Forum: Nosečnost

Porodnišnica

Svojci - informacije

1

15.09.2011, 22:02

jozekuch

52

Iz izkušenj svojih hospitalizacij Vem, da je v veliko pomoč pacientki, če hodi kdo od svojcev redno na informacije. Zdravniki so tako bolj pozorni do pacienta. Pri malenkostih, ki so včasih odločilne, je lahko to zelo pomembno. ((Seveda mora biti svojec normalen, da ne »tečnari« preveč.)) Kako je s tem v porodnišnici?

15.09.2011, 22:03

jozekuch

52

Obvesti me, ko kdo odgovori

16.09.2011, 08:03

thaiss

6836

aaa??? user posted image

_____________________________

****************************************
najin sonček Matia je posijal 27.2.2007 ob 12:59

****************************************

16.09.2011, 08:23

jozekuch

52

Vprašujem - kot sem napisal.
Kako je s tem v porodnišnici?

Ali je običajno, da gre kdo od svojcev porodnice na informacije k zdravnici v porodnišnico?
Kaj o tem menite člani foruma?
Kaj priporočate?
hvala dob'r dan

16.09.2011, 08:36

Nika v službi

5222

Če je vse brez posebnosti, ne vidim razloga, da bi nekdo hodil v porodnišnico in se pogovarjal z zdravnikom. Druga zgodba pa je, če so kakšne komplikacije oz. karkoli, za kar je potreben posvet z zdravnikom.

_____________________________

..... Poljubi me nežno, ko drugi hitijo, povabi me v mesto, ko drugi že spijo.... Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi, ljubezen ni reka, ki teče po strugi.....
F. Lainšček

16.09.2011, 08:45

eva1

4835

Jaz se ne strinjam s tem, da so potem zdravniki do tega pacienta bolj pozorni, iz mojih izkušenj je vse skupaj isti šmorn, če so preveč "tečni" je pa lih kontra učinek! ne vem zakaj bi v P kdo hodil spraševat po tebi, menda boš pa ja tok pri sebi, da se boš pozanimala če bo kaj posebnega, oz jim boš sama lahko povedala kako si!

16.09.2011, 10:16

ronja

15289

Ali je običajno, da gre kdo od svojcev porodnice na informacije k zdravnici v porodnišnico?

Po moje ni običajno, če ni pač kaj narobe. Porod in nosečnost naj ne bi bila bolezen, zato nekih hudih info. niti ne rabiš - če je vse ok, seveda. Če ima tvoja draga cr, je že fajn, da se malo pozanimaš, kako ji lahko pomagaš, pa če je izgubila veliko krvi (to bojo itak povedali že v porodni - če bo zelo hudo, boš pa itak vedel po tem, da te bojo nagnali ven iz porodne), itd... Ampak če je vse ok, potem bo tvoja draga samo okrevala po porodu in ti zdravniki ne bojo ravno hvaležni, če jim boš težil.

Se pa pripravi, da normalni porod boli. Tu niso zdravniki nič krivi, to je narava. Zato ne bit jezen, ko se za tvojo drago v agoniji ne bojo kaj dosti zmenili - v sosednijh sobah bojo namreč ženske, ki bojo ravnokar na koncu rojevanja in bojo babice verjetno tam. Je pa lepo, če se postaviš zanjo, če vidiš, da gre nekaj narobe, seveda. In bo tebi veliko lažje babice okoli lovit pa prosit, če lahko pride kdo pogledat, kot njej (preverjeno;). Tako da: ne bit preveč siten, pa prišparaj se za takrat, ko bo res treba, ne težit že takoj in sploh ne, če je vse ok. Če bo vse ok, tvoja draga zdravnikov niti ne bo potrebovala - na viziti ji bojo rekli: aha, vse je ok, gospa - in to je to user posted image

.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

17.09.2011, 10:16

jozekuch

52

Kaj pa naj naredi svojec (mož/partner), če se zaplete do te mere, da se po enem tednu prebivanja v porodnišnici en zdravnik pacientki na štiri oči opravičuje "za šlamparijo vseh ostalih dohtarjev"
in je le veliki sreči za pripisati, da je z mamico in otrokom še vse v redu.

Moje vprašanje:. Kaj naj stori mož/partner?
A) Ali naj gre v porodnišnico in se poskusi razumevajoče/razumno pogovarjati z "lečečim" zdravnikom in razumeti problem ter po svoji "kmečki pameti" ukrepati.
B) Ali naj še naprej brezmejno zaupa "strokovnjakom", da bodo od sedaj naprej storili kar je prav?

Moje vprašanje je pravzaprav, kaj bi si v taki situaciji želele mamice z "izkušnjami".

