Sicer imam povsem zdravega otroka, ki še rabi sicer nekaj "popravkov", ki se pa na zunaj ne opazijo (potrebna fizioterapija).

Že kar nekaj časa me muči nekaj stvari. Imam prijateljico, ki se je pri malo večji starosti odločila za otroka. Rodila je dvojčka. En otrok je povsem zdrav, drug ima diagnozo DS! Vseskozi poslušam pripombe okolice, da si je sama kriva,da ima enega otroka bolnega, ker je pač tako pozno rodila. Če bi pa rodila mlajša bi pa bilo vse v redu?! Kdo nam to zagotavlja? Bolijo me izjave, da bo bolan otrok uničil življenje zdravemu, ker nimata drugih bratov in sester in bo pač moral poskrbeti za bolnega otroka?

A smo ljudje res tako ozkogledi?

A res mora otrok biti perfekten?! A res mora imeti zobeke skupaj, niti slučajno luknje vmes? kaj pa štrleča ušesa? kaj pa če ima oči premajhne?

Mogoče gledam na ta problem bolj čustveno zato, ker sem se morala truditi za normalnega otroka!

A smo res tako težko sprejemamo drugačne ljudi? Saj bi vsi dali vse za zdrave in lepe otroke in če imaš zdaj drugačnega ga naj skrivaš, da bo okolica to lažje sprejela?

Upam, da razumete to mojo klobaso, ampak res sem morala to dati iz sebe.

Bodite srečni tisti, ki imate zdrave otroke!

Bom pa kar anonimna!

AŽ.

In...Bodimo srečni tisti,ki imamo otroke s PP!

Bravo tudi tebi Anonimna.Res imaš popolnoma prav in tudi jaz sem zelo razočarana nad okolico,zato pa moramo mamice z takimi otroci vse take stvari se naučiti preslišati,ignoririati...kar pa je absolutno težko.Že tako je za nas težko in nam je hudo,potem pa še udarci iz okolice.
Sama imam punčko z DS,pa sem čisto dovolj "zgodaj" rodila,pri "rosnih" 27.Kaj bodo pa tisti pametnjakoviči na to porekli?
Zelo me pogrejejo takšne stvari,tako kot tebe.Današnji ljudje smo itak taki,da se tekmujemo med seboj,pa če ne ravno tudi pri otrocih.Da je najbolje oblečen,po ta najnovejši modi,ima modre očke in pri 2 letih že ful govori in sam je in kak v kahlico....Misliiiiiiiiiiiim.

Sama imam tudi še zdravega otroka in sem ponosna nanj,tako kot sem ponosna na svojo punčko,ki pa ni zdrava.Je pa njasvetlejši sonček pod nebom.

Anonimna,kako se kolegica spopada s temi govoricami?Grozno ja.Ne vem,lahko bi še pisal pa bi napisala roman,kako sem besna na take ljudi.

Vesela sem,da si odprla tudi to temo.

Ljudje so, smo pač taki. To z zasmehovanjem deklice s cerebralno paralizo, kot je napisala Radha, tega nikoli, ampak res nikoli ne bom razumela. Je pa žal res tako, da vse, kar malo štrli iz povprečja, pač pritegne poglede. Pa magari je to samo zob ali uho.
Žalostno je, da to žensko obsojajo, namesto da bi jo hrabrili, občudovali, da se je kljub poznim letom odločila podariti življenje dvema bitjema. Beda, no. Ti ljudje so izmečki, ne splača se sekirat zaradi njih. Pogledi drugih...mmmm, tukaj pa se tudi sama najdem. Enostavno pogledaš, pa jaz res nikoli ne mislim nič slabega o ljudeh z DS ali Cp, pa kaj vem, kaj se še vse najde. Kvečjemu zamislim se ob pogledu na njih, občudujem njihove starše, ker vem, da je težje vzgajati in skrbeti za otroke s posebnimi potrebami. Pa srečna sem, da je moje detece zdravo.

_____________________________

Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.

