Živjo!

Letošnja izkušnja: v porodnišnico sem prišla, ker mi je odtekla voda, malo po polnoči. Zdravnica me je pozdravila z razdalje dveh metrov, rekla, naj mi čez 6 ur dajo antibiotik, in šla počivat. :S Tudi babici, ki sta bili v tisti izmeni, sta imeli zdolgočaseno noč, do petih zjutraj sta me pogledali dvakrat in dejali, da naj se šparam, ker hudo še pride in sploh še nisem tako blizu akcije, jaz pa sem res že težko lovila sapo in prosila za kaj proti bolečinam.
Ob šestih je prišla druga babica, mlada in simpatična, zelo prijazna, in presenečeno ugotovila, da sem popolnoma odprta in da bomo kar rodili. Ker so imeli nekaj dni prej precej resen zaplet pri še enem porodu take hitrejše sorte (sklepam, da je bilo to, uboga mamica je bila pozneje moja cimra, njen otroček pa na intenzivni v MB), mi niso dale časa za potiskanje, vse se je končalo s skokom na trebuh in obsežno epiziotomijo.
Zašila me je prijazna specializantka, ki si je celo vzela čas in me pozneje obiskala tudi na oddelku.

Taka, z vsemi šivi, notranjimi in zunanjimi, sem ob devetih prišla na oddelek. Prvo noč so mi seveda kar pustili otroka. Cel dan sploh nisem mogla vstati, prejšnjo noč sem rojevala, tako da nisem NIČ spala. Šivi so boleli, mali se je drl zaradi vsega zraka, ki ga je pogoltnil, jaz pa sem se mučila s kupčki.
Ob petih zjutraj sem pozvonila sestri, da bi VPRAŠALA za nasvet, kako naj malčku še pomagam rigniti, pa sem dobila takšno pridigo, skorajda žaljivke. O tem, kako imajo one polno otroško sobo (in sploh nisem omenila, naj ga odpeljejo!), da si bom morala zdaj drugače organizirat življenje (kdo je ona, da me opominja??), kakšna mati pa sem, zakaj ne zaspim z otrkom v naročju (postelje nimajo zaščitne ograje, jaz pa na smrt zaspana?), potem pa je malemu celu rekla: Bošček, saj nisi ti kriv, da te mama noče pri sebi.
Cel naslednji dan sem se prejokala zaradi teh besed, še težje mi je bilo, ker sem bila že tako negotova v vlogi prvič mame. :s
Menda se govori, da je dotična dama prav tista, ki sama nima otrok.
Druge sestre so bile prijazne ali vsaj spoštljive, nimam pripomb. Res bi lahko kaj več pomagali, bodrili, taka je bila samo ena sestra, ki je prišla tehtat štručke.

Mogoče sem jaz naletela na takšno kombinacijo ljudi ali na njihove slabe dneve, srečna sem samo, da se ni resno zapletlo in da sem tretji dan lahko šla domov.

Ne rečem, da na Ptuj ne bi šla več, bom pa vsekakor premislila, kako in kam, če bo kdaj na vrsti drugi otrok.  Predvsem se bom bolj postavila zase. :) Vse to se ti lahko zgodi povsod, prepričana sem. Odnos do porodnic in razumevanje sta pri nas še vedno problematični točki.

Srečno vsem, ki se odpravljate v Rim ;)