(pozor, dolgo branje, vzami si čas)

Se mi zdi, da bi tole najbolj sodilo v vzgojo, saj čeprav se direktno tega ne dotika, vpliva.
Včasih po mailu dobivamo razne bedarije, včasih pa tudi kakšno stvar, ki nam razmiga možgančke:


Srečno otroštvo.

Če si rojen po letu 1980 to nima s tabo nič opraviti. Bejži.

Današnji otroci so položeni v vato.

Vsi ostali pa lahko čitajo naprej.

Če si kot otrok živel v 50,60 ali 70 sploh ne moreš verjet da smo preživeli toliko let.

Kot otroci smo sedeli v avtomobilih brez varnostnih pasov in zračnih blazin. Naše posteljice so bile prebarvane z barvami polne svinca in kadmija. Stekleničke iz lekarne smo lahko brez težav odpirali, pravtako steklenice z razredčili.

Vrata in omare so bila stalna nadloga za naše prsteke in na kolesih nismo nosili čelad. Pili smo vodo iz pipe in ne iz plastenk. Delali smo si avtomobile iz lesa in na prvi vožnji odkrili, da avtomobilčki nimajo zavor. Smo pogruntali zavore šele po parih nesrečah.

Zapustili smo dom zjutraj in se cel dan igrali. Domov smo prihajali ko so že gorele ulične svetilke.. Noben ni vedel kje smo, nismo imeli pri sebi GSM-ja.

Smo se porezali, polomili kosti, zobe in nihče ni bil zaradi tega obdolžen. Bile so pač nesreče. Nihče ni bil kriv, razen nas samih. Včasih smo se med sabo potolkli, tako je pač bilo in niti naših staršev ni to zanimalo.

Jedli smo kekse, kruh z margarino, pili smo veliko in nismo bili debeli. Pili smo s prijateljki iz ene
steklenice in nobeden ni umrl za posledicami.

Nismo imeli:Playstation, Nintendo 64, X-Box, Videoigre, 64 Tel. programov, filme na DVD, SoroundSound, lastne televizorje, računalnike. Imeli smo prijatelje. Šli smo samo preprosto ven in smo srečali prijatelje na cesti. Ali pa smo samo odšli k prijateljem domov. Sploh ni bilo potrebno zvoniti na vratih, samo vstopili smo. Brez terminov in brez GSM-jev. Noben nas ni pripeljal ali odpeljal - kako je bilo to sploh mogoče?

Izumili smo igre z lesenimi škatlami in teniškimi žogicami. Jedli smo deževnike.Posledic ni biolo - deževniki niso preživeli v naših želodcih. Pri uličnem nogometu je lahko sodeloval le tisti ki ga je obvladal. Kdor ga ni , se je moral sprijazniti z usodo.

Naša generaciaj je znala reševati probleme z zadostno mero tveganja. Imeli smo svobodo, zlome, neuspehe, uspeh in ponos. S vsemi temi rečmo smo znali.

In ti se šteješ med to generacijo?

Čestitam


Moje razmišljanje:


Pojedel sem še kaj hujšega kot je deževnik. Ste vedeli, da so deževniki pravzaprav zdravi za uživanje?
Otroci so sedeli v avtomobilih? Od kar sem shodil me je fotr vozil okoli tako, da sem zadaj stal in gledal naprej med obema sedežema. Svojega sina vozim v enega najbolj varnih avtosedežih na tržišču. Misel: včasih so tovornjaki dosegali le 60 km/h, danes do večtonske zverine ene najhitrejših objektov na cesti - da ne govorimo o razlikah v teži.

Ja, noben ni vedel kje si... ampak, če je te fotr prišel na dvorišče iskat in te ni našel v rangu 50m okoli bloka, sem dva dni bolj previdno sedel (ker me je bolela rit). Prav tako če nisi bil doma ob uri, ki ti jo je dodelil eden od staršev - pa ni bilo važno, če ne veš kaj pomenijo kazalci ali če nimaš ure - vprašaj.

Ne, ni res - obdolženi smo bili za poškodbe. Če so bile neumne, smo bili tudi tepeni. Spomnim se primera, ko nam je avto povozil žogo ni ker se nismo imeli igrati s čem drugim, smo se obmetavali s kamni. Odnehali smo, ko sta bila dva krvava - zvečer, ko so starši izvedeli, je bolelo tudi ostale.


