Moj otrok je star 3,5 let in do 18 mesecev je spal v svoji posteljici. Potem je bil bolan in operiran, zato je njegovo spanje postalo zelo nemirno in zbujajoče. Z možem sva ga jemala k sebi in je spal pri nama . In tega se ja tako navadil, da ga nikakor ne moremo odvadit. Še vedno spi pri meni. Drugače je zelo samostojen za njegovo starost. Kupili smo mu tudi novo veliko posteljo in jo imamo v spalnici, da bi vsaj nanjo šel spat, pa ni učinka. V jeseni se selimo in bo dobil tudi svojo sobo. Rada bi ga počasi odvadila spanja zraven mene in ga privadila na svojo sobo. Zanima me, če je imel kdo izmed vas tudi podobno težavo in kako jo je rešil. Hvala za odgovore.
LP

Donja

Ja, jo imamo, pa je malo daljša zgodba, ko imam čas, ti pišem.....

Velja. Komaj čakam, ker me res zanima.
Pa pa

Mogoče se boš malo potolažila:

http://www.ringaraja.net/forumi/sporocila.asp?id=6446&idk=101

Lepa Ana najlepše hvala za tale link. Sem se kar potolažila. Sem jaz tudi mislila, da smo mi edini ki tako spimo. Je pa fino čez vikend ker lahko malo dalje dremam. Ko se mali zbudi, mu vklopim Tom in Jerrya in on to gleda, kot da je v transu. Jaz pa uživam. Saj ko bo večji bom ziher to pogrešala.

jaz pa vam kar zavidam, ko berem, kako imajo vasi otroci zeljo po spanju pri vas. Ko se je moja Eva rodila, sem jo imela v zibelki zraven svoje postelje, po nekje treh, stirih mesecih pa je zacela spati v svoji sobi v otroski posteljici (kinderpet... ;) ). Takoj se je navadila, in sedaj noce zaspati nikjer drugje v stanovanju kot sama v svoji sobici! Vcasih, se mi prav zahoce malo crkljanja ponoci, pa da se mala stisne k meni.... Sicer cez dan ni panike, pa tudi sicer se rada carta, ampak ponoci ima rada svoj mir..... Kako razlicni so si, kajne??
:sloncek:

Imam zgodbico s prijateljičino hčerjo. Živeli sta v garsonjeri in tako pet let spali skupaj. Potem sta dobili novo stanovanje. Prijateljici sem šla pomagat pospravljat pred vselitvijo. Bil je tisti dan, ko bosta prvič prespali, seveda, vsaka v svoji sobi. Punčica ni hotela slišat o svoji sobi. Potem pa sem ji povedala, da bojda, ko prvič spiš v novi postelji in nekaj sanjaš, se ti to uresniči. Zvečer sem poklicala prijateljico, kako je bilo. Začudena mi je povedala, da je deklica brez besed odšla spat v svojo sobo. Zjutraj zazvoni telefon in moja prijateljica.:"Lepo kašo si mi skuhala. Veš, da je sanjala, da bo dobila psa!!!"
Deklica je od takrat spala v svoji sobi in mamica je bila mož besede in kupili sta psa.
Lep večer še naprej, Varja

He he.. le da to ni bila kasa.. ampak odlicen razplet. Domace zivali zelo koristijo cloveku.

*** SVET JE NAREJEN PREPROSTO! *** Tjazy

Tudi jaz vam kar zavidam, ko želijo otročki spati z vami. Ko so pa tako mehki in topli in tako lepo dišijo... Moj sonček je star dve leti in pol in še nikoli ni hotel pri meni spati. Pa sem mu že prigovarjala, daj no, samo malo leži pri mamici. Ne, tudi uležti se noče. V svoji posteljici pa spi kot "bubreg v loju". Razen na dopustu. Takrat ko nima svoje postelje. Takrat moram iti z njim spat, pa grem zelo rada. Zvečer in popoldne. Se vse pogovoriva, preden zaspi. Kaj je slišal v gozdu, kako pojejo ptičke, da sem lepa, da imam lepe laske in še polno stvari, ki ti napolnijo srček.
Čeprav vem, da bi bilo, če bi se to dogajalo vsak, dan kar precej naporno. Zvečer imaš še marsikaj za postoriti, ko gre mali spat. Pa tudi televizijo, če je kaj zanimivega, rada pogledam.
Ampak, če bi se mali tako odločil in se ga ne bi dalo prepričati v drugače, potem bi k zakonski postelji "prištukala" še eno posteljo, da bi bilo dovolj prostora. Saj menda, ko ima otrok dovolj ljubezni, se sam odlepi, gre v svojo posteljo. Največkrat je menda to pri 7 letih. Pač eni rabijo več pozornosti in ljubezni, eni pa manj.