Sem prav razmišljala ali naj napišem ali ne, pa moram, da mi bo vsaj malo lažje. Pred dvema mesecema naju je presenetil pozitiven test, bila sva oba z možem presrečna in sva se takoj veselila še enega otročka. Pri prejšnjih dveh nosečnosti sem bila na začetku vsa panična, nervozna, tokrat sem bila sproščena, vesela, optimistična. Komaj sem čakala 19. 9. ko sem bila naročena na prvi pregled. Do takrat je bilo vse v redu. Sicer me je nekaj špikalo, zvijalo, pa sem mislila, da mi prebava nagaja. Zjturaj sem se vsa vesela zbudila, da je končno nastopil ta dan, edino bolečine so se stopnjevale. Ko sem šla pa tik pred odhodom v službo še enkrat na WC, pa ŠOK. Sveža kri in to ne malo. Kličem v službo, kličem v ginekološko ambulanto, se stuširam in šibam takoj na pregled. V čakalnici sem morala še nekaj časa čakati. Ko me je tik pred pregledom sestra poslala še enkrat na WC, se je iz mene strašno ulilo, pa ogromno enega tkiva, čudne reči je bilo. Pri sebi sem se neverjetno hitro sprijaznila, da je to pač konec in da nama ni namenjeno. Pa mi gre G delat UZ in ponovni šok. Saj je tukaj videti vse v redu, srček bije, ne vidi se nobene krvavitve. Si predstavljate to veselje? Odloči se, da me obdrži v bolnici, pove, da sta mogoče bila dva in da se je eden sčistil, jaz spet polna optimizma, da bo vse v redu. Na hitro sem šla domov iskat stvari, pa nazaj. Potem se je pa začelo. Krči so postajali vse močnejši, krvavitev se je spet povečala. Ko sem že ležala v postelji, sem čutila, kako se mi je ulilo ven, potem me je nekaj zabolelo in je iz mene nekaj padlo ven, kot en čepek. Pogledam in: vidim majcenega otročička, dva, tri centimetre velikega, glavico, trupek, oči, usta nos. Zraven mene je ležal moj mali drobceni otročiček. Groza. Pride sestra in ga odnese, jaz srčno upam, da je eden še notri. Čudno se mi je pa zdelo, če je takole ven padel, zakaj ni videl dveh na UZ-ju. Me peljejo še enkrat na UZ in molim, da je en otročiček še noter. Pa ni bil. Tisti otročiček, ki mu je zjutraj še srček delal in je bilo videti vse v redu, je šel ven. In jaz sem ga videla. Pa nisem imela poguma, da bi ga vsaj malo pobožola. Popoldne me je čakala še abrazija. Takrat je pa vse prišlo za mano. Prej sploh nisem mogla jokati, prej sploh nisem dojemala, kaj se z mano dogaja, potem so pa solze lile in se niso ustavile. Mojega otročikča ni več. Najprej sem mislila, da mi ne bo tako hudo. Takoj sem imela v glavi, da je bolje, da se je zdaj to zgodilo, kot da bi bilo kasneje kaj narobe. V glavi je vse razčiščeno, da je pač bolje tako, da imam itak že dva sončka, da imam ljubečega moža, da imam ogromno stvari in da bom tudi otročička lahko še imela. Zdaj sem pa doma, je pa vse izbruhnilo ven. Mojega otročička NI VEČ. Grozno mi je. Sprašujem se, zakaj, kaj je šlo narobe. Sem sama kriva? Sem premalo pazila pri sladkarijah? Sem preveč dvigovala in nosila starejša otroka? Danes mi je rekel, da sem imela še neko vnetje in da je lahko tudi to vzrok. Bi se morala iti pokazat, ker sem imela povečan izcedek, a nič nenavaden? Kako je lahko zjutraj srček še bil, potem je pa kar tako otroček padel ven? Je rekel G, da je bila verjetno krvavitev drugje, pa je vse potegnilo za seboj, ker notri se ni nič videlo in je bilo vse normalno za deveti teden.

Oprosti mi moj otroček, ker te nisem mogla zadržti. Tako mi je hudo. Solze samo tečejo, sploh se ne morejo ustaviti. Te bom lahko kdaj prebolela, bo kdaj manj bolelo? Čuvaj nas, naš mali angelček, tvoja mamica in ati te bosta vedno nosila v svojih srcih, nikoli te ne bova pozabila. Čeprav si bil kratek čas z nami, si naš, si član naše družine. Čuvaj nas mali angelček, še posebno pazi na svojo sestrico in na svojega bratca, pa ko se bova z atijem odločila, da bi imela še enega, tudi tistega čuvaj, da mu bo namenjeno ostati z nami.

Uživaj med nagelčki, naš poseben angelček...



_____________________________

Ema (13. 9. 2004)
Maks (27. 9. 2006)
Katja (11. 4. 2010)
Luka (13. 6. 2014)

Pikabu, žal mi je za tako  izkušnjo - naj te tvoj mali  čuva 

_____________________________

Idealni moški ne pije, ne kadi, ne vara, ne kvartopiri, ne obstaja. (ruski aforizem)

 - še jaz jokam... Sožalje!

_____________________________

Čudeži se dogajajo, samo prepoznati jih je treba znati...

Kako hudo.

_____________________________

Moje srce grejeta dva mala sončka: Sara (2001) in Pia (2005).

 ne vem kaj naj ti napišem
Drži se

Pikabu, žal mi, da si mogla doživet to kruto igro usode ...
Vedi pa, da na tak razplet dogodkov nisi mogla vplivati ti, in da nikakor nisi krviva za to, kar se je zgodilo.
Hudo je, vem, ampak sčasoma boš našla poseben prostor v svojem srcu za to bolečino in misel na svojega angelčka, da boš lahko normalno živela naprej.
Drži se ...