Ni res, da je lahko pri nogometu sodeloval samo tisti, ki je obvladal. Vsak, ki je imel željo in voljo, je smel sodelovati. Med seboj smo se učili. Kolegijalnost je takrat bila precej večja - kaj pravim, hotel sem reči tovarištvo. In važno je bilo, da je bila žoga okrogla in da ni puščala.

Ja, naše generacije so znale reševati probleme z zadostno mero tveganja. Ampak tudi sedanje jo. V mojih očeh, je danes več nevarnosti za mladino, več distrakcij, frustracij, fizičnih in mentalnih ovir. Vata o kateri govori tole sporočilo, marsikaj neželjenega. V naši mladosti, je bilo enostavno in nenevarno. Občasno lahko za to krivimo starše, ravno tiste, ki so jedli deževnike in so bili brez tv igric. V veliki meri pa lahko krivimo današnji stil življenja in visok standard, za katerega smo se tako trudili. Moja starša sta bila doma vsak dan ob 15:00. Jaz danes pridem s sinom domov ob 17:00 - spat pa ga dam ob 20:00. Ali kdo ve kako težko je dobiti službo na štajerskem (oz. v slo). Da ne razmišljam o dobri službi...

Kdo od vas pogleda na deklaracijo, preden kupi nek izdelek, da bi videl, kaj vse je v tem izdelku? Jaz pogledam. Zaradi svojega otroka, da bo lahko jedel deževnike, ki jih najde za hišo. Razlaga zakaj je tako, pa bi bolj spadala na med.over.net.


...bodimo prijazni drug do drugega, že zavoljo starih časov.

Tako kot sta moja starša mene, bi tudi jaz rad zavil svojega otroka v vato pa je ne najdem. Če kdo naleti na kakšno, brez strupov in stekla v njej, naj mi pove kje jo dobim.

Skromen priklon tistemu, ki je prečital do sem in upam, da so možgančki pomigljali.

...ter lp

Sem letnik 70, se strinjam z napisanim. Tudi sama se večkrat vprašam, ali pretiravam. Pa kako sta moja otroka srkljana, mi smo ja to vse sami, brez problema. AMpak po drugi strani, so bili pa drugačni časi. Žal. Mislim, da je bilo naše otroštvo kljub vsemu (udarci po riti, prepuščeni bolj sami sebi) lepše. Danes je vse pod neko kotrolo, vse naprej pripravljeno, od otrok se ogromno pričakuje, pa se jih preveč forsira itd.

 
Sem letnik 68 in večkrat razmišljam v to smer.

em 75 letnik,in je vse res kar piše gor,ampak danes so drugačni časi.
jaz svojega otroka pač ne morem pustit zunaj samega,ker smo okrog bloka našli medicinske igle,ki seveda niso padli prijazni med.sestri  po tleh,in pa potikajo se neki narkomani tle okrog.kako naj ga pustim samega?
hrana,jeb.. ga,prej ni bilo take izbire,zdaj pa jo je toliko in to nezdrave in je treba gledat kaj daš v usta.
kar se tiče iger,upam da bo moj dečko tudi zunaj laufal z frendi en dan ko bo večji.
mislim da smo se imeli mi bolje,ni bilo toliko nevarnosti.

_____________________________

8.8.2006 sem dobila največji zaklad na svetu,prečudovitega sinčka Vala.

Sem letnik 81 pa mi je vse to kar pišeš znano , tako da ta do 80 ne velja, vsaj pri nas na podeželju ne.
No deževnikov nisem jedla(vsaj spomnim se ne) pa tepli me tud niso....vse ostalo pa....lušno je blo, sam to so bili drugi časi, druge navade, drugačno razmišljanje...pa tud zdej je lušno, sam nardit si moreš tako da je .
Generacije se pač menjujejo, naši starši so živeli resnično čisto v drugem svetu, ko včasih poslušam mami al pa staro mamo ki govorita o svojem otroštvu....no takrat sem vesela da sem se pozneje rodila. Čeprav se onidve ravno tako z nostalgijo spominjati tistih časov, sam pa priznavati, da je sedaj bolje.

