Izvaja se anketa za revijo, na temo : Udariti otroka? Ja ali ne?

Prosila bi vas, da napišete vaše mnenje, izkušnjo - glede naslednjih vprašanj.

Ali starši kdaj udarijo otroka?
V katerem primeru?
Kako pogosto?
Ali je to vzgojno?
Ali udarci krepijo starševsko avtoriteto?
Kako na udarce reagira otrok in kako se po tepežu počutijo starši?

Nekaj odgovorov bo povzetih in objavljenih v reviji - seveda z vašim dovoljenjem.

Hvala

_____________________________

Lp,
Wahoo RR

Udariti otroka pomeni odvzeti mu njegovo dostojanstvo. Tepez otrok se mi zdi nesprejemljiv, ker s tem otroka ne vzgajas, ampak ga ustrahujes. Z tepezem mu ne dajes vzgleda, ampak samo informacijo, da je fizicno znasanje za dosego cilja sprejemljivo in dopustno. Na tak nacin nismo za vzgled, ampak smo izbrali izhod v sili.

Ko sem sama razmisljala o podobnem vprasanju, sem se vedno vprasala: "A se midva s partnerjem pretepava? A mu dam kaksno vzgojno kadar se ne strinjam z njim?". Odgovor je sila preprost.




_____________________________

Gospa sem.

Ali starši kdaj udarijo otroka?
Ja, se je že zgodilo, ampak kakšni 2 leti nazaj, zdaj je star 5, in to vsega skupaj kakšne 2-krat.
V katerem primeru?
Ne spomnim se več, ampak recimo takrat, ko se mu na noben način ni dalo nečesa dopovedati v smislu, da se nekaj ne sme, pa se tega prepovedanega ni dalo fizično odstraniti ali kaj podobnega. Aha, enkrat vem, da takrat, ko je bil pa še manjši, star kakšno leto, ko se je pri previjanju začel probračati in se mu ni dalo dopovedati, da to ni hecno in da sem zares huda, ker ga enostavno ne morem zaviti. No, po eni focki je takoj razumel.
Kako pogosto?
Kot pravim, vsega skupaj kakšne 2-krat.
Ali je to vzgojno?
Vzgojno načeloma seveda ni, v mislu, da bi pa zdaj kar na tak način otroka vzgajal.
Ali udarci krepijo starševsko avtoriteto?
Pri nekaterih starših mogoče res. Kakšen starš pač zna vzpostaviti avtoriteto na drug način, kakšen pa ne. Pa ne mislim, da je pa zdaj prav, da če ne zna, se pa otroka pač pretepa. Daleč od tega. Sploh pa ne govorim o pretepanju v smislu povzročanja otroku fizične bolečine. Upam, da se tukaj ne bo dela kakšnih zaključkov po meri naročnika te ankete, ampak če pogledam okoli sebe, mojo generacijo, so tisti, ki so imeli avtoritativno vzgojo, dosegli veliko več kot tisti, ki smo imeli več ali manj permisivno. Tako da konec koncev ... včasih izgleda, da zaleže. Samo zaenkrat je to mnoooogo svetlobnih let oddaljeno od mene. Ampak ... nikoli ne rečem nikoli.
Kako na udarce reagira otrok in kako se po tepežu počutijo starši?
Otrok je na udarca reagiral užaljeno, vendar tiste stvari, zaradi katere je dobil eno po riti, ni naredil več.
Kot starš sem počutila seveda zelo slabo, nekako poraženo. Vsaj prve trenutke po dogodku. Zdaj se ne več, ker vem, da sem kar v redu mama.

Meni se zdijo zgoraj zastavljena vprašanja zavajajoča in že apelirajo na odgovore. Moje mnenje je precej bolj celostno.

Vzgoja je en zelo težak, dolgotrajen, vsakodneven in spreminjajoč se proces, ki je odvisen od zelo veliko dejavnikov. Ne le od staršev, tudi od otrok. Nekateri otroci so precej enostavni za "upravljanje", drugi otroci pa človeku vzamejo zelo veliko energije, predvsem zato, ker je treba znati reči ne in še hujše, ker moraš biti bolj trmast kot tvoj otrok.
Zame so vse oblike nasilja enako mnogo boleče. Meni je kot otroku bila najhujša oblika nasilja ignoranca. Nekaterim je hujše kričanje, koleričnost, nekaterim kaznovanje, odvzem dobrin, nekaterim pa fizična kazen. Vendar govorimo o eni in isti stvari - nasilju. Vendar se v naši družbi tretira fizična kazen (nasilje) kot najhujši možni zločin, ostale vrste nasilja so pa čisto sprejemljive.

