Dajmo eno reči o njih. Spodbudila me je predvsem opazka od Pikec0 na debti o treh najljubših oz. vaš izbor le-teh na sploh, v katerem je zelo malo slovenskih klasikov, celo slovenskih avtorjev. Torej, ali jih kaj prebirate ali so vam jih v šoli povsem priskutili? Jaz priznam, da sem v globino nekaterih prodrla šele na faksu ali po "službeni dolžnosti" in sem vesela, da sem imela/imam to možnost. Ajde, naj začnem:

Ivan Cankar - moj najljubši. Predvsem me je fasciniral s svojim jezikom, saj so nekatera nejegova prozna dela pravzaprav čista poezija (roman Nina, Hlapec Jernej, Hiša Marije pomočnice). Prevzel pa me je tudi s svojim ostrim umom, kritičnostjo in vizionarstvom.

Ivan Tavčar - sicer lahkotno branje, pa vendar  bogata slovenska zgodovina in poznavanje človeških zančajev

Ciril Kosmač - bogat (pesniški) jezik, zanimive zgodbe, sploh Tantadruj je zakon!

Prežihov Voranc - dela, ki ti poženejo kri po žilah in napolnijo oči s solzami

Josip Jurčič - živ dolgčaaaaaaaaas

Miško Kranjec - zanimive zgodbe, a takoooo počaaaasne in ravne kot Prekmurje

France Prešeren - itak zakon

Dane Zajc - nejgova poezija je uau

Kajetan Kovič - enako ... uaaaauuuu


Zdaj grem pa gledat Na kraju zločina ...

Meni so se v srednji soli zagrauzali. Za moje pojme malo prevec jamrajo. Te slovenske zgodbe o revscini mi enostavno ne potegnejo. Niti slucajno mi ne pride na misel, da bi se spravila brati kaksnega Cankarja.

_____________________________

Gospa sem.

Nejcko, sigurno se ne morem postaviti tebi ob bok, kar se tiče vsestranskega poznavanja slov. jezika in litarature. Vendar sem pa tudi jaz zelo rada brala slovenske klasike in to že v srednji šoli, potem pa sem tu pa tam kakšnega zopet v roke vzela, klasika, da ne bo pomote.
Najraje  sem brala J. Kersnika, I. Cankarja in  Tavčarja  in J. Jurčiča, pa tudi PRežihovega Voranca. V bistvu sem prebrala celo zbirkov slov. klasikov, ki smo jo imeli doma, pa se žal trnutno ne spomnim še koga. Priznati pa moram, da pesnikov nisem marala, čeprav sem jih tudi brala, vednar bolj kot šolsko čtivo, kot pa iz veselja.
Torej Kersnik pri meni vodi

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Meni je pa Miško Kranjec najbolj sedel. Sploh po tistem, ko sem bila dva edna v Lendavi na taboru in ko smo šetali ob Muri...res lepo, čeprav itak kmečko, kako pa drugače. ampak včasih paše.

A se ktera spomne Vladimir Kavčič/ Pustota? Mater, na maturiteni nalogi sem prvič slišala za to delo in se nekako izvlekla, brat ga pa potem zanalašč nisem šla nikoli...in nikdar

Žal, še nisem slišala zanj.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Nič hudega, nič zamudila

Uf, Kavčič je težek in zamorjen. 

Seven, na prvi pogled res težijo in jamrajo nad bedo slovenskega življa, ampak je konec koncev pri vseh klasikih enako - pisali so pač o razmerah časa, v katerem so živeli. Če bereš francoske klasike, skoraj vsi opisujejo pokvarjenost in zdolgočasenost meščanske družbe ali pišejo o zgodovini svoje monarhije. Rusi v svojo revščino vpletajo še čudovite ljubezenske zgodbe, ampak večinoma tudi prikazujejo bedo. Angleži povzdigujejo svojo monarhijo, viteštvo in pljuvajo po Francozih ... jah, Slovenci pa nismo imeli svojih kraljev, meščanstvo je bilo nemško, smo imeli pa svojo zemljico in boj za vsakdanji kruhek   Tako jih moraš vzet, pa bo prec mal lažje branje

