Moj 7-letni sin ima probleme s koncentracijo. Poleg tega je še zalo nemiren in moteč d drugih otrok v razredu. Psiholog mi je omenil tablete Ritalin, katere naj bi mu pomagale pri koncentraciji. Zanima me ali ima katera že iskušnje s temi tabletami?! Z možem imava pomiselke, saj se bojiv kakšne reakcije bo imel. Prosim svetujte mi kaj naj narediva!

Ne poznam jih, nimamo izkušenj, sem pa brala že komentarje o njih, konkretno se jih ne spomnim, ker je že dolgo tega, vem pa, da nisem nikoli nič dobrega o njih prebrala, same kritike.

Osebno ne poznam teh tablet...mi jih pa večkrat omeni mami, ki dela v šoli. Vem, da je imelo že kar nekaj njenih hiperaktivnih učencev predpisan ritalin za večjo koncentracijo. Kolikor vem ful pomagajo.

_____________________________

Marcel in Zarja

SEm našla en članek o hiperkativnosti in Ritalinu. SE mi zdi kar objektivno napisan

http://www.mladina.si/tednik/200223/clanek/zdravila/index.print.html-l2

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Marogica hvala za link. Res je zelo objektivno napisan, toda jaz bi rada mnenje kakšne mamice, ki ima že iskušnje, saj menim da bi mi najbolj realno povedala. Torej mamice raspišite se prosim!!!

http://med.over.net/phorum/list.php?f=126

Pojdi na iskanje in vpiši hiperaktivnost ali ritalin-veliko je mamic ki piše v tej temi!

sam delam z otroci, ki jemljejo Ritalin. Pred uvedbo je vsekakor potrebno testiranje pri psihologu. Preden ga dobi in uro potem ko ga dobi.
Rezultati so največkrat zelo dobri.
Je pa to odločitev, ki jo morata sprejeti vidva kot starša.

LP

_____________________________

BREZPLAČNE nagradne igre

Mali oglasi
z vpisom malega oglasa sodelujete v veliki nagradni igri

Zdravo!
Prvič sem tu.Povsod iščem odgovore,nasvete....Čeprav smo dali že marsikaj skozi ,bi rada našla mamico z podobnimi težavami.No,niso težave...Ampak bi se bilo lepo pogovoriti z nekom ,ki ve kako to gre.
Ker nam še kar gre,z dneva v dan,vedno kaj novega.7 letnik v drugem razredu z hiperaktivnostjo,ki moti druge,ni pri miru,je glasen zahteva kar nekaj potrpežljivosti,iznajdlivosti pa še kaj
Trenutno smo prenehali z ritalinom ,ker ga je bolel trebuh.Po obisku pedopediatra bomo videli kako bo naprej.je pa res ,da ko jih je jemal je bil drug otrok,otrok ,ki je zlahka komuniciral,obdržal pozorost in itd
Zdaj vem kaj bi rada od tablet.Da nimajo stranskih učinkov in predvsem ,da otroku pomagajo.
LP

Tudi moj 9-letnik jemlje Ritalin. Polovičko tabletke zjutraj, polovičko pa po 3. šolski uri. Toliko, da "zdrži" ure pouka. Ko ni pri pouku (popoldan, vikendi, počitnice), mu tablet ne dajemo.

Razlogov za to, da smo se na koncu odločili še za Ritalin, je (vilo) več. Na prvem mestu pa je hiperaktivnost, katero so mu zdravniško dokazali šele dve leti nazaj, čeprav sem nanjo sumila že v 1. razredu osnovne šole. V šoli, kjer je bil prej, očitno s hiperaktivnimi otroci niso imeli nobenih izkušenj. Mojega sina so označili za nevzgojenega, nesocializiranega in motečega , razredničarka pa ga je celo ozmerjala s teroristom . Kadarkoli je zjutraj prišel k pouku, mu je rekla:"A spet si tukaj?"   Ja kje pa naj bo drugje ob osmih zjutraj kot pa v šoli, mater?!  Nič čudnega, da sta se mu tako razredničarka kot šola zamerili do konca in da je še dodatno prav pridno kravžljal živce vsakomur, ki je prišel mimo.

