Moj malček je do 8. meseca brez problemov zaspal v svoji posteljici in večinoma je zaspal tako, da sem bila zraven in ga božala. Potem pa se je vse obrnilo, je zbolele in pristal v najini postelji in od takrat spi poleg naju. Sem ga poskusila dat nazaj v njegovo posteljico, pa se je drl kot zmešan. Poskusila sem vse: sem ga pustila jokati, pa po metodi Pantleyeve...ne zaleže nič.
Dobro, pa bi se še nekako sprijaznila, da spi poleg naju. Toda do kdaj?

Večji problem pa mi predstavlja uspavanje: vedno se morav vleči poleg njega, ga božati in mu prepevati, da zaspi. Ok, ni problema, mi je všeč to cartljanje in ne traja dolgo. Toda potem se začenja nočna mora: ko jaz vstanem (saj ne bom hodila spat ob 8ih), se čez nekaj časa prebudi in spet vse jovo na novo. In tako vsakih 20 minut. Jaz ne morem več. Kako je lahko tako odvisen od mene? Ne bo znal zaspati sam?

Kako ste tiste, ki imate oz. ste imele podobne težave, rešile to zadevo?

Hvala za vsako pametno sugestijo.

_____________________________

Letos pa bo!

Jaz ti lahko svetujem samo kruto metodo, in to je, da ga pustiš jokati, ko se zbudi. Jokal bo mogoče 3 noči, potem pa ne bo več. Humanega navajanja ni. Ali se otrok sam navadi(na kar pa lahko čakaš tudi leta) ali pa ga odvadiš ti. Kaj pa so 3 dnevi proti 3,4 letom?
Sem srečna, da smo to okrog 6 meseca naredili in smo vsaj vsi naspani in spočiti. Tudi oba otroka. Tako dan gledam skozi drugačne, prespane oči.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Človek, kar verjeti ne more, kako so ti naši malčki, in malčice brihtni-ne, sploh ko spoznajo nekaj novega, boljšega, np. kot to, zakaj pa bi spal sam, če pa je pri mamici in očku veliko bolj prijetno, lepo. Moj "zaenkrat" spi sam v svoji posteljici, nikoli ga nismo navajali na upavanje na tak način, kot si ti omenila, da si ga božala in bila pri njem dokler ni zaspal sam. Pokazala si mu, da si lahko zraven njega da zaspi, kasneje si šla spat z njim, da je pač on "lažje" zaspal, bil je bolan in imela si ga pri sebi...Spoznal je, da je to možno in zdaj bi to rad, saj se zaveda, da je to mogoče in pri tem vztraja, z jokom, prebujanjem, počasi že uveljavlja svojo trmo in voljo. Zdaj pa je na tebi, koliko boš ti močna v tej igri in kdo bo na koncu zmagovalec, ti ali on? Jaz bi na tvojem mestu par dni vztrajala pri odločitvi, katero bi si pač zadala, nekaj dni bo najbrž težko za vse, potem pa bo za vse enostavnejše.

Želim ti veliko uspeha in močne volje.

Lp Corfu

Saj, pri nas je skoraj enako. Tak da v bistu ti nimam nobenega pametnega nasveta dat.

Je bil cel november bolan, od vseh mogočih virusov je pobral kar jih je, pa še angino in bronhitis. Pa smo ga morali po rokicah nosit, da je zaspal. Pa nihče drug, samo JAZ sem ga morala uspavat. Pol sem se pa tudi naveličala po sobi hodit in ga nosit, z njim plesat, ma vso živo samo da je zaspal, ko pa ga v posteljko dala, pa jok. Potem pa na rami dalje spal.

Zdaj mi je zaenkrat uspelo da ga položim na najino posteljo, prižgem TV in tako zaspi, jaz pa zraven sedim kot cvek. Potem pa ko trdno zaspi, pa ga prenesem v njegovo posteljko.

Nič pametnega ti nisem povedala. Smo na enakem.  

Ženske jaz ne razumem, zakaj ste "sužnje" svojim otrokom?! Ko se otrok rodi ne ve nič, vse mu privzgojimo, naučimo, pokažemo...zakaj torej uberete tako pot, da vam je težko, težje? A se zavedate, da se otrok obnaša, in želi tisto, kar ga mi naučimo, pokažemo itd.?!

pri nas imamo nekaj časa mir, potem pa pokuka ven zobek ali je polna luna in spet vse od začetka. razlika je samo v tem, da zdaj tamala v posteljici skače in se deeereeee tako na glas in dolgo, da ostane brez glasu in je čisto prešvicana. no to se je zgodilo nazadnje in res nimam srca, da bi jo še kdaj pustila se dreti, čeravno vem, da me prinaša okoli.

