Ojla! Od mojega nesrečnega dogodka je dva meseca. Splavila sem v 20. tednu, zdaj bi morala imet že kar velik trebuh. Bila sem prvič noseča, čisto nenačrtovano, zanosila sem takoj, ker s partnerjem nisva dovolj pazila. Otroka si oba želiva, vendar ga nisva mogla načrtovat, ker sem jaz brez službe (prva zaposlitev). Diplomirala sem leto nazaj, vendar nisem več med najmlajšimi. Po splavu sem se vrnila na stare tire in zatrla vse spomine na zadnje obdobje, češ, da je treba živeti naprej. Včasih me pa vseeno zvije. Ko se uležem na posteljo in mi včasih močno bije srce, se spomnim na poslušanje srčkov v porodnišnici, na srčka mojega nesojenega otroka, ki sem ga ničkolikokrat slišala. Takrat se zjokam. Partner ne razume in imam občutek, da ga ne smem s tem obremenjevat, saj vedno, ko kaj rečem, opazi, da me ne more razumet, zakaj jokam. Ne zgodi se velikokrat, se pa. Res si želim otroka, že dolgo časa - recimo 10 let, moja izkušnja je željo še povečala. Skrbi me zaradi službe, razmišljam, če se bom hotela usedlati nekje v podjetju, bom morala delati tam najmanj 2 leti, preden zanosim. Potem razmišljam, da bi imela otroka že prej, a kaj, ko je tako težko najti službo. Po eni strani se bojim, da bi zaradi službe čakala in ne bi mogla zanosit, ko bi se odločila, sli pa - še huje -  da bi se mi zgodba s splavi ponovila. Po drugi pa, da bi si zaradi načrtovanja otroka uničila kariero, saj je zelo težko najdi prvo službo, če si starejši od 30 let. Razmišljam, da bi takoj, ko si najdem službo, zanosila. Ne vem. Zaradi moje nesrečno končane nosečnosti sem "izgubila" pol leta, želim si otroka, želim si službo, poleg vsega se mi zdi, da živimo v tako nesrečnih časih. Ne želim si, da bi me moral partner preživljati, ker bi potem izgubila del sebe. Ne vem več, kaj je prav storiti in kaj ne, poleg tega me pa včasih še zvije in me ima partner za neuravnovešeno (po svoje ga razumem, saj niti približno ni dal tega skozi, kot jaz in ni tolikokrat slišal utripanja najinega preminulega srčka).  Ne znam si predstavljat, da bi po tem dogodku čakala 2 leti. Poleg tega niti lastnega stanovanja nimava, živiva pri starših.

< Sporočilo je popravil mimi81 -- 26.6.2008 0:07:34 >

Mimi81 žal mi je za tvojo izkušnjo

občutki, ki jih opisuješ so del okrevanja, tudi meni so se in se porajajo vprašanja, dileme in moja razmišljanja, ki so enkrat pozitivna, včasih pa mi vse pade dol in...se zjokam... Tudi meni je pogosto težko, še posebej ko zvem za kakšno novo nosečnico ali pa ko čutim, da bi jaz... Želja je velika, za menoj so 4 ss, sicer veliko bolj zgodaj kot pri tebi a vseeno boli....
Lahko ti rečem samo to, občutek, da te partner ne razume, ga poznam, vendar pa po iskrenem pogovoru z njim sem dojela, da je njemu prav tako težko, še posebej pa zato, ker ni vedel kako naj mi olajša bolečino. Moški so narejeni tako da oni bi radi zadevo popravili in ker tukaj ni preprostega recepta kako naj zadevo popravijo..so v dilemi, jim ni jasno, da vse kar potrebujemo je, da nas poslušajo, cartajo, pustijo da se zjokamo in nas pri tem ne gledajo po strani...Moje mnjenje je, da se iskreno pogovori z njim, povej mu svoje občutke, da te bo razumel....