Potem se pa jaz prišla k pameti. V šoli sem takorekoč udarila po mizi in razredničarki v obraz povedala, da če po 22-ih letih pedagoškega dela nima več živcev za to, potem naj se ne znaša nad mojim sinom, ki si nje ni sam izbral za razredničarko. Zbobnali so skupaj malo manj kakor pol šole, vključno z ravnateljico, šolsko svetovalno delavko, pedopsihiatrinjo od ne-vem-kje, specialno pedagodinjo in na koncu še socialno delavko z našega CSD-ja. Z diplomatsko previdnostjo so me označili za mlado in nesposobno mater  in me poslali v svetovalni center na Gotsko. Jap... mene. Ne otroka.

Ko sem se nehala smejati, sem poklicala otroško psihologinjo, zaposleno na centru za izvenbolnišnične psihiatrične dejavnosti, in naročila sina na pregled. Kakor večinoma, sem bila nad državno inštitucijo razočarana, saj je rekla, da je moj sin popolnoma običajen otrok. S svojo osnovno šolo sem daleč od medicinske izobrazbe, ampak mama sem pa vseeno in po nekaj prebranih člankih in knjigah mi je bilo kristalno jasno, da je moj otrok hiperaktiven, pa naj kdor hoče reče, kar hoče. Samo kaj, ko sem potrebovala papir o tem.

Našla sem zasebno zdravnico, ki mi je sum na hiperaktivnost potrdila in me z napotnico poslala na komisijo na Polikliniko. Tam je mojega sina v enem dopoldnevu pregledalo 7 različnih specialistov (jaz sem pa v čakalnici skoraj krepnila od dolgčasa ) in kot posledico sem dobila samo še odločbo o tem, da je moj sin zaradi hiperaktivnosti uvrščen med otroke s posebnimi potrebami. S to odločbo sem na Ministrstvu za šolstvo po še dveh kontrolah dobila za sina prilagojen učni načrt (v običajni osnovni šoli), dodeljen pa mu je bil tudi specialni pedagog za 5 ur na teden, kar je maksimum.

Vse to prej kakor v pol leta. Sama. Toliko torej o sposobnosti šolskega sistema in o moji nesposobnosti kot mati...

Kopijo odločbe je dobila tudi sinova šola (mesec dni pred zaključkom 2. razreda) in sledilo je seveda povabilo na razgovor. Spet s celo skupino kvazi - strokovnjakov, ki so z diplomami in magisteriji ugotovili, da "se ne splača" , da učni načrt začnejo upoštevati takoj, ampak šele v 3. razredu, s septembrom. Za vmesni čas pa so mi "prijazno" svetovali, naj se udeležim (spet jaz in ne otrok) kakšnega svetovanja  , "dodelili" pa so mi še kontrolo socialne delavke na domu. Ki je prišla in seveda ni ugotovila nič spornega oz. nič takšnega, da bi bilo sinovo obnašanje lahko posledica le-tega. Da bi se pa kdo poučil o sami hiperaktivnosti, pa seveda ni šans. Saj so strokovno usposobljeni - saj vedo!

To in še nekaj dodatnih dejavnikov me je med poletnimi počitnicami prepričalo, da sem sina prepisala v drugo šolo v tisti konec LJ, kjer smo dejansko živeli (prej smo ga vozili drugam). Tukaj so mojega sina namerno dodelili v razred, kjer je bila razredničarka po izobrazbi tudi diplomirana defektologinja, kar je že v štartu zmanjšalo polovico problemov. Sklicali so poseben sestanek, kjer je bil vsem, ki so bili v kontaktu z mojim sinom, predstavljen njegov specifični učni načrt. Da kdo ne bi poznal hiperaktivnosti, nisem zasledila. Vsi so vedeli, o čem govorim. Nova specialna pedagoginja je z glavo pri stvari 5x na teden in 2x tedensko so mu posebej organizirali individualni dopolnilni pouk slovenščine in matematike. Več z razpoložljivim kadrom pa res ne morejo, to pa tudi jaz vem.

Vsak mesec imamo razredničarka, specialna pedagoginja in jaz poseben sestanek, na katerem pregledamo učni načrt, ga primerjamo s sinovimi dosežki in z "normativi" in zaenkrat smo prišli samo do tega, da je nadpovprečno inteligenten, česar pa zaradi svoje hiperaktivnosti ne more izkazati na vseh področjih. Ko smo podaljšali odločbo in imeli vmes ponovni pregled, sem omenila še sume na nekaj dodatnih motenj, o katerih sem se sama informirala, ker se mi je zdelo, da vse pa le ni hiperkativnost, vendar motenj do sedaj še nismo definirali oz. zdravniško dokazovali (disleksija, akalkulija, dispraksija, Tourett,...), ker niso bistvene za samo odločbo. Jih pa upoštevamo pri vsem ostalem, kolikor se le da oz. vsakič posebej pomislimo - kaj pa če to ni hiperaktivnost, temveč Tourett - in potem kolikor toliko primerno ukrepamo.