Sama imam sicer zdravo punčko, vendar dolgo časa nismo vedeli ali bo tako ali bo imela kakšne posledice prezgodnjega rojstva (rojena v 24 tednu s 520 gr). Od prvega trenutka, ko sem jo videla tako nebogljeno in majceno, na vseh cevkah v inkubatorju, sem ji imela neskončno rada in bila je samo naša, ne glede na to, kaj nas je čakalo in kaj so nam napovedovali.

Že tako je bilo za nas vse psihično hudo, ker smo iz dnava v dan trepetali, kakšne bodo novice. Najhuje od vsega pa mi je bilo, ko sem šla ven in me je vsak gledal kot eno čudo. Vsakega je zanimalo samo to, kaj je z Leo narobe in ne kako napreduje. Pa kakšne bodo posledice,... Sem bila par mesecev raje kar noter, samo da mi ni bilo treba vsega tega prenašat.

Res ne razumem ljudi. OK, dokler sam ne doživiš kaj takega si res težko predstavljaš kako in kaj, samo malo bolj uvidevni bi pa res lahko bili.

Starši imamo svoje otroke najraje na celem svetu. Ni važno kakšni so, važno, da so naši in da jih sploh imamo.

Se popolnoma strinjam s tabo anonimna...svet stremi vedno bolj k neki popolnosti...ampak kaj je sploh popolnost? Meni osebno se zdijo bolani ljudje tisti, ki ne morejo sprejeti tudi drugacnih otrok...kot da bi sami izbirali,da so to kar so...no ampak meni osebno se ravno taksni otroci ali ljudje zdijo nekaj posebenga, tudi zato, ker je njihov um tako cist...medtem ko je realni svet cisto nekaj drugega, krut in vedno bolj nasilen...

Sama imam k sreci zdravega sincka, ampak na zacetku ni kazalo tako...govorili so o diplegiji...zame je bil to grozen sok...ubijala sem bolecino v sebi, nikomur nisem mogla normalno povedat za tezave,ker sem dobila nazaj le pomilovanje...kot da sem povedala zato,da bi se mogla smilit komu...le redki so razumeli...ampak otrocek je moj in pomeni mi najvec na svetu...cisto zdrav ali ne moj je...in zivljenlje bi dala zanj...

Ja, anonimna, ljudje(okolica) težko sprejemajo drugačne, ker pač živimo v svetu, ki stremi za popolnostjo na vseh področjih. PA seveda je treba razumeti, da smo ljudje pač takšni, da dokler nas osebno ne doleti kaj zgoraj opisanega, se pač težko vživimo v vlogo ali pa težko razumemo neko situacijo, ker nam enostavno ni blizu. Seveda pa eni to razumejo lažje , drugi pa pač težje. Vem, da ni prav, vendar je človeško in tega se ne da spremeniti. Seveda pa tudi ne smeš pozabiti, da je dostikrat vzrok takemu početju, komentarjem kriv tudi strah pred neznanim, ki ga ljudje prikrijemo z (neumnimi, bolečimi)komentarji.
Žalostno, vendar to je realnost...........

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Ja anonimna saj ni edina,ki jo tako gledajo.Tudi za mojim se včasih obrnejo ga gledajo kot da je padel z neba.Ampak človek se sčasoma navadi živeti s tem.Enkrat ena baba šla preko ceste in gledala malega kot bik v nova vrata levo pa desno pa ni pogledala in jo je skoraj avto povozil.sem si mislila zdaj pa prodajaj dalje zijala opica.se navadiš nato da kaj rečejo ali gledajo kot da je prišel ta otrok z marsa.se mi pa zdi,da v mestu ni tako kot na vasi kjer so že drugače preslabo obveščeni o tem in mogoče ne vidijo invalida vsak dan.mislim take ki so 15 let za kurami.

