Pozdravljene!
Sama sem dober teden po SS. Na nobenem forumi nisem zasledila pogovora, kako se punce spopadate z žalostjo ob izgubi.
Moj pikec se je nehal razvijat v 7. tednu. Na prvem pregledu 10. teden, pa so mi povedali to novico. Seveda najprej šok, žalost, neopisljivo počutje. In vsekakor je bilo bolje, da se je to zgodilo prej kot kasneje, ampak meni je ta pikec pomenil res veliko. Bila je to moja prva nosečnost, težko pričakovana in dojenček zelo zaželjen. Pa žal proti naravi nimamo kaj.
Odpiram to novo temo, ker se o tem javno ne govori, ker nisem našla nobenega foruma, kako se punce spopadate z "okrevanjem". Meni pa je veliko lažje se pogovarjati z nekom, ki ima za sabo enako izkušnjo.
Hvala in pozdravček vsem "sotrpinkam"

Pozdravljena

Sama imam povsem enako izkušnjo, zvedela sicer šele v 11 tednu. Žal pa ni prva takšna izkušnja, otročička, ki bi mi dal vsaj malo veselja pa še nimam. Trenutno sem v svojem četrtem poskusu, upam na najboljše.

Ka naj rečem ... Čas, čas, čas ... Naprej si pusti, da preboliš, se zjočeš, žaluješ, potem pa poskusi dati to na stran, ne razmišljaj o srčku, ne subjektiviraj in ne predstavljaj si, kako bi bilo, če bi bilo. Čeprav težko in ostro rečeno, a je zate najbolje tako. In se čimprej podaj v nov boj, ki ti bo dal novo upanje in veselje.

Tolaži se s tem, da se je to enostavno moralo zgoditi. Nisi kriva ti, in - čeprav že standardni odgovor, a resnični - bolje tako, kakor da se otrok rodi s hibo in bi mu bilo v življenju težko. In da boš tudi ti kmalu mamica, ne glede na zdajšnjo izkušnjo.

Pogumno naprej! Če karkoli potrebuješ, pa sem ti na voljo tudi na ZS.

Tule je en forum o spontanih splavih, mogoče ti malo pomaga, da boš videla, da je to zelo pogosta reč...

Sama sem imela kar lepo število spontanih splavov, pa vendar ima tudi 3 zdrave otročičke, dve sta celo zelo skupaj in čeprav so bile vse tri nosečnosti grozne in grozno rizične, so mali zdaj super:). Sama sem precej optimistično bitja in ker sem vedela, da lahko zanosim, se nisem preveč sekirala. Bilo mi je žal, jokala sem prvi mesec, potem sem se pa potolažila in mi nikoli ni bilo žal za to, kar se je zgodilo.
Ne obupat, to je šele prvi poskus - tako vsaj vesta, da sta pripravljena... Tako sem sama to jemala. Imela sem srečo, da sem vedno zelo hitro zanosila in se nisem bala, da ne bi mogla imet otrok, ker sema bila že prej zmenjena z vsemi svojimi fanti, da če ne bi mogla imet svojih, ko bi se za to odločila, bi jih posvojila - meni je bilo važno, da imam otroka, dna mi ni bil nikoli tako važen. Ker ima mami dvorogljato maternico (delno pregrajeno), so me poslali že po 1. ss na pregled, kjer so ugotovili, da je moja pa normalna in vse super. Tako se nisem nič preveč sekirala in ko so rekli, da lahko spet poskusiva, sva in zdaj imam eno zasanjano tretješolko:). Po naslednjih dveh splavih je prišel naš mali princ in ti rečem, da ne zamenjam, pa če bi bili tisti geniji;).

Vem, da ti je zdaj težko in normalno, da ti ni vseeno in normalno, da si žalostna. Pusti si jokat, povej vsem, ki misliš, da bojo vsaj malo razumevajoči in predvsem se zjokaj na partnerju. Meni je pomagalo, da sem si rekla, da je ss po svoje dober, ker:
- veš, da lahko zanosiš
- je šel stran bolan otroček, zato da bosta lahko imela zdravega
- ker sva oba razočarana, da ga ni, vsaj veva, da si ga res želiva - nekaj, česar ne moreš prej sprobat, mi pa imamo to možnost:)

Lahko da tebi to ne bo pomagalo, vendar punca, lahko si zanosila zdaj in boš spet, samo da boš dobila čisto zdravega otročička namesto tega, ki je bil bolan. To je dobro, ne? In vseeno je lažje, če je čim prej... Izgubit otročka, ko ti že brca v trebuščku, je verjetno še težje, čeprav vsak po svoje žaluje in je vsem lahko zelo težko... Ampak veš, da tega otročka BOŠ imela! Pa kaj, če ne bo imel čisto istega dna-ja, če je bilo nekaj narobe, je tako boljše, da ima majčkeno drugačnega, ne?;) Če obstajajo dušice, se je mogoče malo ustrašila, mogoče ji še ni bil čas, mogoče je mela še kake opravke, mogoče je hotela videt, če si je res zelo želita, ker je taka dušica, ki rabi res za ziher vedet, da je zelo zaželjena:). Tak nežen otroček, taka je moja taprva, recimo;).

