Lep pozdrav vsem skupaj!

Prosila bi vas za vase mnenje ali kaksen nasvet. Najin dobri dve leti in pol star fant postaja vedno bolj tezaven in sem ze mocno izcrpana.
To, da doma ne morem postoriti skoraj nicesar, saj me stalno prepricuje, da bi se z njim igrala (to zgleda tako, da moram sedeti poleg in ga gledati, vendar samo on lahko na primer ustvarja) niti ni tak problem v primerjavi z njegovimi izpadi.

Bolj me skrbi naslednje: na mizi so rizevi vaflji, ki jih on je, potem pa recimo moz vzame enega in otrok cisto ponori in zacne vpiti: "pljuni, pljuni!". Ker seveda moz ne pljune vaflja ven (in mu prigovarja, da si vse delimo in da to lahko jemo vsi, ne samo on) se ta vrze na tla in zacne vrescati in vpiti kot bi ga iz koze dajali in se vedno vpije, da naj pljune vafelj.

Danes zjutraj je sel moz na wc in se je zacel dreti: "ne iti lulat, ne iti lulat", moz je rekel, da mora, saj da ga zelo tisci in je tudi sel. Tamali pa spet na tla in brcat in histericno jokat in vpit. Po cca 10-ih minutah pride nazaj, kot, da ni nic.

Ko greva po stopnicah, moram pocakati na spodnji stopnici dokler ne pride na vrh, ce grem pred tem, zopet znori in vpije ter se mece po tleh. V tem primeru dostikrat popustim in ga res cakam, ker se bojim, da bi se vrgel in se poskodoval na stopnicah.

To je le nekaj primerov.
Poleg tega hoce vse narediti sam - najraje bi si sam skuhal jajca, sam pripravil za jest, se sam oblekel (saj dostikrat se, ampak vcasih se tudi mudi in ga zelim obleci jaz, a on se slece in ponovno zacne sam oblaciti). Ne da se mu dopovedati, da je za dolocene stvari se premajhen in so nevarne zanj. Vcasih se tako dolgo odpravljava ven, da na koncu niti ne greva, ker je ze prakticno ura za spat.

Nic se mu ne da dopovedati, ceprav je drugace bister fant, saj pri svoji starosti steje do dvajset (tudi v tujem jeziku), ze vsaj pol leta pozna vse crke in zacenja ze brati, samostojno igra na racunalniku spomin...,
zato se toliko tezje razumem zakaj ne more oz. noce razumeti oz. povedati kaj zeli, namesto, da bi se metal po tleh.
Naj omenim se, da se dostikrat, ko je poreden in se jaz umaknem v drugo sobo ali ga dam za kazen na hodnik, pride po koncanem 10 in vec minutnem vpitju k meni in rece: oprosti mami, ne bit jezna, ne bom vec nagajal, bom priden. Zdaj pa lupcka!" Torej ve, da kar je pocel ni bilo prav, a vedno znova potem pocne isto.

Ker umik v drug prostor in ignoriranje, po drugi strani pa tudi dopovedovanje nic ne pomagajo, bi bila zelo hvalezna za kaksen nasvet od starsev, ki se srecujejo s podobnimi tezavami.

Hvala!

Najprej si preberi članek: http://www.ringaraja.net/clanek/trma_777.html   Je dober.

Jaz sem se z našo punco pogovorila in ima vedno dve možnosti, lahko se stisne k meni in se v objemu potolaži, lahko pa se sama zjoka v svoji sobici in pride nazaj, ko se potolaži. Zdaj že sama reče: Grem jokat v sobico.

Pri nevarnih stvareh jez ne bi popuščala. Kar se tiče hoje po stopnicah: Če začne trmarit, počakajta v vznožju, da se pomiri in potem mu razloži, da boš šla dve stopnici za njim, ker je nevarno. Tako bo on samostojno hodil, ti pa ne boš v skrbeh zaradi padca. In potem moraš vedno naredit enako.

Mislim, da je dobro, da je samostojen, daj mu čas, da se preobleče sam. Če pa predolgo traja, ga vrži na finto. Pejdi sama ven in reči, da boš šla sama na sprehod/igrišče. Pri nas pali.

Drugič še kaj, zdaj moram it.

kot prvo se mi zdi da preveč poudarjamo "dopovedovanje". imo se gre bolj za to a on to sprejme (se strinja). in to ni vedno takoj (oz. zelo redko) za stvari ki mu niso všeč. torej, bodi dosledna in vztrajna in sčasoma se ti bo obrestovalo. lahko mu razložiš, samo ne več kot en-dva stavka (na simpl). in tupi mu v glavo da si vse delite, dokler ne neha z metanjem in prisvajanjem stvari, ki se delijo pri hiši. pač, je bolj ego-trmaste sorte in če se bo odločil dalj časa metat, se pač bo.
če res pretirava, ga lahko odneset_e v drugo sobo da se sam v miru pomeče. mi smo našo odnesli v sobo, ker je namesto metanja prakticirala kričanje. zdaj je to izginilo (že leto-dve nazaj) - pač ni zanimivo kričat na samem..

< Sporočilo je popravil mateyka -- 15.4.2012 17:02:00 >

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Star je dve leti in pol. Zato je tak. Čez eno leto bo stokrat bolje. To, da je bister, v tem primeru nima nobene veze. Toplo priporočam knjigo Mala knjiga za velike starše. Drugače pa - veliko potrpljenja in vztrajno dosledno ravnanje. Hvaliti pridno vedenje, grajati neprimerno vedenje, nikoli pa njega samega kot osebo.

Vsem stirim se lepo zahvaljujem za odgovore, tebi lily32 pa za res krasen clanek o trmi.

Se lahko samo podpisem pod vse kar ste zgoraj napisale.

