgovornosti na drugega otroka v družini ali pa iščejo dodatne ugodnosti, ki bi jim pripadale šele pri določenih letih.

Gina!

Čeprav se sliši zelo strogo, se mi zdi super. Samo z doslednostjo in jasnimi mejami lahko zaustaviš prerekalnje o krivicah, barantanje o učenju, preprečiš neizpolnjevanje njihovih dolžnosti....Saj pravim, sliši se kruto, sploh, če bi to prebral kakšen najstnik, bi imel najmanj toliko kot ti za napisat za odgovor. Saj veš, da imajo vedno na vse odgovor in vedno za vse razlog. Pa ne, da bi se šli vojne z njimi. Tako daleč se jim enostavno ne smeš pustit. Konec koncev: kdo je tu starš in kdo otrok?! Samo čisto vedno pa ne rata. Sploh, če je otrok edinec in se nima kam dat od dolgega časa, ker je sam. Pa živi v ulici starcev. Zdaj sem pa že malo preveč osebna. Me pa še zanima, koliko so kaj tvoji (ali tvoj) stari?

A se ti zdi, da sem stroga? Meni se ne zdi, da sem stroga, ampak prej, da se ne pustim več izkoriščat. A veš, da me je življenje samo prisililo do tega, oz. otroci.  Najprej šolski, ker si dovolijo popolnoma vse, sploh tisti, ki imajo zelo popustljive starše, potem pa še moji lastni. Stari so 10, skoraj 8 in skoraj 2 leti.
Zakaj se ne želim pregovarjat? Kaj se je tukaj za pregovarjat, če je npr. miza po kosilu razmetana, jaz sem do tistega časa že vse pospravila, pomila, skuhala, ona dva pa sta prej naredila cel cirkus, kdo je danes na vrsti, da bo tistih par krožnikov v stroj zložil? Jaz rečem, ok, lahko zamenjava. Jaz moram še pospravit pult, dat perilo prat, drugega iz sušilca zložit, potem prvega v sušilec dat in še ven čez eno uro, potem moram kopalnico pomit in malega previt, ker je pokakan. A zamenjaš z mano? IN če sta otoka potem še kar se pričkala, kako je krivično, da je ravno on, ona na vrsti, in da to ni fer....kaj se imaš tu za pregovarjat? Ampak vedno je tako v praksi, ko imaš več otrok, pa četudi imaš samo enega. Samo pri enem otroku ti je vseeno, če vse sam narediš, ker ni toliko dela, pri treh pa ne zmoreš več fizično vse sam. Morajo pomagat, prispevat k skupnosti.

Druga stvar, otrok ima svojo sobo za pospravit, kar se najbrž strinjamo, da je prav, da skrbi sam za to, ne bom jaz pospravljala, a ne. In če on potem tega noče, se pritožuje, bevska, cvili....par ur skupaj, vmes pa bere knjigo, ko ne gledaš, se spreneveda....na koncu ti pa pove, da ima takoooo veliko dela, da si grozna mama, ker to od njega zahtevaš, da bo umrl, ker je tako naporno....a ni potem čisto logično, da mu moraš pokazat, kaj pomeni malo več dela v resnici, pa mu predal okrog obrneš, ali pa da greš v trgovino brez njega. Kaj pomaga, da ima pri tem hausarest? Iz tistega se ne bo nič naučil. Mora biti logična posledica. Če nisi gotov do določene ure, pač ne boš šel z nami na lepše. Saj ne govorimo, da je imel časa samo 15 minut. Norčeval se je par ur skupaj.