Predvsem pa ti OBLJUBLJAM, da ko boš rodila naslednjega otročička, NE BI NIKOLI ZAMENJALA ZA TEGA! In bo imel ss smisel - ker brez njega ne bi bilo tistega novega bitjeca, ki bo nastalo za tem. Če je dušica, je pa lahko notri ista;). Če je pa ni, pa itak nima veze, kakšen je dna. Če je nekje bog, pojma nimam, kaj misli, ker 30% nosečnosti se konča kot ss (večinoma še pred m. in sploh ne veš, da si bila noseča), to se morajo verni zmenit z njim. Sama sem gledala biološko in zato nisem imela tako velikih problemov z ssi: ker sem vedela, da bom željenega otročka imela, samo pač kak mesec ali dva kasneje, to ni bila tako huda reč, da je ne bi bila pripravljena dat za to, da bo ta otroček zdrav. Vendar je to moje gledanje, ti mogoče gledaš drugače in ti je zato težje. Vseeno pa boš dobila točno to, kar si želiš: svoje detece, kakorkoli že, ok?

Včasih moramo malo počakat, včasih se moramo za svoje otroke malo namatrat, ampak meni se zdi, da nam je zato lažje, ko težijo kasneje;). Vsaj meni je bilo v p. vedno veliko lažje kot ostalim, ker sem enostavno vedela, da je čudež, da je vse ok po vsem, kar se je dogajalo in me ni tako zelo motilo, če so ves čas hoteli pozornost ali nisem mogla nič spat. Lažje sem to prenašala. To je tudi plus ssov in groznih nosečnosti. Skoraj vsaka slaba stvar ima svoje pluse, samo včasih jih je v žalosti težko videt... Ampak se da, počasi...

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Ja, punce se popolnoma strinjam. Hvala za te besede. Meni osebno zelo veliko pomenijo.
Pomembno mi je to, da mi punce, z enako preteklostjo dajejo upanje, da bom nekoč res lahko mamica in imela sončka, ki si ga tako zelo želiva.
Hvala :)

lahko se obrnes na Zavod ŽIVIM, če jr težko prosiš G za napotnico za psihologa
Vse dobro

_____________________________

Mama štirih deklic in 5ra

Hvala za predlog. Zaenkrat ni tako hudo. Upam, da je najhujše mimo.
Veliko so mi pomagale punce s spodbudnimi besedami. Predvsem Ronjino sporočilo ima res veliko vrednost.
Hvala še enkrat :)

Ni zakaj, hvala, ker si prebrala in odgovorila:). Najbolj sem vesela, če komu to pomaga, ker potem imajo vse tiste težke preizkušnje svoj smisel - da je mogoče nekomu drugemu nekoč en majčkeno lažje - in se splača, vsaj malo:).
Žalovanje je lahko grozno dolgotrajen proces, vendar je odvisno od veliko dejavnikov in če se la, pri teh tako tini mini pikcih, je fajn obrnit stvari na pozitivno - ker ga boš imela, nič ti ne bo ušlo! Samo malo kasneje bo, to je vse. Zakaj je to dobro, kaj pa vem? Mogoče bi tistega na poti v šolo en blesav voznik zgazil ali pa bi se tako nesrečno zaljubil, da bi se čisto izgubil v kakem svojem svetu. In bo imel ta več sreče:). mogoče bo samo bolj zdrav in že to je čisto dovolj, da se splača:).
Otroček ti pa ne uide, če si ga želita:). Zanosiš lahko, tako da je zelo verjetno, da boš že zelo kmalu spet pričakovala:). Meni so pri prvi rekli, da je treba počakat vsaj 3 mesece od 1. menstruacije dalje, pri drugem ss pa, da naj počakava vsaj do 1. m., sicer je malo večja verjetnost, da se placenta ne odlušči po porodu. In tisti mesec ni taka reč počakat, ne? Glavno, da dobiš svoje detece:). Pač ne bo čisto takoj. Moji niso hoteli bit novembrčki, oba splava, ki sta bila v 6. tednu, sem imela na isti dan v letu . Ampak se takrat ne spomnim na to, ker mi nikoli ni bilo žal, da so tisti šli, ker če bi bili, ne bi bilo teh dveh otrok, ki ju pa res ne bi zamenjala. In ti garantiram, da boš isto razmišljala. Ker to je najlepša reč materinstva: vsaki so najbolj všeč njeni otroci:). Tudi če imajo bolj sramežljive dušice;).

Vso srečo ti želim in da čim prej zagledaš spet plusek in da bi bilo s tem vse v redu in bi ostal, se čim lepše rodil in ti prinesel vse tisto, kar znajo samo tamali:). Nič ti ne bo ušlo zaradi tega, samo prestavljeno je za slaba dva meseca:).

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/