Spremenila sva se...
1
08.05.2009, 12:20
sakuL
911
Zdravo!
malo bom dolgovezila, ker sploh nevem kje začeti. V glavnem povod za "slabe dneve" se je zgodil 2 leti nazaj, meni je bila to slaba izkušnja v življenju s katero nekako shajam,..pa pustimo to.
Potem ko sva se že skoraj postavila na noge (tudi najino zvezo) nama je umrl zelo dober prijatelj, kar naju je oba popolnoma dotolklo in bila v depresiji (moj je jedel antidepresive) jaz pa sem se borila sama s seboj. Stala sva si ob strani, pa ko sva se komaj pobrala in ponovno živelja skupno življenje, mu umre se mama. Zopet ista iskušnja, depresija in popoln polom v najinih glavah.
zaradi vseha tega sem dobila velik rana na srcu, depresijo prenašam, in trdo kožo. Nihče več mi več ne sme nič reči, takoj vzkipim, popizd*m in se umikam, nekam v svoj svet, ki sploh ne obstaja. Postala sem hladna do njena in pride dan ko za brez veze popolnoma ponorim, tudi v službi. Nimam več nasmeha na obrazu, energiije ni in ni več, karkoli se lotim mi splava po vodi.... potem pa še moj... oba sva trmasta in obadva sva veliko "pretrpela".
Za malenkost se skregava in mene to boli (tukaj mi trda koža popusti). Imam veliko srce in veliko šokov prenesem, a najbolj me boli ko me prizadane moj.
toliko na hitro-...zdaj pa vprašanje...
kako najti zopet tisto iskro med nama? rada bi kaj spremenila na sebi (nevem frizuro, postavo, se s čim ukvarjala-pa vse mi je odveč). ne upam si spremeniti frizure, ker vedno (pa sem skoz isto ustrižena) pridem iz frizerije razočarana...
kaj narediti da bo spet veselje pri hiši, nič se mi več ne da, ne z njim ne sama (prej sva vedno šla skupaj povsod).
Rada bi le srečno živela naprej, pa kukrkol se potrudim, ali sem prijazna ali ne, je rezultat isti.
->partnerja imam rada z vsem srcem, sem mu 100% predana, nimava pa otrok.
Je še kakšna rešitev ali moja ladja tone?
hvala.
_____________________________
**najraj**
"A baby is something you carry inside you for nine months, in your arms for three years and in your heart till the day you die."
08.05.2009, 12:58
sakuL
911
sej trdo kožo imam samo za druge ljudi. ko sem sama vedno jočem, oz. ne bom rekla vedno, veliko jokam, zelo veliko.
Sem se prijavila k psihiatru, ker si res nisem podobna, in nisem rada v tej koži v kateri sem sedaj in rada bi da bi bilo lepo kot nekoč.
Kako naj najdem smisel, kaj naj delam? če vedela, bi to že počela.
veliko delava oba, tako da se vidila bolj malo, vikedne izkoristiva kar jih moreva. Edina kar me veseli me on, njegova bližina, vendar sem ga s svojim obnašanjem odaljila od sebe. Postala sem nesramna in tega se zavedam, pa se ne znam ugrizniti v jezik predno kaj rečem, potem mi je pa žal (po toči zvoniti je prepozno.pa še res je )
upam na boljše čase, pa se mi zdi tako odročni...
_____________________________
**najraj**
"A baby is something you carry inside you for nine months, in your arms for three years and in your heart till the day you die."
08.05.2009, 13:04
mojamura
5505
smisel v tem kar delaš....oz. smisel življenja je pa ''A million dollar question'', ki si ga slej ko prej postavljamo vsi v življenju oz. vsi pridemo kdaj do točke, ko se vseskupaj zdi že čisto nesmiselno.
Najbljižji odgovor na to vprašanje boš našla v sebi. zato se poiskusi spoznati, razumeti in predvsem pa....imej se rada, sama sebe imej rada
_____________________________
Assumption is mother of all fuc*k*ups.
09.05.2009, 23:42
Anonimen
IZVIRNO SPOROČILO: sakuL
Zdravo!
malo bom dolgovezila, ker sploh nevem kje začeti. V glavnem povod za "slabe dneve" se je zgodil 2 leti nazaj, meni je bila to slaba izkušnja v življenju s katero nekako shajam,..pa pustimo to.