Zakaj se ti zdi, da sem stroga? Ni mi čisto jasno. Meni se zdi, da tisti, ki ne ukrepajo, dosežejo točno to, da otroci ugotovijo, da je vseeno, če se norčujejo iz staršev, ker bo itak vs epo njihovo. Najpogostejši primer je ta, da otroka prosiš, da naj se spat spravi. Ga začneš opozarjat ob 6.30. Ob 7.30 on ni niti pojedel, niti zob nima umitih, niti ni v pižami in še manj pod tušem. POtem pa ob 8.00 še dovoliš, da gre jest, čeprav je namenoma zavlačeval. Jaz sem te neumnosti delala leta dolgo. POtem sem pa nehala. Ob osmih je v postelji čez teden, oz malo kasneje ta velik. Če do takrat ni v postelji, ne more še jesti in piti in kaj vem kaj še vse izsiljevat. In zdaj imam mir, prej pa mi je šlo ogromno energije, pa nihče ni ubogal, so me prav hecali. Odkar pa ne popuščam, je pa ok. Enako je čez vikend za filme. Rečejo, moji sošolci pa lahko gledajo do polnoči. Jaz rečem, ti si moj otrok in jaz te imam rada. Vseeno mi je, če drugi svojim otrokom privoščijo, da so neprespani in utrujeni, pa sitni in nesposobni normalno funkcionirat naslednji dan. Jaz pa zate želim, da se dobro počutiš in da si spočit in zdrav. In jih pošljem najkasneje do 22.00 spat. IN so spočiti, normalno funkcionirajo. Enako je s kakšnimi čudaškimi filmi ali igračami. Če rečeš otroku, da mu privoščiš dobro in mu razložiš, zakaj tako reagiraš, bo razumel.

tanikaa, sicer gojenje rastlin ni nič takega, kar bi blo za živce napenjati.. Avokado v Sparu je škropljen pa še mastno drag- torej nezdrav - tako da ni nekaj grdega, če to tvoj sin skuša narediti doma. Ti raje glej, da ne bo začel gojiti konoplje, ko bo starejši. Po moje se bo zgodilo ravno to, če mu boš branila. (tako pravi moj ).
Jaz sem tudi vse živo sadila doma, pa se mami ni nikoli jezila nad mano. Sem imela navado saditi fižol v lončke.. Potem sta ga pač z očijem presadila, pa je bil najlepši tisto leto. Moj oči je tudi tak otrok, da je pred hišo posadil krompir, tam kjer je mami nameravala rože.. Pa smo imeli res super krompir tisto leto in se ni jezila. Bolje da dela to, kot da poseda v gostilni ali ga serje kje drugod (velja za velike in male otroke).
Nasploh sem mnenja, da pri pubertetniku najbolj pomaga prepoved reči, ki jo obožuje. Moji sestri je oče prepovedal TV, meni pa mojega avtomatika (motor - tako da mi je kar svečko stran odšraufal, pa nisem mogla vžgat ) in je delovalo.
Miška je torej naredila prav.

Verjetno nisem dovolj jasno napisala tega, kar sem mislila. Jaz ne pravim, da si stroga, vem pa, da se bi komu, ki bi bral tvoj odgovor, pa še sam nima otrok v teh letih, zdelo, da si. Meni je totalno jasno, da se z otroki ne smeš spuščati v debate o stvareh, ki so jasne. Tudi moj mora pospravljati sobo, pa pomiti posodo... in že zdavnaj smo nehali o tem barantat. V družini smo trije, kar znese 2 krat na teden pomivanje posodo na osebo. Sobo si mora seveda sam pospravit, drugo pa je, kako si jo pospravi. Zadnjič je sam rekel (seveda je imel v planu neke prošnje), da si bo pospravil sobo. OK. Res je zgledalo pospravljeno. Do trenutka, ko sem odprla prvi predal. Haloooo? Kdo me bo okrog prinašal? In tako naprej. Otroci so neizmeren vir idej, kako na najlažji način dobiti največ. In slediti jim ni tako preprosto, V eni knjigi dobro piše, da je starševstvo edini poklic, za katerega ni šole. Jaz mislim, da bi glede na zahtevnost morala za to obstajati fakulteta.