Morda samo še glede deljenja hrane. Pri nas je mlajši tudi imel izpade, če sem dala na mizo npr. kar paketek vafljev ali samo en krožnik z narezanim sadjem. Če pa sem poleg tega dala na mizo še krožnik za vsakega in njegov vafelj ali kos sadja na njegov krožnik pa je vsak lahko vzel iz skupnega paketa ali krožnika.

< Sporočilo je popravil Nina00 -- 17.4.2012 6:58:14 >

Ponovno pozdravljene!

Danes sem cisto na tleh, cisto znervirana, utrujena in obupana. Ne vem vec kaj naj naredim, kaj si mislim... enostavno ne zmorem vec! Kaj narediti, ko pri trmoglavosti otroka ne pomaga NIC, ampak res nic! Ali je imela katera taksnega otroka pri katerem res nic ni pomagalo- ne pogovor, ne razlaga, ne razumevanje, ne odstranitev v drug prostor?
Cel dan poteka tako, da se kolikor morem izogibam konfliktnim situacijam, ce pa do njih pride mu razlozim, pustim, da se izjoce oz. vse sem ze poskusila. Ampak nakoncu vecera sem ze tako utrujena in znervirana od zadrzevanja, od delanaja v rokavickah, od celega dneva zatiranja svojih potreb, ker je skozi nekaj. Vejnomer se zaradi cesa pogajam, prigovarjam...
Danes sem bila dogovorjena z ginekologinjo a nisem mogla pripraviti otroka, da bi sel z menoj. Najprej je jedel in si ni hotel umiti rok (vse lepljive od medu), potem sem rekla naj si jih obrise v krpo, spet krpa ni bila prava. Prav pa imej umazane! Nato se je spravil v sobo kakat (cepi in se vmes igra) in ni hotel v kad, da bi ga skopala. Ko sem ga le prepricala, pa spet ni bilo prav, ker sem imela cop in je zaradi tega zacel sitnariti. Mu razlozim da, ko ga okopam si razpustim lase. Ok. Nato sem ga okopala (bil dobre volje), ko pa sem sla po brisaco je zacel vpiti, da ne smem po brisaco in vec ni hotel iz kopalnice in se sedaj cepi tam. Vse skupaj je tako dolgo trajalo, da k ginekologinji nisem sla, ker ne bi pravocasno prispela (imam se 30 min do ginekologinje).
Zaprla sem se v sobo, se zjoikala in skoraj razbila mobitel, tako me je znerviral. Dan za dnem isto... ne morem vec, zelim si samo, da je konec tega pregovarjanja, vpitja, ki me spravlja ob pamet. Utrujena sem.
Kaj delam narobe, saj se cel dan trudim???
Pa brez zamere, besede so kar letele iz mene...
Hvala.

NE tega delat! Otrok točno ve, da ti po prstih okoli hodiš, ker se nočeš kregat in to izkorišča. Zato pa te obrača po svoje! Pokaži mu, da ti je čisto vseeno, če se bosta kregala, se bosta pa kregala, tebi je vseeno (vem, da ti ni, ampak dokler on ve, da boš ti naredila svašta, da bi se izognila prepiru, bo to izkoriščal - mimogrede to velja tudi za odrasle osebe;)). Vzemi mu to moč. Ok, par dni bosta mela uničenih, ker se bosta kregala. Ampak a bo to akj drugače kot je sedaj?

Tudi to nehaj. Otroci se morajo naučit, da imamo tudi mi svoje potrebe: smo tudi lačni, žejni, utrujeni,... in da je treba upoštevat druge ljudi. Vem, delam sama dostikrat isto napako:D. Ampak ti povem, da se ne splača, ker zboliš, če pretiravaš.


Če se nekaj odločiš, da tako bo, naj tako bo! Bodi dosledna, ne ves čas zmanjševat svojih pričakovanj do njega. Ok, kdaj pa kdaj, ali pa za kake bedarije, amapk po jedi si umijemo roke, basta. Če jih noče sam, ga odneseš in mu jih ti umiješ. Ja, se bo drl. Ampak bo imel čiste roke in naslednjič bo vedel, da je boljše, da si jih umije sam, kot da se kregata in mu jih ti (ok, mogoče ne že naslednjč, ampač čez 10x, recimo;).


poglej, take stvari se ne smejo dogajat! Navsezadnje je tu tudi tvoje zdravje v igri (fizično in psihično). So stvari, ki se morajo (pregledi pri zdravniku so vsekakor ena od njih) in otroci tu nimajo kaj. Sem baje zelo softy mami, ampak so pa meje - ne smeš pustit, da hodi po tebi, no! Če ga ne ukrotiš zdaj, pri 2,5 letih, boš mela čez 2 leti še veliko večje težave, ker bo mulo težji in ga boš še težje krotila. Vzgojiš ga lahko zdaj, ko ga lahko še odneseš, umiješ/... karkoli pač. Čez 10 let ga ne boš mogla in boš lahko samo gledala, kako propada. Ker če mu ne pokažeš mej, če ga ne naučiš empatije, bo v življenju zelo veliko zamudil.

Jaz nisem nikoli mogla pojest v miru, ker je vedno ena nekaj zahtevala. Še vedela nisem, enostavno sem refleksno vstala: ja, valjda ne morem pustit otroka žejnega/lačnega/... Hvalabogu me je lubi začel ustavljat: ej, pusti, saj bo počakala! Še zdaj se moram dostikrat zavestno ustavit, da ne skočim. Smo navajene, da skočimo na vsak dojenčkov vzdih, ampak potem se mora to počasi nehat;). še vedno jim bomo na vojo, če bo kaj narobe, ampak za bedarije pa ne. Pojej do konca, ko ješ. Naj se dere. Ja, vem, ne bo ti teknilo. Ampak to moraš naredit. Pojdi h g., ko maš za it. Ne ga prej kopat, če to dolgo traja (pri nas tudi;). Če se ne umije, pa je pujs, ga umij ti. Če se noče preoblečt, se napravi, da greš pa sama. Nehaj se izogibat konfliktom in jih začni reševat. NIč mu ne pomagaš, če mu v vsem ustrežeš! Kako nosiš ti lase, je tvoja stvar, on nima kaj tu za pi*. Lahko pove, kako mu je všeč, lahko te prosi, če si jih kdaj razpneš, ampak kaj boš naredila, je tvoja stvar, to si ti, tvoja oseba, pravico imaš bit oblečena/sfrizirana, kakor ti paše in en 2 letni mulc tu nima kaj da ti diktira (niti kdorkoli drug, če smo glih pri tem).
Si predstavljaš, da bi mali tak ostal? Saj ga nobena punca ne bo marala! Torej: ko se naslednjič skregata, imej pred očmi, da to delaš za njegovo dobro. Da bo on srečen (nekoč) v življenju, ker bo postal odgovorna oseba, ne pa tiran:).