In kako izgleda moj hiperaktivnež?

Ne spi pri miru, temveč se obrača kakor ventilator . Govori v spanju, čeprav večinoma nerazumljivo. Razmeroma dolgo je bil v plenicah, kasneje pa je še kar nekaj časa močil posteljo. Kadar mu kaj govoriš, imaš občutek, da te ne posluša. In večinoma te res ne. Z mislimi odtava po svoje ali pa se med "poslušanjem" z nečim zamoti - s svinčnikom tolče po mizi, zvija si prste, vleče majico ali brca z nogo ob stol. Če pa že slučajno vsaj malo "sodeluje v pogovoru", te po nekaj besedah prekine in načne čisto drugo temo. Med jedjo govori s polnimi usti, napol binglja s stola in z žlico poskuša zaigrati kakšno melodijo ob rob krožnika ali kozarca . S čimerkoli se že igra, pa tudi ne glede na to, ali sam ali v družbi, začne divjati, posledično pa metati stvari okrog sebe, meče se ob tla, zaleteva v pohištvo, vpije in še marsikaj. Druge otroka provocira, jim jemlje stvari samo zato, da bi potem videl njihove jezne reakcije, čemur se on smeji, ko jih pa od sovrstnikov dobi po betici, pa pride domov prijokat . Čas oz. uro popolnoma ignorira, ne drži se nobenega dogovora, ker sproti vse pozabi. Karkoli dela, dela na hitro, kar pomeni tudi površno in velikokrat narobe. Predočenje napake ga privede do histerije, kričanja, joka, metanja ob tla, zaletavanja v steno ali pa obratno - do tišine. Karkoli ga vprašaš, je tiho ali pa reče "ne vem". Ne priznava nobene krivde in ne prenaša nobene odgovornosti, dolžnosti ali zadolžitve. Za šolsko snov je nazainteresiran, tistega pa, kar ga zanima, mu nikakor ne moreš preprečiti. Kot hiperaktivnež je popoln športnik, čeprav ni niti malo športno grajen. Suhec je, saj gredo vse kalorije ven iz njega, še preden vanj pravzaprav pridejo . Po 16-ih urah budnega stanja ni niti malo zaspan. Hitro postane obseden s kakšno modno muho, vendar ga tudi hitro neha zanimati. Na srečo, drugače bi jaz bankrotirala . Nikoli, ampak res nikoli, ni tiho in pri miru. Če ne drugega, se praska in nekaj brunda sam sebi v brado. Ves čas se zvija, namesto, da bi hodil, raje poskakuje ali teče, včasih gre tudi v rikverc ali diagonalno , ko ga je zanimala toplota radiatorske cevi na stropu, sem ga pa tudi že našla, da je bingljal dol z nje. Še danes ne vem, kako je prišel gor . Stalno je lačen in žejen, pozna pa se mu nikjer ne, samo na jeziku. Ni agresiven, ni napadalen, ni pokvarjen. Loči dobro od slabega, vendar ga premami vpliv okolice oz. vrstnikov. Želi si biti v središču pozornosti, kjerkoli je. Hoče biti prvi v klopi, prvi v vrsti, prvi vprašan, prvi postrežen pri kosilu. Če ni, pa jok in stok in razbijanje. Ima zmanjšano sposobnost koncentracije (najdlje 15 minut), slabši kratkoročni spomin, a toliko bolj izrazit dolgoročni spomin. Natančno ti bo povedal, kje in s kom je bil pred tremi leti na izletu, če ga pa vprašaš, kaj je zjutraj jedel za zajtrk, pa nima pojma. Je zelo čustven (pozitivno in negativno). Hitro znori, hitro je užaljen, zjoka se ob dokumentarcih na TV-ju, na srečo pa se tudi hitro potolaži. Ima šibkejši socialni čut - ne razume, da nekoga boli, ko ga udari, ali pa mu je to smešno. Včasih ne dojame, da tisto, kar ima nekdo drug, ni tudi njegovo. Misli, da pač pripada vsem. Med poukom ne sedi pri miru, ampak se sprehaja po razredu, moti sošolce, gre ven iz razreda na WC, potem pa še na sprehod po šoli . Če ima srečo, je do konca učne ure nazaj . Ne zapiše si, kaj ima za domačo nalogo, zapomni pa si tudi ne. Ne zna paziti na materialne stvari, kar pomeni, da konstantno izgublja radirke, copate in dežnike. Izgublja in pozablja in si niti slučajno ne zapomni, kje jih je odložil, komu posodil oz. kje nazadnje videl. Zjutraj, ko gre v šolo, bi pa še glavo pozabil doma, če je ne bil imel na vratu .