ravno zdaj jo skuša uspavati ati. tut joške noče, čist je zaspana, ampak zaspati pa noče... glede na to, da sem bila jaz ravno taka in sem spati začela okoli tretjega leta, se ne sekiram preveč. očitno pri nekaterih otrocih nobena znana metoda ne zaleže.

no, v bsitvu nimam tistega magičnega recepta, ki si ga iskala.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Meni se pa res zdi, da nekatere težje prenašamo jok svojih otrok.
Ne me narobe razumeti, verjamem, da vse želijo biti najboljše mame, tudi tiste, ki so za malo bolj krute metode. Ampak jaz iskreno povem, da me srce boli, ko mali joče, in ga enostavno ne morem pustit jokat. Raje ga pocartam in skušam uspavati nazaj (pa vedno uspe, včasih prej, včasih kasneje), kot pa da bi on jokal, jaz pa na drugem koncu sobe tudi. Resnično smo očitno ženske zelo različne med seboj.
Meni včasih mož reče - pa saj mu ne bo škodilo, če kaj joče, vsi otroci jokajo, ko so majhni. Ampak jaz si mislim - zakaj bi pa moral jokati ponoči eno uro, ker ne zna sam nazaj zaspati, če pa to ni potrebno - jaz ga lahko uspavam v nekaj minutah. Pa če je to večkrat na noč, pa kaj. Saj zato me ima, da se lahko name zanese. Vedno.
To niti slučajno ni kritika mamic, ki imate drugačne metode, zato ni treba zdaj začeti vojne na to temo. To je le moja izpoved, ker imam pač  trenutno čas  Detece spančka.

Bi mogoče dodala k mojemu odgovoru. ta "kruta" metoda, je bila tudi zame in za mojega moža kruta. Pri prvem otroku sem mislila, da se mi bo zmešalo, ko je moj otrok jokal, midva sva pa stala pred vrati, poslušala, ga na skrivaj gledala, drug drugega bodrila...... Sem ga hotela dvigniti, kot sem ga do tistega dneva vedno, pa je rekel mož, da naj zdržim. Če smo 20 min, pa bomo še kakšno minuto ali dve. Po 30 min v prvem dnevu je tudi zaspal. Drugi dan je trajalo 15 min, tretji pa 5, od takrat dalje pa spi. Pri drugem je bilo podobno, tudi z mojimi zgoraj opisanimi občutki.
Tudi moja otroka se lahko vedno zaneseta name, še toliko bolj, ker sem prespana in spočita mama, ki je naslednji dan brez težave aktivna s svojim otroci.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Naly, saj če ti to ni težko, potem ni nobenega problema. Problem nastane takrat, ko ti to začne najedati živce. Mogoče so tudi otroci različni, eni se zadovoljijo z istim ritmom uspavanja pač trikrat na noč, drugi pa hočejo skozi več. Pri mojem grem stavit, da bi, če bi bilo po njegovem, nazadnje morala kot sveča ravno zraven njega ležati in dihati čisto plitko. Pa še takrat  bi se nečesa domislil, da bi bilo še več od tega, kar je že dosegel.
Ko sem jaz imela mero polno, sem ga pustila jokati. Pa nič ga nisem božala in tolažila, ker bi se mu zmešalo, ampak sem ga vedno, ko sem šla v sobo (ko je bilo res že predolgo vse skupaj) "okregala" v smislu, kaj da se gre in da mora spat in pika. In je zaleglo. Pač smo mame različne in so otroci različni. Vsak pa gotovo dela po vsojih najboljših močeh oziroma tako, kot misli, da je najbolj prav.

Marogica, ne dvomim, da se lahko zaneseta nate  Kot sem rekla - samo o sebi sem govorila, ne o drugih.
Mogoče bi jaz drugače razmišljala, če bi me res tako utrujal, da podnevi ne bi mogla normalno funkcionirat. Ampak na srečo je bilo tako le prve 4 mesece (res je bilo hudo), zdaj se je pa zadeva umirila. Zaspi sam, po dojenju ga še budnega položim v posteljico, in včasih je treba še malo božat, tolažit, včasih nič. Drugo polovico noči pa prespi pri nama v postelji, ampak ker si to želiva oba z malim  Sem se navadila na to, da se toplo malo bitjece zbudi pri meni. Ati pa tudi nima nič proti, dokler gre le za drugo polovico noči

saj Marogica, jaz ti čist verjamem, da je bilo tako in zato tvoj otrok ne bo utrpel nobenih posledic. tudi pri nas smo tako naredili pri 6. m, pa znova pri 9., pa znova pred kratkim. zdaj se je pa spet začelo in tokrat ne zaspi nazaj, pač pa se dere, da je čist prešvicana, skače po pojstli...saj sem že napisala.