Vsak mali otrok proba, če bo šlo skoz, da bi se svet vrtel po njegovo - mi jim pa moramo pokazat, da se to ne bo zgodilo, jim stat ob strani, ko se to ne zgodi in jim pokazat, da to ni nič tako strašno hudega;).

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Jst mislim, da se ti preveč pregovarjaš in pogajaš z njim...Že ko sem tole brala, sem postala nervozna, kaj šele, da bi bla zraven...Nimaš se kej pregovarjat pol ure pa ga prosit in prepričevat...Če prvič ali drugič ne uboga, narediš namesto njega (ga oblečeš, ga neseš umit roke, ga daš v kad, itd.). Enkrat sem prebrala en fajn stavek, in sicer: Otroci so zato tako majhni, da jih lahko dvigneš in odneseš... Sicer se bo zraven drl, sam kaj češ...that's life...
Moraš bit bolj odločna, predvsem v dejanjih...ne pomaga, če govoriš, prosiš, se pregovarjaš, groziš, itd.
Je pa pri nas palila še ena stvar: tekmovanje. Kdo bo prvi...na stranišču, v banji, oblečen, pospravil, itd. In to ji je blo ful zabavno...
Drugače pa njegovo obnašanje je do neke mere čist normalno, sej je star 2,5 let. Kot je že ena napisala, njegova inteligenca nima nobene veze z njegovo čustveno inteligenco...enostavno pri tej starosti ne zna še kontrolirat jeze, ne ve, kaj počet z njo...Jst recimo mojega sina, ki je zdej star malo manj kot dve leti, v njegovem valu jeze čisto mirno vprašam: A si jezen, kaj? Al pa: Verjamem, da si zdej jezen, ker ti ne dovolim tega in tega, sam zdej tega ne moreš dobit... Al pa: Vem, mišek, da bi rad to in to, sam žal zdej ne moreš dobit...Če se pusti objet, ga zraven še objamem...
Skratka poskušam ga pomirit. In dela. Probej razmišljat tako, da se on takrat enostavno ne more kontrolirat in da ga moraš tega ti naučit...
Meni je ful pomagala knjiga Z otrokom lahko sodelujete, res en kuuuuuup praktičnih nasvetov je noter, ki res delujejo. Toplo priporočam. Aja...pa knjiga Znanost o vzgoji, men je bla tit to ena najboljših knjig, ki mi je dala ful enega uporabnega znanja...

Srečno pa čimveč odločnosti...

_____________________________

Indijanska prerokba: Šele, ko boste posekali zadnje drevo, zastrupili zadnjo reko, ulovili zadnjo ribo, šele takrat boste spoznali, da denarja ne morete jesti.

Sama imam tudi doma enega starega 2,5 in enega starejšega, ki tudi veliko energije porabi za trmarjenej. Najprej si v glavi razčišči kdo je glavni ti ali otrok. Moj ima podobne izpade kot tvoj ampak enostavno ga ne poslušaš, če se je treba umit ima na izbiro samo dve stvari ali bo sodeloval ali pa ne. Če ne bo ga primem sama umijem pa naj se dere in zvija kolikor hoče, kar je treba je treba. Mi je jasno težko ga poslušaš rada bi mela mir ampak dokler ne boš vzela stvari v svoje roke bo samo vedno večji tiran ti pa vedno bolj izmozgana. Glede tvoje današnje situacije si prešpricala ginekologa ker otrok ni sodeloval. Jaz na tvojem mestu bi ga prijela mu umila roke, naj gre na kahlico ga oblečeš in greš. Naj se zvija naj se dere, vsi dojamejo prej ali slej da se s tem nikamor ne pride, dokler ga boš pa čakala da se bo on sam odločil da bi pa mogoče po tvoje naredil bojo pa samo zahteve vedno večje.

Najprej en velik podpis pod Ronjo.

Tudi jaz imam doma 2,5 letnico, pa me kdaj tudi ob živce spravi, ampak česa takega kot dela tvoj otrok ji pa JAZ ne dopustim. Če se noče umiti jo JAZ odnesem in umijem, isto je za oblačenje, hranjenje, kopanje,... JAZ. In v tem je vse finta. Ne moreš 2,5 letnemu, pa tudi precej starejšemu ali maljšemu ne) dovoliti, da je on šef pri hiši. Naša si noče umivati zobkov, pa jo primem v naročje in ji "na silo" umijem zobke. Naslednji dan jo samo vprašam, če bo sama ali ji jaz na silo. Menda je jasno kaj izbere. Nekajkrat sem ji pač pokazala, da če noče sama na lep način bom pa JAZ na malo manj lep način. Pa da ne bo pomote, še nikoli je nisem udarila, oziroma je moj način "na silo" ni nikoli fizično bolel. Jezilo pa jo je, to pa ja.

Namenoma sem JAZ napisala z velikim črkami.

Hvala lepa za mnenje, podporo!