Kaj naj starš stori, če dobi nekega zelo pogumnega in vztrajnega otroka? Konkretni primer: Otrok skače na cesto. Vztrajno se trga iz roke in teče na sredo ceste. Vsak dan. Odmaknit ga ne more, ker je to cesta, poleg katere morata hodit, ker je to pot v vrtec. - Starš poskusi zlepa. Pove mu, da tega ne sme. Poskusi spet zlepa. Poskusi odločno. Poskusi še bolj odločno.... V vseh primerih otrok še naprej dela neumnosti. Starš poskuša s posledico. Ni učinka. Poskuša mogoče z drugo in tretjo posledico. Ni haska. Poskusi s kričanjem. Poskusi z ignoranco.... Še vedno nič. Otroka drži za roko in ga vleče (to je skoraj isto kot udarec, a ne). Otrok tuli, se meče po tleh, se izmuzne in spet steče proti prihajajočemu avtomobilu. Starš ga že vidi pod avtom v svoji glavi, ampak na srečo ga ujame, potegne nazaj in mu eno primaže čez rit.

Jaz sem načeloma proti fizičnemu nasilju, vendar menim, da obstajajo potencialne nevarnosti, pri katerih je bolje, da starš na silo doseže svoje, četudi z eno po riti, kot da obvelja otrokova. V resnici mora vedeti, da obstajajo reči, ki so večje od njega, mora imeti neko spoštovanje do reči (v zgornjem primeru promet) pa četudi na račun strahu. V bistvu večina ljudi funkcionira na osnovi strahu. Zakaj nek otrok npr. takoj spusti gorečo svečo iz rok, čim mu nekdo reče, da je to nevarno, drugi pa se mora opeči, da bo enako reagiral? Ker so otroci različno mnogo preplašeni. Otrok, ki ni preveč pogumen, bo svečo spustil prej, tisti, ki pa preizkuša meje, bo pa šel do te meje, da se bo opekel. Kaj je zdaj bolje, pustiti otroka, da doživi naravno posledico (opeklino, da ga zbije avto....) ali ga v zadnji fazi pred naravno posledico po riti, če je to pa vendarle učinkovito v večini primerov? In  vbistvu je pri odraslih enako....funkcioniramo na enak način kot otroci....reči, ki nam niso všeč, delamo, ker nas je strah posledic. Grem v službo ob šestih, ker če bom zamudil, bom posledično brez službe, zato ne zamujam. Če sem bolj pogumen, bom probal, kolikokrat se sme zamuditi, preden te vržejo ven.  Umijem si zobe, ker me je strah, da bom imel gnile, ker me je strah posledične bolečine in posledičnega zobarja, pa seveda zato, ker me je strah, da bi smrdel vsak dan.

A je potem smiselno, kadar ne zaleže noben razgovor (včasih se otroci z nami pač ne strinjajo v vsem, torej razgovor ne zaleže), noben strah pred posledico, noben strah pred ignoranco, tuljenjem, vendarle otroku dati eno čez rit? Po moje da je. Ker je ena čez rit mnogo manjša posledica od tega, da te zbije avto ali da se opečeš...

Ena čez rit se mi zdi smiselna tudi v primeru, če te otrok fizično napade, pa če je pri tem seveda toliko star, da se zaveda, kaj dela. Otrok mora vedeti, kaj se mu bo zgodilo, če bo sredi ceste nekoga napadel. Tisti sredi ceste mu bo vrnil mnogo huje, kot mami ali ati. In nikakor se mi ne zdi, da ga s tem učiš nasilja. Naučiš ga, da če bo otrok nasilen, da bodo drugi do njega ravno tako nazaj nasilni. Da to ni najbolj priporočljivo izvajati. Ves čas govorim o eni po riti, da me ne bi kdo narobe razumel, ne govorim o vsesplošnem fizičnem nasilju. Govorim tudi o zelo konkretnih primerih, ne kar vsevprek.

