tok tok, je kdo tukaj?

Da malo potožim. Danes imam zelo slab dan. Spet . Sem gledala ponovitev E+, kjer je Ažbe razlagal, kako je bilo nekaj dni pred novim letom in sem jokala kot dež zraven.
Pa tako mi je hudo, ker se moj  kar odmika, ko me vidi žalostno. Saj vem, da ga je zelo prizadelo, zdaj imam pa občutek, da je vse skupaj potlačil in pričakuje, da bom tudi jaz tako naredila. Ful se je vrgel v delo, sploh ne razpravlja o tem na noben način več. Za njega je stvar končana. Jaz pa ne morem nehat mislit na to. Pa saj je šele en teden minil!!

Kaj naj naredim? Ko sem že misla, da sem vse solze izjokala, so se še kar od nekod pojavile... Pa ni samo to. Ena huda žalost me daje, v vsakem koščku telesa jo čutim. Ali pretiravam? Ali preveč razmišljam? Komaj čakam, da grem spet v službo. Ampak tam so spet otroci, delam namreč v vrtcu.

Ima katera kakšen nasvet zame?
Lep dan želim vsem skupaj. 

Naja3, kar še jokaj, če še solze tečejo. Moškim je še huje, saj običajno s solzami ne spravljajo ven bolečine in se zapirajo pred nami. Poskusi ga razumeti, tudi njemu je ful hudo, pa strah ga je, pa zate ga je strah,...

nanica

Naja, ne pretiravaš. Zgodaj je še, veš. Vsaj kak mesec bo trajalo, da mine najhujše, potem pa še dolgo, da bo res bolje. Ampak bo, obljubim.

Naja3 kar zjoči se kolikor se da . Tudi jaz se še, zdaj po štirih mesecih od kar sem imela ss. Tudi jaz sem v podobni situaciji kot ti. Tudi mojemu  je bilo zelo hudo, to sem čutila sama. Ampak se je vrgel na delo in skušal na tak način pozabit. Jaz pa sem jokala in še zdaj,ko imam slab dan jočem - enostavno ne morem pozabiti. Moj dragi, pa imam občutek, da me takšno zelo nerad gleda, ker je tudi njemu takrat hudo. Tudi jaz bi se želela kdaj z njim pogovoriti, pa se mi umika. Ampak ga povsem razumem. Ljudje smo si različni pri prebolevanju takšnih dogodkov.
Ravno pred kratkim sem imela spet takšen dan, ko je njegova sestrica rodila zdravega in lepega otročeka. Jaz pa sem bila nabita s samimi žalostnimi čustvi. Hkrati pa zelo vesela zanjo. Toliko čustev v sebi nisem imela nikoli in mislila sem da bom znorela ali eksplodirala tako hudo je bilo in še je. Pa sem se o tem morala pogovoriti s svojim . In veš kaj, poslušal me je.
Zato poskušaj tudi ti, pogovori se z njim in obema bo potem boljše. Vedi da nisi sama in da nas je veliko, ki razumemo in vemo za čustva, ki te morijo.

Ampak življenje gre dalje in ne smemo pustiti, da nas bo to potolklo. Bodimo optimistične. Tudi nam bo ratalo, boš videla, kjub temu da ne bomo nikoli pozabile.

Hvala za vse spodbudne besede. Saj danes je že boljše,sem bila s prijateljico na  in sem si dala duška z govorjenjem.

Laky, kot da berem o sebi. Zadnjič sva bila na obisku pri prijateljici, ki ima 1-mesečno punčko. Sem zelo vesela zanjo, še posebej ko vidim tamalo, ki je takšen cortek... in njenega moža, ki se je čisto vživel v vlogo očka in dobrega moža. Ampak hkrati sem pa tako žalostna... zaradi svoje situacije. Pa saj bo, vsak dan je lažje.

Lep pozdravček vsem.

Draga Naja! Jaz sem 3.9.04 rodila v 38.tednu nosečnosti mrtvo hčerkico in se danes še zjočem, bolečina je neopisna, ampak vsak dan manjša! Pusti času čas! Rabiš čas da preboliš dogodek, ampak vedi pozabila ne boš nikoli! Zjokaj se, .... potem ti bo lažje! Ne skrivaj solz, delaš samo sebi škodo! Bodi močna! Vedi da je tudi njemu težko, govorim ti iz izkušenj! Stisnita se eden drugmu, skupaj bosta močnejša! Mislim na tebe in res mi je hudo da si morala preživeti to žalostno izkušnjo! Bodi močna!!! Toplo te objemam