Potem ko sva se že skoraj postavila na noge (tudi najino zvezo) nama je umrl zelo dober prijatelj, kar naju je oba popolnoma dotolklo in bila v depresiji (moj je jedel antidepresive) jaz pa sem se borila sama s seboj. Stala sva si ob strani, pa ko sva se komaj pobrala in ponovno živelja skupno življenje, mu umre se mama. Zopet ista iskušnja, depresija in popoln polom v najinih glavah.
zaradi vseha tega sem dobila velik rana na srcu, depresijo prenašam, in trdo kožo. Nihče več mi več ne sme nič reči, takoj vzkipim, popizd*m in se umikam, nekam v svoj svet, ki sploh ne obstaja. Postala sem hladna do njena in pride dan ko za brez veze popolnoma ponorim, tudi v službi. Nimam več nasmeha na obrazu, energiije ni in ni več, karkoli se lotim mi splava po vodi.... potem pa še moj... oba sva trmasta in obadva sva veliko "pretrpela".
Za malenkost se skregava in mene to boli (tukaj mi trda koža popusti). Imam veliko srce in veliko šokov prenesem, a najbolj me boli ko me prizadane moj.
toliko na hitro-...zdaj pa vprašanje...
kako najti zopet tisto iskro med nama? rada bi kaj spremenila na sebi (nevem frizuro, postavo, se s čim ukvarjala-pa vse mi je odveč). ne upam si spremeniti frizure, ker vedno (pa sem skoz isto ustrižena) pridem iz frizerije razočarana...
kaj narediti da bo spet veselje pri hiši, nič se mi več ne da, ne z njim ne sama (prej sva vedno šla skupaj povsod).
Rada bi le srečno živela naprej, pa kukrkol se potrudim, ali sem prijazna ali ne, je rezultat isti.
->partnerja imam rada z vsem srcem, sem mu 100% predana, nimava pa otrok.
Je še kakšna rešitev ali moja ladja tone?
hvala.
nekaj podobnega se je dogajalo z menoj, ko mi je umrl fant. ampak, pri meni je bilo stanje dosti dosti hujše, kot ga sama opisuješ. vendar, znake, ki opisuješ, so alarmni znak, zato, če si sama ne znaš pomagati, pojdi k zdravniku. to ni nič sramotnega. dobila boš pomoč, ki ti bo dvignila raven kvalitete življenja. sama k dohtarjem ne maram hoditi, še manj ne maram jesti tablet. vendar, dolgo časa sem si sama metala pesek v oči, da bom zmogla sama, pa sem se na koncu sesula. zdravila ti bodo pomagala uravnavati serotin v možganih, postala boš manj občutljiva, manj boš jokala, čeprav ti zdravila ne odžrejo joka, postala boš mirna in te ne bo vsaka malenkost vrgla v zrak. cipralex so zelo dobro zdravilo. glede na to, da se partner že zdravi, poskušaj še ti in bosta lažje prebrodila vse skupaj, kajti je tudi on z energijo na koncu, nervozen in ima podobne občutke kot ti. če se depresija ne pozdravi, za katero zdravljenje traja tudi do leta in pol, se rado ponovi, vendar se takrat ponovi v hujših oblikah. slaba stran depresije je, da uničuje življenje in v velikih primerih pripelje tudi do samomorov. bolniška ti je v ta namen zagotovljena in tudi komisija ne komplicira dosti, ko gre za podaljševanje. če imaš dobrega osebnega zdravnika, ki razume tvojo stisko, komisija tudi zelo upošteva njegovo mnenje, kljub temu, da moraš imeti mnenje specialista. ko boš, če boš šla k zdravniku, mu napiši na list, vse kar ti leži na duši, ker potem, v kolikor gre stvar na komisijo, ima komisija točen vpogled v tvoje stanje in vsekakor je bolje razloženo, kot če dohtar zapiše nekaj s svojimi besedami. ko ti bodo zdravila uravnovesla delovanje serotina, tudi stvari ne bodo splavale toliko po vodi. ker bo prisoten razum in ne boš vsako stvar jemala s takšno mero čustvenosti kot sedaj, ki ti, kot sama ugotavljaš, povzroča več škode kot koristi.
brez zamere, podala sem ti izkušnjo in ti želim dobro, zato če ne zmoreš in če opažaš, da je kvaliteta tvojega življenja padla na dno, ne oklevaj in se odloči. takojšnji učinki ne bodo ravno vidni, kar se tiče zdravil, saj jih je potrebno postopno prilagajati, vendar da se boš dvignila, je nujen tudi odih iz službe, torej bolniška. meni ni žal, da sem se odločila za ta korak, ker je moje stanje sedaj takšno, kot je bilo pred vsemi smrtmi, ki sem jih preživela. vendar imam še kritične dneve, ampak tudi ti bodo, verjamem vedno blažji. v mojem primeru ne vem kaj je bolje, da sem ostala sama s pouštrom brez opore vse ljudi ali tvoj primer, ko imaš partnerja, ki je tudi na dnu.
srečno.
< Sporočilo je popravil Melodie -- 9.5.2009 23:44:07 >