Jaz sem sfotokopirala knjigico o DS in ,ko je koga "bilokaj" zanimalo-kako to ,kako ono ;sem vedno imela pri sebi fotokopije in jim podarila in očitno bom jih sedaj ,če Ajša pride domov potrebovala ogromno.Bom kar dva nahrbtnika sabo vlekla.
Takšni so ljudje.Starih nikoli ne preobrneš,zato pa je potrebno otroke poučiti o otrocih s p.p. v vrtcu in jih med sabo seznanit.

Anonimna ,tudi na mojo Ajšo je že letelo marsikaj
-da ima 2x večjo glavo kot telo , 
-da je spaka,...

Ja ljudje marsikaj govorijo in tako bo tudi v naprej.Na žalost.

Mame moramo biti v tem trenutku močne.Mi je zdravnica že dolgo nazaj svetovala ,da če bo mi kdo kdaj žalo besedo povedal ,da naj kar hladno povem:kdo ste vi ,da lahko sodite o mojem otroku.Baje jim takoj zapreš usta ,tebe pa tako močno boli ,tako zelo ,da bi se stisnil v en kot in se razjokal.

Anonimna, praviš, da ljudje  krivijo mamico teh otrok, da je sama kriva, ker ni prej rodila. Jaz tega nikoli ne bi rekla, saj se zavedam, da je ogromno parov, ki se več let trudijo za otroke, pa žal neuspešno.  Vem, da bi si tudi ona želela zdravega otroka. Ji je pač bilo usojeno tako. Prepričana sem, da ga ima rada, kot, da bi bil zdrav in je nanj ponosna isto, kot na njegovega brateca.
Namesto, da bi jo pohvalili, pa jo obsojajo. Tipična lastnost Slovencev polg favšije. (sem Slovenka, da ne bo pomote).

Vsem, ki imate prizadete otroke - vsaka vam čast, prav občudujem vas. Zame ste prav posebne mamice.  

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Ojej, kam gre ta svet?
Mene take stvari precej jezijo, žalostijo, skrbijo - ne znam točno definirat. Sama sem veliko z različnimi otroki, ki so popolnoma zdravi, pa se med seboj nenormalno zmerjajo že samo, če je kdo bolj zalit, ali če nima modernih oblačil. Res ne želim takega sveta za naše otroke. Pred leti, preden sem bila na služenju pri gibanju Vera in luč, sem se tudi sama počutila neprijetno ob pogledu na koga s PP, potem pa sem spoznala nekaj takih otrok in ugotovila, da so prijazni, prisrčni, iskreni, zabavni, skratka, da imam posebne potrebe jaz, ker preveč kompliciram, ker imam preveč okvirjev in nekih meril.
Zato, dajte se čimveč pogovarjat o tem z ljudmi okrog sebe, dajte kaj napisat, ljudje morajo velikokrat slišat, da taki otroci inn starši niso mučeniki, če tega nočejo.Tisti, ki imate zdrave otroke, povejte jim, naj sprejemajo ljudi take kot so. Saj veste, če nas bombardirajo z neumnimi reklamami in tako vplivajo na nas, pa dajmo še mi bombardirat s pozitivnimi idejami, pa ni vrag, da se ne bo koga kaj prijelo!

JAz pa lahko rečm, da vas občudujem.
Luša, tebe, no, tvojo zgodbo in vašo Ajško redno spremljam-svaka čast!!!!!
Držte se.

Ja, ljudem se že meša od popolnosti, verjetno njihove

Rodila sem fantka, sicer zdravega, ampak ima nevus flameus (splet kapilar, tako rdeče znamenje) nad levim očesom. Trenutno je bil šok, ampak nama je bil najlepši . Ko ga je pa videla tašča pa v jok in nasledni dan je že prinesla seznam tistih, ki opravljajo lepotne laserske popravke. Mislim,....... Kasneje sva izvedela, da se je pri svoji sestri razjokala zaradi iznakaženosti, da ne omenjam, da je sem bila za to nepravilnost kriva jaz.

Ko je čez tri dni prenehal dihati in so ga prepeljali na intenzivno, našli en kup napak (ledvička ni delala, edem v možganih,..), sem bila za vse kriva jaz, ker tega nisem prej opazila   in seveda nobenemu ni omenila niti besede, ker kaj bi si mislili, da otrok boleha že na začetku.

