Prosim, če mi lahko svetujete, ali napišete kakšen nasvet pri mojem odnosu s taščo. Z leti me vse bolj in bolj moti njeno obnašanje in posledično vse kar je z njo povezano, včasih že celo njena prisotnost. Naj že na samem uvodu povem, da se popolnoma zavedam, da smo si ljudje različni, imamo drugačne vrednote, drugačen način življenja itd. In da poskušam vedno biti prijazna, sočutna in razumljiva do vsakega.
Naj na kratko povem mojo zgodbo in sicer spoznali sva se pred 10 leti in sicer me je mož prvič peljal domov za božič z namenom, da me predstavi mami in bratu (mimogrede brat je 15 let mlajši od mojega moža, možev oče pa je že 43 let poročen z drugo). Že takrat sem začutila nekaj čudnega, nenavadnega, morda lahko rečem nezanimanja. Ko smo se predstavili, sta se vsedla nazaj na sedežno in nadaljevala z ogledom filma. Vsakemu od njiju sem tudi za božič podarila malo pozornost. Nekaj časa sva sedela zraven, nato pa je moj predlagal, da greva v sobo. Ker sva živela na različnih koncih Slovenije, vsa se videla le ob vikendu, en vikend pri mojih, en vikend pa na primorskem. To je trajalo 6 let, po poroki, pa sva se odločila, da si dom zgradiva (prizidek) pri meni doma. Kmalu sta se nama pridružili še dve hčerki. Naši obiski na primorsko so redki (1x na mesec), moram kar odkrito povedati, da ne zaradi mene, ampak tudi mož nerad hodi tja.
V teh letih druženja s taščo in predvsem pripovedovanju moža, sem spoznala marsikaj in si pridobila kar ne lepo podobo tašče. Z očetom mojega moža sta se ločila, ko je bil mož star komaj osem mesecev. Mojemu tastu je vsa leta branila stike z očetom (ko je imel tast dogovorjen dan, je preprosto ni bilo doma), tako da je vmes velikokrat posegal csd, grozila, da bo sinu kaj naredila, če ga bo oče še naprej poskušal obiskovati itd. (to je sicer pripoved tasta, ki nama je sedaj poleg vsega dejal, da si vso dokumentacijo ogledava na csdju). Naj omenim, da je tastovo zgodbo potrdila še ena oseba, tako da ..... Seveda je moja tašča sinu skozi leta zgodbo priredila in sicer, da ga oče ni maral, da ni dajal denarja in podobno....
Moja tašča se je po ločitvi poročila še štirikrat in vsakokrat po kratki dobi tudi ločila. Ok, tega ne bom sodila, čeprav ....?!? Mož mi je večkrat pripovedoval, da je bil kot otrok velikokrat sam doma (star npr. 4 leta), da je veliko vikendov preživel pri eni mamičini prijateljici, mimogrede tašča se je skregala tudi s svojimi starši, kasneje je mož hodil na obiske k noni in nonetu sam, da je večkrat spal v poznih urah v lokalu, ker je mami pač žurala. Mož mi večkrat pove, da je imel nono, ki je žal že pokojna, raje kot mamo. Pri petjastih letih je mojega moža pustila, da je živel sam in odšla v Ljubljano živet k takratnemu možu. Tako je mladoleten orok kar tri leta živel sam. To je le del zgodbe, lahko bi še veliko pisala o tem.
Skratka, ko sem vse to slišala, mi je bilo zelo hudo za moža, za vse zamujene trenutke, ki smo jih ob starših deležni otroci (mimogrede prihajam iz veččlanske družine, starši so imeli, nas štiri otroke zelo radi, bili so prijazni, ob njih smo se počutili varne .... in še danes smo zelo povezani med seboj). Vse te razlage in slišanja o tašči in njenem početju, je v meni pustilo nek grenak priokus in ustvarila sem si dokaj negativno mnenje. Poleg tega pa je še zelo gospodovalna, misli, da ima vedno vse prav, samo ona in nihče drug, da ve vse. Naj ob tej priliki omenim še, da sploh ni tako, je zelo nerazgledana, nič kaj je ne zanima, ne zanima se za nove stvari, tudi službo je opravljala takšno, kjer so bili možgani lahko na off. Pa kot sem že rekla na začetku, razumem in ne obsojam. V vseh letih, kar sem jo uspela spoznati, sem dobila občutek, da vse kar se loti, naredi nekje na pol, ampak da občutek, da je to najbolje.