o, hvala za čestitke

veš, v vsakem času so + in -; ampak jaz jih tudi pogrešam, predvsem ves ta materializem in potrošništvo mi gre na  (čeprav sem občasno tudi jaz del tega)  in samo upam lahko, da svoji dve ne bom vzgojila v razvajeni smrklji, ki ne spoštujeta nikogar. Trudim se, da ne.

ps
za avtosedeže pa sem 100% za

_____________________________

lp, rainbow

Life's what's important. Walking, houses, family. Birth and pain and joy. Katharine Hephburn

Po moje ima vsaka generacija svoje pluse in minuse. Meni je bilo kot otroku zelo lepo. Pa v bistvu mi je tudi zdaj lepo. Otrok pa ne zavijam v vato. Se mi zdi, da mi kar uspeva.

Pa še dobro so vedeli.....

Samo da ni bil SMS, ampak sporočilo na papirju.


In v vsem ostalem je dobršna mera pretiravanja......

Kaj pa jaz, ki sem rojena 1980??  Še štejem zraven?

_____________________________

Najin sonček Anej se je rodil 16.6.2005.

Se kar strinjam z večino napisanega (l. 1967) in postala sem nostalgična  .

tudi jaz sem rojena še nekaj malega za Karin, pa se vsega tega spomnim. pa nisem živela na podeželju, ampak sredi novo zgrajenega, socialističnega ponosa - betonskega naselja. pa smo se igrali zunaj, z vsemi otroci iz okoliških blokov (za večino se tako ali tako ne spomnim, kdo so bili, nekateri pa vem, da bi se jim malo izognila, če bi jih srečala ). res je zanimivo to, kako smo (brez kake ure) vedno vedeli, koliko je ura. smo pač poslušali cerkvene zvonove, pa je bilo.  pa če jih nismo slišali, je bilo pa hrupa doma. 

pa hodila sem peš. ogromno. v snegu, v dežju, v vetru, kar je bilo. mi je včasih dežnik obrnilo, pa je bilo to smešno. mama ni zganjala nobene panike. mene so v primerjavi z drugimi otroci res manj razvažali okrog (enkrat me je celo učiteljica v glasbeni nadrla, da s tako posvinjanimi hlačami pa res ne morem na nastop, ampak kaj sem mogla pomagat, če je deževalo pa sem se šla umit, pa pofenat, pa je ravnotako bilo). pa če bi moja starša pomislila na to, da bi me peljala (tega seveda nista, ker sta sama hodila vsak dan v šolo eno uro peš v eno smer, v vsakem vremenu), bi se pač potrudila in bi našla rešitev. pa nista. in sem jima hvaležna, ker tudi zaradi tega nisem bila nikoli bolna, moj imunski sistem se je s tem krepil. in kondicije sem imela ogromno.

oh, pa še je tega...


_____________________________

na roditeljskem sestanku: "kaj ste pripravljeni narediti za svoje otroke?"
starši: "vse!"
predavatelj: "in kaj bodo potem oni počeli?"

¸

Tudi jaz.....lepo je bilo takrat!
Sem pa 69 letnik.

_____________________________

kaR te ne ubije,te okrepi!

Zavijanje  v vato,pretiravanje v vsem?Tudi jaz se to sprašujem že od kar sem na RR-ju,pa sem raje tiho.Spadam v starejšo generacijo,ko se je otroke kaj hitro navajalo na samostojnost.Nosečnost ni bila bolezensko stanje,otroci so gor rasli z malo ali nič igračami,kar je spodbujalo bujno domišljijo,padci,udarci in rane so bile obvezni del otroštva,brez paničarjenja,so se,smo se navadili prebolet bolečino.Ni bilo raznoraznih razvojnih ambulant in glej za čuda,vse generacije so zrasle gor brez hudih posledic.Tudi nosečnice nismo in niso bile na tisočih pregledih(hvalabogumda sedaj so)pa so donosile zdrave otroke.
Računalniki niso kvarili vid in um,igrali so,smo se na svežem zraku v družbi.
Skratka,kje so lepi stari časi?