V glavnem, se ne oziram na nikogar in živim zase in za svojo družinico. Tako pa svetujem  tudi vam in naj bodo otročki zdravi in ljubljeni, kar je nabolj pomembno, Mojca

Očitno me nisi razumela, ljudje z mano vred se ne bojimo ljudi, ker so drugačni, temveč kako z njimi "komunicirati". Mi, ki situacije oz. bolezni ne poznamo, ne vemo, kje so meje pri takšnem človeku, kaj se sme in kaj ne ter kaj takšen človek sploh želi ali odklanja. Kako naj vem, če naj pomagam človeku na invalidnem vozičli preko viskokega roba? Ga zmore ali je slučajno ta previsok in bi potreboval pomoč? Kdaj si dobrodošel v pomoči in kdaj nadležen? Ker dejstvo je, da v določenih situacijah takšni ljudje pač potebujejo pomoč.
In tega mi, ki takšnih izkušenj nimamo, ne moremo vedeti in se vživeti v to vlogo. In to sem mislila kot strah pred neznanim, pa nič drugega.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Anonimna se strinjam s tabo, ampak žal je tako da ljudje ki nimajo stika z otroci s PP se niti nezavedajo, kako negativno vplivajo na otroke s PP, starše, njihove družine...
Sama sem se že med študijem srečala z raznimi boleznimi, prirojenimi deformacijami, in že takrat pričela drugače gledat na njih. Že po naravi sem bolj čustvena in sočustvujem z vsakim, pri delu z otroci z PP, pa sem spoznala nekaj edinstvenega!Ti otroci so pravi sončki, sploh DS. Vedno so nasmejani, cenijo malenkosti, so odkritosrčni...
In ko smo bili na kakem izletu z temi otroci je bilo tudi meni verjetno najbolj hudo, ko je okolica "pasla zijala", dodajala opazke...ampak ti otroci imajo resnično tršo kožo, saj jih veliko bolje preslišijo. Seveda se vsega zavedajo, in včasih jih tudi zaboli, ampak v tistem trenutku sem bila jaz edina, ki se je sekirala za ljudi in njihove opazke...medtem ko so oni uživali v vsakem trenutku izleta, okolice, narave in vse doživeto shranjevali v spomin.

Tako da edino kar te lahko potolažim je to, da se ne oziraj več na te ljudi. Vem da je težko. ampak vseno IGNORIRAJ jih!Ko se s časom navadiš, ti je veliko lažje. Meni je pomagalo, da sem v trenutku ko so ljudje pasli zijala, pomislila kaj je dotični otrok dosegel. V čem je dober, kakšen uspeh sem jaz pri njem dosegla. In to me je dvignilo nad ostale ljudi, saj sem bila ponosna na "moje" otroke.

Svet in ljudje vedno bol teži k perfekcionizmu.Vse kar odstopa od
tega, za nekatere ni normalno in zato obsojajo.Res žalostno,obsojanja vredno
obnašanje in mišlenje.Še huje je,da svoje poglede taki ljudje prenesejo na naslednje generacije.Najhujši sodniki so otroci,ki se ne zavedajo še,da
zaničevanje boli in močno prizadane osebo,ki je deležna njihovega posmeha.
Bojim se,da ne bomo nikoli dosegli,da bodo vsi spoštovali vse,pa četudi
drugačne in jih sprejemali,kot sebi enake.
Potrudimo se vsaj mi z svojimi otroci,naučimo jih spoštovanja do vsega kar nas obkroža.Bo nam uspelo?

Nekako imam občutek da bi večina rada videla, da bi okolje sprejelo  "drugačne"  otroke enako kot
običajne ( tiste, ki v večini lastnosti ne odstopajo)?

No, pri tem velja čisto preprosto tole:

NE BO ŠLO! Kljub zelo odprti in posebni vzgoji nekaterih t.i. zdravih, preprosto  NI MOŽNO !