In še mnogo, mnogo je tega. Nemogoče je opisati vsakdanjik, ker niti dva dneva nista enaka. Vsak dan ima kakšno novo pogruntavščino, kakšen pa je pod vplivom Ritalina, se mi pa niti sanja ne, ker ga takšnega vidijo samo v šoli. Ko pride domov, učinka že zdavnaj ni več. Tako, da jaz kar verjamem razredničarki, da mu Ritalin pomaga. Dlje je skoncentriran in manj je fizično aktiven oz. moteč med poukom.

Kar se pa znanja tiče, pa dvomim, da kaj pomaga. Kmalu po začetku jemanja Ritalina je dobil prav krasen cvek pri družbi.

Ravno danes sem premišljevalac kako bi bil fin poznati kako mamico z podobnimi težavami.Za izmenjavo izkušenj,mnenj...
No,pa vidim da nisem sama.
Je še kakšna taka na RR?
lp

_____________________________

Pleši na glasbo,ki jo slišiš.

Z Ritalinom nimam iskušenj, se pa pri svojem delu srečujem tudi z otroci, ki imajo težave s koncentracijo in nekaj malega s hiperaktivnimi otroci. Vsak otrok, pa naj bo hiperaktiven ali s težavami koncentracije, ima malo drugačne težave in zahteva individualno obravnavo, kar pomeni, da se izhaja iz otrokovih težav. Z otrokom delam individualno, kar je že v osnovi dober štart za delo na področjih: dnevnih aktivnosti (da se samostojno obleče,...), šolskega dela in prostega časa. Najprej se pozanimam za otrokova močna področja, ki ga zanimajo in preko igre izvajam terapevtsko obravnavo. Na ta način ga upočasnim in skušam pritegnit njegovo pozornost. Pogosto pomaga tiha, umirjena glasba, ni pa nujno, za nekatere je to lahko zelo moteće. Pri nekaterih zažge zanimiv didaktični materjal, pri drugih spet izdelek narejen v terapiji s katerim se potem še zaigra,... (vse zelo odvisno od starosti otroka in interesov). Pri težavah s koncentracijo poskušam stopnjevati čas, ki ga tudi merim, ko izvede neko aktivnost od začetka do konca. Fino je, da se stvar zaključi, a ne za vsako ceno, ker ga potem zlepa ne pridobiš na svojo stran (terapija postane muka, napor). In kakšno je moje mnenje o tabletkah? Lahko, da pomagajo trenutno, ne morejo pa odpraviti bistva problema. Za način kako pomagati svojemu otroku, ve najbolje otrokova družina, ki ga pač najbolje pozna.

Pozdravljeni,

a je kdo od vas slučajno že dobil namig, da obstaja zdravilo CONCERTA, ki je v bistvu podobno kot Ritalin le da s podaljšanim delovanjem? Daš ga samo zjutraj in naj bi deloval skozi ves dan. Dobi pa se ga samo v tujini (Avstriji). Meni so ga svetovali na svetovalnem centru. Do sedaj je sin jemal Ritalin (1 tableto zjutraj doma in 1 tableto dopoldan v šoli). Sedaj smo začeli s tem novim zdravilom in me zanima, če ima že kdo izkušnje s tem. Ali so kakšni pozitivni napredki pri otroku?
Zdravilo je sicer kar drago (nekaj manj kot 88,00 EUR škatlica s 30-imi tableti), vendar se baje to od ZZZS dobi povrjeno. Mi še nismo prišli do ZZZS.

Meni ni tega še nihče omenil, Monja, najverjetneje pa tudi zato ne, ker se, kot praviš, zdravila ne dobi v Sloveniji. Naši "specialisti" pa še naših zdravil ne poznajo, kaj šele tujih! Cena sama sicer ni nizka, se mi pa ne zdi pretirana, glede na to, da ima moj sin 1 tableto na dan (2x polovička). 88€ na mesec ali na dva meseca ni hudega. Zapravimo več za sladkarije.