Kar se tiče pa zaposlitve...vse se poštima ko je čas zato...moja zgodba je tako da ko sem zanosila sem bila zaposlena samo za določen čas..in v tretje (ta nosečnost se je srečno končala z rojstvom sina) sem med potrodniško službo izgubila....proti koncu porodniške sem jo začela ponovno iskati in jo tudi našla...sedaj imam redno zaposlitev. Mislim, da ni potrebno preveč študirat na to, kdaj je pravi čas, ker potem se rado zgodi, da tega časa nikoli ni...in predno se zaveš lahko minejo leta...
Ne študiraj preveč, prepusti se življenju in boš videla vse ob svojem času....

Srečno

Oprosti, jaz bom tudi anonimna, ker vem, da me bere sodelavka, in me potem preveč sprašuje, če napišem kaj takega, kar ne ve.

Jaz sem splavila dvakrat in dvakrat uspešno donosila. Sem imela pa tudi jaz krizo, ki jo je mož sprva razumel, potem mi je pa enkrat rekel, da ima dovolj mojega stokanja in jokanja, in naj se že poberem.
Jaz sem se zjokala vsakič že v avtu, ko sva hodila gledat dojenčke (pač naša generacija, je takrat na veliko rojevala) in potem, ko sva se vozila domov. Meni je bilo grozno hudo. Ampak sem rabila ta čas, da sem dala to iz sebe. No, kot sem napisala, zdaj imam 2 otroka.

Glede službe sem pa jaz tudi oklevala, najprej sem iskala službo za nedoločen čas, pa počakala nekaj let, da sem se odločila zanosit. Pa, ne bi več. Vsaj, zdaj ne. Zdaj vem, da če bi hotela imeti otroka, bi ga imela. Je pa res, da moj mož dobro zasluži in da on pri tem, da pač nisem imela zaposlitve ni videl problema.

Pri meni je nekako podobno kot pri zadnji anonimni. Kar se tiče moških - oni vse skupaj dojemajo na drugačena način. 3 mesece nazaj sem v 32t rodila mrtvo punčko. Tista, ki je to doživela ve, da je to nekaj najhujšega, kar se ženski lahko zgodi, ko je noseča. Mož mi je in mi še vedno stoji ob strani. Posluša me, vedno se lahko pogovorim z njim in vse, ampak čisto razumel pa moje bolečine ne bo nikoli. Ker ni čutil brc, ker ni živel s tem otrokom, kot sem jaz, ki sem ga nosila. Moški drugače žalujejo. Grejo ven, se zakopljejo v delo, redko pa iščejo tolažbo. Ko se je moj zatekel v delo, sem bila še bolj depresivna, ker sem misla, da zdaj ga pa itak ne zanima več moja žalost in bolečina. Pa sva se pogovorila in mi je odpru oči, da ni tako. Da mu je prav tako hudo, ampak kot je že anonimna nad mano rekla, moški so narejeni tako, da morajo stvari reševati, ne govoriti o njih. Tukaj se pa rešiti ne da nič, zato se umaknejo v svoj svet.

Kar se tiče službe - ne skrbi, se vedno najde. Midva sva tudi imela veliko debat okoli še enega otroka in tega, da trenutno nimam službe. Tudi midva nočeva čakat predolgo. Služba se bo že našla, ne gre nam pa tako slabo tudi samo z njegovo plačo.

Predvsem pa, na nobeno stvar ne glej kot da si izgubila pol leta življenja ipd. Jaz sem bila 7m noseča, ko se je to zgodilo, pa ne gledam na to, kot na izgubljeni čas. Žal se je moralo to zgoditi, kriv ni nihče, mati narava je pač poskrbela za selekcijo. Čas pa... mi je dal eno veliko izkušnjo in zaradi nje gledam na mnoge stvari v življenju čisto drugače. Žalostno je le to, da se mora kaj takega zgoditi, da odpreš oči in vidiš svet v drugačni barvi.
Malo sem zabluzila, pa vseeno. Upam, da veš, kaj sem misla povedat.