Dejstvo je, da so tudi "običajni" otroci kdaj pa kdaj objekt zijanja in povsem normalno je, da večina opazi  tisto, kar na nekom ni običajno.. če se kje v množici otrok pojavi n.pr.  temnopolt otrok bo prej ali slej šikaniran, oblajan in to samo zato, ker ima ( po moje) lepše barve polt kot mi- baje so celo znanstveniki odkrili, da smo belci in sploh svetlolasci tisti, ki smo "posledica" mutacije določenih genov...in je pravzaprav originalna ( prava) barva človeške kože - temnejša, taka, kot jo imajo n.pr.Indijci...

Kaj pravzaprav hočem povedat?

Jasno, da si vsi želimo, da bi bili tudi "drugačni" otroci sprejeti, a to si želijo tudi starši "običajnih"  otrok, pa včasih iz različnih, praviloma butastih razlogov ljudi s slabo vzgojo in pomanjkanjem samozavesti  to ni možno. Je pa tudi res, da smo ljudje taki kot smo ravno zato, ker nismo
v času evolucije bili pripravljeni na kompromise glede določenih lastnosti predstavnikov svoje vrste, če so se izkazale za "nekonkurečne" v boju za preživetje.

Enostavno ČUTIMO, da imajo taki otroci slabše možnosti za t.i. "uspešno" življenje.

Seveda je razumsko večina nas ZA sprejetost drugačnih, toda v naravi ni tako in nikoli ni bilo. Je pač kruto. 

Glede na to, kaj nam prinaša razvoj naše družbe, bi seveda lahko bilo tako kot si želimo, a dejstvo je, da sprejeti drugačnost v NARAVI NI opcija. Lahko se pa zavestno borimo proti temu z drugačno vzgojo "običajnih"otrok  .

Za pomanjkljivo vzgojo iz srčnosti smo krivi starši s svojim vzorom (družba očitno temelji bolj na naravnih zakonitostih preživetja najspretnejših), za pomanjkanje samozavesti naših otrok pa prav tako, s premajhnim zaupanjem v sposobnosti naših otrok.

Tako. Pa sem povedala.

SanjaS, popolnoma se strinjam s tabo in če lahko, se podpišem pod tvoj post.

Dandanašnja družba je polna besedičenja o strpnosti do drugačnih, a vendar je "drugačnost" drugačna, kajti če to ne bi bila, o njej sploh ne bi govorili. Z biološkega vidika, z vidika evolucije, z vidika volje do moči, z vidika preživetja močnješega ... lahko vidimo, komu je dejansko namenjeno (pre)živeti. Res je sicer, da je človek tudi in predvsem razumsko bitje, a vendar je tudi "bitje narave", ki pa je iz naravnega sistema izstopil, in omogočil (pre)živeti tudi drugačnim.

Za vsakega starša je boleče, če njegov otrok ni sprejet bodisi v družbi vrstnikov bodisi v obči družbi. Tudi mene zaboli, ko mi sin (sicer popolnoma "zdrav in normalen" 4-letnik) potarna, da so ga sovrstniki v vrtcu zmerjali, da ima grde čevlje. Želim si, da mu nikoli v življenju ne bi bilo treba tega doživeti, da se mu nikoli v življenju ne bi bilo potrebno zagovarjati zaradi stvari, ki so popolnoma nepomembne. A žal to ni mogoče. Sicer mi nikoli ne bo popolnoma jasno, zakaj, pa vendar.