17.09.2011, 11:23

ronja

15289

PO mojih bogatih izkušnjah z zdr. sistemom, se mi nikoli ne zdi pametno slepo zaupat strokovnjakom user posted image . Kar pa ne pomeni, da se moraš z vsemi skregat. jasno pa, da če je kaj narobe, se pozanimaš, kolikor se le da (dostikrat te pač na hitro odpravijo - čeprav imaš tudi fajn ljudi, ki se opravičijo za napako - so pa v manjšini).
je pa res, da če je vse ok, si navadno tako vesel, da se je dobro izišlo, da ne težiš potem nikomur (čeprav ne rečem, da je to prav). Vsaj pri meni je bilo tako - sem bila vesela, da se je dobro iizšlo in j* ga, če so pač eni kreteni...
Od lubija bi si želela predvsem, da je meni v oporo, ostalo je sekundarno, če je že vse mimo.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

17.09.2011, 12:55

mate0ja

1606

IZVIRNO SPOROČILO: jozekuch

Kaj pa naj naredi svojec (mož/partner), če se zaplete do te mere, da se po enem tednu prebivanja v porodnišnici en zdravnik pacientki na štiri oči opravičuje "za šlamparijo vseh ostalih dohtarjev"
in je le veliki sreči za pripisati, da je z mamico in otrokom še vse v redu.

Moje vprašanje:. Kaj naj stori mož/partner?
A) Ali naj gre v porodnišnico in se poskusi razumevajoče/razumno pogovarjati z "lečečim" zdravnikom in razumeti problem ter po svoji "kmečki pameti" ukrepati.
B) Ali naj še naprej brezmejno zaupa "strokovnjakom", da bodo od sedaj naprej storili kar je prav?

Moje vprašanje je pravzaprav, kaj bi si v taki situaciji želele mamice z "izkušnjami".

Kadarkoli se odpravim v zdravstveni dom, bolnišnico ... nikoli ne razmišljam o tem da bi bilo zame ali mojo družino slabo ali slabše poskrbljeno, da bi me zanemarjali, zaspostavljali ...... In morm rečt da takih izkušenj nikoli nisem imela, ne jaz ne moja širša družina. Mojemu očetu so namesto nogo odrezali, 16 ur kost po delčkih sestavljali in danes je popolnoma brez posledic, mojemu dedku so zamenjali že oba kolka pa se je v bolnišnici vedno počutil kot kralj, babica ima probleme z aritmijo srca, vsak trikrat letno nekaj dni odleži na oddelku, imela je že težko operacijo, vedno so se posvetili z vso skrbnostjo, jaz rodila s CR zaradi medenične, popolnima brez problemov in vsi so bili zelo skrbni ... poznam še tisoč in en primer ko so ljudje zelo zadovoljni z našim zdravstvom, ko so hvaležni sestram in zdravnikom dobesedno zato, da še živijo in da so jih skrbno pripeljali do popolnega okrevanja. Nekateri pa razmišljate samo o tistih "petnajstih" primerih, ko je prišlo do komplikacij ali ko so bili bolniki nezadovoljni. Kako si sploh upate v bolnišnico, če pa ste tako nezuaupljivi do osebja.

_____________________________

Če bi rad bil srečen, BODI!!

17.09.2011, 19:06

josephine27

2570

IZVIRNO SPOROČILO: mate0ja

IZVIRNO SPOROČILO: jozekuch

Kaj pa naj naredi svojec (mož/partner), če se zaplete do te mere, da se po enem tednu prebivanja v porodnišnici en zdravnik pacientki na štiri oči opravičuje "za šlamparijo vseh ostalih dohtarjev"
in je le veliki sreči za pripisati, da je z mamico in otrokom še vse v redu.

Moje vprašanje:. Kaj naj stori mož/partner?
A) Ali naj gre v porodnišnico in se poskusi razumevajoče/razumno pogovarjati z "lečečim" zdravnikom in razumeti problem ter po svoji "kmečki pameti" ukrepati.
B) Ali naj še naprej brezmejno zaupa "strokovnjakom", da bodo od sedaj naprej storili kar je prav?

Moje vprašanje je pravzaprav, kaj bi si v taki situaciji želele mamice z "izkušnjami".