Pa še to se mi zdi, da se človek v vsakem primeru počuti slabo, kakršnokoli nasilje izvaja in se mi zdi neumesno deliti te skupine. Ne more se eden, ki z otrokom dva dni ne govori, počutiti dobro.  Tudi če se je zdrl na ves glas ali celo žalil, poniževal, se gotovo ne počuti dobro. Vzmemimo drug primer, da je moral otroku nekaj odreči, reči NE....poznam mame, ki tega niti narediti niso sposobne, veliko njih, pa niti ene, ki bi se pri tem počutila dobro, kljub temu, da vedo, da je to za otroka dolgoročno zelo ok, in v končni fazi ne poznam nikogar, ki bi se počutil ok, ko je otroku dal eno čez rit. Torej same stresne situacije, prav gotovo. Glede na počutje pa težko kategoriziramo, kaj je zdaj najbolj modro storiti, kadar veš, da se mora otrok drugače vesti, kot se, pa si poskusil že milion možnosti - ponavadi v končni fazi izbereš ali:
- tisto, pri kateri te najmanj peče vest, se ti otrok najmanj smili (za ceno tega, da si ali sam žrtev ali pa je otrok nevzgojen in se spušča v hude nevarnosti)
- točno tisto varianto, pri kateri prideš do rezultata, da otrok deluje v skladu z varnostjo ali čim podobnim (konkretno, da ti ne skoči na cesto) 

p.s.: seven, veš, moža si izbereš sam, če ti ni všeč, se ti ni treba pretepati, ampak se ločiš, preden se udariš. Poleg tega ti ni treba skrbeti za moževo varnost, ampak od njega pričakuješ, da bo že vzgojen in odgovoren, ko ga spoznaš. Od otroka se povprečen starš pač ne loči kar tako, pa čeprav sta si z otrokom popolnoma neskladna ali četudi je npr. otrok zelo trmast, vztrajen in pogumen. Za otroka moraš skrbeti, ga usmerjati in voditi. Seveda je daleč najboljše mirna, preudarna, prijazna položna in ljubeča pot. Včasih pa ta pot postane nepričakovano trnova, strma, težka, ti pa utrujen od skakanja po teh trnih. Takrat se odločiš, da mladi kozliček ne more več tekati naokrog po teh trnih in strminah, ampak ga veselo potegneš (včasih tudi z eno po riti) na mirno, preudarno, prijazno, ljubečo in položno pot. In verjami mi, obema je v življenju posledično boljše. no, lahko pa tekaš z njim po trnih, tudi to je varianta, vendar se meni zdi daleč preveč neprijetna izkušnja, tako za mladiča, kot za starše. Dolgoročno imajo vsi psihične posledice. Kaj pa vem....

No, jst imam to varianto. Otroka mislim. Zdej jo držim za roko tako močno, da ima boga rdečo roko, ampak to je iz moje strani podzavestno, ker ji ne zaupam in se bojim, da mi bo ušla na cesto. Čeprav sva jo zadnje čase tako ustrašila pred avti, da je malo bolje. Ampak otroci so nepredvidljivi...

_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

moja  je stara skoraj 2 leti in je nisem nikoli udarila. ko pride do "krizne" situacije se najprej pomirim (prestejem vsaj do 5 ), nato pa jo poklicem na stran (nocem da slisijo prisotni, da ji ne bi bilo neprijetno) in se z njo pogovorim, kaj mi ni bilo vsec pri njenem obnasanju, zakaj ne... pri tem me mora gledati v oci, in dostix ji gre pri tem na jok...tudi meni 
menim da je pomembno, da imas neka striktna pravila... recimo tepsti se ne sme (nikogar in nikdar), zato se bi mi zdelo res neumno da bi jo jaz kdaj udarila. povem ji, da se ne tepemo, ampak bozamo :)
v vzgoji moje se pa nasploh trudim da slisi cim manj ne-jev... recimo, ko se dere ji ne recem ne deri se, ampak pogovarjamo se tiho; ne tepemo ze, ampak bozamo se, imamo se radi...

mislim da si stars nebi smel krepiti avtoritete z udarci. mene starsi niso nikoli udarili (pa ne da si tega ne bi zasluzila ), vedno so se z mano pogovorili. spomnim se, da sem si mislila, da bi mi blo boljse ce bi tu in tam po riti dobila, kot pa vsa moraliziranja ki sem jih preposlusalo. je pa zaleglo

Se strinjam.
Vzgoje naših malih zverinic se pač ne da strniti v pet preprostih točk, ki naj bi veljale za vse karakterje otrok in situacije.

