Včeraj sem izvedela, da ima moja babica raka, sicer jo bodo zdravili s kemoterapijo, vendar ker je že močno razpreden, zanjo ozdravitve ni, razen po čudežu .
Sploh ne vem kako naj se pred njo skupaj spravim, da mi ne bodo tekle solze. Žalosta sem, ker sem upala, da jo bodo imele tudi moje punce priliko bolje spoznat, zdaj pa vprašanje koliko časa bo sploh še med nami .

Hvala, ker ste me brale

 Jaz pa mislim, da se splača potruditi. Obupati pa je najslabše.

upanje umre zadnje

drži se...

_____________________________

Naši spomini so edini raj iz katerega nas ne more nihče pregnati...

Ti imaš vsaj to srečo, da že imaš otroke, ko sta meni umrla moja oma in deda ju še nisem imela in sedaj vsakič ko grem na pokopališče razmišljam kako bi ju imela rada. Med njima je bilo točno leto ko sta umrla. Najprej umrla oma kar nenadoma, nato pa smo 5 mesecev po tem zvedeli, da ima deda plučnega raka. Zbrala sem dovolj moči in mu pomagala povsod kjer se je dalo. Vozila sem ga na terapije, preglede in tudi inekcije sem mu dajala. Stoj ji ob strani, pomagaj ji kolikor moreš. Ko boš prestopila prag beri moči, da ne boš pokazala solz, vendar tudi če jih boš bo vedela, da ti ni vseeno in da jo imaš neizmerno rada. Bodi čimveč z njo. Jaz se od moje ome nisem mogla v miru posloviti, ker je umrla nenadoma.  zate in z vse tvoje

_____________________________

Najlubkejša stvar, ki se nam lahko zgodi, je dojenčkov smeh. (Sigmund Freud)
-----------------------------
Takole pa napreduje naša hiška. http://www.podsvojostreho.net/weblog.php?w=120

Joj, to je pa res hudo, še posebej, če ste v dobrih odnosih in vse laufa. Vendar, kar pogumno, pa četudi jokaš pred njo, ti kar daj. Jaz vem, da ne bi znala tega skrivat in se delat močno in pogumno.

Draga Lidjočka
moj nasvet,pomagaj koliko moreš,bodi z njo.Upaj z njo,kajti upanje res umre zadnje.Včasih pa se čudežidogajajo.
Meni je pred tremi tedni umrla mami,stara komaj 49 let.Do zadnjega smo upali da se bo pobrala in premagala tega zahrbtnega raka,vendar je žal zgubila boj.vem kako se počutiš,jaz sem prejokala zadnja dva meseca tako hudo mi je bilo.Ni mi žal nobene sekunde,ko sem ji delala družbo,ji pomagala,veliko sva se pogovarjali,zdaj na koncu pa sem jo lahko samo še rahlo božala,ker je mela hude bolečine.Držite se in bodite močni.


_____________________________

Naša knedla Zala nas je osrečila 5.6.2007
Miha pa nas je osrečil 2.12.1996

Ja težko je če ima kdo od bližnjih to grozno bolezen.Od Ožbeja prababice sta letos obe v roku 14 dni,januarja umrli.Star je bil 2 leti skoraj.In se jih žal ne spomni,jih bomo pa pokazali p oslikah.

Drugače pa mogoče bo pa tvoja babica močna in željna življenja in laho dodobra spozna tvoje punčke.Zato en velik  az tebe in tvojo babico!Pa eno  za srečo,da bo čimbolj močna!

_____________________________

6.3.2005 prijokal moj sonček Ožbej!

100 ljudi in 100 različnih pogledov!

Drži se

_____________________________

17.10.2005 ob 18.40 je na svet prijokala Karin in od takrat naprej je za naju življenje postalo še lepše!!

Bodi močna - zaradi nje in zaradi sebe.

Tudi mi smo letos, tik pred najino poroko zvedeli, da ima tašča raka. Kaj naj rečem, prvi šok je bil res hud. Ko mi je moj povedal sem ostala čist brez besed, sam solze so me oblile. Tisto popoldne sva oba jokala kot dež, po glavi pa so nama plavale najbolj črne misli. Potem pa sva se nekako pobrala in začela gledat na vso stvar bolj optimistično. Bila je operirana, zdej pa hodi na kemoterapijo. Upamo na najboljše.

Stoj ji ob strani kolikor se le da, predvsem pa ne izgubi upanja!

