Hojla

Imamo velik problem. Doma imamo 15 mesečnika, ki ga zadnje čase sploh včasih ne morem obvladat. Ko ima izpad ipike oz trme, ne sliši, ne vidi nič se zvija, kot črv, brca, tolče okoli sebe, se dere in kriči kot zmešan. Pa naj povem da ga nikakor ne razvajava, veliko se z njim ukvarjamo se igramo, pogovarjamo, beremo,... Pri babici, ki ga dopoldne pazi je ful priden. Ali pol pri nama pa je včasih nemogoč.

Včeraj smo šli kupovat čevlje in ker ni dobil tistega preklet... dežnika z žabjo glavo iz izložbe da bi ga malo pogledal, je postal nevzdržen. Hotla sem mu na lep način dopovedat in ati tudi da pač ne more vsega met, a ni nič pomagalo. Z enim čevljem na nogi je letal okoli in cepetal kot v cirkusu. Zraven pa se drl kot zverina in točil krokodilje solze. Bogve kaj so si mislili kakega nevzgojenega otroka imamo. Nadaljeval je potem doma večer v kopalni kadi. Ker mu verjetno ni bilo za kopat, se je upiral z vsemi štirimi in še ugriznil me je. Kak se je pa drl? Kot da ga tepemo. Groza

Pa to ni prvič, ko je imel izid pipike. Ati je zadnjič zunaj travo kosil in sem klicala h kosilu. Ker ga je not prinesel in ga ni pustil h kosilnici se mu je spet utrgalo. Takrat pa je ščipal, se zvijal, kričal in točil solze. V glavnem nisva ga mogla obvladat.

Lepo vas prosim za nasvete, kako krotite svoje trmoglavčke. Bojim se da bo vedno huje če ne bomo tega začeli zatirat.

lp
mojčmačk

< Sporočilo je popravil bonnie_ -- 7.8.2007 13:46:51 >

Pri nas tako hudo ni, tako da bom zdaj teoretično pametna .

Jaz bi ga odnesla ven iz trgovine, ga dala na tla, stala zraven in ga pustila, naj se dere, kolikor mu paše. Tudi doma bi isto naredila, morda bi ga celo pustila samega, čeprav nekateri pravijo, da je pri tej starosti to še prezgodaj. Se pa derfinitivno ne bi z njim ukvarjala in mu prigovarjala, pustila bi ga, naj cepeta in se dere in stala zraven in ga ignorirala. Ko bi se naveličal oziroma bi videl, da njegovo vedenje nima nobenega učinka, bi ga prijazno ogovorila in nadaljevala s (prejšnjo) dejavnostjo (npr. s kosilom).  

Lp,

živa

Trmo je težko obvladati. Kadar ste doma, ga pusti naj trmari,slej ko prej ga bo minilo, ker bo videl da ga ignoriraš. Pomaga tudi, če ga poškropiš z malo mrzle vode. Težje je kadar ste v množici ljudi, ki te čudno gleda, kaj delaš z otrokom.Takrat si tudi jaz ne znam pomagat.

_____________________________

Život ide dalje,
život brzo odlazi...

Najprej to, če si pač kdo misli da imaš nevzgojenega otroka je pač neveden, ker tak ki že ima otroka se skoraj vedno zgodi vsaj en napad trme,je pa pač tako da so eni bolj trmasti drugi pa manj in jih tudi vseskupaj prej mine.
Meni se je zgodil tipičen primer v trgovini, otrok je hotel nekaj imeti jaz sem rekla ne ( bravo zame),
se je vrgel po tleh se drl ko , ampak sem ga samo gledala nato se obrnila in šla stran. Gledala sem ga z varnostne razdalje in ko sem videla da se je pomiril, sem prišla nazaj in ga vprašala če greva lahko naprej, ali mora še kakšno predstavo naredit . Od takrat nismo imeli  večjih izpadov.

jaz mislim da ga pusti da se zdere in po cepeta delaj se kul in kot da sploh ne opaziš kaj se dogaja. Vem da je to zelooo težko sploh na javnem kraju kjer te vsi gledajo ampak, baje se trma tako kroti.

Srečno

Križi in težave z malimi trmicami. Tudi naš mini je star 15 mesecev in že pridno vadi.
Doseže pa nič. Ko kaj ni po njegovi glavici, najprej glasno robanti, potem me pogleda, povesi ustnice v najbolj žalostno facko na svetu, sledi pa joooooooook. Tuli, kot bi ga dajala iz kože. Če smo doma, ga spakiram v trip-trap ali posteljico, ker vem, da si tam ne bo nič naredil. Ko se naveliča tuljenja, se pride malo pocartat in normalno deluje naprej. Zunaj pa pristane v vozičku, pa me prav malo briga, kaj čvekajo okoliška zijala.
Dobre živce, doslednost in upanje na boljše čase nam želim!

se podpišem

moja 20 mesečnica je tudi začela z podobno trmo nekje pri 16 mesecih in ¸in tale vzgojni prijem deluje.
(  tašča ki jo čuva, je omenila, da se pač ob izbruhu trme, otročka kar z vodo polije - joj......seveda se nisva strinjali )

Hojla

Ja, sem ga dala na tla v dnevno sobo. Se tak ni hotel vsest. Se je upiral z vsemi štirimi, pa se zvijal pa glavo nazaj metal kot da ni pri pravi. Sej ga nisem upala kar spustit ker bi se kar vrgel nazaj, brez pomisleka.