Čeprav me je vse to vseskozi nekako motilo, sem bila vedno tolerantna in prijazna. Pač tisti vikedi, ko smo bili skupaj, imeli skupaj kosila, sem pač potrpela. Tudi vsa kosila so minila največkrat v hvaljenju nje same, ali pa kaj podobnega. Nikoli ni bilo nobenega pogovora, nikoli me ni npr. še na začetku vprašala, kje sem zaposlena, kako je v službi, ali kako so moji starši, moji bratje, kako je pri nas na štajerskem itd. je pa imela precej povedati o svojem bratu in njegovi familiji, da koliko so super, da so bogati, da so vredi, da so vsi po vrsti uspešni in še in še. Naj omenim, da sem sama do nje vedno vredi, prijazna, vedno povprašala o stvareh, ki sem vedela, da jo zanimajo. Nikoli nisem bila povabljena na njen rojstni dan, na kosilo je sinova vedno peljala med tednom, čeprav sem ji vedno voščila in prinesla kakšno malenkost. Kljub temu, sem sama vedno častila za rojstni dan (vsako leto). Glede na to, da je sedaj samska (pravi, da je z moškimi opravila), sem o večkrat povabila, naj kakšne praznike preživi z nami, pri nas, pa nikoli ni hotela.
No, vse to se je spremenilo tri leta nazaj, ko sem rodila drugo hči. ko sem rodila prvič je prišla na obisk enkrat ali dvakrat na leto, pa še takrat je pri nas ponavadi (namesto, da bi se posvetila vnukinji) gledala televizijo. Bilo mi je zelo hudo, vendar nismo imeli kaj in posledično na vse, sem do nje čutila zelo malo, skoraj nič. Vsakič mi je šla njena prisotnost sicer na živce, ker je vedno vsiljevala svojo voljo (meddrugim tudi kako naj hranim, vzgajam otroka), vendar sem vedno zaradi moža potrpela.
Sedaj, zadnje tri leta, pa hoče, da vse praznike preživimo skupaj, da prihajamo na obisk vsak teden, da bi prišla k nam ona za cel vikend in podobno. To me dela kar precej živčno in včasih sploh ne vem kako odreagirati. kot sem že omenila, je moj mož bil v preteklosti prikrajšan za marsikaj (tu mislim predvsem čustveno plat, ni imel predstve, kakšna naj bi bila normalna družina ...). Vesela sem, da je z mojo družino spoznal še drugačno podobo družine, vendar .....
....imam občuek, da kljub vseemu včasih išče neko potrditev oziroma pozornost mame. Vedno znova in znova se jezi na njo, a hkrati ji ne oporeka, ji ne more reči ne.
Vem, da bo slišati grozno, vendar mi je vedno znova in znova ful grozno biti v njeni družbi, na bruhanje mi gre, ko pripoveduje, kako ona opravi vse stvari najbolje, kako je lepo skrbela za mojega moža, kako sta uživala, ko je bil majhen, da mu nič manjkalo, kako sta moji hčerki podobni njemu, samo njemu, da želi, da prideta večkrat k njej, najbolje kar za cel teden ali mesec, pa naj bi se midva vozila za vikend na primorsko itd.
Ne vem kaj se je spremenilo v teh treh letih, da se je kar naenkrat odločila, da bi bila rada več s sinom in vnukinjam. Z menoj očitno še vedno ne. Poleg tega, da me nikoli nič ne kliče, sem pred časom tudi jaz opustila klice, lansko leto sem bila na težki operaciji in tudi enkrat se ni spomnila, da bi me poklicala, kaj šele obiskala ... Je pa začela po novem hodili na moj rojstni dan (na njenega pa še vedno nisem povabljena).
Naj omenim, da je zgodba pri tastu in njegovi familiji popolnoma drugačna, imajo zelo radi vnukinji, mojega moža in mene (čeprav moj mož je še vedno, zaradi omejenih stikov v mladosti in pripoved mame, kar precej rezerviran do njih) , slišimo se večkrat na teden, pogovarjamo se o vsem ....
Se opravičujem nekoliko daljši zgodbi, mogoče sem morala le nekomu povedati, nekomu, ki nima nič z mojo družino,, ki ni čustveno povezan z mojo družino. Prihajajo spet namreč prazniki in meni je spet grozno, me že cel mesec preganja, ko nas sili, da naj bomo pri njej (smo že večkrat bili tam ob praznikih, pa smo bili na koncu lačni, ker bojda ni imela časa skuhati večerje ali kosila, pa čeprav nas je nanjo povabila in slabe volje, tudi mož) ....
.....in ne doma, v domačem okolju, kjer je praznično vzdušje vedno odlično, dobrot pa tudi ne manjka .... in nenazadnje, doma govorimo in se poslušamo vsi, se pohvalimo samo takrat, ko smo resnično uspešni, ne kritiziramo drugih, ne vsiljujemo svoje volje drugim in vsi smo enako pomembni!