Kadarkoli se odpravim v zdravstveni dom, bolnišnico ... nikoli ne razmišljam o tem da bi bilo zame ali mojo družino slabo ali slabše poskrbljeno, da bi me zanemarjali, zaspostavljali ...... In morm rečt da takih izkušenj nikoli nisem imela, ne jaz ne moja širša družina. Mojemu očetu so namesto nogo odrezali, 16 ur kost po delčkih sestavljali in danes je popolnoma brez posledic, mojemu dedku so zamenjali že oba kolka pa se je v bolnišnici vedno počutil kot kralj, babica ima probleme z aritmijo srca, vsak trikrat letno nekaj dni odleži na oddelku, imela je že težko operacijo, vedno so se posvetili z vso skrbnostjo, jaz rodila s CR zaradi medenične, popolnima brez problemov in vsi so bili zelo skrbni ... poznam še tisoč in en primer ko so ljudje zelo zadovoljni z našim zdravstvom, ko so hvaležni sestram in zdravnikom dobesedno zato, da še živijo in da so jih skrbno pripeljali do popolnega okrevanja. Nekateri pa razmišljate samo o tistih "petnajstih" primerih, ko je prišlo do komplikacij ali ko so bili bolniki nezadovoljni. Kako si sploh upate v bolnišnico, če pa ste tako nezuaupljivi do osebja.

kaj pa vem dokler se kaj slabega ne zgodi tebi ali tvojim bližnjim najbrž niti ne razmišlajš o tem, da bi lahko šlo tud po neumnosti kaj narobe. če pa ti kdo od bližnjih skoraj umre zaradi šlamparije, ki bi se ji lahko izognili potem je normalno, da nikoli ne zaupaš več popolnoma. vem da so zdravniki samo ljudje in da se lahko tudi kdaj zmotijo. toda žal opažam kar velike razlike med zdravniki koliko se res zavzamejo za posameznega pacienta. žal so med njimi tudi taki, ki jim po domače dol visi. eni se pa res zavzamejo za vse.

kar se tiče porda pa po moje ni potrebe, da bi se svojci kaj dodatno zanimali razen, če pač ni šlo gladko oz. imata mamica al pa dojenček kake težave. sicer pa je po moje največ na sami mamici, da tud opozori al pa vpraša če jo kaj muči takrat ko je zdravnik pri njej, ker nekateri zdravniki zelo malo povejo oz. razložijo, če sam izrecno ne vprašaš oz. se zanimaš.

_____________________________

17.09.2011, 20:24

ronja

15289

Nekateri pa razmišljate samo o tistih "petnajstih" primerih, ko je prišlo do komplikacij ali ko so bili bolniki nezadovoljni. Kako si sploh upate v bolnišnico, če pa ste tako nezuaupljivi do osebja.

Lej, če si ti en od tistih 15ih primerov, potem si pač upravičeno skeptičen. Sama sem imela 3x v življenju pljučnico, čisto tipično in nikoli je niso pravi čas ugotovili. Drugič je imela za posledico astmo, ki je ostala (to so povedali sami zdravniki, samo pač specialisti, da je pač posledica nezdravljene pljučnice), tretjič pa zastoj rasti ploda, ker sem imela pljučnico v nosečnosti. Tako da imam zelo dobre razloge, da ne zaupam vsem na pamet. Ko te en zdravnik nadere, zakaj vendar nisi prišel prej, ker si totalno bolan, čez 10 min pa drug zdravnik reče, kaj tu delaš, ker je to itak vse od nosečnosti, pa si potem čez par ur premisli in reče, da maš pač eno virozo, ampak je vse ok in lahko greš v pon. delat... in ti to narediš in potem bolezen napreduje toliko, da otrok nima več od kod jemat in ti povejo, da zaostaja v rasti zaradi tvojih bolezni... takrat pač več ne zaupaš kar vsakemu na pamet. J* ga, hvalabogu za lastno pamet.

Tudi sama sem zelo zadovoljna s traumatološko in infekcijsko kliniko in jih povsod pohvalim - svaka čast! Vse so mi ok zrihtali, pa tudi ni bilo vse najbolj enostavno. Tudi na urgenci imam v gl. dobre izkušnje - ok, čakaš res ko žuti, ampak potem navadno ok zrihtajo, tudi na intenzivni so ok. Tudi v p. sem bila na splošno zadovoljna, čeprav so me pustili par ur samo za kazen, ker sem hotela rodit naravno in jih je bilo treba zelo prosit, da je prišel nekdo pogledat, ker je bil porod že v teku... Ampak potem so se babice zamenjale in sem dobila super babice in je bilo vse ok. Tudi po porodu, ko so dali Ronjo na IE so bili zelo korektni - povedali po pravici, kako je in se trudili ji pomagat. Lahko bi se kdo spomnil, da bi jo lahko poizkusila dojit, ne da sem morala to sama težit, ampak ajde - to ni življenjsko pomembno, tako da nimam pritožb.

Imam izkušnje svakojake - zato pa ne zaupam na slepo - dokler ni nekaj čudno, zaupam - če pa vidim, da nekaj ne štima, pa pač ne več. Zavidam tistim, ki lahko slepo zaupajo, ker je tako gotovo lažje - ni pa vedno najboljše - vsaj meni se ni nikoli dobro izšlo...

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/