Torej, mi smo poskusili s temi novimi tabletami, vendar prvih štirinajst dni ni bilo vzpodbudno, tako, da nama je psihiatrinja povečala dozo na dve tableti zjutraj. To naj bi začel z današnjim dnem. V šoli in doma je bil teh štirinajst dni še posebno razdražljiv. Smolo imava tudi s šolo, saj šola nima ustreznih izkušenj in zato vseskozi vso krivdo glede sinovega obnašanja obešajo na naju z možem, češ, da je tak samo zaradi vzgoje. Da noben otrok ni tak brez ozadja ... Ravno včeraj sva bila z možem na sestanku v šoli; kjer je bilo prisotnih 5 "strokovnih" članov iz šole, midva in sin. Predstavili naj bi nama program (zavod za šolstvo je namreč dodelil sinu pravico 5-ih ur na teden za dodatno oz. individualno pomoč, ki jo je šola dolžna izvajati). Res so ga predstavili na hitro (nimam nič proti temu, saj sva dobila tudi na papirju), vendar pa so potem (predvsem ravnatelj šole) začeli udrihati po nama. Da sprva nisva hotela obiskovati strokovnjakov, kar seveda ni res; da otroka voziva v šolo prej kot smo bili dogovrjeni (dogovorjeni smo bili od 7-ih naprej, vozila sem ga 7.25 in tako ogrožala sama sebe na cesti, saj sem potem morala divjati nad omejitvami, če sem hotela priti v službo pravočsno - nisem namreč iz Ljubljane); da ga ne hodimo iskat pravočasno (dogovorjeni smo bili do 15h, mož ga hodi iskat nekje med 13h30min do 14h00, izjemoma malce kasneje, vendar nikoli po 15h - mož je namreč pismonoša in ko raznosi, gre lahko domov - vendar je tudi on v službi v Ljubljani); potem so nam očitali, da mu ne dajemo redno tablet (kar seveda spet ni res; nobenkrat ni bil brez tablete; Ko sem bila na bolniški zaradi operacije desne roke, sem otroka spremljala v šolo peš, tako sva morala od doma malce preje (približno 20 - 25 min hoje z otrokom), a sva v šolo prihajala nekje okoli 07h40min - ob 08h00min pričnejo s poukom, enkrat pa me je že na začetku poti pobral sosed in nas zapeljal do šole, kar je seveda pomenilo, da sva prišla približno 20 min prej kot običajno, zato sinu nisem dala tablete v garderobi (dajala sem mu jih namreč v šoli tik presen je šel v razred, tako mi je bilo svetovano) ampak sem prosila učiteljico v jutranjem varstvu naj obvesti njegovo razredničarko, naj mu da tableto (v šoli je namreč dobival še po polovičko Ritalina, zato so imeli tablete tudi v šoli). Seveda učiteljica sporočila ni posredovala razredničarki in sin tablete ni dobil tako, da je bilo med poukom oz. v podaljšanem bivanju precej nezaželenih dogodkov. Krivili so mene, češ zakaj pa mu niste napisali v beležko (če bi lahko pisala, bi 100% napisala, pa sem imela desno roko zaradi  operacije tudi delno v mavcu in tudi pod razno nisem mogla pisati z njo, vnaprej pa nisem mogla vedeti, da me bo nekdo med potjo pobral in peljal). Še danes mi je žal, da nisem sinu dala tablete kljub prezgodnjemu času za to, saj se na učitelje ne morem zanesti. Moram pa tudi povedati, da se je v šoli pa resno dogajalo to, da so mu nekajkrat pozabili dati tableto (tisto, ki so mu jo vsak dan morali dajati okoli 11h), pa vendar za njih to ni prekršek, jaz, ki pa nisem nikdar pozabila na to, pa mi očitajo ravno to. Vse to in še več so nama očitali, kljub temu, da sodelujeva z možem ves čas s svetovalnim centrom v Ljubljani in smo v stalnem kontaktu s šolo. Večkrat namreč tudi telefonsko kontaktiramo s šolsko pedagoginjo (ponavadi 1 x tedensko), sprejeli smo celo Ritalin (sprva nisem bila preveč za to, saj sem prebrala na forumih mnogo slabih mnenj glede tega zdravila, no potem pa smo se kljub temu odločili zanj (sin je namreč ob svojih afektih njvečkrat tudi agresiven), kasneje pa celo za to novo zdravilo. Ne vem sploh kaj naj še naredim, kam naj se obrnem, da bi lahko sina obvarovala takih negativnih mnenj o njemu. Bojim se, da ga bo ta šola doživljensko uničila. Eden od staršev je ravno ta teden podal prijavo glede nasilja našega otroka nad njegovim in nas je včeraj obiskal celo policist. K sreči je bil ta policist naš znanec (sicer se nismo videli že celo večnost) in naju je vsaj poslušal in obljubil, da bodo kolikor je v njihovih močeh še malo prtisnili na šolo in socialno službo (glede kakšnih prostovoljcev, ki jih lahko ponudi šoli, da je sin pod stalnim nadzorm ene osebe, ki se bo hkrati tudi individualno ukvarjala z njim - pri individualni obravnavi je namreč skoraj ves čas v redu). Jaz osebno mislim, da ne bom več dolgo zdržala teh pritiskov in blatenj s strani šole, saj sem z živci že čisto na koncu. Poleg sina imam še starejšo hči, ki pa je prikrajšana za najino pozornost, saj večino moči usmerimo v sinovo izboljšanje stanja, kar pa na hči vpliva zelo slabo, saj so njene ocene v šoli zelo slabe in pa seveda - sedaj poskuša najino pozornost pridobivati na način, ki ni najbolj primeren. Se opravičujem, da sem se tako razpisala, čeprav sem skušala malce skrajšati a ne znam drugače povedati. Lepo prosim, če ima kdorkoli kakršne koli predloge, ki bi mi lahko pomagalo prebroditi te težave in pomagati sinu, da ga v šoli ne uničijo, če ki lahko svetujete. Hvala vam vnaprej.

