Imam en problem, pomagajte mi prosim.
Pred tremi tedni sva s taščo prišli v konflikt. Sem ji pač rekla, da mi nekaj gre na živce in kljub temu, da mi je sama večkrat rekla, da če bo preveč nadležna, naj ji kar povem, ker ona noče biti taka, mi je tako zelo zamerila, da me je obtožila, da sem jaz kriva, da ona nima toliko stikov s sinom in vnukom. Potem me je še naslednje jutro napadla, ampak je bil na srečo partner doma in sem ji rekla, da naj to kar njemu samemu pove. On ji je povedal, da on sam noče, da  ona tolikokrat pride k nam... Sem je vpletla še svoje druge otroke in bivšega moža, ki pa, odkar se je odselil ( pet mesecev nazaj), ni niti enkrat prišel malega pogledat, pa tudi pokliče ne. Mogoče sem tudi za to kriva jaz.
No, od takrat sem jo samo dvakrat videla od daleč.
Problem pa je ta, da jaz nočem biti v slabih odnosih z njo oziroma nočem, da zaradi tega ona ne bi videla svojega vnuka. Že tri tedne nonstop razmišljam o tem, pa ne vem kaj naj naredim. Moj partner pravi, da se mora ona opravičiti in da dokler se ne bo, tudi vnuka ne bo videla.

Sem napisala dovolj ali moram še o detajlih?
Kaj bi ve naredile, če bi bile v takšni situaciji?

Prosim povejte svoja mnenja in nasvete.
Hvala!

Ehhh, dol ti visi, naj se muli. Saj bo že prišla k sebi, da je preobčutljiva. Prav si naredila, kaj se tvojega otroka tiče, imaš vso pravico povedati, da te nekaj moti.
 
Zakaj pa si morale vedno snahe klanjat in opravičevat tudi, če nismo krive??? Poleg tega je tvoj mož na tvoji strani, to pomeni, da si res ravnala prav.
 
Nič se več ne sekiraj in pozabi na zadevo. Življenje je prekratko, da bi se sekirali zaradi malenkosti.

Če se tudi partner strinja, da si naredila prav in še vedno misliš, da si bila objektivna, potem ni kaj. Naj se gospa zamisli in opraviči. Sicer dvomim, da se res bo, a vendar.

Tudi sama sem bila v situaciji, ko naj bi se v nedogled opravičevala starejši osebi (ne tašči!), ki me je žalila - in to samo zavoljo ljubega miru in ker nam od malega vcepljajo v glavo, da moramo starejše spoštovati, ne glede njihovo obnašanje. Na eni točki sem imela tega dovolj in sem to nehala početi. Ja, nekaj časa sem imela grozno slabo vest, a tudi to mine . Od takrat imam s strani te osebe mir.

Zakaj se sekiraš? Prav je, da se postaviš zase in prav je tudi, da se partner postavi na tvojo stran.
Tvoja tašča se obnaša kot majhen otrok in trmari in se smili sama sebi, tam kjer res ni treba. Ali ste ji kdaj rekli, da ne sme videti vnučka? Zelo dvomim. Torej je njeno govoričenje čisto njena lastna izmišljotina, ker ni sposobna spejeti konstruktivne kritike. Naj malo premisli in se začne obnašati kot odrasla in zrela oseba. In nikar se ne opravičevati za nekaj, kar je res. Tašča se je sama odločila, da bo sedaj vihala nos.

Ja, jaz bi tudi tako rekla, naj se muli, pa kaj. Imas vsaj malo mira. Pa tudi ce je njen sin na tvoji strani se nimas kaj sekirat. Bo ze prisla nazaj.

Mogoce je pa malo zalostna, razocarana ali pa osamljena, odkar se le locla. To zna tudi bit, pa da je ravno v obdobju, ko rabi malo pozornosti in tolazbe, pa mogoce vajin prepir sploh nima nic s tem. Ali pa zeli biti malo sama. Ne vem, tako da pusti ji cas, bo prisla k sebi.

_____________________________

Sedaj nas je pa pet!