Človek lastno stisko doživlja mnogo huje, kot doživlja stisko nekoga drugega - to je dejstvo. Popolna empatija žal ni mogoča, ker nas pri tem nekaj ovira - morda to, da smo bitja razuma, ali pa to, da smo bitja narave in težimo zgolj k lastnemu preživetju in preživetju najmočnejših potomcev.
Pravzaprav postane problem povsem enostaven, če jih malček obrnemo in parafraziramo: kaj lahko se zgodi, da se bo mama zdravega otroka obrnila za mamo z drugačnim otrokom. Ti dve mami imata lahko poleg različnih otrok tudi povsem različne predstave o tem, kaj je najbolje za njune otroke - prva vozi zdravega otroka v 50 let staremu vozičku in ponošenih cunjah (ker ji zunanji izgled povsem dol visi), druga pa vozi svojega drugačnega otroka v vozičku za 200.000 sit in oblečenega v samih firmah (ker ji izgled mnogo pomeni). In tudi mama drugačnega otroka se bo obrnila za "revčkom", ki ga mama zanemarja.

Jap, ljudje smo čudni in nepredvidljivi, zato se pač ne splača sekirati zaradi malenkosti - čeprav se (sekiramo namreč).

Imamo 3,5 letnega otroka z DS. Nikoli nikoli se ga nisem sramovala pred okolico. Po porodu sem šla za nekaj časa k moji staršem, ki živijo v manjšem mestu. Vsakemu smo povedali, mu razložili kaj je to DS... VSI ga imajo radi in nihče se mu ne posmehuje. Vsaj zaenkrat ne. Zdaj živimo v LJ. Mislim, da starši sami zelo veliko pripomoremo kako bo otroka okolica sprejela. Nikar ga skrivat. 

Ja žal je pri nas še vedno preveč takih ljudi, ki zavračajo otroke s PP. Tudi sama imam 7 let starega sina z diagnozo lažje motnje v dusevnem razvoju, je naglušen ( nosi slušne aparatke ), rodil se je z obojestransko shizo ( kar pa je maksilofacialna kirurginja čudovito operativno popravila),je zelo aktiven ( hodi na motopedagogiko), drugače pa zelo vedoželen in priden otrok. Govor je šele v zadnjem času napredoval, čeprav ne govori kot NORMALNI otroci, kot pravijo ljudje, ki zavračajo naše otroke. Kolikokrat sem slišala komentarje glede njegovega videza ( pred operacijami), govora in slušnih aparatkov. Moje mnenje je, da smo starši krivi, da svoje otroke ne poučimo o drugačnost, saj od kje pa lahko otroci dobijo prave informacije , če ne od nas. Lahko se pa pozanimamo in otroku odgovorimo in mu damo eno lepo popotnico za življenje. Naši otroci so že tako prikrajšani, zato ni potrebe, da jih ponižujejo in zavračajo še ostali!Sama sem zelo otprt človek in rada odgovorim vsakemu, ki me vpraša karkoli v zvezi s sinom, še posebej so lušni mali otroci, ki jih vse zanima, pa čeprav se večkrat zgodi, da jih starši dobesedno odvlečejo proč, še preden jim odgovorim! HALO!? Torej kdo je torej zaostal? Ali je res tako težko počakati na odgovor? Le odprtost ljudi bo lahko pripeljala do strpnosti in razumevanja. Upam, da se strinjaš z mano.Ostalim staršem NORMALNIH otrok pa v razmislek- nikoli ne veste kdaj lahko tudi Vas dolieti kaj podobnega. Pa ne me narobe razumeti, nikomur ne privoščim kaj takega, želim le , da date tudi naši otrokom možnost uživati sladkost življenja! Pozdrave vsem Tadeja

Tudi jaz se strinjam z vsemi na tej strani. Rodila sem prvega zdravega sina z 21 leti, drugega  z 23 leti in je bolnik CF(cistična fibroza). Saj ni važno pri katerih letih rodiš otroka, samo da ga imaš in občutiš srečo, zadovoljstvo in veselje ob majhnih ročicah, ob podarjenih narisanih rizbicah in lepo zapetih pesmicah. Srce mamic zdrhti, ko nas prvič pokličejo mama in to je najlepše. Otroci, zdravi ali ne, so naša sreča in zadovoljstvo. Skrbi potlačimo v notranjost in bodimo srečni Vsi, ki smo občutili kako je biti starš.Tisti, ki pa imajo takšne ali drugačne pripombe čez tega ali onega otroka pa se po domače povedano naj grejo solit in si ne zaslužijo biti starši. Nišče ni popoln!!!!!