Kerensa, veš, da si opisala mojega sina. Sorajda identično obnašanje za zadnje pikice. Nemirno spanje, večna lakota in žeja, ki se tudi pri nas poznata samo na jeziku, nezmožnost sedenja pri miru več kot minuto, modne muhe kot je npr. nogomet (zanimiv le nekaj tednov, zdaj bi bil gasilec, pred tem plezalec, pa rokometaš, pa vrtnar...). V šoli ne zna biti tiho, učiteljici vskakuje v besedo, je zelo glasen, domače naloge moram iskati kot pes sledec, saj si jih večinoma ne označi, pozabi zvezek v šoli. Prav tako ima tudi naš težave s kratkoročnim spominom, vzkipljivostjo in jokom, skratka, ko sem brala tvoj post, sem imela pred očmi mojega osem letnika in malce mi je bilo lažje. Jaz sem se naveličala obiskov razredničarke, ki mi venomer govori, kako je nemiren, pa površen... Imam pa srečo, da je teta mojega moža zelo aktivna v društvu Bravo in se zelo spozna na različne motnje pri otrocih. Pri našem je prišla do sklepa, da je legastenik, ima zelo nizko koncentracijo, kar pripisuje prezgodnjemu porodo (to mi je potrdila tudi njegova zdravnica v razvojni ambulanti), nemiren pa je po vsej verjetnosti zato, ker pri določenih predmetih ne zmore zbrano slediti razlagi, se začne dologčasiti... No ker pač vedenje ene "tete" ne velja, sem zaprosila za posvet s specialno pedagoginjo. PORAZNO! Ženska je po ogledu njegovih zvezkov, ki so milo rečeno katastrofa, saj je prevladujoča barva rdeča in ne modra, večno zamenjevanje črk B in D, M in N, spuščanje črk, mirno izjavila, da naš fante nima nobenih težav, da bo vse to minilo (pa še vedno ni, je le huje). Najbolj me je pogrega njena izava: "Ja gospa, zakaj pa vi na vsak način hočete imeti dislektika. MIslim, da ga sami želite imeti takega!". Z vsem tem se borimo že tri leta. Hvala bogu za moževo teto, ki mi je zrihtala testiranje na Gotski čisto mimo vrste in neobvezujoče. Testiranje imamo v maju in komaj čakam, da ga stestirajo, povejo kje je težava, da bom lahko potem ukrepala na pravilen način, saj risanje krivulj, ki nam ga je predpisala gospa pedagoginja še zdaleč ne rešuje problema.
Me pa pojezi, ko vidim kako danes šolski delavci reagirajo na otroke, ki imajo specifične učne težave. Vse vržejo v en koš, kot problematike, zanemarjene s strani staršev (meni je učiteljica rekla, da se ji zdi, da naš mulo odkar ima sestra trpi).