Ko mi je uspelo, sem ga na silo zložla na tepih in se hitro umaknila, je pa bil v trenutku za menoj v kuhinjo in cepetel in me cukal, roke k meni držal, in mi skoraj majico raztrgal, pa še bolj se je drl. Dokler ni atiju prekipelo in ga je odnesel ven.

Saj vem da bi mogla vztrajati. Ampak po pol ure več nisva mogla poslušat dretja. Enostavno nisva mogla.

Nisem si mislila da bo tako naporno. Živce bi res mogla met jeklene.

To pa itak!

Če je tako, bi ga jaz doma dala v stajico (če jo imate) ali v skrajnem primeru v posteljo (najbrž imate še tisto z ograjo) - slednje sicer odsvetujejo, da se mu postelja ne zameri in potem ne bi hotel spati, ampak če ni druge rešitve, bi jaz tvegala - ker ga daš na mehko podlago in tudi če se meče, pada na mehko. Potem bi se vsedla zraven in "brala" kako knjigo, pospravljala, skratka, ne bi mu posvečala pozornosti.

Saj pravim, v teoriji je vse simpl, v praksi je pa to  težko. Midva sva ga že položila na tla in ga ignorirala. Moj mož sicer vedno pravi, da mu jaz čisto preveč prigovarjam in razlagam, kadar mali cvili in kaj hoče, ampak kadar začne trmariti, potem je pa dobro postaviti mejo. Če preusmeritev pozornosti ne pali (pri nas zaenkrat večinoma še), potem je najbrž ustrezna rešitev. 

Lp,

živa

Tudi pri nas je tako kot si napisala (s to razliko, da je nas mali moz v vrtcu). Drzimo se tega, da NE pomeni NE. V bistvu nobena metoda nic kaj ne pomaga, definitivno pa najbolj "pali" ignoriranje. Kaj pa vem ...


_____________________________

Vse kar smo, je posledica našega dosedanjega mišljenja (Buda)

Ja,  mi je znano. Ampak men to tako grozno zgleda...sploh ni to en klasičen napad trme..men se zdi kot da bi se mu res "utrgal" al pa da je en napad dobil. Čeprav potem vidim, da to ni res kejr je v sekundi dober.
Pri nas pa še vse po tleh meče..kar vidi "sklati". Sicer je blo takih hudih izbruhov malo (ene 4), pa še to takoj ko sva iz bolnice prišla..tako da vse skupej povezujem še z bolnišnično travmo.

_____________________________

Marcel in Zarja

Ja no pri nas so bili tudi taki izpadi in so še občasno.
Je pa tako, da vsak otrok "uboga" na drugačen način.
Pri nas bi bilo tako, da če se to zgodi v trgovini in če se kljub prošnji in upanju, da se njegovo pozornost spelje drugam, nič ne doseže se ga enostavno pobere in odnese iz trgovine.
Doma ga nekaj časa pustimo, da cepeta in se meče ob tla, ga enostavno ignoriramo. Če zamahne in udari ga mahneva po riti, vsakič ko udari dobi po ritki. Tako da se gremo kdo prej odneha. Če je prehudo in se kljub vsemu zgoraj naštetemu ne umiri ga odnesem v sobo in čez čas pride ven kot da ni bilo nič.

Moram reči, da se ti "ukrepi" izvajajo doma in v varstvu pri tašči, v varstvu pri moji mami je pa drugače in nobene moje prošnje po drugačni vzgoji ne zaležejo. Tam ga enostavno prosijo do onemoglosti, ga podkupujejo, crklajo......dokler totalno ne znori, ker mu gre to na živce  , no potem je pa res hudo.

Otroku nekaj razlagat medtem ko tuli nima smisla, saj te ne sliši.
Ja pa enkrat sem, medtem ko je tulu zatulila nazaj - sem ga oponašala - ne boš verjela v trenutku se je umiril in se začel režat. Sam sem se zdela sama sebi bedasta tako da tega prijema, zaenkrat, nisem več uporabila.

Je pa tako, da si čez čas izmislijo drug način izsiljevanja ali pa enostavno pozabijo na stare metode  , znajo bit zelooo inovativni. Počakaj in boš videla....

Veliko sreče pri vzgoji pa čim manj zgubljenih živcev.....želim vsem nam!!!!

