Jaz imam zelo rada romantiko. Moj pa žal ne ve, kaj to je... Zato se slinim pri vseh tistih romantičnih filmih, kako bi jaz bila srečna, če bi moj bil takšen. Če pa bi bil, bi ga pa verjetno čez čas v rit sunla, če se lahko malo zresni.
Haha!
A veš, da se pa jaz vedno sprašujem ob takih filmih, kateri ženski na svetu bi bilo to všeč??? Vem, da sama ne bi (in nisem) nikoli jemala resno fantov, ki so mi po 2-3 dneh poznanstva izpovedovali ljubezen ali kaj podobnega. Ej, saj me še poznaš ne! Kaj ti je? Nikoli nisem hotela bit "usodna ženska" ali "ljubezen njegovega življenja", to se mi zdi tak pritisk in čisto nerealno. A ni dost, da se mava rada? Na koncu sem to nekomu, ki je enak kot jaz, kar se tega tiče
.
Pri meni so bil navadno fantje bolj romantični od mene (z izjemo lubija, on je še hujši
): ko mi je fant prinesel rožo, sem jo razstavila na prafaktorje, ker me je pač zanimalo, koliko ima prašnikov in kakšen pestič, da jo lahko klasificiram. Na raznih romantičnih sprehodih sem imela popolnoma neromantične misli itd... Ko so mi metali kamenčke v okno, sem tapravemu dala ključ od vrat
.
Romantična ljubzen - če misliš to, da po enem pogledu veš, da je ta tapravi - potem gotovo ne obstaja, ja. Sicer pa ljubezen obstaja in tudi romantika v njej - in to je zame to.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/