Načeloma pa se otrok seveda fizično ne kaznuje, še manji pa muči na take ali drugačne načine, ki so večinoma veliko hujša oblika nasilja kot ena čez rit.

Gina, se absolutno strinjam s teboj. Napisala sem nacelno, ampak tudi meni je ze odneslo roko v nevarni situaciji. In ja, kot si napisala, tudi otroci so drugacni. Nek otrok bo popolnoma prestrasen ze ob mocnem NE, drugi se bo pa samo nesmehnil in dokler ga res ne bos mocno prijel ali osamil v drug prostor, tako dolgo te sploh ne bo uposteval.

Govorim predvsem za starse, ki otroke pogosto tepejo oz. se jim to zdi popolnoma sprejemljiv nacin vzgoje. Zgornji zapis ene po ustih se mi ze zdi tak primer, pa brez zamere avtorici.

Jaz vcasih sama recem, da bi moj Jakob bil verjetno pri kaksni drugi mami dnevno tepen. Sem ze mojo mamo zalotila, ko je bila tik na tem. Je pa res, da zahteva OGROMNO energije, ki je pa marsikateri stars ni pripravljen zrtvovati.

Si pa fajn napisala Gina ja..

_____________________________

Gospa sem.

Na anketna vprašanja ne morem odgovoriti, saj sama na žalost (ali pa srečo - bom kasneje razložila zakaj tako razmišljam) ne morem imeti otrok.

Z otrokom ponavadi ravnamo oz. jih vzgajamo tako kot so vzgajali naši starši nas ali pa gremo povsem v neko skrajnost.

Trenutno sem stara malo čez 30. Sama sem imela zelo težko otroštvo. Bila sem edinka in najbolj me je prizadelo, kadar mi je nekdo rekel, da smo edinci razvajenci.    Tepla me je tako mami kot tudi njen takratni partner.

Udarci (pa ne samo z roko) niso bili vzgojni ampak predvsem odraz nemoči, lastne jeze in  živčnosti. Bila sem zelo priden in miren otrok, v šoli vedno odlična, hodila sem na razna šolska tekmovanja in dosegala dobre rezultate. Tudi kadar so bile počitnice, sem bila doma vedno za pisalno mizo in brala ali pa delala namišljene domače naloge (takrat sem vedela, da ne bom nikoli dobila udarca).  Včasih se niti premakniti nisem upala ali pa tudi ne dihati, saj sem bila prepričana, da bom znova tepena, če bo kdo to opazil.

Nikoli nisem razumela, zakaj sem tepena takoj, ko pridem iz šole domov (enkrat me je celo mamin takratni partner zvlekel iz šolskega avtobusa in me še preden je avtobus odpeljal brutalno pretepel tako, da so to gledali tudi otroci na avtobusu). A nikogar ni bilo, ki bi to preprečil. Še huje - začele so se težave v šoli. Tudi otroci so mi začeli nagajati. Vse skupaj je šlo tako daleč, da sem zaradi tega pristala v bolnici (mislim, da sem doživela živčni zlom - in to v 2. razredu osnovne šole).

Šele v 8. razredu osnovne šole sem se zavedela, da obstajajo tudi drugačne družine - takšne, kjer starši še nikoli niso položili roke na svojega otroka (to so bile moje sošolke). Mene pa je bilo sram priznati, da me tepejo (čeprav se je mnogokrat videlo, da imam otečene in nabrekle ustnice, zatečen nos, da sem modra po telesu in da se mi tresejo roke). Mami me je tepla vse do mojega 19. leta -  dokler je nisem nazaj udarila.

Vem, marsikatera bo rekla, kaj pa si delala tako dolgo doma? To se tudi sama sprašujem. Mami ima odpoved ledvic in velikokrat mi je očitala, da jo mislim bolno pustiti samo. Vedno mi je dajala občutek krivde. Tudi ko sem bila majhna, mi je vedno rekla, da sem jaz kriva za njene težave.
Ne spomnim se, da bi me kakarkoli v času mojega otroštva objela. Res se ne spomnim. Tudi kadar sem prišla iz šole domov z visoko vročino, me je najprej udarila in začela vpiti name, zakaj hodim z boleznijo domov, ker bom še njo nalezla ???

