Moj mali sonček je star 14 mesecev. Spat ga dajemo med 20,00 in 20,30. Ko ga previjam postane že zelo utrujen (si mane očke ipd). Nato ga dam v posteljo ter ga podojim. Nato se malemu čudežno vrnejo vse moči in se prične v postelji vstajat, pa glavo daje na moj trebuh, pa obrača se iz hrbta na trebuh pa nazaj... skratka prava telovadba - to traja (odvisno kako zelo je utrujen) 20 do 40 minut.
Ima katera podobno izkušnjo in nasvet?

Pusti ga v postelji in pojdi stran. Bo že zaspal. Veliko otrok pred spanjem še malo potelovadi, počveka s pliškoti itd. Razen če ne zna zaspati sam in ga moraš ti animirati?  

Ja, na žalost smo ga tako razvadli, da nikoli ni rabil zaspati sam, se prične jokat, če gremo vstran.

No, zdaj je pač odvisno od tega, če te to moti. Iz tvojega pisanja sklepam, da te? Mnogih staršev ne moti, da morajo biti pri uspavanju zraven, jaz pa priznam, da bi mi bilo kar mučno, če bi vsak večer porabila še zadnje konce energije za to, da mi mali zaspi. Zato zdaj tudi drugega navajmo na to, da zaspi sam. Oziroma ga niti ni treba, že od začetka namreč najlažje zaspi sam, tu in tam pa ga je treba malo božati po ličkih in mu popravljati dudo (ravno zdajle se nekaj buni in ne more zaspati).

Tudi pri tebi ni še nič prepozno. Poskušaj postopno, uvedi večerni red (seveda če ga še nisi). Od začetka se mogoče ne uleži poleg, ampak samo sedi, potem se usedi malo dlje stran, ne pogovarjaj se z njim... Počasi bo razvil svoj način za uspavanje in za to ne bo rabil nekoga drugega. Zna pa trajati, to pa res.

Prava muka? Ti kar verjamem, jaz sem dajala to skozi pri obeh, še danes pri mlajšem. Enostavno sem morala biti fizično prisotna notri v sobi. Mojedva pač nista bila "tip dojenčka", da ju poležem in grem. Se gremo zelo dolgo uspavanje, res ne vem, kje sem ga posračkala, ampak tako je.

Tudi takrat, ko sem ju recimo pustila, da pač jočeta, sem ju našla recimo v bruhanju od hudega in potem sem raje tam pri posteljici čepela, da je zaspal.

Zdaj večji 4,5 letnik ni več problematičen, mlajši 1,5 letnik pa še, ampak sedaj kar hitro zaspi.

_____________________________

I don't care what they say, I just wanna live my life

Meni je pa všeč, da se zvečer malo pocrkljava skupaj, kaj pobrundava, se stisneva, zapojeva, preden zaspi. Se mi zdijo tako dragoceni ti trenutki. In kljub večernemu ritualu, ki je že od rojstva podoben, zaspi vedno "v družbi", sama ne zna. Kakor se pogovarjam s pediatrinjo, redki otroci sami zaspijo od sebe kar tako.
Ne vem, jaz  ali pa moj mož vsak večer porabimo od večerje prek kopanja do takrat, ko zaspi, do eno uro in pol ali pa še več. Ampak meni je to pač naravno.
Če te pa moti, pa poskusi tako, da bo čim bolj utrujen zvečer in vztrajno dajaj spat ob isti uri. Pa uvedi večerni obred. V skrajnem primeru nekateri priporočajo, da ga pustiš, da se zjoka in zaspi v joku. Meni to ni najboljša rešitev. Naj gre otrok z veseljem spat, ne pa z jokom.  Mogoče bo pa Pantleyeva tudi kaj pomagala (knjiga Otroško spanje - brez joka v sanje; E. Pantley)

Hvala vsem za delitev vaših izkušenj.
Da, tudi meni je OK, da se zvečer malo pocrkljamo, ampak zadnji mesec to ni nič podobno crkljanju ampak kot sem navedla - telovadbi. Predvsem se sprašujem, če ga ponoči kaj ˝muči˝ saj v osnovi spi zelo nemirno. Ker se nonstop obrača, je ati začel spat v drugi sobi, da ima naš mali dovolj prostora in da se seveda tako vsi naspimo (ker če nima dovolj prostora, da se obrača, se pa zbudi in prične tečkat). No skratka, meni se ne zdi normalno, da po celem dnevu ˝akcije˝ ponoči ne padeš dol in ne spiš mirno do jutra - jaz že bi.

Marli, te čisto razumem. Pri nas zvečer ni bilo nikoli kakšnih ekstra problemov, oba zaspita bolj ali manj sama in v svoji postelji, ampak tavečji je imel vedno probleme zaspati čez dan. Zaspan tako, da se mu je mešalo (in meni tudi), ampak nikakor ni mogel zaspati. Ko in če mu je uspelo, je pa vedno spal tri ure, tako da je spanje res rabil.

Skrajna situacija je bila med mojo drugo nosečnotjo pri njegovi starosti leto in pol - nekaj časa je zaspal samo tako, da sem ležala pri njem v posteljici. Ker mali noče spati v najini postelji, sem lezla s tistim ogromnim trebuhom preko ograje v otroško posteljico in potem sva se gužvala tam not. Joj, kakšne vaje je imel pri tem! Delal je salte, klatil po meni...od začetka je tako vsaj zaspal, nakar je samo še divjal, tolkel po meni in nič spal, pa mi je vrglo dekl gor in sem se sama pri sebi trdno odločila, da se mu ne pustim več, da ne grem več k njemu v posteljo, pa če se svet podre in če se mali dere tri ure skupaj. In čudež - tisti dan je zaspal brez ugovora in od takrat naprej vedno . Samo malo sem posedela pri njem in ga držala za roko, potem sem ga pa budnega pustila samega in je zaspal. Kakšno olajšanje je bilo to.

Uf, jančika.... si ne predstavljam nenoseča ležat v njeni posteljici, kaj šele z žogo spredaj....
Glede večerne telovadbe pa ne vem, to pa zna bit res moteče. Kaj pa počnete pred spanjem? Imate kake živahne aktivnosti? Nekatere otroke kopanje utrudi, druge pa celo poživi.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

mi smo skoraj dotorirali na spanju, pa nam še vedno ne uspeva najbolje. zvečer imamo enak ritual že od rojstva. nekaj časa je lepo spala, pa spet  ne...pa potem spet...pa spet ne. je že spala tudi celo noč, pa zdaj ne več. preskusili vse od ujčkanja do joka. ko smo že mislili, da smo našli pravi način, se je spet začela zbujat. da o dnevnem spanju niti ne govorim.

danes je ritual (večerja, umivanje, zobki, pižama) isti, s tem, da greva potem v sobo, se vsedeva na stol in pojeva. potem pa sama reče naj jo dam v posteljo, malo ji še pojem in spi. ampak se še vedno enkrat ponoči zbudi in joče in joče tako milo... ko jo še tega odvadimo, smo zmagali;)

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein