No pa se je zgodilo tudi meni :(
Sem pri rosnih tridesetih, s partnerjem sva skupaj dve leti in pol. Zaenkrat brez otrok. Lastno stanovanje na elitni lokaciji, jaz dokaj uspešna v svojem podjetju, moj uspešen na svojem (športnem) področju. Po državljanstvu oba Slovenca, po narodnosti on sin bosanskih staršev.
Do nedavnega v najinem življenju praktično brez kakršnihkoli razprtij ali neprimernih "pojavov". Pred nekaj tedni, pa se vračava proti domu in mi v avtu ob nekem "majčkenem" nestrinjanju okrog darila za prijateljevo obletnico reče: "ne bo miru, dokler je ne dobiš po ustih (seveda uporabil gršo besedo)?!"
Priznam, da sem se nazaj zasmejala in mu rekla v smislu - "uf, če ne bi spil kak kozarec vinčka in jedel pršuta, bi mislila, da je pa tole malo islam ven udaril".
Tišina do doma, jaz še vmes nekaj telefonskih klicev, on tudi. Potem pa šok doma. Parkirava, se prijazno pozdraviva in poklepetava s sosedi, celo skupaj popijemo hitro kavico. Vse ok. Odpreva vrata, jaz jih za sabo zaprem, on zaklene... V trenutku ko obrne ključ jo dobim dobesedno po ustih, potem me za lase zvleče v spalnico in brca, dokler se končno ne ustraši, da bi moje krike lahko slišal še kdo. Ko se počasi skobacam do kopalnice in vsa omotična poskušam z bruhanjem, ker me v želodcu tišči kot bi imela skalo, počasi pride zraven in počepne poleg mene, me gleda in edine njegove besede so bile zgolj - "draga pazi na jezik drugič. Ker od zdaj naprej bova pa midva drugače!"
Seveda se nisva pogovarjala (razen najbolj nujnega) vsaj dva, tri dni... Potem pa sem se končno opogumila, da sem mu ob kavi začela počasi s svojimi občutji in nekimi opravičevanji, da mi je žal če sem ga kje in kdaj prizadela, pa da si vseeno nisem zaslužila take obravnave... Priznam, da me je šokiral ob svojem trdnem stališču, da bo odslej pri nama drugače in to na način, da bo on tisti, ki bo peljal odnos, jaz bom pa ubogala. Ker je to edini pravi odnos in se enostavno drugače ne da živet. Svojo bedno teorijo je podkrepil še s tem, da se tudi v podjetju ne da delat, če bi se ne upoštevalo direktorja ali neposrednega vodjo.
Ne vem... Ne vem, resno. Včeraj sem ga vprašala, kaj se dogaja z njim in če mu lahko kakorkoli pomagam? Njegov odgovor je bil klofuta. Močna... Zraven pa ena poniževanja v stilu - "ti boš najbolj pomagala, če boš ubogala".
Mnenje, podobne izkušnje? Kaj naj? Zakaj se je to zgodilo? Je to kri? Je to vera? Je to ne vem kaj...

Mogoče zgolj v pojasnilo. Zgodba ni moja. Našla sem jo na enem od slovenskih forumov in se mi zdi krasna (seveda katastrofalna) za ozaveščanje in pogovor, vendar se dogaja. Mogoče kakšno vaše mnenje na to temo. Vsekakor ni osamljena.

Na katerem forumu pa?

Kot zunanji opazovalec ni težko postaviti sodbe in stvari nazaj na svoje mesto, vpletene pa po moje iščejo vzroke in rešitve, kot pa da bi situacijo spoznali kot alarmantno in prekinili nesmiselna dejanja. Ta trenutek vem kaj bi bilo potrebno storiti. V prvem primernem trenutku pospraviš svojo preteklost v en mali kovček in greš lepši prihodnosti naproti. Če si žrtev pa ne verjamem, da si sposoben biti tako razsoden. Upam, da ja, hkrati okrog sebe vidim da ne.

Odkrivam, da meni ljuba sodelavka živi enako zgodbo. Znaki kažejo na to, vendar ne verjamem, da bo priznala, ne verjamem, da bo začela iskat drugo pot, sploh ne vem kako se tega lotiti, kaj reči, kaj narediti... Itak zanika, vendar opažam, da vedno več ljudi sumi, zgleda da nisem edina ki opažam vse tiste stvari... In ko sem skušala enkrat mal napeljat debato v tisto smer, se me je kar lep čas izogibala, torej vem, ona ve da vem, si predstavljam, da ve da si tega ne zasluži, vendar ... Če ima katera dober nasvet, z veseljem prisluhnem.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Ne vem, kaj se še čaka. Na mizi sta samo dve možnosti:

Prva je....želim si bit tepena, bom ubogala.
Druga....briši, takoj brez odlašanja in se ne oziraj nazaj, kretena bi blo pa potrebno pregont do nezavesti.

Pozdravljena

Najprej glede te tematike kje je post. Post je z istim naslovom objavljen na enem od slovenskih forumov. Kar pa sploh ni pomembno. Zakaj sem takoj prekinila tako komunikacijo? Zato, ker kot opazovalka večkrat doživim, prebiram, da se določena tema kaj hitro obrne ali zaide v stranpot. Zato sem bila presenečena, ali niti ne, da se je prvi post pojavil v obliki nekega vprašanja.

Ampak pustimo to. To je davek vsakega foruma. Je pa res, da resne teme, ko jih kasneje prebirajo potencialne žrtve nimajo ne repa in ne glave. Kot take pa ne služijo v pomoč. Se strinjamo?

Zdaj pa glede samega posta. Ja, pač objava, ki me je včerajšnji večer spet malo pretresla, avtorica sama pa ga je očitno namenila zgolj na en forum, zato ga delim še tukaj. Mogoče se bo katera tudi sama našla v takšni ali podobni zgodbi. Že post ene od tukajšnjih komentatork me je presenetil, da se njeni sodelavki dogaja podobna zgodba. In kar je najbolj pomembno - ne želi govorit o tem. Pa recimo, da je lahko prav ona avtorica te naše zgodbe. Nasvet? Ja, mogoče tisto, kar bi povedali prijateljici, sodelavki, mami ali sestri. Nekaj oprijemljivega. Nekaj vzpodbudnega. In predvsem neko rešitev, ki jo oseba sama ne vidi in je ne dojame.

Meni je samo pismo zanimivo zaradi sledečih dejstev:
- avtorica niti pomislila ni, da bi odšla stran,
- niti ne omenja, da bi se skupna prihodnost lahko prekinila,
- je osredotočena na vprašanje ZAKAJ je do tega sploh prišlo,
- in najbolj pomembno: dejanje opravičuje s "krvjo" in "vero"

Torej zakaj se nekdo spremeni? In ali se spremeni zato, ker je pač muslimanske krvi. To je zanjo srž vsega skupaj.

Kot pravi Kalbo:
ali ostane in bo žrtev še naprej ali pa odide stran.

Glede na to, da je očitno ekonomsko neodvisna, to ne bo tak problem. Zakaj se je to zgodilo? Sem prepričana, da so bili znaki že prej, le da jih ni prepoznala.
Vera in kri ne igrata bistvene vloge po mojem mnenju.
Je pa težko sprejeti, da se razmerje spremeni v tak odnos in je težko oditi stran.
Ampak odločitev je izključno njena.
Čeprav mi že to, da ni takoj po prvem pretepu šla k zdravniku, daje misliti, da bo še kar nekaj časa vztrajala.
Žal ji lahko povem, da v takem odnosu NIKOLI ne bo DOVOLJ pridna, dovolj ubogljiva, da se nasilje ne bo ponovilo. Vedno bo našel nekaj novega, ona pa bo iz dneva v dan bolj na preži, da ga ne bi kaj "polomila".

preveč takih zgodb, ampak bi raje odgovarjala udeleženki dogodka, kot pa kar tako na forumu. Takšnih tem je (pre)več na RR in so resni odgovori. Sledim tem temam in do zdaj me RR še ni razočaral pri tej tematiki. Vzamemo jo resno.
In tudi ne vidim fore, zakaj ni linka do povezave objave

ne vem zakaj bi jo pobralo, če bi dala link do unga foruma? če že tok želi pomagat z objavo tega posta - just a thought; mogoče bi tudi povezava na orig. forum komu pomagala?

Pozdravljeni,

Tema je žal pojav v veliko družinah, kjer se žena podreja in mora bit "ubogljiva" možu. To seveda ne velja samo v slabo finančno stoječih skupnostih teveč vse prevečkrat dobro finančno stoječih skupnosti. Partnerja sta visoko izobražena seveda bog nedaj da je žena bolj izobražena. Žal poznam kar nekaj primerov trpinčenja žen, ki kjub izobraženosti ter so preskrbljene ne zapustijo mož. Izgovorov sto in sto.
Žal je to njihova odločitev ne pomaga prepričevanje od zunaj. Dokler se ženska sama ne odloči nekaj spremeniti ne pomaga nič.
Pa še povezava do omenjenega članka, ki ga omenja Teresa: http://med.over.net/forum5/read.php?163,9882646
Lep deževen dan.

jup.

Brisali bi se naj neumni komentarji....ki se zapičijo v tri besede in odvrnejo pozornost od osnovne teme oz. problema......ni treba brisati cele teme.....

Drugače pa nasilje nad ženskami je še vedno tabu in se tistemu, ki se še ni srečal z njim zdi izredno abstraktna stvar.....in potem taki laiki ne znamo žrtvi pomagati, zato pa verjetno preusmerjamo pozornost na "malenkosti", ki odvrnejo predmet od take, nam neprijetne zadeve, kot je nasilje......