LP

Moja, kaj pa če bi se malo pozanimala katera šola je bolj razumevajoča do takih otrok, pa bi ga prešolala?
Ker tole kar si napisala mora biti res grozno. Upam da boste zrihtali, tako da bo za sina dobro.

Ja ,bi ga pa jaz prešolala ampak ne vem kam (lj)?Kako naj se pozanimam za tako šolo?Jih kar direkt vprašam?Tako le ne gre.So razredničarka rekli,da je drugje lahko še huje.
lp


_____________________________

Pleši na glasbo,ki jo slišiš.

Ja, jaz bi ga zelo rada prešolala, pa ne vem kam. Drugače je zelo bister fant, predvsem matematika mu gre odlično, zato ne bi rada, da konča kje v posebni šoli, kjer sem slišala, da ti otroci po končani šoli nimajo kaj dosti izbire za srednje šole pa tudi če so  superodličnjaki. Res bi rada, da uspem čimprej nekaj ukreniti, drugače bom pristala na psihiatriji. Z živci sem že čisto pri koncu. Problem v naši zdajšnji šoli je po mojem zaradi tega, ker se vsi med sabo poznajo (starši, učitelji, strokovni delavci). Živimo namreč v manjšem kraju in v to šolo sem hodila tudi sama. Tako, da je večina staršev od sošolcev mojega sina, mojih sošolcev. Jaz sicer nisem imela težav, ker sem bila zgledna in pridna učenka, vendar pa mi to nič ne koristi pri mojem sinu. Šola vztraja, da je to slaba vzgoja.
Kje bi se pa lahko pozanimala, kje imajo šole učitelje, ki obvaladajo take otroke? Jaz bi sicer rada, da bi moj sin šel v šolo, kjer vsaj nekoga pozna (to je npr. na OŠ Mirana Jarca za Bežigradom), pa ne ne vem, če imajo take učitelje (sin je namreč precej občutljiv na spremembe in posledica tega so običajno njegovi agresivni izbruhi). Eno leto smo namreč živeli v Ljubljani, tako, da je hči obiskovala 2. razred v tej šoli in moram reči,  da sem bila izredno zadovoljna. Mogoče sem imela samo srečo glede njene razredničarke, ali pa je res taka razlika med našo zdajšnjo in pa to šolo. Imela sem namreč možnost primerjanja, ker je hči 1. razred obiskovala v naši zdajšnji šoli, 2. razred v Ljubljani, 3., 4. in zdaj 5. razred pa ponovno v zdajšnji.
Pozna kdo kakšno šolo v Ljubljani, ki bi bila sposobna normalno delati s takimi otroci? Za vsak najmanjši namig bi vam bila hvaležna.

Moja:

Točno to se je dogajalo v šoli, kamor je prej hodil moj sin. In točno to je bil razlog, zakaj sem ga nenapovedano prešolala. Nimam ne časa, ne živcev in ne volje, da bi se s kvazi-strokovnjaki pregovarjala o svojem otroku, katerega oni gledajo 6 ur dnevno, če imajo srečo, jaz pa preostalih 18 ur na dan. Od rojstva.

Seveda ni. Ampak ozadnje v takem primeru je psihična motnja, ne pa nesposobnost vzgajanja staršev. In za takšno ugotovitev ne potrebuješ ravno diplome iz pedo-psihiatrije. 

Jaz samo upam, da sta jim z možem to tudi povedala. Jasno in glasno. In da sta jih na koncu vprašala tudi, če so razumeli, kar sta povedala. In se ponudila, da to tudi napišeta, če komu kaj ni jasno.

Na komisijo Ministrstva za šolstvo in na MDDSZ. Na CSD raje ne, ker nimajo pojma.

Verjamem. Tudi jaz sem nekaj časa poslušala, ampak ko mi je pa počil film, sem pa udarila po mizi in jim jasno in glasno povedala, da sem mama jaz in da imam vse končne odločitve v zvezi s svojim otrokom v rokah jaz, ne oni. Dokler me sodišče ne označi za neprimerno mater in mi ne odvzame skrbništva, bo po moje - pa pika. In si nihče ni upal ugovarjati.