Tudi sama sem iz "foha" in sem jih ogromno prebrala. Pri meni pa vodijo Lojze Kovačič s Prišleki, Vladimir Bartol z Alamutom, Drago Jančar z Galjotom. Cankar mi ni bil nikoli všeč, pa sem ga skoraj vsega prebrala - pa dam izredno veliko na slog pisanja. Zelo všeč mi je bila tudi Visoška kronika in Cvetje v jeseni. Tudi Mira Mihelič ima veliko dobrih (Tujec v Emoni).
Zaradi Prišlekov sem hodila po LJ in iskala ulice, ki jih Kovačič omenja v delu - noro dobra knjiga.

Marsikaj je več kot vredno prebrati, pri meni pa vodi Tavčar s Cvetjem v jeseni. Od poezije Gradnik. Za Cankarja mora biti vreme pravo, da sede . 

No jst sem lokal patriot.
Pri meni vodijo primorci:

Bevk: zakon, sploh neotroške. Kaplan Martin Čedrmac, boj slovenske duše za naš jezik. Meni je to nekaj najbl svetega. Pa če še 100 let živim v LJ bo to moj materni jezik - dialekt. Še za nobenga otroka nisem slišala, da bi bile njegove prve besede v knjižni Slovenščini.

Kosmač: njami. Pomladni dan - uau.

Rebula: ulala. Čepšrav je mal težek s svojimi judovskokrščanskimi začetki ala Jutri čez Jordan, V sibilinem vetru....

Gregorčič: Ma meni so kar vse lepe - pesmice mislim

Gradnik: berem ko me boli, ko pogrešam dom, ko se naveličam samote.... pesmi za mojo dušo

Paljk: značilno ironičen mnogokrat tud na svoj račun. Tudi zato mi je blizu. SAmoironija mi je ena izmed osebnostnih potez, ki me pri človeku najbolj privlačijo.

Trinko: kaj naj rečem, kr fajn.

Ostaloslovenski:

Ma jst mam rada vse.

No razen Cankarja - premlade nas posiljujejo z njim. Kaj hudiča naj si mislim ko mi v 5 razredu tupijo, da je zatajil mater. Jst sem ga takrat dojela kot največjega zločinca. V rangu vsaj Hitlerja. Kaj je groznega naredu, ker matere ni pozdravil. Ojej, zdej pa v jok, na drevo in vse igračke s sabo.
Pa Svetlane Makarovič ne maram. Njena poezija mi je GROZNA.

Eh sej počasi bom pršla skoz vse avtorje. No skoz vse knjige.


Kar se pa klasike in šole tiče. Mislim da šola predvsem priskuti klasike mulariji. No jst sem bla zmeri čudna in sem jih mela rada. Ampak za večino vem, da še Domačega branja ni prebrala. Krst pri Savici - ja zihr. Od 26 naj je prebralo buklo ene 6, vsi ostali so prepisali. Jst koza pa sem se celoten uvod še prostovoljno na pamet naučila, ker mi je  bla pesem tak zakon. Meni je segel do srca.

Pa Lorelai sem se tud. K mi je bla tko lepa, pa Povodnega moža.  Edino kar me je sram priznat je da sem se naučila sam prve 4  sonete Sonetnega venca, več sem omagala. Čeprav namen znati vse je pa bil.

Jaz sem se ob branju Skodelice kave in Desetice takrat sama počutila kot največji zločinec. Kot da bi zatajila svojo, pa še njegovo mater zraven. Dober je, ni kaj .

Se podpišem pod Seven. Mi ne "potegne".

A se meni samo zdi al' je eden nekoč rekel, da je bil Vladimir Bartol Slovenec?  Kaj je torej z Alamutom?

Alamut je roman slovenskega pisatelja Vladimirja Bartola. A si to mislila ali te še kaj drugega zanima?

Nič drugega. Samo to, da po mojem mnenju spada med klasike.

Ja, saj je klasika. Roman je izšel že leta 1938.

Evo... Kerensa tudi bere klasiko.