Ne vem, kaj boste druge mislile o tem, ampak sama sem pred kratkim prišla do ene ideje, ki se tiče tolaženja s hrano.

Puščam ob strani to, da moderni tempo skoraj preprečuje normalno prehranjevanje in da v deželah, kjer imajo dojenčke veliko ali stalno ob sebi, nimajo tolikšne prehrambene blaginje, kot pri nas.

Moje razmišljanje je torej: v deželah, kjer promovirajo samostojnost dojenčka od prvih tednov dalje in kjer je pogosto v navadi in ustnem izročilu, da naj se dojenček izjoka oz. da mora jokati za širjenje pljuč in  da se bo razvadil, če bo na rokah, je hkrati tudi največ debelosti (tudi majhni otroci se pretirano zatekajo k hrani in jo tudi zahtevajo).
Je torej morda kaka povezava med tem, da dete veliko prejoče brez staršev in tem, da se kasneje v življenju bolestno zateka k tolažbi s hrano (k občutku polnosti), da ublaži odtegljaj nežnosti in bližine staršev (občutek praznosti na čustvenem in socialnem nivoju)?
Poenostavljeno: Dete veliko prejoka samo --> kasneje bo večja verjetnost, da bo pretirano debel.

Sem brcnila v temo? 
Kak komentar? 

Moje mnenje je, da otrok oz. vsak človek, ki mu 'nekaj manjka', torej nima zadovoljenih osnovnih potreb po varnosti, ljubljenosti, bližini, tolažbi ipd. to skuša tako ali drugače zapolniti. Odrasli to počnemo s pretiranim posvečanjem službi, zapiranjem v svoj svet, pretiranim hujšanjem, pretiranim ukvarjanjem s športom, pretiranim nakupovanjem tisoč in ene stvari, ki je res ne potrebujemo in pa seveda, verjetno kar najpogosteje, iskanjem tolažbe v hladilniku. 

Tudi sama sem proti temu, da se otroka pusti jokati, da zaspi v joku. Ampak tale tvoja hipoteza je pa čisto pretirana  Da bi se otrok zaradi tega kasneje zatekal k hrani po tolažbo. Potemtakem vse duševne stiske, odvisnosti, nasilje... primarno izvirajo iz časa prejokanega rosnega otroštva. 

_____________________________


•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•
*...*..:::: ...*...*...*...*...*...*...*...*...:::::..*...*
•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•

jep, bi znalo biti kaj na tem.
verjetno ne samo glede prehranjevalnih tezav.
po moje bi bilo prav tudi: dete veliko prejoka samo= kasnejsa oblika avtodestruktivnega vedenja.
lp


_____________________________

23.1.06-Neža
21.4.08-?

BAMBINA_ No ja, še vedno je le hipoteza. Bil je pač preblisk in me zanima, kako tudi druge na to gledate. Zagotovo je res, da je pretirano hranjenje (če ni metabolna motnja ali hormonsko neravnovesje- majhen % pretiranih debelosti) iskanje tolažbe in težnja po občutku fizične zapolnjenosti zaradi praznine na ne-fizičnih ravneh človeka (čustva...).

Ne vem pa, če se kasneje v življenju človek zahteva k tolažbi s hrano tudi zaradi čustvenega primanjkljaja, pomanjkanja pristnega stika ("da ga ne bomo razvadili") in netolažbe v zgodnjem obdobju življenja: prvi meseci oz. leto. To torej sprašujem in me zanima, če ima še kdo kako mnenje o tem. Subjektivno seveda.