Lidy

Mi smo pa letos na dopustu imeli eno tako fajno prigodo. Z malim in taščo smo šli v trgovino. Lepo sva se zmenila kaj bova kupila. In ko sva prišla ven je hotel na vsak način pojesti svoj puding. Na sredi ceste. Brez žlice, z roko. Ker mu nisem dovolila je sledil izbruh. Vrgel se je na tla in se drl.
Jaz pa sem se lepo obrnila in odšla dalje. Da nebo pomote: cesta do trgovine je bila samo za pešce. Razen dostave se tam ni vozil nihče.
Tašča je odprla usta da bi nekaj rekla, pa sem ji samo rekla da naj gre lepo z mano in da naj se ne obrača.
Ni minilo pet sekund, ko je videl da mislim resno in se je lepo pobral ter prišel za nama.
Vprašala sem ga če si bo nesel vrečko z svojim pudingom ki ga bo doma pojedel.
Seveda se je strinjal.
V glavnem ta primer se je končal zelo lepo. Ne vem pa kaj bi bilo če bi bila cesta prometna.

Ko bi le vedno šlo tako zlahka...

_____________________________

VČERAJ JE ZGODOVINA. JUTRI JE SKRIVNOST. DANES JE DAR!


NAJBOLJŠE NE PRIHAJA SAMO. PRIHAJA V DRUŽBI VSEGA (Tagore)




Moški so najpametnejši med seksom, ker so takrat priključeni direktno na izvor
inteligence.

Tako obnašanaje ne sme vzbuditi nobene rekacije pri staršu, če pa že, mora biti negativna. Nobenega prigovarjanja in pregovarjanja, če otrok dela škodo, zagrabit in odnest ven, brez izbruha jeze, predvsem pa brez prošnja in obljub, kaj bo dobil, če ne bo tak - čimmanj cirkusa. Otrok se ne bo poškodoval, resno ne, če pa ga udarec boli, je to edino prav, saj sam tako hoče, ko tolče z glavo ob tla. Zares bolelo ga bo samo 1x, potem bo kmalu pokapiral, da boli. Pri nas je prvi tak poskus izbruha (do izbruha niti prišlo ni, samo nergal je nekaj in težil, ni nič poliral po tleh)  rodil samo to, da smo šli iz trgovine naravnost domov, brez nakupa. Od takrat naprej je v trgovini mir, pa se izredno redko zgodi, da mu kaj kupim. Pač, nabava hrane je za vse nas, lahko izbere vrsto sira, vrsto namaza, ne bom mu pa kupovala vsakič vrečke bonbonov ali nove čokolade. Zakaj neki?

Večje nakupe oblačil ipd. pa smo vedno dobro organizirali, se založili s knjigami, igračami, pijačo, da je nakup, če je trajal dlje, lažje prestal. Nikdar nismo dovolili "haranja" po trgovini, da bi vlačil iz polic, izložb ipd. Vedno sva bila pripravljena nakup tudi predčasno prekinit, če bi bilo nujno, pa do danes še ni bilo treba. Sva se pa organizirala tako, da je eden najprej za sebe izbral, drugi je bil zunaj z otrokom, potem  je drugi prišel pogledat, prvi pa šel z otrokom ven in spet kasneje nazaj v trgovino. Otrokom šoping pač ni neka ultra zabava in se hitro dolgočasijo, dolgčas pa je boter vseh neumnosti in traparij.

Bistvo: otrok s trmo ne sme ničesar doseč. Če obnašanje ne bo rodilo sadu, ga bo opustil. Starš se ne sme pustit vreč iz ravnotežja, otrok z obnašanjem ne sme izzvat reakcije pri staršu. Če pa že, mora biti za otroka neprijetna.  Itak pa vsem želim jeklene, ma ne, rajši diamantne živce.

No pri nas pa ignorinaje ni nikoli zaleglo. Če bi jo pustil na tleh da se dere, bi si pač sama postregla ali začela metat stvari po tleh. Naša je pač tak zeloooooo odločen karakter in mi je živce nakravžlajala že na najmanjše navijalke.  Je sicer malo bolje v trgovini, samo imamo pa zdaj izpade kričanja in joka in tepenja doma. Poskusili smo že vse živo, pa nič ne pomaga. Včasih sem res že na koncu z živci  in samo upam da jo bo vrtec mal prizemljil.

Jaz imam dva trmoglavčka, ampak imamo te napade trme vedno bolj poredko. Sicer sta zdaj stara že skoraj 3 leta.
Pri nas ni pomagalo čisto nič kot da ju zaprem v sobo. Pa ju pustim tam sama samo minutko ali dve, čisto nič več ampak je takoj boljše. Sem pa tudi jaz včasih vse ignorirala in šla stran pa sta prišla za menoj in se metala po tleh, se obešala po nogah, udarjala v omare, res tako kot da bi se otroku zmešalo. No potem ko sem imela res vsega dost pa sem enkrat enega zaprla v sobo in ugotovila da to res pomaga. Zdaj ko kateri res doživi napad trme se poslužujem samo tega. Res pa je da ju ne zaprem za vsako figo, ampak ko je res hudo in ju ne pustim tam več kot minutko, dve.