Ves, saj fant je zelo (mogoce celo prevec) socuten, custven - ce me ponesreci s cim zadene, udari se vedno opravici: "Oprosti mama, saj bo boljse." Pa mi rece sam od sebe kar naenkrat: "Rad te imam" ter me tako lepo objame in se ogromno podobnih. Pa za vsako stvar se zahvali. Zadnjic me je klical v sobo in ko sem prisla je rekel: "Hvala mami!" - tako prijazno in veselo. Pa sem ga vprasala za kaj se zahvaljuje. Pa je rekel: "Zato, ker si prisla, ko sem te klical" Vcasih mislim, da tak je (trmast) in da mora to dati cez, da si ne more pomagati. Da bo minilo... Ne, pa saj ne vem... Pozornosti ima tudi dovolj!
Potem, ko se strmari (zjoka) pride vedno k meni me objame in poljubcka ter se opravici in vse pove kaj je naredil narobe in da to ni bilo lepo. Naslednjic pa spet. Ve kaj je prav in kaj ne.
Prijateljica, ki je bila pri meni en teden pravi, da ko bo dal cez to trmo, da bo krasen fant, ravno zato, ker je drugace tako zelo pozitiven, socuten fant.
No, pa ga ze zagovarjam...ane?

Potem, ko se je strmaril je se nekaj casa (no, kar dolgo - 30 min) cepel v kopalnici, nato sem ga poslala v sobo in je zaspal.

Ronja, tvoj odgovor sem veckrat prebrala. Mi je pomagal (vsaj trenutno, vsaj kot uteha in upanje), upam, da mi bo tudi v praksi. Bom upostevala tvoj nasvet in se ne bom izogibala konfliktom ter se potrudila doseci svoje takoj in ne sele po veckratnem opozarjanju, prosnjah..., ker sem ze cisto na koncu s potrpljenjem in mocmi.

Sedaj sem govorila tudi z mozem, ki me je spomnil na sinove besede od vceraj zaradi katerih je zaskrbljen. Ko sva imela vceraj spet konflikt (ker jih toliko se zal sploh ne sponim zakaj je slo), pa sem malemu rekla. "Zakaj ne ubogas mame, a hoces, da je mama jezna", pa je rekel JA. Sem ga se enkrat vprasala: "A rad vidis, da je mama jezna" in je flegma odgovoril, da rad vidi. Sedaj pa ne vem ali je on kar nekaj zinil ali kaj.

S sinckom sva vecji del dneva sama, pa se dalec od doma (tujina) in je vcasih prav hudo.
LP.

Sicer so ti že ostale lepo napisale, jaz lahko dodam le še, da ti svetujem, da težavo napišeš še komu od Ringarajinih strokovnjakov, morda ti nasvet pride prav. DR. Saša Poljak Lukek je super za take odgovore: http://www.ringaraja.net/RR-strokovnjaki-Details.asp?expID=713

_____________________________

Strokovnjaki odgovarjajo, vprašanje jim lahko pošljete tudi anonimno.

http://www.ringaraja.net/Ringarajini-strokovnjaki

To je vse lepo in prav, to delajo vsi otroci:) - no, vsaj moji - se m izdi normalno, skratka. Ampak vseeno ne bo nobena punca pustila, da ji diktira, kako frizuro ma, čeprav ji bo lepo rekel, da jo ima rad;). Štekaš, kaj hočem povedat? Da ga moraš navadit, da so druge osebe samostojne in lahko zase same odločajo. Tudi ti (saj verjetno drugim niti ne teži toliko glede takih bedarij, ne? - to ti že nekaj pove...)


Tak (trmast) definitivno je, saj je star 2 leti in pol! 2 letniki pač so trmasti:D. Ne more si pomagat, da ne bi izrazil, kaj hoče dostikrat na neprimeren način, ja. Kar pa ne pomeni, da mu moramo neprimeren način kar spregledat. Ja, minilo bo, če boš TI to ustavila! Samo od sebe pa ne bo minilo;). Če se boš trudila, da mu postaviš meje, bo to faza. Če mej ne bo, jih bo še v najstništvu iskal (to pa veš, kaj pomeni...)

Zdi se mi , da je problem tudi v tem, da te obrne: tebi se zdi vse ok, ker se potem opraviči in ker ve, kaj je narobe. če te vprašam takole: si predstavljaš, da bi imel mali bratca ali sestrico in bi jo po nesreči treščil ali skočil nanj/o ali naredil nekaj, kar bi dejansko poškodovalo dojenčka? Bi bi lo potem ok, če bi rekel, da mu je pač žal, pa da naslednjič ne bo več? Otroci se morajo začet zavedat posledic. Da včasih stvari (ali še huje ljudi) pokvariš, če narediš nekaj hudega. In da se je sicer res treba potem opravičit, ni pa to isto kot če tega ne bi naredil. Ker ene reči so tako zelo ne, zato, ker so posledice prehude. Vsega jih ne moremo naučit tako, ad se učijo na napakah... ker en bi preživeli. Zato tudi levinja odnese svoje mladiče stran, če se hočejo igrat s kačo;).


Jap, če bo dal čez trmo, bo super fant. Za to sta pa vidva z možem odgovorna.


Jap. In točno v tem je problem: dokler je tebi dejansko sprejemljivo, kar počne, toliko časa bo on to počel. Če bi morala k zdravniku, ker bi bilo njemu ali bratcu/sestrici (če bi jo imel) nekaj, potem ne bi prišlo v poštev, da pač ne greste k zdravniku, ker se njemu pač ne da, ni tako? Zdaj ti je pa sprejemljivo - ker je bolj važno, da je mali gospod zadovoljen kot da ti prestaviš svoj pregled.

Kar se tiče njegovega odgovora, da on rad vidi, da se jeziš. Ja, seveda rad vidi, saj je njemu vse skup zabavno - ti se z njim ukvarjaš, on vedno doseže svoje, ti se jeziš, pa peniš, pa govoriš, kaj vse mora, pa nič od tega mu ni treba... Jasno, da je vse skup hecno! Če hočeš kaj dosešt, moraš poskrbet, da bo njemu manj prijetno se prepriat kot tebi;). OZ. vsaj da on nima občutka, da te lahko obrne kakor mu paše.

Ampak dokler ga boš zagovarjala in ti bo vse, kar naredi, sprejemljivo, zato, ker je "v sebi" dober fantek, ne boš dosegla nič. Lej, vsi 2 letniki so v sebi dobri. Noben še ni žleht in pokvarjen pri teh letih. Delajo pa vsi tudi bedarije. In jih moramo naučit, kaj ej sprejemljivo in kaj ne. Kar si napisala, bi pri meni vse sodilo v kategorijo nesprejemljivega. Pogovori se s seboj, ali se ti zdi to sprejemljivo ali ne. Če ti ni, potem nehaj sprejemat. Nehaj se jezit, prosit in ves čas zmanjševat to, kar hočeš od njega (rečeš roke umit, pa noče, ok, potem pa samo obrisat, noče te brisače, ok, potem pa drugo brisačo,... ma, ni šans! Roke umit, ker so od meda, basta. če noče, ti umiješ.) Če ti je sprejemljivo, potem pa itak ne rabiš nobenih nasvetov ne rabiš, ker vam je tako čisto lepo;).

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Ronjin odgovor si kar večkrat preberi . Ma kar vse odgovore si še večkrat preberi. Sicer ne poznamo ne tebe, ne zgodbe, ne otroka, pa še vsi so si različni.... tak da je težko, ampak iz tvojih postov prav bijejo ven tvoji izgovori in zagovarjanje ter popuščanje.

Naš je tudi zelo čustven, se carta, objema, lubčka, me hval, reče skoraj vsak dan kaj lepega..... ampak take izpade ne bom odobravla in četudi mi pred 1 minuto reče rad te imam in se topim ob njem, bo šel ob kakem izpadu sedet- kaznovanje. Situacijam se nikoli ne izogibam. Se mi je po novem letu 2 zjokal v trgovini, ker nisem kupila igrače, ampak sem zanalašč šla vsak dan v trgovino na oddelek igrač z njim. Prav namerno ga še izpostavljam šibkim točkam. Raje se začneva 1 uro prej štimat, kot da ne bi kam šla. In če noče sodelovat, ga pač primem in oblečem na silo, primem za roko in greva. Nima časa se slečt.... sam tu so si otroci tako različni, da pri vseh sigurno ne bo delovala, samo moj točno ve, da pri meni ni trte mrte in bo po mamino. Itak bo jokal, ampak bo tudi hitro nehal.... K sreči pa je pri nas teh izpadov glih parkrat na leto. Zdaj je že dovolj da ga pogledam, spustim strele iz oči in že ve kolk je ura

Sem pa kopirala zgornji stavek. Mi živimo v tujini, daleč stran od vseh domačih in ljubljenih. Ampak za nas ni hudo, meni in možu je všeč tu, ne vidim nič slabega, nobenih slabosti, ker pač ne vidi starih staršev ali sorodnikov.... in to kažem otroku in otrok čuti to kar ti čutiš. tUDI midva sva več ali manj sama, ker je mož na službenih poteh. Če je tebi hudo in žaluješ, potem bo to otrok čutil in ne bo sprejel novega okolja..... Naš se od prvega dne počuti kot doma, kot da se sploh ne bi preselili, pa ima babico, dedka, teto in sestrično, bratranca zelo rad, se mi čist meša, ko jih vidi..... ni razumel jezika čisto nič, narava je čist drugačna, letni časi so drugačni, kultura in ljudje so drugačni.... pa ga nič ne moti, ker to ne vidi pri naju. Vem da zna bit naporno non stop z otrokom in ga animirat, ampak če je tako, zakaj pa ga ne daš v vrtec? Ali v varstvo za par ur, da si malo spočiješ ali nafilaš baterije?

Picola1, tudi jaz sem poskusala z razumevanjem - pocepnila k njemu in ga vprasala zakaj je jezen, povedala, da ga razumem, da je jezen, ker ne more recimo sam. rezati melone ampak, da mu vseeno ne morem pustiti, ker je to zanj nevarno in se lahko poskoduje. A ucinka zal ni bilo, se vedno je vztrajal, da bo SAM in SAM. No, jasno, da ni dosegel svojega, a tudi jedel potem ni. ne zato ker mu ne bi dala, zato ker ni hotel...
S knjigami je pa tako, prebrala sem tri (bila sem v taki stiski, da sem knjigo Mali vragci, prebrala v susu in, sem jo dobesedno "govtala", si izpisala nasvete, a pomagalo ni prakticno nic. Vcasih pomaga, ce mu veliko prej povem potek dogodkov, ampak povdarek je na vcasih...

Lenika83, vem, da ga bi bilo treba na silo umiti, obleci, tudi ce noce ampak ker ga poznam vem, da ne bi slo, ne bi pustil. Pa bi vsak rekel: "Nima kaj ne pustiti", pa se res je ampak kakor ga poznam bi vrescal, se izmikal in kolovratil po banji, da bi si se glavo razbil. Na silo bi mi ga recimo ratalo obleci, potem ga je treba se s seboj vzeti... sam noce, nosit ga ne smem (prepoved - noseca), brcal in norel bi na dvoriscu, premaknila bi se pa tezko..

Ne, vem, da moram vztrajati in doseci kar ga prosim oz. zahtevam takoj, brez pregovarjanja. Se bom za zacetek tega drzala..., ceprav, ko to izgovorim, se mi zdi, da vseeno to pocnem (danes pa zagotovo ne!) in sem zato v konfliktu z njim, razem, ko se izogibam situacijam za katere vem, da bodo sprozile konflikt (nasvet iz knjige) - kot na primer priprava zajtrka, ko ga poskusam zamotiti v dnevni sobi, da mu pripravim zajtrk, ker ce je on poleg, bo hotel recimo sam narezati sadje, sam odrezati kruh in sir..., ker ne bo smel bo zopet na tleh....
Ne vem, ko preberem vase odgovore se v resnici popolnoma z njimi strinjam in recem: "Tocno tako, tako bom sedaj postopla!" Ampak potem ugotovim, da niti ne popuscam, ker ce bi mu v vsemu popuscala konfliktov sploh ne bi bilo. Bolj je problem kako mu "dopovedati", da z metanjem ob tla in vpitjem ne bo dosegel svojega. Z osamo v sobi mu tega ne morem dopovedati, da jaz naredim namesto njega (recimo mu umijem roke) tudi ne vem, ce mu bom...

