Sovražim ta čas.Zato,ker čutim,kako me ljudje pomiljujejo.Ker čutim na sebi poglede,ki opazujejo,če se mi trebuh že kaj veča,in besede,ki me sprašujejo,kako se počutim sedaj,ko sem noseča,in kdaj bomo zibali.In potem vedno znova in znova,moja zgodba,ki še danes boli.Kot,da ne bi bilo že dovolj hudo,ljudje drezajo vame.Meni pa ni govoriti o tem.Še sem žalostna.
Vsak dan se spomnim na mojo pikico.In ko opazujem nosečnice,in majhne otročke,se vedno znova spomnim,kako srečna bi lahko bila tudi jaz.In kako bi jo še sedaj grela v svojem trebuščku.Na dan,ko bi se morala roditi,sem letos raje rezervirala morje,da bom mela misliti na kaj drugega.Vedno znova se spomnim,da imam tudi jaz svojo zvezdico,pa imam občutek,da tega nihče ne razume.Da ne razumejo,zakaj grem tolikokrat na pokopališče,zakaj sem včasih zamišljena,zakaj se veselim vsake znanke,ki uspe donositi do konca,zakaj toliko govorim o otrocih,zakaj sem še toliko bolj žalostna zdaj,ko sem ostala sama...
Ta otrok je v mojem srcu.In je del mene.Naj se še tako smešno sliši,ga jaz čutim,da je moj.V mislih se pogovarjam z njim.In ostalo bo tako.
Danes sm žalostna.Ker vem,da bi se zdaj bližal čas,ko bi prijokal na svet.Pa ga ne bo.Ne bom ga stisnila v objem,ne bo ga.Nikoli.In to boli.Ker gre čas naprej,bolečina pa ostaja.In vsi pozabljajo.
Res mi je hudo...
Angelček moj,mamica te ma rada!