kaj pa v tem primeru? verjamem, da tudi ti ne bi pustila jokat v tem primeru. ampak resno sprašujem, če je kdo imel tak primer? v svojo pojstlo jo pa nočem dat.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Ja Splišni, verjetno lahko tako razmišljam, ker res ni več tako  hudo, sem že Marogici odgovorila. Prve 4 mesece je bila kriza, res hudo, zdaj je pa boljše, zato mi ni težko cartat, kadar ima finte.
Je pa res, da so mali brihtni ko strela, kdo bi si mislil

Povedala bom dva primera, mogoče se pa katera najde v njih.

Znanka ima otroka starega 16 mesecev.
Deček zaspi samo v njenem naročju, tako, da se z njim pozibava, ali na dojki.
Uspava ga lahko le ona in nihče drug, tudi oče ne.
Želi si kdaj zvečer na pijačo - to ni mogoče, sem že navedla zakaj, poleg tega se ponoči zbuja in zahteva samo njo.
Sama je neprespana, brez energije, poleg tega hodi še v službo.
Časa zase nima, več čas je posvečen otroku.
Nobenega otroka več
Mož se pritožuje, a to je že druga zgodba...
Meni pa očita:
Tebi je veliko lažje, tvoj sin je bolj priden kot moj
Ti greš lahko zvečer na pijačo, jaz pa ne (kdo ti je kriv?)
Blagor tebi, ker ponoči spiš
in še in še...

V določenih pogledih sem jaz mogoče zanjo celo slaba mama, in zakaj?
Zato, ker sem sina pustila dve noči jokati in zdaj spi sam, brez predhodnega uspavanja.
Lahko grem ven sama ali z možem, sina lahko da spat (babica, dedek, teta), saj zaspi pri vsakomur...in ja bilo je težko, tudi jaz sem jokala, in kot pravi Marogica, ga skrivoma opazovala, kaj dela in upala, da ne bo več dolgo jokal, bilo je težko. A ni mi žal za sleherno sekundo mojega truda, vztrajnosti. Hvala možu za vso podporo in isto mišljenje.

Jaz bi kaksnih 30 minut tudi zdrzala. Nazalost je pa moj Jakob tiste sorte otrok, ki se je pripravljen dreti tudi 2 uri skupaj. In to ze od malega. Na bruhanje mu je slo in bruhal bi, ce bi ga bila pustila.

Kaj hocem  povedat? Da eni otroci res zaspijo po 30 minutah dretja, obstajajo pa taksni, ki tudi taksna metoda pri njih ne vzge. Oz. za kaj vec jaz nimam srca. Ker vsak dan otroka pustit dret po uro ali vec.. Ne hvala.

Spanje mojega otroka pa je v marikaterem pogledu katastrofalno. Jakob je otrok, ki zelo nemirno spi, se pogosto predrami in v sanjah podozivlja stvari. Velikokokrat ima nocne more in se zbuja v strasanskem joku. Spi z atekom na kavcu, njegova ninica so namrec lasje in ce jih ni na dosegu roke, ne bo spal.. Zbudi se cca 3x, spije  veliko vode, skoraj vedno ga Bigwhale ponoci tudi previje, ker mu drugace plenica premoci. Sva poskusala marsikaj, pa se nic ni obneslo. Zdaj sva se sprijaznila. Se mi pa zdi, da se zbuja manj.. Je pa ze pocasi cas, saj je star leto in pol..

na to temo je bilo že tolko povedanega in sta dva tabora: tisti, ki pustijo otroka jokati in tisti, ki ga ne. seveda je pomemben podatek, koliko je otrok star. tam nekje do leta in pol se mu še ne da nič dopovedati in za moje pojme je metoda puščanja jokati čisto nesmiselna. ja, otrok morda začne spati, ampak zakaj? za ceno, da ko mamo rabi oz. hoče, le-te ni. torej se ni naučil nič dobrega. je res, da smo včasih obupani in poskušamo vse, da bi spali, ampak jaz ne zdržim niti dvajset minut joka lastnega otroka, ko pa vem, da je potrebno tako malo, dfa se jo potolaži. to ni kritika drugim, morda je zgolj nerazumevanje takšnega početja. tako da pametnega oz. univerzalnega nasveta ni, poslušaj svoje srce, to ima sigurno prav...

Pri mojem bratu se je zadeva rešila s puberteto: z 12 leti je bil enostavno prevelik, da bi spal s starši

Ne vem, če si želim kaj takega zase in mojega  ?