Smo se porezali, polomili kosti, zobe in nihče ni bil zaradi tega obdolžen. Bile so pač nesreče. Nihče ni bil kriv, razen nas samih. Včasih smo se med sabo potolkli, tako je pač bilo in niti naših staršev ni to zanimalo.
Ja, v resnici smo vedeli, da je nesreča nesreča, nihče ni nikogar tožil zato, ker je drugemu spodrsnilo, ker je padel zaradi lastne nerodnosti, za svoje spodrsljaje smo prevzeli odgovornost. Starši niso iskali krivde pri drugih in posledično niti nam ni prišlo na misel, da bi lahko bil kdo drug namesto nas kriv.

---

Vse lepo in prav. Drugače je pač bilo. ampak pomislimo, kdo so sedaj starši. Ali nismo ravno mi - generacije 60, 70, 80, sedaj starši. Prav je, da otroke pripenjamo v avtosedeže, da jim kupujemo kolesarske čelade, da jih ne puščamo samih v sumljivih okoljih.... ampak tisti, ki iščemo krivce v drugih in se zato tožimo smo pa tudi mi. Nalašč govorim v množini, da bo jasno, da je to ista generacija, ki je bila sama v otroštvu tako srečna. Saj jaz osebno nikogar ne tožim, če si moj sin potolče kolena. Pa marsikdo med vami tudi ne. Pa vendar - vsi vemo da tožbe so in starši so prav gotovo iz teh generacij. Kako to, da je prišlo do tega?

Sama sem v stiku s starši vsak dan. Lahko ti rečem zgolj to, da se mi zdi, da je kapitalizem tako vplival na ljudi. potrošniška miselnost. Ljudje hočejo denar, denar, denar...ne vsi, nekateri prav gotovo ne razmišljajo zgolj v tej smeri, vendar večino življenja kroji denar. In če ga je moč kje dobiti, recimo s tožbo zato, ker se je otrok nekje spotaknil, dajmo, v napad. Zato tožijo, ker se tožit za vse sorte oslarije dandanes da, leta 70 ali 80 bi tožbo v takem primeru izgubil ali pa bi izgledal pridobitnik, kar je bilo tedaj moralno sporno, bil bi izločen iz družbe na nek način. Vrednote so bile druge, vsaj sram bi ga bilo.

Kar se tiče zaščitništva do otrok, se mi pa zdi, da je šlo iz ene skrajnosti v drugo. Prej se večinoma niso postavljali za otroke, ti isti otroci, ki so zdaj odrasli in starši, pa čutijo strašno potrebo, da se morajo pretirano postavit za svoje otroke, tudi če so ti krivi. Dandanašnji starši trpijo namesto otrok, če otrok naredi oslarijo. Zato ga hočejo na vsak način ubranit bolečine, sprejemanja odgovornosti za svoje (otrokove) napake - čeprav s tem naredijo ravno kontra, otroku dolgoročno povzročajo bolečine, neodraslost, trpljenje, v bistvu so slabi starši, kljub dobrim namenom. Ne znajo presojat, kdaj otrok rabi zaščito in kdaj je ne. Po moje nimajo ok izkušenj s tem, možnosti za zaščito otroka pa imajo, zato ne znajo pravih meja pri tem postavit. Nekaj naredi po moje tudi posesivnost do otrok. Pa velika pričakovanja do otrok. Imajo boljše možnosti, da sprejemajo informacije otroci, kot so jih imeli njihovi straši, starši se razdajajo, jih vozijo sem, tja, ponujajo milion reči, da bodo ja otroci srečni, vendar jim po eni strani ne dajo povoda, da bi otroci sami kaj zase našli, naredili, ustvarjali z lastnimi napakami in izkušnjami vred, po drugi strani pa starši zahtevajo tudi rezultate. Oni npr. zahtevajo, da otrok včasih doseže več, kot je zmožen, če ne se pa dostikrat na šolo, klub jezijo. Kaj pa vem. Vsakega malo najbrž pripomore k temu, da je kot je.

Oh kje so ti časi. Včasih jih prav pogrešam.Sploh pa ni bilo take fovšarije kot je danes. Dons sosed ,soseda ne pozna ,včasih smo se pa toliko druzili -sploh ličkanje.... Ma res je bilo fino,ni bilo teh mobitelov.Jaz kar
pogrešam kakšno pisemce,ki je bilo napisano na roko,zdej pa ti sms-si.Se pa strinjam glede avtosedežov,sedaj je bolj varno.Sej takrat ni bilo veliko avtomobilov,ampak vseeno...Pa ob tabornem ognju smo kakšno zapeli .