Ogromno bi še lahko napisala, ampak mislim, da bo to, kar sem napisala čisto dovolj, da boste razumele moje razmišljanje. Posledice moje vzgoje: dva ravna prsta na rokah, eden presekan, presekana glava in težke psihične motnje. Kakšna oseba sem? Sem skrajni primer perfekcionista, ki ne pozna popuščanja. Na delovnem mestu mi to včasih pride prav (bognedaj, pa da bi bila šefica - ubogi podrejeni). Doma pa so težave. S partnerjem se dobro razumeva, vendar od njega zahtevam nemogoče stvari. Stanovanje mora biti 24 ur/dan v stanju, kot sem ga jaz določila. Nobena stvar ne sme biti premaknjena, vse mora biti na svojem mestu. Če vidim, da je kakšno stvar prestavil, dobesedno znorim. Tudi ne maram, da me kdo objema (prav moti me) in nikoli ne sme nihče stati za mojim hrbtom (avtomatsko se umaknem - najbrž strah pred udarcem). Vem, nisem normalna.   Razmišljam pa, kako bi vzgajala svoje lastne otroke... Moj mi pravi, da bi bila dobra mami. Jaz pa sem prepričana, da ne. Ker sem perfekcionist in ker sem bila sama tako vzgojena, bi najbrž otroka udarila. G r o z a ...

Zakaj to vse skupaj pišem? Zato, ker sem 25.03. (na materinski dan dobila SMS z naslednjo vsebino: "Hvala za lepe želje ob materinskem dnevu. Sem mislila, da imam nekje hčerko, pa sem v zmoti. Ne me sedaj klicat, ker je brezveze." Pa je nisem klicala. Žal tudi iskreno ne čutim želje po tem, da bi ji čestitala. Saj ima hčerko - ampak samo biološko. Moje srce je izgubila že takrat, ko sem bila otrok . Ni mi pomagala takrat, ko je videla, da me njen partner tepe, niti me ni nikoli objela, še celo sama me je pretepala in to zelo brutalno. Uf... nehat moram pisati, ker sem začela jokati in bo kmalu tipkovnica mokra

Samo še nekaj bom dopisala. Udarec je sicer lahko vzgojen (ampak to le občasno). Res pa je, da na anketo ne bodo nikoli odgovarjali starši, ki resnično tepejo svoje otroke. Tako, da ta anketa ne bo imela pravega rezultata. Dragi starši, ne pretepajte svojih otrok, ker boste tako vzgojili le bitje, ki ne bo znalo kasneje v življenju živeti svoje življenje (s partnerjem, otroci...). Pa še nekaj, izgubili boste njegovo srce.

Zanika. Ful ti hvala za taksno lepo izpoved. Vedi, da si zdaj ti tista, ki lahko prekine ta krog in zazivi popolnoma drugacno zivljenje. Prevec si ze dala skozi, ni fer da nekatere zivljenje tako zelo skusa. Ampak vseeno mislim, da nekdo ki se zadev tako zaveda ne bo slab stars, mora pa si to zelo zeleti.

Ob taksnih napisanih zadevah se mi zdi, da eni res ne zasluzijo biti starsi.

Zelim ti vse dobro v zivljenju in vedi, da OBSTAJAMO podobni otroci podobnih starsev.

_____________________________

Gospa sem.

Udariti otroka ali pa tepež niti slučajno ni eno in isto.

Pod udariti si jaz predstavljam eno čez rit, pod tepež pa da nekontrolirano tepeš, kamor ti pade.

Anketa je metodološko povsem neuravnotežena in nekorektna. Vprašanja so v stilu: "Ali na soncu lahko dobite sončne opekline?".

_____________________________

Mirna - 19. 12. 2003
Zarja - 30. 10. 2006

Bravo, viv!!! Se absolutno strinjam.