Res,eni so prav bom rekla "bolani" glede tega. Ne vem,včasih se mi zdi prav bedno,ko buljijo v takšne otroke in dajejo pripombe. Jst nikoli nisem bila takšna,pa čeprav bi me lahko 2x doletelo,da bi imela otročka,ki bi bilmalo drugačen. Pri nas v Izoli imajo "Dom Dva topola",kjer hodijo takšne družine z otroci,ki so malček drugačno od ostalih, na dopust. Meni so ti otroci prav všeč.Včasih tudi poklepetam za mamicami in lahko rečem,da smo z nekaterimi ohranili stike.
Je pa na žalost okolica,ki jo ne izbiramo sami,včasih ona mal "debilna".
Najbolje je,da ti prijateljici stojiš ob strani.

_____________________________

* na žalost , štirje jurji so že tukaj.....smrk*

Jaz bi pa rada tole problematiko osvetlila iz drugega zornega kota. Včasih niti ne veš točno, kako bi odreagiral, ker ne veš, kaj bo staršu otroka prav. In potem morda včasih izpade malo čudno, čeprav ni bilo tako mišljeno.

Res ne vem, zakaj bi buljil v otroka, to se mi ne zdi lepo v nobenem primeru, pa če je otrok povsem običajen ali pa malo drugačen. Razna vprašanja in pogovori so pa lahko dvorezni. Kakšni mamici se bo morda zdelo lepo, če boš vprašal, kaj je z njenim otročkom, kakšno boš morda spravil v zadrego, kakšni bo komentar všeč, kakšni ne bo ...

Zato mislim, da ni potrebno vsega, kar kdo reče in stori tako natančno analizirat. Pogosto se kdo v takšni situaciji sploh ne znajde in niti ne ve točno kako bi odreagiral, pa potem vse skupaj izpade nerodno, čeprav je bilo mišljeno povsem dobronamerno.



_____________________________

Mirna - 19. 12. 2003
Zarja - 30. 10. 2006

Tudi jaz se srecujem s tem, sploh v zadnjem casu prihaja do izraza, ker je moja mala pri letu in pol sedaj zelo vidno drugacna. Saj prej se ni videlo, tudi zdaj se ne, a so casi, ko sosedje pametno prijavijo svojim otrokom, da k nam pa ne smejo hodit, ker nasa mala pa ni normalna. Ali celo izjava prijateljice, ki je svoji hcerki rekla, naj se moje raje ne dotika... In vse stare mame, ki se vrtijo okoli vozicka in si ne upajo pogledat noter, ker vcasih so bili taki otroci doma in so jim rekli spacki. Dozivela sem tudi, da so prijateljice moje stare mame hotele videti mojo malo, ces da vidijo kako zgleda spacek...seveda je bilo presenecenje, ker je mala najlepsa dalec naokoli, ce ne po videzu, pa po njenih majhnih mozganckih, ki ze zdaj kljub cerebralni paralizi delajo bolje kot tisti skisani, ki so omejeni za pogled cez ograjo...
Sto ljudi, sto cudi, jaz pravim. Vseeno imam ob sebi nekaj zlatih ljudi, ki razumejo in so mi v oporo. Na druge sem se pa naucila pozvizgati. Oce moje male in njegovi je tudi ne marajo, ker ni normalna...Za take pa si vedno recem, da za vsako rit palca raste=)
lp


_____________________________

ZA ZAPRTIMI OCMI NEMOGOCE SE GODI, TAM SI V SVOJI PRAVLJICI, DRICAS SE PO MAVRICI...

http://-zaspanka-.moj-album.com/

http://zaspancek.blogspot.com/

Tako luštne in nasmejane "spake" pa ne vidiš prav pogosto. Cuker od cukra. Ja res je vidno drugačna - vidno bolj lušten otrok od marsikaterega "normalnega".