Hvala vsem.

Joj, po prebiranju tegale se sama sebe lahko opredelim, kot strogo mamo. Ker pri nas tole ne bi prišlo v upoštev. Če so lasje speti, so, delimo si vaflje. brez problema, če se je treba skopat, se je treba skopat. In tako naprej. Seveda bi se drl, taprvič pa tadrugič v bani, mogoče celo petkrat, ampak potem pa bi razumel - da kar se mora, se mora.

In ja, otroka zagovarjaš in ja, otrok te suče okoli prsta, da je joj. Po drugi strani pa postavljaš otroku povsem ne logične pogoje - včasih se ne moreš oblečti sam. Ja, ko otrok pokaže interes za oblačenje, ko skapira, kako se kaj oblači - to potem počne sam. Je pa res, da moraš v vajin urnik vkalkulirat tistih 5 ali 10 minut več, kot jih otrok porabi za to, da se obleče. Ne pa, da enkrat lahko, drugič ne more. V končni fazi tako ali drugače doseže svoje, ker če ga oblečeš ti, se sleče in še 1x obleče

Zame otrok mora - slišati na prvo besedo (sliši se špartansko, ampak meni je pa malo noro, da mamica otroka reče po 10x da naj pride k njej - ta otrok gre 1x tudi v šolo in v šoli mu ne bodo 10x rekli, ponovili, ga prosili),; otrok na svoje starše ne kriči, vpije, dviguje roko (enostavno ne - nobeno vpitje, v smislu ne jest vaflja, pljuni ga ven, pri nas ne pride v upoštev - lahko gre direkt na stolček in malo razmisli o tem, da se stvari delijo), stvari, ki so nevarne zanj (cesta, stopnice, parkirišče, veliki trgovski centri) - bo naredil tako kot sem jaz rekla (po strmih stopnicah lahko pade, na cesti ga lahko kaj povozi, na parkirišču ga brez problema zbije kak avto v rikverc, ker ga ne vidi - raje imam živega, kot pa srečnega, ker on pa lahko sam) - na strmih stopnicah je pri teh letih moral dat roko, pa vpitje gor ali dol - ko pa je sam postal dovolj previden pa je lahko šel sam - ampak niti pod točko razno ne bi vpil, da bi stala na zadnji stopnici in čakala.
Malo doslednosti vam ne bi škodilo, kakšna družinska pravila o tem, kar se lahko in kaj se ne sme početi.

Pa tudi naš (očitno pod strogimi pravili ), večkrat dnevno pove, kako naju ima rad (in midva njemu), se opraviči, ko naredi kaj narobe, mu je hudo, ko vidi, da je komu naredil kaj narobe, se stisne, se zahvali (to je osnovno - hvala in prosim), spoštuje starejše - v glavnem je razumen fantek - ampak mora pa tudi razumet, da obstajajo pravila in da ima on kot otrok tudi določene dolžnosti, ne samo pravice (dolžnosti pač počasi vpeljemo skozi igro in postanejo vsakodnevna rutina, kot je pospravljanje postelje, sobice, igračk, krožnikov itn - drugače dobiš vseživljenjskega nedonošenčka, ki nič ne zmore ali zna sam).

Bereš se kot odlična mamica in tvoj otrok kot pravi zlati fant - ki pa je dovolj brihten, da mamo obrača in suče okoli prsta. In tvoj fantek ne bo nič manj zlat, ko se boš odločila, da odločaš TI in ne ON. To je tudi zanj dobro in ptički na veji že čivkajo, da so otroci, ki imajo doma red, srečnejši otroci (pa bog ne daj, da bi govorili o kakšnem tepežu ali psihičnem mučenju - vse se da dosečt z doslednostjo in razlago, zakaj je temu tako). Če se čevlji pospravljajo na točno določeno mesto, se bodo vedno pospravljali in otrok je to sposoben počet od 1,5 leta naprej (dober dokaz je recimo vrtec - v vrtcu so se otroci očitno sposobni držat povsem vsakodnevnih pravil).

Se strinjam z vsemi predhodnicami, ampak moram tudi jaz dodati; absolutno si preveč popustljiva!! Pa kdo je tu starš - on ali ti??? Premalo si samozavestna in odločna. Se ti zdi, da te ne bo imel več rad, če mu nečesa ne boš dovolila? Se ti zdi da te bo sovražil če mu ne boš ustregla? Še bolj te bo imel rad! Predvsem pa se bo naučil spoštovati tebe in druge. Ti moraš spoštovati njega in on tebe! Ne sme biti drugače!
Preberi si kakšno knjigo o vzgoji!!! (Mala knjiga za velike starše, Najsrečnejši malček daleč naokoli, Znanost o vzgoji, Kompetentni otrok, ...te prebiram jaz) Moraš si jo prebrati!
Ja, všeč mu je, če si jezna - v tebi išče odločnost, ki jo sicer ni videti. Hoče da ga kdaj vodiš, hoče da veš kaj delaš. Noče cunjaste jokice, išče avtoriteto. Hoče te tudi ubogati in biti priden, ampak ti mu tega ne omogočiš, ker vedno popustiš!
Praviš da, ko bo dal čez to trmo, bo krasen fant. Ampak če ga boš vedno samo brezpogojno ljubila in nikoli postavila nobenih zahtev, te bo pohodil. Naučil se bo, da karkoli naredi tebi, vedno preneseš, vedno odpustiš in dovoliš vse. Si prestavljaš kako bo izgledalo to, ko bo najstnik? Kako bo to izgledalo ko bo odrasel?
Ko se otrok rodi, ga brezpogojno ljubimo, dajemo mu vse, strežemo mu in ga crkljamo. Prav je tako! Ampak pri vsakem otroku mora priti čas (nekje okrog 2-3.leta) ko gremo eno stopnico višje in začnemo tudi zahtevati. Ne razumi me narobe, ne pravim da moraš biti diktator, sploh ne (tudi jaz sem zelooo softy in popustljiva mama), ampak moraš pa postaviti meje. Mora biti tako. Ti kot mama si trenutno še vedno na prvi stopnici. Ustrežeš mu v vsem. Čas je da greš naprej...tudi on to hoče od tebe.