Zanika, žal mi je, da se ti je to dogajalo. In hudo mi je zate. Jaz sem otrok iz druge ekstremne skupine. Mene se niso nikoli dotaknili. Mojo mami so tepli, ko je bila mala, pa si je zapisala v glavo, da svojih otrok pa ne bo. Veš, tudi to ni ok. Včasih sem v puberteti počela čudne, grde reči predvsem svoji materi. Moj brat pa še mnogo hujše. PO drugi strani sva oba daleč od kakih perfekcionistov, nisva preveč kritična do kogarkoli. Ta vzgojna skrajnost je bila torej tudi zanič. Ne toliko zanič, kot če bi me pretepali, vendar je bila zanič. Kot prvo je odtujila očeta od mene (naju), ker se ni smel vmešavat v najina življenja, kot drugo midva oba z bratom funkcionirava na način, da si vse dovoliva. Ničesar naju ni strah. Saj to je marsikje ok, marsikje pa tudi ni. Fajn je taka vzgoja (brez enega samega udarca), ker zanesljivo rodi zelo čustvene in tople ljudi, pripravljene vedno vsakemu pomagat, ljudi, ki niso perfekcionisti in tečnobe, vendar so po drugi strani ljudje, ki so preveč pogumni včasih ljudje, ki jim življenje ne prizanaša, (kar pa ni fajn). Na drug način, kot pretepenim, vendar je ravno tako boleče. Hotela sem samo povedat, da nobena skrajnost ni preveč dobra.  

Zanika,  in  tebi!
Gina, se strinjam s tvojim razmišljanjem!
Na anketo pa ne bom odgovarjala, ker se mi zdi brezveze, glede na to kako so vprašanja zastavljena.

< Sporočilo je popravil tulip -- 8.4.2007 15:07:00 >

Odgovorov NE dovolim objaviti v kar neki  reviji.

Zanika; žal mi je zate!

Nisem zagovornica tepeža otrok, ampak zagovornica otrokovih pravic. Otroci so drobcena bitja, ki nas spoznavajo in svet, ki ga obdaja. Zakaj bi bili s fizičnim in psihičnim nasiljem otroku slab vzor. Moj je velik NE psihičnem in fizičnem nasilju, in nedopustno je otroka kaznovati z vsakim tepežem, pa naj bo to le udarec po ritki ali zaušnica in po prstkih. So tudi druge metode vzgoje. Tudi naš otrok je osebnost, zato je potrebno otroka ne samo vzgajati ampak tudi spoštovati.

Čestitam Živa in Pearl, in hvala Zaniki, da je vse to napisala.

Na začetku branja sem bila kar malo zgrožena nad lahkotnostjo pisanja. "Otroka udarim po ustih, če se temu sme reči udarec" - "ga ne pretepam, samo malo klofnem". Pa to je noro! Kakšne mame ste to?

< Sporočilo je popravil Izabela_ -- 9.4.2007 15:47:54 >

Pa še to. Mislim, da se na anketo da odgovoriti in sicer glede na odgovor na prvo vprašanje. Če je vaš odgovor NE, je anketa za vas končana. Če odgovorite z DA, nadaljujete naprej (in se morda zaveste, kaj počnete).

se podpišem .

svojo pupo sem v času njenega življenja dovolj spoznala, da vem kaj jo v danem trenutku muči in  zakaj je njeno obnašanje neprimerno. takrat odreagiram na način, ki ji odgovarja in jo speljem na 'pravo pot'. ni potrebno nobeno psihično ali fizično nasilje.

gina...od prve do zadnje besede se strinjam s tabo

Ne!

TO NI TEPEŽ V PRAVEM SMISLU(DA GA TOLČEŠ PO RITI DOKLER TEBE ROKA NE BOLI ) DOBI ENO PO RITI (BOLJ NARAHLO KOT MOČNO) RAVNO TOLIKO DA VE, DA JE STORIL NAPAKO. REAKCIJA JE JOK, IN POSLEDIČNO TEGA NE PONOVI.kAKO SE POČITIMO STARŠI?NI PRIJETNO, DA TEPEŠ OTROKA, ŠE MANJ PRIJETNO JE, DA GA IZGUBIŠ(PADEC, NESREČA NA CESTI,...)IN TO ODTEHTA DANAŠNJO MODERNO TEZO, DA OTROKA NE SMEŠ TEPSTI.TUDI MI SMO JIH V OTROŠTVU KDAJ DOBILI PO RITI, PA NOBEN NI ZA TO UTREL KAKŠNIH POSLEDIC. SE PA STRINJAM, DA NAJ BI S TEPŽEM PRENEHALI NEKJE V PREHODU V OŠ, SAJ JE TAKRAT OTROK DOVOLJ VELIK, DA NEKATERE STVARI TUDI RAZUME, PREDVSEM, PA SO TAKRAT KAZNI LAHKO V DRUGAČNI OBLIKI