Oka:

Še ena kvazi - strokovnjakinja, očitno. Saj je samo teh nekaj tvojih vrstic dovolj, da še vsak skorajda laik ve, da gre za disleksijo, ki je v več kot polovici primerov povezana z legastenijo. Ti dve motnji pa nista "obdobje", v katerem se znajde vsak otrok, temveč motnji, ki se ne izboljšata, če se ju ne obravnava ustrezno. Pozdraviti se ju tako ali tako ne da, se ju pa da omiliti in s tem je treba začeti kar krepko pred puberteto.

Popi in Moja:

Močno vama priporočam osnovno šolo v BTC-ju, kamor hodi moj Jan. Niso popolni, seveda ne, ampak če ne bi bili nadpovprečno sprejemljivi in zagnani, mojega sina ne bi bilo več tam. Verjemita - ena slaba izkušnja je bila dovolj. Na trenutke so prav nadležni s svojim telefoniranjem za vsako figo, ampak hej - tako vsaj vem, da mojega sina kdo opazi. Če vaju o šoli zanima kaj več, pa kar vprašajta.

Na katero šolo pa hodi?Smo iz okolice btc-ja.Tam sta dve šoli,na Jarški in Nove jarše.Kateri razred obiskuje?Odgovoriš lahko tudi na zs,?
lp

_____________________________

Pleši na glasbo,ki jo slišiš.

Hodi v OŠ Nove Jarše na Clevelandski ulici in obiskuje oz. sedaj počasi že končuje 4. razred 9-letke.

Ne vem, mogoče če malo po forumih vprašaš starše.

Ali pa če bi prosila kakšnega zunanjega sodelavca, če vam priskoči na pomoč. Moj sin ima avtizem, usmerili so ga v redni vrtec s 3 urno pomočjo specialne pedagoginje. Vzgojiteljica ni še nikoli imela takega otroka in ne ve kako z njim delati, pa sva jo povabila z nama na en tečaj. Plačala sva midva in tako, pa ne vem ali nima časa ali se ji ne da. Jim govorim kako je z njim, dobili smo se da naredimo IP. Npr. vedo da on ne razume posledic in nevarnosti, pa da ga je treba skoz gledati, pa se jim je na sprehodu zadnjič zgubil.  Hvala bogu so ga našli!

No midva sva vse to povedala psihologinji in se je ona sama ponudila, da se dobimo na enem timu in se o določenih stvareh zmenimo. O ravnanju z otrokom, stimulaciji vzgojiteljice, da bi šla z nama in podobno. Meni se zdi to super, ker imam občutek, da nas staršev ne jemljejo resno. Če pa jim kaj takega pove strokovnjak potem je pa to druga pesem.

Vso srečo!!!

Sama sem učiteljica in ti lahko nekaj svetujem iz mojega vidika. V razredu imam dečka, ki je na ritalinu. Z mamo imava dogovor, da tabletko vzame pred začetkom pouka, tako da le ta deluje čimdlje. Poleg tega ima učenec odločbo. To ti zelo toplo priporočam, saj se potem zanj izdela individualiziran program, ki se ga morajo vsi učitelji, ki učenca poučujejo držati. Moj učenec ima 10 let in sama menim, da je na žalost kar pozno pričel jemati Ritalin. Zakaj pozno? Ker je fant zelo bister ima pa velike luknje v znanju in sicer za prve štiri razrede. So pa dnevi, ko Ritalin slabno deluje. To so predvsem dnevi okoli polne lune, nihanja v vremenu, itd. Ti otroci so zelo občutljivi na spremembe. Poleg tega so ti otroci tudi zelo čustveno občutljivi in v vsoji notranjosti zelo krhki. Žal mi je ko berem, da so še vedno učitelji, ki tega ne razumejo in slabo opravljajo svoj poklic.

Še malo izkušenj. Tudi jaz delam z dečkom, ki jemlje Ritalin. Vzame ga zjutraj in po 2. šol. uri. Fant se lažje koncentrira, veliko ste napisale že same. Dodala bi samo to. Resnično moraš kot učitelj zelo veliko SAM narediti, da voziš z otroki in starši. Ta konkreten fant z nekaterimi odlično funkcionira, spet z ostalimi ne najde stika in jim še dodatno "nagaja", zato ga označujejo kot nevzgojenega, kljub odločbi. Je pa res veliko odvisno tudi od urnika (proti koncu pouka je težje) in dnevov samih.