Vsaka beseda tolažbe bibila banalna,ko je tako huda bolezen posredi.Žal mi je,res mi je žal,da je tvojo babico to doletelo,namesto,da bi uživala leta življenja v miru z vnuki.Želim ji,da ne bi hudo trpela,da bi bilo zdravljenje uspešno,da bi ji bilo podarjenih še mnogo let mirnega življenja.

Saj mogoče bo pa raka premagala.Tudi to se zgodi.Ne kar že vnaprej obupat!Jaz upam,da bo še vse o.k.!

_____________________________

Vprašaj se, ali te bo to kar počneš danes,kaj bolj približalo tistemu,kar bi želel biti jutri!

Držim pesti, da se vseeno dobro izteče.

Zopet pozdravljen!

Se vam nisem že takrat vsem zahvalila, ker ste mi dale nekaj besed za vzpodbudo. Skratka kazalo je sicer že bolje, čeprav zdravniki niso budili v nas nekega lažnega upanja, odločitev je tudi bila, da je zdravljenje s kemoterapijo pri njej nesmiselno, predvsem zaradi njenih spremljajočih bolezni. Zdaj je na vrti zgolj čakanje in preprečevanje bolečin... . Danes je imela kontrolo, pa je šlo vse narobe, niso ji mogli krvi vzet, vsa je napihnjena...pa še ona je zdavnaj vrga puško v koruzo in si želi čimprejšnje smrti. Boga reva je že toliko enih bolezni prebolela, da nima več moči...

res je boga,ne vem kaj nej rečem  je pa zelo težko gledati kako rak pobira nekoga ki ga imaš rad

drži se.
pa kaj je zadnje čase, skoraj vsak ki umre ma to p bolezen. ne želim tega nikomi, da le človek ne čuti prevelikh bolečin.

Vem kako je hudo, jaz starih staršev nimam več, fanta pa dedkov nimata. Možev oče je uml zaradi raka 6 let, star 52 let, moj oče je pa itak kot da ga ni. Držite se in uživajte čas, ki ga še imate.

Drži se



_____________________________

VČERAJ JE ZGODOVINA. JUTRI JE SKRIVNOST. DANES JE DAR!


NAJBOLJŠE NE PRIHAJA SAMO. PRIHAJA V DRUŽBI VSEGA (Tagore)




Moški so najpametnejši med seksom, ker so takrat priključeni direktno na izvor
inteligence.

Vem, kako hudo je to.. Meni se je dedek ubil po 1.mesecu rojstva mojega sina.. Žal mi je, da zadnji njegov čas nisem več preživela z njim.. Ne obupaj, bodi z njo, posveti se ji... 

Joj,zakaj mora človek tako trpet v jeseni življenja,ko pa je že tako potrpel
marsikaj v toku let.Hudo mi je za to babico.

Lidjočka-bodi ob njej in naj ji zdravniki lajšajo težave!
meni je tast umrl pol leta nazaj zaradi raka-če bi vedela koliko je trpel zaradi kemoterapije oz. posledic le te, ni za govorit! Noben mu ni povedal, da ta rak ni ozdravljiv in da  s tem le podaljšujejo življenje(od diagnoze raka je živel 9 mesecev)! meni je bilo to jasno(delam v zdravstvu), pa vendar sem ga do konca bodrila in mu pomagala po najboljših močeh!
ja težko je ko izgubiš ljubljeno osebo-moj nima več ne mame ne očeta(oba sta umrla za rakom), se pravi da Luka in Alja imata le še 1babico in 1 dedka in nikoli se ne bosta spominjala kako dober je bil dedek(moj tast), kako ju je imel rad...hudo, je ful je hudo! ampak vsi se 1x poslovimo, takšen je krog življenja, zato bodi ob njej, ji pomagaj, ter upaj z njo!

Lidjočka bodi močna, bodi ob njej čimvečkrat. Včasih ti bodo šle solze, a jih bo razumela. Meni je pred 2 tedni umrl nono. Zadnjega pol leta sem ga večkrat obiskovala v raznih bolnicah, in vsakič sem že pred njim imela rosne oči, ko sem stopila ven pa se je ulilo...2 dni pred smrtjo sem ga zadnjič videla...a je le še spal, ni me videl...a meni je bilo važno da mu na svoj način povem, da ga imam rada. Čeprav sem celo vožnjo do doma jokala ko dež. Jaz sem mu vedno stisnila roko, da je čutil, da ga imam rada, točno takšnega kot je.  Povej ji vse tisto kar si ji vedno želela. Objemi jo tako močno kot si želiš.

Danes dopoldne je odšla....za vedno , mama Ivana, pogrešali te bomo...

Moje sožalje.

                           

Sožalje !