Pikabu, izjokaj svojo žalost . Naj vas čuva vaš angelček

_____________________________

Spi, dete, spi!
Biba je zaspala, buba je zaspala, baja, ki nagaja, v sanjah s tabo raja.

Pikabu, kako hudo  . Zdaj še jaz jočem. Ob takih sogodkih so vse besede prazne. Poznam, iz lastne izkušnje. Res ne vem kdaj je bolje, da se zgodi, če se že mora. Nikoli ni dobro. Meni se je na koncu nosečnosti. Vem kako boli. In vem, da bolečina nikoli popolnoma ne izgine.

Drži se. Še bo sijalo sonce za nas, boš videla.

Pikabu moja draga, joj, res, zdaj sem pa še jaz vsa objokana. Sem bila res vesela, da sem imela čast spremljati to tvojo nosečnost in prepričana sem bila, da bo vse v redu. Prvo kot prvo pa si moraš ti kar takoj probat oprostiti, ker za to pa nisi nič ti kriva. Kaj vse ene brezvestne mamice počnejo, pa donosijo zdravega otročička. Mati narava pa je nepredvidljiva in baje ima skoraj vsaka ženska v življenju en tak splav, pa niti ve lahko da ne zanj, ker se pojavi kot zapoznela menstruacija. Vem, da boli in te poizkusim popolnoma razumeti. Probaj si res nekak v glavi razložit, da je bilo morda s tem otročkom nekaj tako narobe, da je bolje, da se ni rodil, saj bi bilo potem za vse še toliko težje in hujše. Si še dovolj mlada, da boš lahko življenje podarila ne le dvema, še trem pikicam. Vaš angelček pa je sedaj na lepšem, pazi na vas.
Ti se kar izjoči, tu smo zate. Pomisli na vse, kar imaš, bodi hvaležna za dva zdrava sončka, za zlatega moža, pa vedi, da je vse za nekaj dobro. Čeprav zdaj ne veš, zakaj je bilo to treba, ti bo morda v prihodnosti kaj jasneje. Ko bo vse to že dolgo za tabo. Drži se, veš, da sem s tabo.

_____________________________

Sami sončki okrog mene :)

Čisto sem brez besed  Vem, kako boli, ko imaš splav, ne predstavljam pa si, kako je, če tega otročička še vidiš.  Pikabu  drži se, vem, da je hudo...Objemi svoja otročka, to ti bo pomagalo. In ne pusti bolečine v sebi. Izlij jo, to pomaga.   

Pikabu tudi sama sem imela abrazijo točno dva tedna nazaj zaradi odmrtja plodka v 10.tednu. Najina prva tako željena pikica, pa ji nekaj ni bilo dobro. Ampak to kar si ti doživela, pa mislim da je hudo, izjokaj se, bodi na bolniški in bo boljše. Veš, vem da to kar ti bom sedaj rekla mogoče ni nobena tolažba, ampak imaš dva sončka h katerim se lahko stisneš in ti bo takoj boljše. Ko bi vsaj jaz imela enega sedaj da se stisnem k mojemu otročku, ampak hvala bogu imam vsaj mojega dragega moža.
In jaz sem 14 dni na bolniški, se pravi še do jutri, in moram ti povedat, da je bil ta čas za mene neprecenljiv. Tudi ti bodi na bolniški, se malček sama s sabo pogovori in bo z vsakim dnem boljše.

Mislim nate.
Cmook.

Vesna

 Kako žalostno . Žal mi je za tvojega angelčka in upam, da si boš čim prej opomogla .

Pikabu -  težko je, grozno je, vem d ati je hudo, da se ti para srce...ampak sonček bo posijal, boš videla! Mali  vas bo pa vse skupaj čuval. Samo zate .

Hvala vam, vsem. Saj vem, da nisem ne prva, ne zadnja, niti ne edina, vem, da je tega ogromno, ampak dokler se ti osebno ne zgodi, je vse to tako daleč. Najbolj boli to, da je bil zjutraj še živ, da je bilo videti kljub močni in hudi krvavitvi vse v redu in sem res imela upanje, da sta dva in da mi bo vsaj en ostal, pa to boli, ker sem ga videla, ker nisem imela poguma ga vsaj na rahlo pobožat. Mojega micenega otročička.....

_____________________________

Ema (13. 9. 2004)
Maks (27. 9. 2006)
Katja (11. 4. 2010)
Luka (13. 6. 2014)

Joj, uboga, kaj si morala prestat.

Ampak, ne zgubi upanja, tudi za vaju bo posijalo sonce

Sožalje , ne si očitat, ti nisi nič kriva. Očitno otročku ni bilo usojeno živeti iz kakršnega koli razloga že. Žalim ti, da čimprej spet ugledaš.

 kako žalostno,ampak draga moja ne obupaj in svoja otročka objemi in ne misli več na to.Tako je bilo sojeno in ne moreš pomagat,je šel med  in vas bo varoval. Žal mi je.

_____________________________

Kaj naj rečem...srečna sm!!!

Ojoj, Pikabu,

 Drži se!

      Izjoči se.

_____________________________

Sonce!!!

Ojej Pikabu.
Sem se veselila s tabo in tvojo družino. Zdej pa jočem.....
Moje sožalje....

Nikar si ne očitaj. res... kaj vse počnejo nekatere nosečnice pa donosijo povsem zdrave otročke.
Nisi ti kriva.