Melono lahko nareže tudi z tistim topim otroškim nožekom. Olupiš in mu daš na krožnik v režlju, ki ga lahko reže sam dalje.
Kruh mu odrežeš na take kose, da bo lahko sam malo poizkusil rezat sam. Tudi namaže si lahko kruh sam.
Očitno tvoj otrok hoče poizkusit marsikaj, vendar mu ti ne pustiš.
Pri petih letih pa se mamice obremenjujejo, zakaj njihov otrok še ne zna ugriznit škorjice, si nalit vode, pripravit mize za vse družinske člane, ločit perilo - tvoj otrok si pa tako želi vse sam, pa mu ti ne dovoliš. Otrok je kot goba, kar vpija vse, kar se lahko nauči. Namesto, da bi ga spodbujala, da bo sam, ker je velik fant - mu ti zaviraš, ker je mali in ne zmore

[/quote] Melono lahko nareže tudi z tistim topim otroškim nožekom. Olupiš in mu daš na krožnik v režlju, ki ga lahko reže sam dalje.
Kruh mu odrežeš na take kose, da bo lahko sam malo poizkusil rezat sam. Tudi namaže si lahko kruh sam.
Očitno tvoj otrok hoče poizkusit marsikaj, vendar mu ti ne pustiš.
Pri petih letih pa se mamice obremenjujejo, zakaj njihov otrok še ne zna ugriznit škorjice, si nalit vode, pripravit mize za vse družinske člane, ločit perilo - tvoj otrok si pa tako želi vse sam, pa mu ti ne dovoliš. Otrok je kot goba, kar vpija vse, kar se lahko nauči. Namesto, da bi ga spodbujala, da bo sam, ker je velik fant - mu ti zaviraš, ker je mali in ne zmore [/quote]

Ni tako enostavno kot si predstavljas. Jaz mu lahko narezem kruh na tanko pa bo on malo rezal in tudi bo ampak se bo igral oz. ce hoces ucil. Kruha pojedel ne bo. On bo zelel odrezati kruh od hlebca, ne od rezine, ki sem mu jo JAZ odrezala. On bi tudi pomagal kuhati in ce mu dam drugo posodo pa naj zraven mene kuha v svoji posodi v kateri ni vrele hrane, pa ne bo. On hoce to "pravo" posodo. Ce ne smo na tleh!
Nikakor ni res, da mu ne pustim biti samostojen ampak dolocenih stvari se ne more in "nadomestki" kot so rezanje rezine kruha, kuhanje poleg mene v posodi, ki ni na ognju polna hrane ne palijo, ker to ni "ta pravo", ce me razumes. Ni tako enostavno, kot si napisala. Vem, da dobro mislis.
Ves je tako, da dokler nisi poleg je tezko razumeti. Ko povem o tem svoji mami (tako kot vam sedaj) mi tudi pove kako in kaj naj, pa da saj ne more biti tako hudo, da nic ne pomaga, pa pusti in naj sam odreze..., a ko pridemo k njej za stirinajst dni, mi rece, da sem dobra, da zdrzim in sele takrat vidi o cem govorim. Seveda potem cez cas zopet pozabi kako je to.
Dolgovezim, hotela sem ti le povedati, da ni tako enostavno kot se zdi in da nikakor ni res, da mu ne pustim biti samostojen.

Sicer sem se pa ob prebiranju vasih postov, posteno zjokala in hvalezna sem vam za vse odgovore.
Lp.

Podpis pod vsako besedo od tutan.

Daj mu nož in naj reže, naj si pripravi zajtrk, daj mu kuhat jajčko. Zakaj pa ne? Naš vse to počne, opozorim ga, da j evroče, ampak jajčka da sam v vodo, palačinke skuša obračat, maso za palčinke sam dela, kruh mesi oz packa, testo valja.... ma mi gredo lasi pokonci in bi najraje vse sama, ker mi naredi še več dela, pa strah me je marsičesa, ampak mu pustim in stiskam zobe, piskam grizem jezik

Ne rabiš ga nest. Primi ga za roko in vleči, vlekla boš pa ja 2,5 letnega otroka. V banji ga tudi lahko primeš. Ne rabi se kopat, pa ga stuširaj, splakni samo z vodo, ne rabiš žajfe, ne nič, na hitro in takoj ven. Spet izgovori. Nič si ne bo naredil, verjemi, celo če boš z eno roko ga držala.

Pa naj se dere.... ko bo enkrat ugotovil, da misliš resno, se več ne bo. Zdaj ve, da bo z jokom in dretjem tebe pripravil do tega, da bo po njegovo. Ne bo se skoz drl, bo nehal ali bo zmanjšal čas, ko bo videl, da ne bo s tem nič dosegel. Zato ne čakaj na lepše čase, ne čakaj, da se bo on odločil ne dret in vztrajaj, naj te ne prelisiči njegov jok in dretje in ne izgovarjaj se.

Popuščaš ko pride do konflikta oz ko sta že v konfliktu, takrat prehitro posputiš in vedno popustiš. nE PREJ, prej skušaš biti stroga, in si stroga in potem on vik in krik, ti pa popustiš. Tu je razlika v popuščanju . Ravno takrat bi mogla vztrajat in ne popustit. Ne gre vse iz danes na jutri, bo trajalo več dni ali celo tednov, ampak ti ne smeš nikoli popustit. In v teh dneh, bo še huje, ker bo skušal mejo še bolj prestavit, ampak če ne boš popustila, bo takoj vedel pri čem je.

