Lep pozdrav, rada bi vas prosila za mnenje iz vaših izkušenj. Pri 6 tednih sem bila pri ginekologinji ki mi je naredila uz in plod se je normalno razvijal, bitje srca je bilo normalno le lega nekoliko nižja, vsi smo bili zelo srečni. Včeraj sem imela malo krvavega izcetka ki pa je zakoj postal rjavkast in se tudi ustavil. Takoj ko sem ugotovila sem šla v MB k ginekologu ki mi je po 3 urnemu čakanju sporočil slabo novico da mojemu otroku srce ne bije več in da ne vidi prekrvavitve v maternici termi naročil da naj grem v sprejemno ambulanto kjer mi bodo dali tableto za sprožitev splava zaradi neuspele nosečnosti. Moj svet se je tisti trenutek razblinil na tisoče koščkov sreča da sem zraven imela partnerja ki mi je stal ob strani. Skupaj sva šla v sprejemno ambulanto kjer je sestra rekla da bodo naredili ponovni uz da se prepričajo če je to res in dala malo upanja da mogoče pa le ni vse res vendar je kmalu prišla nazaj z papirji za tabletke in rekla da se je ginekologinja odločila da ponovni uz ne bo potreben in da naj papirje podpišem pedno grem do zdravnice. Zdravnica je notri samo še enkrat ponovila postopek za prekinitev z tabletkami in mi naročila da se vidimo čez 3 dni. Celo noč nisem spala samo tuhtala sem kaj bi lahko bilo narobe, zakaj mi niso naredili še enega uz da se prepričajo. Danes zjutraj bi naj vzela prvo tableto vendar nisem mogla poklicala sem bivšo ginekologinjo in jo prosila če bi mi lahko še ona naredila uz da bom 100% da je res kar so mi rekli. Naročila me je za jutri. Sama se še vedno počutim nosečo rahla slabost, rahlo boleč in napet trebuh, boleče prsi....Prosim če lahko delite z menoj svoje mnenje in izkušnje.

draga larisa te čist zastopim kako se počutiš, ker za manjo je podobna situacija v lanskem oktobru le da sem jaz takrat bila noseča cca 11t, tudi pri meni je na prvem in drugem pregledu bilo vse ok, ko pa bi morala na nuhalno sem zjutraj zagledala rahel rjav izcedek, ki pa na koncu ni prinesel nič dobrega, no jaz sem na koncu imela splav z abrazijo tako da kako zgleda splav z tabletko ne vem.
Ja tudi meni je takrat razpadel svet, nisem mogla verjet da se to meni res dogaja in zakaj meni, kaj sem naredila narobe v glavnem tisoč in eno vprašanje, ampak vedi nisi ti kriva tako se je pač moralo zgoditi in vedi tudi zate bo posijalo sonce sreče

prav hudo mi je ko berem takšne in podobne  zgodbe, pa čeprav sedaj spet pričakujem me pot še vedno zanese občasno na to temeo. Pri nama je bilo mogoče malo lažje zaradi tega ker sma doma imela že enega otroka, ampak res pa je da tega sončka, ki mu ni bilo dano ne bom nikoli pozabila,Ko sma izvedela da sma noseča sma bila full happy eden bolj kot drugi in ko sma ravno povedala hčerki da bo dobila družbo je šlo vse navzdol ja bil je ogromen šok tako zame kot za hčerko in moža.
Glede moža ne morem ti povedat glih kako se možje počutijo lahko ti povem samo kako je bilo pri nama; ko sma prišla iz bolnice si je moj vzel dopust in moram rečt da sma se veliko pogovarjala o tem kar se je zgodilo, in meni je to zelo pomagalo , veliko sem jokala mož ni vsaj pred mano ne , vem pa da mu ni bilo lahko.Na koncu sma prišla do sklepa da morama naprej že zaradu hčerke, ki naju potrebuje in da sma dovžna njej biti 100% starša pa hočema ali nočema. Malo so tudi pomagale besede zdravnika v bolnici, ki nama je rekel da najin otrok prihaja k nama da se je odločil le malo še počakat da pa prihaja, to so bile prave besede za mojo ranjeno dušo in res le dobre tri mesece po ss sem izvedela da boma starša in moram rečt da zaenkrat poteka vse ok in vem da name in na bejbija pazi otročiček, ki mu ni bilo dano živeti.
Zavedaj se da nisi ne ti ne tvoj partner, kriva zakaj se je to zgodilo, pogovorita se o vseh občutkih, ki vaju dajejo in bosta videla tudi za vaju bo posijalo sonce

Nadka najlepša hvala za spodbudne besede. Tudi mi imamo doma že 3 fante najtežje je razložit njim da ne bodo dobili brateca ali sestrico ker so se zelo veselili saj kar naprej sprašujejo pa kdaj bo pa zakaj ne to je najtežji del ker te vedno znova in nova sprašujejo kaj je narobe in te spominjajo na to... Žal jaz nimam lepih izkušenj z  UKC Maribor saj sem kljub temu da sem jim povedala zakaj sem prišla čakala 3 ure v čakalnici ker imajo naročene prednost ne nujni primiri tako da me je že samo čakanje ubijalo potem pa ko sem bila na vrsti najprej en uz ki pa se ni imel možnosti vaginalnega pregleda ker imem močno tkivo sploh pregled ni bil možen, pa čakanje na drugi uz skoraj 1 uro da so mi povedali da ne vidijo več življenja v otročku. Najbolj pa me je šokiral komentar samega G ki je namesto da bi mi stal ob strani rekel da naj premislim o možnosti sterilizacije glede na to da že imam 3 otroke in sta 2 bila carski rez. Mislim da me je to v tistem trenutku še veliko bolj potrlo kot karkoli drugega. In potem odnos zdravnice v sprejemni sobi ki se ji je že počasi mudilo domov ker je bila ura že 14 na hitro pogledala papirje nič kaj z zanimanjem rekla da ponovni uz ne bo potreben  in razložila postopek z tabletkami in rekla da moram čez 3 dni nazaj. Mislim da me je vse skupaj zaradi odnosa sester in zdravnikov v UKC vse skupaj še veliko bolj prizadelo. 

o to pa res ni prijetno, če so se tako obnašali do tebe, no jaz sem takrat bila v celju in moram rečt da je bilo kar ok.
Čudno se mi zdi da so te pustili tako dolgo čakat , včasih dobiš občutek da si samo številka in nič drugega.

ja imaš prav Nadka samo številke, jaz sem tudi prej vse 3 fante rodila v Celju same dobre izkušnje če se je kaj zakompliciralo sem šla k njim; nosečnice z težavami je obravnaval zdravnik ki je bil takrat dežuren ne pa tako kot v MB ko sem morala čakat ker so imele druge redne preglede in so bile naročene. Problem je v tem da sta bile 2 m. sestri mlajša ki me je sprejela je rekla da me bo  vzela naprej  starejša ki pa je pošiljala v ordinacijo pa je komentirala po svoje da ni fer do onih ki se naročijo da morajo čakat ampak da moramo tiste ki G ni naš osebni G počakat ko bo prosto tudi jaz bi raje šla takrat ko sem bila naročena nisem po svoji volji prišla tja samo tako je v UKC Maribor. Nikoli več ne grem tja raje se peljem v Celje.