23.09.2011, 19:06
ronja
15289
Seveda. Saj se mi ne dogajajo samo lepe stvari v življenju.ne vem, zakaj bi se morala pred svojimi otroci delat, da sem iz kamna. Nisem in se mi ne zdi prav, da bi bila.
Poleg tega otroci (vsaj moji) niso neumni in tudi če ne bi jokala, bi točno vedeli, da je nekaj narobe. In so samo še bolj zmedeni, če jim lažeš, ad je vse ok. Potem jim ni nič jasno: čutijo in vidijo eno, slišijo pa drugo in vse skup je veliko težje zanje, kot pa če jim po pravici poveš: skrbi me, če bo ... ali pa žalostna sem, ker... Jezna sem na... ker...
To navadno čisto brez kakršnihkoli traum prenesejo. Vejo, kje je problem, vejo, da ga bo mami sčasoma gotovo rešila in to je to. Sem pristaš resnice.
Tudi, ko sem imela splav, sem jima povedala, da je dojenček žal umrl, ker je bil bolan in da ga zaenkrat še ni, ker morava z očijem najprej naredit drugega (in da naj torej zvečer pridno spančkata
). To sta sprejeli popolnoma normalno, kot nekaj vsakdanjega, nič tragičnega. Nekaj časa je bila Ronja še zmedena, kaj je zdaj s tem, ampak potem je dojela, kaj to pomeni, da ga pač ni več in je bilo ok. Še hecala se je iz tega, tako da je moral enkrat lubi kar malo reagirat (razložit), ker valjda meni ni bilo preveč smešno. Otroci sprejemajo stvari veliko bolj realno in naravno kot mi.
Zadnjič sem se totalno zjokala in razjezila (ne nanje), ko sem prišla domov iz enega pregleda. Malidve sta vedeli, zakaj sem žalostna, videli sta, kako me je lubi potolažil in to se mi zdi najbolj fajn vzorec, kar jima ga lahko dava. potem smo šli skup ven in se meli fajn. Nobena ni imela nobene more, nobena se ni nič sekirala - vedeli sta, da smo s tem opravili in to je to.
Sploh ne vem, zakaj bi se mroala pretvarjat in lagat - ko da jima bo manj hudo, če bom prodajala meglo in ko da sta butasti do amena. Meni ni bilo nikoli všeč in še zdaj mi ni, kadar se ljudje pretvarjajo, sploh bližnji. In sem si obljubila, da sama ne bom taka - in se mi sploh ne zdi težko.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
23.09.2011, 19:26
blaža
8795
Odvisno spet kakšni smo mi. Jaz se ne spomnem nazadnje kdaj sem se zjokala. Oz najbrž je blo, ko sem mela ss, ampak ta starejšega ni blo zraven in mu tega niti nisem razlagala, ker še ni vedel, da sem noseča in mu zaradi tega nismo pravli,..Mu bom najbrž enkrat kasneje poevdala, ko bo malo odrasel oz, ko bo primerna prilika.
Še največ težav imam kar se tiče služb,.. tako, da ob takih stvareh ne jočem, samo predebatiram določene zadeve z možem,..
V bistvu še največkrat jočem zaradi kakega filma.
Se pa strinjam s tem, da tega ni potrebno skrivat, da je pa nujno potreben pogovor ob vsaki stvari, ki se zgodi, pa naj bo pozitivna, ali pa negativna.
_____________________________
Tvoj čas je omejen, zato ga ne zapravljaj tako, da živiš življenje nekoga drugega!
Naj hrup drugih mnenj ne utiša tvojega notranjega glasu!
Steve Jobs
23.09.2011, 21:48
pelin
1701
Jaz sem človek precej burnih čustvenih reakcij...kot tistih negativnih ,tako tudi pozitivni ( dobro skrivam a ne?
)....mož se večkrat šali, da mam zgleda kakšne vročekrvne španske korenine...jaz pa vem da sem samo en "neozdravljen"adehadejevski otrok.
....Skoraj enako glasno kot se znam smejati, znam tudi jokati...Seveda se pred otroki nekoliko kontroliram, vendar solz, tako kot smeha ne , nikoli ne skrivam.Drugače pa sem mnenja, da ljudje v bistvu preveč čustev tlačimo vase in nam potem na drugačne načine sekajo ven. Potem se pa čudimo, ker otroci popolnoma napačno reagirajo v določenih situacijah.
Sama sem še vedno mnenja, da nam čustvena inteligenca na veliko šepa v današnjem času. Za zamrznjenimi nasmehi se v bistvu velikokrat skrivajo cele drame...Sama sem za odprtost, iskrenost in čustveno nezapletenost. Od nekdaj me odbijajo čustveno hladni in zaprti ljudje , zato se tako rada družim z otroki in oni z mano.
Mislim, da se nekateri premalokrat zavedajo, da niso roboti temveč ljudje, ki naj bi čustva sprejemali in tudi oddajali...Nekoč sem nekje brala, da tisti ,ki se znajo jokati, se znajo tudi smejati...
