Lep pozdrav

Moj sin bo novembra star 5 let. In moj način koliko mu pustim svobode se zelo razlikuje od drugih. Zanimam me koliko ve dopuščate oz.vzgajate svoje otroke-sej ne vem v kaj to spada.

Naprimer:
Pri nas imamo ograjo okoli dvorišča. če je mali vzunaj sam, ga kljub ograji hodim čekirat kaj dela. Nikoli ga ne pustim vzunaj brez da bi vedla kaj počnedlje časa...

če se grejo otroci igrat z žogo na dvorišču kjer ni ograje sem vedno zraven ceste sem vedno zraven. Ga ne pustim da je sam tam.

Poleti ko imamo bazen vzunaj ga skoz opazujem akdar je v vodi.

Če spi, ga ne pustim samega v hiši za dlje časa-da bi naprimer šla v trgovino ali ne vem kam on pa bi doma sam spal. 

Po cesti mu ne pustim samga vozit z kolesom itd.

Ne me narobe razumet nimam ga skoz pod očmi, in je sam v svoji sobi ali,  pa če se igra in grem jaz dol k mami pit kavo mu povem kje bom in da če kaj rabi naj pride dol. Res pa je da hodim pol vske tok časa pogledat kaj dela ali pa ga sam pokličem da se mi zadere nazaj da je ok.
vedno ve kje me lahko dobi-ker če grem kaj na vrt iskat mu povem, in tako naprej

Včasih opažam da nekaterim otrkom puščajo pri teh letih že več svobode.... ne vem da jih majo zunaj ves čas brez nadzora, da jih pustijo same doma itd.
Je pa res da pri nas je pač med tistimi otroci ki so živahni in je skoz v muvanju.

sicer moj otrok še nima 5 let ampak ne zdi se mi da pretiravaš. za osnovno varnost je pri teh letih po moje še vedno treba poskrbet. samega doma, ga sigruno ne bi pustila. v bazenu brez nadzora tud ne ( tud če zna plavat)... skratka ne zdi se mi pretirano.

_____________________________

odvisno je kakšen je otrok.Moj je zelo odgovoren.In že pri 5 letih je sam bil zunaj,ga nisem gledala.Tudi sam je dalj časa doma itn

Pri petih letih, sem ga gledala enako kot ti. Pa je bil odgovoren otrok.

je pa to ful različno od starša do starša. Npr. sošolec od mojega sina, je že v prvem razredu prišel ob prometni cesti sam s kolesom iz sosednje vasi do nas. Cesta je 3 km dolga. mamo ni skrbelo, ker se je že mračilo kako bo fant prišel domov. No cesta ni ta glavna, je pa precej avtov, ni spet tako nedolžna,..

pa ena mala devet let stara se je iz iste vasi pripeljala sem na motorju .



_____________________________

Tvoj čas je omejen, zato ga ne zapravljaj tako, da živiš življenje nekoga drugega!
Naj hrup drugih mnenj ne utiša tvojega notranjega glasu!

Steve Jobs

Jaz ne mislim, da pretiravaš. Moj je lahko sicer zunaj brez nadzora, ker smo doma na vasi v eni slepi ulici, brez kakršnega prometa. V ulici je 5 hiš in sami upokojenci, tako da je vedno kje v bližini.... ga pa tudi vsake tolko pokličem in pogledam....

samostojnost je pa tudi to ali si na primer sam naredi že kaj za jest, če na primer gre in si kje sam kajnaroči (ko si ti nekje v odzadju), ko se zna pogovarjati brez da ga neprestano spodbujaš, ko zna povprašati za nasvet, ko zna kaj pa vem.... naš je po moje dokaj svoboden, čeprav sem bila jaz pri njegovih letih zagotovo bolj, ker je bila vzgoja in skrb takrat še drugačna.....

_____________________________

Irgendwie, irgendwann, irgendwo...

Timon ti si moj sonček!!!

Aja... da bi pa ga samega doma pustila?! Niti pod razno.... edino če grem čez cesto, kjer se lahko zaderem in me sliši!

_____________________________

Irgendwie, irgendwann, irgendwo...

Timon ti si moj sonček!!!

Moj otrok je star 3 leta, pa je bolj svoboden kot tvoj, razen pod točko vožnja s kolesom, kjer sem seveda zraven vedno.
Ni nujno da pretiravaš, ker so si otroci karakterno zelo različni.

po moje je malo odvisno tud od okolja kjer živiš. sama sem pri 5. letih napr. hodila sama 2 km peš v malo šolo vsak dan. tudi zunaj sem bila lahko sama s prijatelji brez nadzora do mraka. res da so bili zdraven tud par let starejši otroci. ampak to je bila vas in drugi časi. če živiš zdraven prometne ceste si težko predstavljam, da bi pustila otroka samega zunaj. so pa sigurno razlike tud med samimi starši.


_____________________________

Pri petih letih ga je seveda še treba gledat. Moja (nov bo 5) ne gre sama ven, na kolesu jo skoz gledam, tudi ko se zapre v sobo, da se bo sama igrala, jo grem vsake toliko čekirat. Vedno manj, ker se da vedno več zmenit in ji tudi vedno več zaupam, ampak nikoli ne veš... Ko smo vzunaj, v mestu ali kje, mi vedno da roko. Sem pa ravno v petek peljala mojega v službo in jo pustila spat. Ni me bilo cca 20 minut in vmes se je zbudila in šla gledat risanke. Pa pred tem sem ene 2-3x skočila v trgovino pod blok, ni me bilo 10 minut, ona pa je gledala risanko.

Moj starejši sin je star 6 let in pol in nič od tega ne dovolim.
ok, če bi imeli vrti in ograjo, potem verjetno res ne bi skoz gledala kaj počne. Po cesti se seveda ne sem sam voziti s kolesom. Kam pa naj bi šel sam v mestu?
Če je v bazeni alui morju, ga skoz gledam, saj ni še 100% plavalec.
Doma ju pustim same z mlajšim bratom, samo ko npr. nesem smeti ven, to je 2 minuti.

Meni se tvoje ravnanje zdi odgovorno in povsem normalno. 

Po mojem spoh ne pretiravaš. Tudi jaz moje deklice nikoli ne pustim same na dvorišču. Res pa je, da smo doma v bloku in nikoli ne veš kakšni ljudje se potikajo tod okoli - pa smo v zelo urejeni soseski kjer se skoraj vsi med sabo poznamo. Tudi na bližnje otroško igrišče ali na potep s kolesom gre vedno nekdo z njo. Dogovorjeni sva, da se lahko igra na igišču z otroci, na sme pa ga zapustiti (jaz medtem klepetam z drugimi mamicami na dvorišču). Drugače pa je pri babici, ki živi v hiši z ograjenim dvoriščem - tam je lahko sama zunaj, vendar jo imamo zmeraj na očeh. Ras pa je, da zelo redko pride do take situacije (da je sama na dvorišču pri babici) saj imamo še 2 letnega fantka, ki pa seveda ne more biti nikjer brez nadzora.

Uf, potem sem jaz očitno izjema - našega petletnika z lahkoto pustim zunaj, igra se s sovrstniki (8,6,5,4 let) tudi po cel popoldan če padejo notr. Vsake toliko časa mal pogledam kje so, če pa kaj potrebuje pa že pride sam povedat. Je pa res, da imamo mi tako lokacijo, da si to brezskrbnost še lahko privoščimo, da ne semjo do glavne ceste pa vejo že vsi nekje od 3 leta in tudi nikoli ne grejo v tisto smer.
Sem pa ravno zadnjič razmišljala kako so se časi spremenili, jaz (in moji vrstniki) sem pri svojih petih letih šla vsepovsod, hodila po mleko itd.... Danes pa si sploh nepredstavljam da bi svojega 5 letnika poslala po mleko. Morda smo tudi starši malo preveč prestrašeni? Ker če reAalno pogledam, bi bil čist sposben iti recimo po mleko, ve, da je treba hodit pri robu, ve kdaj lahko cesto prečka, da se ne skače pred avtomobile itd...


_____________________________

www.petjenaporoki.si

FB http://www.facebook.com/porocnaglasba

Hvala za odgovore-tok da vem da nisem čist čudna;)
Sem pa tudi jaz že to študirala da smo nosil mleko sami, pa bli sami v gozdu. Jaz sem celo z mojimi bratranci se skoz igrala ob potoku kamor svojega otroka zdaj živa ne bi pustila... Kok smo bili točno stari ne vem sam tam okoli 1razreda definitivno. In mi je kar slabo  ko pomislim za nazaj ker parkrat je blo kar kritilčna situacija pa sploh noben ne ve od starejših zato...
Je pa res ena stvar promet se je bistveno povečal, da ne omenjam da tam kjer so bili včasih travniki so zda bloki in v njih neznani ljudje.
Včasih vsak ki je šel mim si vedu kdo je,  zdaj pa pojma nimam kdo se sprehaja po ulici..

Jaz sem ista - čekiram non stop. Če ga ne vidim, ga vsake toliko vprašam, kaj dela in če je priden.

Tudi 5 letniku se lahko kaj zgodi med igro (pogoltne kaj, si kaj navesi okoli vratu - čeprav je to mala možnost, tudi umikamo nevarne zadeve), zato po mojem dodatna kontrola ni odveč.

Pozdravljene!

Mene pa zanima glede samostojnosti pri 5-ih in 6-ih letih sledeče:
- oblačenje (ali se znajo prav oblečt in kako dolgo traja)
- prehranjevanje (povsem sami režejo zrezek in pravilno držijo pribor in ali so še umazani okrog ust in po oblačili pri jedi, si sami nadevajo hrano)
- izražanje mnenja (če jih starš kaj vpraša ali pa če se z otrokom pogovarjaš)
- ali imajo spoštljiv odnos do hrane, oblačil, predmetov, denarja, ki ga dobi)
- umivanje- nega (se sami stuširajo, umijejo zobe)
- ali pogosto prosijo za pomoč pri čem, ali čakajo da ste vedno prisotni in storite večino stvari namesto otroka?

Sprašujem zato, ker me zanima ali pretiravam, ker pričakujem od otroka:-
da se zna pri svojih 6-ih letih sam brez težav oblečt in to stori v parih minutah
- sam zobe umiti pod mojim nadzorom in na koncu mojo pomočjo (pri umivanju 6-ic in notranji strani zobne povrišne)
- sam povedati kaj bo jedel, ali je sit, lačen, ali ga lulat in kakat, da zna sam pospravit in ne pokvarit igrač
- da se primerno obnaša vsepvsod brez mojega opozarjanja
- da se za mizo umiri in je brez pacanja hrane, skakanja sem in tja, plezanja po kateremu od staršev za mizo, da je čist okrog ust ko je in ne da mu teče po oblačilih in pod mizo
- da pravilno uporablja pribor in lastno presodi koliko bo pojedel in si tudi toliko nadeva na krožnik
- prevzame določen del obveznosti in dolžnosti kot je upoštevanje pomembnih navodil, da pove če se karkoli takega zgodi in ga ob tem povsem in čisto razumem kaj mi govori- torej poteka normalna komunikacija brez nerazločnega govorenja in izmišljevanja
- da ne laže
- da je spoštljiv do vseh- da se ne norčuje in ne ponižuje drugih vključno z družinskimi člani
- da se doma obnaša dostojno in mi ne jezika ali pa me ima za norca
- da ne izkorišča moje pomoči ali pa statusa otroka (govorim o usluga- postrežba)

Res bi bila vesela vašega mnenja, ali pretiravam pri vzgoji in PREveč pričakujem od svojega otroka. Naj izpostavim to, da imam dokaj strog način vzgoje in da je otrok znal osnovne stvari opraviti sam že dokaj kmalu. Ali se zgoraj našteto lahko pričakuje tudi od 5-letnika?
Poleg tega da sem pri vzgoji vztrajna in ne piopuščam, pa vseeno dovolim in dam možnost izbire, a le tisto ki jo dološim jaz. Včasih naletim na kak komentar ali pa pogled, ki mi sporoča da sem prezahtevna. Zgoraj je naštetih le nekaj stvari, ki sem se jih slučajno spomnila.
Kako imate vi urejeno glede vzgajanja 5 in 6- letnikov?

Hvala za mnenja
-

*žaži*,
to kar si napisala še vsak odrasli človek ne zna delati
Mogoče, kolikor sem prebrala iz tvojega posta, si malo preveč zategnjena in stroga. Jaz malo bolj na izi vse jemljem, saj ima moj LE 5 let. Zna že marsikaj, ampak vse to kar zna je sam pokazal voljo, da se nauči. Nisem ga v nič preveč silila. Še samo to... vem, da marsikaj zna, ampak vsega tega pa tudi vsak dan ne naredi. Še vedno to pripisujem, da je le 5 let in da je samo človek. Tudi jaz marsikaj vem, kako in kaj bi morala, pa tega ne delam. Sem tudi samo človek
Po mojih izkušnjah in razmišljanju, bolj kot je nekdo strog in nekaj na silo hoče, večkrat lahko naleti na upor.

podpis, ce lahko.

To, da zna pri petih presodit koliko bo pojedel...jaz se pri 15 nisem tega znala, ker pac sem mela tezave, sem bla anemicna...nic mi ni disalo bila sem pa lacna...se danes si vzamem najprej manj pa grem potem se po eno porcijo. Nikoli ne vem tocno koliko bom pojedla (ceprav je z leti tako,da jem vedno vec :) ).

Pa se o obnasanju...spomnim se ko sem bila stara 8 let in sem bila na uri violine, po pouku je mami prisla k profesorju na kratek pogovor. Meni pa kar naenkrat sveca iz nosu...pa me mami poslje po robcek (smo uporabljali se take iz blaga) in pridem nazaj s celim robcem cez obraz :D mislim, a ves meni se je zdelo da se primerno obnasam, moji mami se sigurno ni zdelo tako. preziveli smo pa vsi in tudi naucila sem se obnasat.

Ima samo 5-6 let, malo mu pusti, da je se otrok...po regelcih se bo moral obnasat se celo zivljenje.

Hvala punce
Se bom malce zamislila Čeprav je kr težko celotno situacijo opisat in potem vprašat za mnenje. Sej nism tolk zategnjena kolkr se iz tega posta da razbrati Ampak ja vem, da zahtevam, je pa res da mu ne težim. Do sedaj je šlo tole najino vzgajanje čist ok in je vesel, razposajen fantek.. Sedaj gre pa v šolo, bomo pa še videli . Mislim, da se začenja drugo obdobje in s tem malce drugačna vzgoja?? Ne vem...

No fajn, da nisi zategnjena...  Bi se mi otrok kar zasmilil
Moj je star 5,5 let in je za moje pojme čisto normalen otrok. HB, da je zdrav in lahko brez problemov precenim kako se obnaša. Grem pri vzgoji čisto po filingu. Je res težko napisati vse kaj delam... Na kratko... malo opazujem druge 5-letnike in si sama naredim primerjavo, kje je moj sin, vedno vztrajam pri enih in istih stvareh... ne spreminjam odločitev, ker se mi zdi, da bi bil otrok potem zmeden. Nekatere stvari mi gredo na živce, če se dogajajo in zato pač imam svoja pravila, da do tega čim manj krat pride. Tu smo si različni. Vsakemu gre kaj drugega na živce. Npr. ne maram, da so igrače po celem stanovanju, le v otr. sobah. Tudi, če pride obisk je tako.
Finte ima, jaz jih imam tudi... se zna grdo obnašati, jaz sem se tudi, ko sem bila otrok. Par stvari ga probam naučiti... npr. teh nekaj osnovnih, ki jih je Biblija zavedla v 10 zapovedi  Pa nisem verna, btw... Ne razmišljam, kako bo čez 1 mesec, pol leta, 1 leto,... v šolo... takrat se bom s tem ukvarjala.
Mislim pa, da smo starši največji vzor. Če bo se od mene naučil lagati, biti umazan, nespoštovanja, nereda,... potem bom težko pričakovala, da bo drugačen.
Je bilo obdobje, ko sem bila malo peveč tečna in sem bila preveč stroga do njega. Kar hitro mi je pokazal ogledalo, ko se je začel tako obnašati do svoje sestre (3,5 leta) Točno sem vedla, da se je to od mene naučil, no... pa sem takoj nehala. Mi je bilo zelo žal, da je do tega sploh prišlo. Ampak, tako kot se on uči biti 5-letnik, tako se jaz učim, kako je imeti 5-letnika. Skoraj vsak dan nekaj novega

Mislim, da nas ful preveč obmetavajo iz vseh strani kaj naj bi otroci v določenih starostnih obdobjih znali in obvladali. Pa se mi zdi to tako relativna stvar, da bolj ne more biti.
Jaz sem sama hodila v malo šolo zjutraj, se sama zbudila z budilko, oblekla in šla, torej pri 6-7 letih starosti. Po drugi strani pa nisem bila tako razvita, da bi upala učiteljico vprašat ali grem lahko lulat .
Moja sestrica, ki ima trenutno 9 let je začela letos sama hoditi v šolo, okoli hiše jo pa mami še vedno preverja, ker je včasih kar sumljivo vse tiho in potem ne veš ali je kam šla, ali se pač mirno igrajo (je pa res da je cesta blizu in vse to). Se je pa začela sama oblačiti že v vrtcu, nekje pri 5-6 let starosti, vendar je trajalo, pa tudi zdaj traja kdaj, ko se ji ne da oblačit. In ni nikdar tako dolgo sama kot sem bila jaz pri njenih letih, ko sem vedno prišla iz šole, si pripravila malico in počakala, da mami pride iz službe. Sama je tam do ene 2 ure max, ampak je tudi drugače, ker mami ne hodi več v službo.

Jaz upam, da bo moj malček čim bolj samostojen glede določenih stvari, to da bi se pa vedno primerno obnašal, spoštoval pravila pri jedi in drugje pa ne bom striktno zahtevala od njega, ker verjamem, da je to težko. Lahko se nauči umiti zobe, sam jesti, se oblečt, ampak kar se pa obnašanja tiče je pa toliko odprtih vprašanj in tega. Nikoli ne veš kako bo. In tudi sami se vedno ne obnašamo po pravilih, otroci pa itak vedno preizkušajo meje, vedno znova in znova. Zato pa obstajajo starši, da jim vedno znova tudi pokažejo meje in jih učijo pravilnega ravnanja. Pa četudi se jih ta prime čez 20 let

Ja nekako tako kot sta napisale Se strinjam. V bistvu gre bolj za to, da mi gredo stvari preprosto na živce. Kot je Lulu rekla. Prav zares! Vem da zna, vem da zmore in vem, da takrat ko mu rečem drugega nima. Torej.... Če gremo kam se vsak sam uredi. Jaz samo fante na kncu sam ¨prečekiram¨ če so vsi cool (vključno s partnerjem ) Frizuro ponavadi jaz delam vsem Resno. mam stil
Drugače pa je pri meni tko. V mirnem tonu povem in grem, če kdo česaj ni razumel ali ne zna, pove in je to to. pa priskočim na pomoč. Moj sine mi je zaradi tega zelo podoben in je verjetno to tudi zaradi vzgoje, ni samo moj karakter v ozadju. Tudi on če mu kaj ne paše v mirnem tonu pove in gre Tko vsi komuniciramo. Če meni kaj ni jasno pridem za njim in ga vprašam kako je to mislil Skaratka je dosti bolj sproščeno, a hkrati pod kontrolo. Nekdo mora bit tak, če ne je pol huje kot v štali. Moj je glede vzgoje tak lilek

Dokler ti ne gre preveč stvari na živce...
Jaz moja otroka jemljem čisto isto resno, kot sebe. Dobro vem, da mi nekatere stvari škodujejo, ali jih moram spremeniti in jih še nisem oz. jih še delam. Zavedam se, da če meni gre nekaj na živce, ni mus, da bo to nerviralo moja otroka. Jaz jim moram jasno in razumljivo razložiti zakaj me nekaj moti, da jima bo res jasno... ker, da nekaj ne smeta, pa ne veta zakaj.. tudi meni bi bilo čudno. Prvo pa moram seveda pri sebi ugotoviti zakaj me nekaj moti,. Ko sem tako leta ugotavljala, verjemi, da je pol stvari odpadlo, ki so me motle, ker so se mi po samoanalizi zdele totalno nesmiselne in sem ugotovila, da je to motilo npr. moje starše in jaz sem imela tak vzorec... mene pa v resnici sploh ne moti tako fejst. Sem dovolj jasna?
Zato sem, zadnje leto predvsem, res bolj na izi. Ok, par stvari je ostalo... pa prej nisem omenla... stroga sem pri varnosti. Sinu sem kar zaupala, kaj se npr. prečkanja cest tiče... dokler nismo bili v drugem okolju in mi je čez cesto laufal. Mene je skoraj kap. Ampak on tam ni zaznal nevarnosti, jaz sem vedela, da je velika, ker sem tam včasih živela in je bilo veliko nesreč, predvsem z otroci. Še vedno mu sicer pokažem, da mu zaupam, ampak sem tudi ugotovila, da je novo križišče za 5-letnika novo okolje. Ni mu samoumevno, da so vse ceste in vsa parkirišča ista. Domače okolje pozna, ve kje mora biti previden, kje drugje pa ga imam bolj na okah.
Pa zdi se mi zelo pomembno, da otroka naučim rečti NE! Sicer se mi to že vrača, tudi, ko ni treba  ampak to mora znati in spet... vedeti zakaj. Sin mi še dela probleme, ker zna rečti NE! meni, hčeri in sovrstnikom, starejšim otrokom pa ne. To ga še moram naučiti, da bolj s svojo glavo razmišlja, pa čeprav so starejši okoli njega.

Evo, to tud jaz. Starejša bo drug mesec 5 let stara, odgovorna je FUL, vse sama porihta, se lepo obnaša, pazi na cesti itn. Ampak vseeno je ne pustim same nikamor, (res pa da živimo v bloku), ene parkrat je doma počakala, da sem skočila čez cesto po kaj - sadje, mleko, kruh. Ampak ko so starejši okoli nje, je ko ena ovca. Kar čaka, kaj se bo kdo neumnega spomnil.

_____________________________

The only man who had his work done by Friday was Robinson Crusoe.