Okapi, lej, ne samo, da te mali obrača, še ti sama sebe obračaš;). V konflikte prideta, ker mu ne moreš v vsem ustrešt, ker se to ne da, ker mali išče meje, pa jih pri tebi ne najde, zato se počuti ogrožen in zato je še bolj težek. Ti se trudiš zelo močno, da do tega ne bi prišlo, kot si sama napisala (izogibaš se konfliktnim situacijam) in velikokrat popustiš (če noče umit, pa brisača, če ne te, pa uno, itd...).

Noben nasvet ne bo pomagal, če ga boš "probala" - vsak pomaga, samo če vztrajaš pri njem! Potem pač človek pogleda, ali je to nekaj, pri čemer lahko vztraja ali ne.

Te razumem, da ti je težko: sama sem bila noseča z Lejlo, ko je imela Ronja od 8 do 17 mesecev, in s Svitom, ko je imela Lejla 2 leti in 3 mesece in do 3 leta... Vse nosečnosti so bile rizične, ti dve pa sploh. Nisem smela nič, z Ronjo sva lahko jedli samo na tleh, ker je dvignit v stolček nisem smela, pri Svitu sem nekaj časa hodila vsak dan v bolnico na infuzijo. Vem, da je hudimano težko včasih krotit trmo, ko ne smeš nič. Ampak to ne pomeni, da lahko kar pustiš. Ker boš imela hudo večji problem, ko se bo mali/a rodil/a. Verjemi, se bolj splača rešit zdaj!

NI RES, da ga ne moreš umit, če on noče! Lahko ga umiješ, ne pa seveda temeljito in lepo in tako, da bi bilo njemu (ali tebi) prijetno! Ja, matrala se bosta oba zraven. Ti izbiraš: ali se bosta parkrat matrala tako ali pa ves čas tako kot do zdaj. In računaj, da ko ne bo ubogal, da ne sme dajat sestrici malih predmetov, ki jih lahko pogoltne, ne boš mogla it mimo, ko bo rekel oprosti, ne bom več in ji čeu 5 min. spet nesel. Ali pa jo žvajznil, ker ga bo pocukala. So stvari, ki so NE. In mora bit dovolj, da ti rečeš ne in razložiš zakaj.

Tudi Lejla je probavala meje, ko je videla, da je ne smem odnest, ko sem bila noseča in sem mela prekratek mv, prenizko postejlico, popdke in grozeč prezgodnji porod. pa sem rekla, da tole pa ne bo šlo in jo parkrat vseeno odnesla ali zvlekla. Boljše to, kot pa da bi zdajle cvikala, da mu kaj naredi!

Jaz ti čisto verjamem, da on "ne pusti", da ga umiješ. Kar pa ne pomeni, da mu ti lahko pustiš, da se potem ne umije!. Ja, seveda bo vreščal. Ja, seveda bo brcal okoli. Ja, tudi butnil bo kam kdaj, ker sta pač že tako daleč zajadrala, da bo res čisto paf, ko boš prvič vztrajala pri svojem. Pač drži glavo, ostalo pa naj opleta in če nekam butne, se bo pač naučil, da boli, če se na ta način upira.
Če ga nest ne smeš, ga lahko vlečeš. To otrokom ni luštno in prej ali slej vsak ugotovi, da je boljše zraven hodit;). Vsak je še prbal kdaj, ko mu nekam ni pasalo. Samo ad so naši nehali, ker so videli, da to upiranje ne pomen, da tja ne bomo šli, ampak da bo tja še bolj zoprno hodit;). Tvoj je pa dobil drugo informacijo;).

Ne jemlje te pikico resno zato, ker se tudi ti ne jemlješ resno. Rečeš mu, kaj naj naredi, pa že v štartu računaš, da če bo hotel, super, če ne, bo pač po njegovo, mogoče bo pa hotel se vsaj obrisat, če bo glih pri volji... Ma, jasno, da te ne šlivi. Saj mu ni treba, saj ve, da mu ni treba.

Ne, ti NITI PRIBLIŽNO ne počneš tega! Niti približno ne vztrajaš pri svojem!

Premisli, kaj mu lahko omogočiš - recimo da se sam obleče, da sam nareže banano, melono, mehko sadje z jedilnim nožem itd... Kar se da, delajta skup, ampak pod tvojimi pogoji. Če jih ne upošteva, narediš pa sama po svoje. Pri nas je tako, da se da marsikaj zmenit - ampak samo lepo. Če začneta težit, se ne da pa nič zmenit - gremo nazaj na prvotno zahtevo.

Hehe, točno tako, da z metanjem po tleh ne doseže svojega. Tako da NE DOSEŽE svojega! Ne tako, da potem rečeš, ok, potem pa drugo brisačko;). Tako da potem zvlečeš fanta v kopalnico, mu primeš roke in jih držiš pod vodo in potem na hitro obrišeš v brisačo. Tako nekak, na tem konkretnem primeru;). Tako da ti narediš namestno njega, mu sporočiš točno to: če si ne boš hotel umit rok sam, ti jih bom jaz - umte roke bojo pa pika, mama resno misli. Otroci radi naredijo sami čimveč, saj sama praviš,d a bi vse rad sam:). Izkoristi to v svoj prid.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Evo, tole podpišem. V bitke katere ne moreš zmagati se spuščaj. Ko si pa enkrat sredi vojne vihre pa do konca, do zmage .

Pa ne jokaj, glavo gor. Ni vrag, da ga ne bi ukrotila. V kateri državi pa si , če ni skrivnost? Mogoče najdeš tam kakšno slovensko mamico, pa ti bo malo lažje. Drži se.

_____________________________

Najina Uš : staršem prijazen otrok.