Tvoj partner ima kar prav in tudi ti nimaš kaj imeti slabe vesti. Tvoja tašča je odrasla oseba, ki bi morala biti sposobna odgovarjati za svoja dejanja, če pa ni, je pa to pač njen problem. Razumem te, da ti je verjetno hudo, ker otrok nima stikov s svojo babico že toliko časa, vendar se je gospa sama odločila tako in ne ti rinit za njo. Naj se kar sama skulira in se odloči, ali ji je pomembnejši ponos ali vnuk.

Ah saj ni tako hudo, lepo od partnerja da je tako potegnil za vami, taki moški so redki. V bistvu je pri vsej zadevi to najpomembnejše, "zunanji" opazovalci so pač v drugem planu.

Meni zdaj nekaj ni jasno...a ona je sicer fajn, mislim, če si drugače zadovoljna z njo? Kaj pa vem, če bi se meni ljubilo mulit. Moraš mislit na to, kaj želiš doseči. Jaz gledam tako, če bi se jaz morala "držat na nekoga", bi mi to pobralo veliko energije. Potem bi jaz morala razmišljat o tem in jaz bi morala na silo ne odpustit, se pravi bi bila jaz s tega vidika sama na slabšem, če rečem drugače, kaznovana. Če pa se jaz ne držim, pa s tem sebi naredim uslugo. Vendar hkrati povem, da sem tisto, kar sem rekla, resno mislila.

Se pravi, jaz bi se obnašala čisto normalno in bi ji rekla. Draga ****, meni je zelo žal, če se muliš in če te je prizadelo. Želela si, da ti povem po pravici. In sem ti. S tem nisem mislila, da si ti slaba, še vedno zelo cenim to in to in to in to in to (naštej konkretno, kaj ti je fajn pri njej), vendar mi še zmeraj tisto, kar sem ti rekla ni fajn. Lahko se muliš še en mesec ali eno leto, če hočeš, ampak je brez pomena. Ker se boš samo slabo počutila ves ta čas, pa še dodatno se boš kaznovala, ker ne boš videla vnuka, ki ti veliko pomeni, jaz bom pa normalno živela naprej, ker si ne mislim zaradi tega sivih las delat. Jaz te imam rada, čeprav mi še vedno ni všeč, da to stvar (povedano) počneš. Obstaja pa še druga možnost. Lahko nisem več odkrita s tabo in ti začnem lagati. Bi to rada?

Zakaj pa nočeš, da te pride obiskat? Ni lepšega za babico, da pride pogledat vnučka. Pri nas je tudi nevesta odšla in ne vidimo vnučkov, zato ker je hotela imeti mir pred nami, pa nam je ful hudo, kersmo jih imelizelo radi. mislim, da bi ji morala dovoliti obiske, malo ji povej, na lepo, da ne tako pogovsto, mislim pa, da si ji to malo pregrdo povedala in misli, da ni zaželjena. Pusti, da tudi drugi se ukvarjajo s tvojim otrokom. nobeden mu noče hudega, samo dobro. Premisli, če je vredno da si skregana, samo zato, ker te pride večkrat obiskat in pogledat otroka.

Alenkica, jaz ji nikoli nisem rekla, da ne sme prit vnuka pogledat! Nikoli! Rekla sem ji samo, da me nekaj moti (da mi nonstop govori, naj mu dam za jest, medtem, ko imam žlico v roki in mu dajem jesti). To je vse. Nikakor pa ni bilo to rečeno na grdi način. Sem pač mislila, da ji lahko kaj rečem. Pa ji očitno ne smem.
Nikoli pa ji nisem rekla, da ne sme prit. Niti tega ne želim. In zaradi enega stavka, je ona bila pripravljena uničiti naš odnos. Tega pa ne razumem.
Jaz sem bila že čez dva dni pripravljena, da greva preko tega. Ona pač še vedno ni. Kaj naj? Prosila pa je ne bom. Nisem nič narobe rekla.

očitno je tašča šla čez vse meje potrpljenja, če si ji to obzirno povedala, se nič ne sekiraj.