Ma, jaz ne vem, no - a sem jaz prezahtevna in preveč paničarim, ali je res naš pobič malo počasen, al kaj je?

Ok, da začnem od začetka. Že na sistematskem pregledu pri treh letih nas je dohtarca vprašala, če naš otrok že kaj igra kakšne družabne igre in če kapira navodila (recimo črni peter). Jaz sem vrgla ven oči, saj si nisem ob pogledu na našega otroka niti v sanjah predstavljala, da naj bi otroci pri treh že znali igrati črnega petra in človek ne jezi se.

No, saj se nisem nič kaj dosti sekirala - ampak zdaj, dve leti kasneje situacija ni nič kaj boljša Tilen je sicer zelo navdušen nad igranjem raznih igric, samo kaj, ko za boga svetega niti ne posluša niti ne sprejema nobenih pravil igre. On kar nekaj po svoje goni, pa važno mu je, da zmaga Ok, to razumem, ampak včeraj sem mu pri igri memo rekla, da ne sme goljufati, da ima možnost samo dve karti obrniti, on pa meni nazaj, da se lahko goljufa in pika. Ko sem mu že ene desetič ponovila pravila igre, me sploh ni več hotel poslušati, skratka igro sva zaključila. In tako se itak konča vsaka igra - njemu je važno, da ima čim več ali po možnosti vse karte v roki, da vse figurice spravi k sebi, pa ni važno, čigave so ... skratka igra v bistvu sam s sabo in to kr neki.

Star bo pet let, drugo leto naj bi šel v šolo - on pa ne zna slediti nobenim navodilom niti ga ne zanimajo. Res ne vem, kako bo tole šlo naprej.

Sem se mogla malo skašljat.

Ma ne vem, ne moreš zrelost otroka ravno po igranju igric določit. Eni se ful radi igrajo in znajo že vse mogoče, drugim pa to ni niti fajn, jih ne zanima, niti se nočejo s tem ukvarjat. Jaz se ne spomnim točno, koliko so moji otroci znali pri petih letih. Lahko ti pa napišem, kaj povprečno zna prvošolec, ko vstopi v šolo.

Ristai znajo nekateri samo glavonožce, nekateri pa že zelo v detajle. Nekateri barvajo tako, da je polno belega vmes, pa vsepovsod čez črte, drugi pa resnično brez napake. Skoraj vsi znajo zapisati svoje ime, priimka skoraj nihče. Približno en ali dva na razred že bereta. Pol razreda si zna zavezat vezalke, pol se jih to nauči tekom leta. Sami si zapenjajo gumbe, čeprav so pri tem še precej počasni, pa tudi zadrgo. Večina jih s škarjami dobro striže, vendar ima tretjina otrok še kar precejšnje težave pri natančnosti. Tudi lepila še ne obvladajo, vedno teče v velikih količinah.  Razumejo navodila športnih in družabnih iger, primernih njihovi stopnji. Človek ne jezi se npr. nekateri še ne znajo šteti tako, da bi začeli šteti 1 pri naslednjem polju, ampak štejejo za 1 že polje, na katerem so. Črnega petra večinoma znajo. Radi se igrajo spomin in dobro sestavljajo konstrukcije iz kock. Večina jih zna šteti do 5, marsikdo do več kot 10. Seštevati in odštevati do 5 znajo zelo različno - od sploh nič do brez napake. Ponavadi pride od 1-3 otroci na razred z govornimi napakami, ki se pri logopedih res čisto izboljšajo. Večina jih teče ok, vedno pa je par otrok, ki tega še ne obvladajo zares dobro. Tudi pri petju so velike razlike, ravno tako pri zaznavanju ritma. Aja, čopič obvlada polovica otrok, svinčnika pa tudi še ne držijo vsi prav. Levo in desno stran večinoma še zamenjujejo. Ne vedo, kaj je to vikanje in tikanje, vendar se ga že začno zavedati. V tej fazi so že sposobni brez težav deliti igrače in prenesti poraz (to v resnici že prej).

Ne vem, če sem ti kaj pomagala, pa pozabila sem sigurno veliko reči.

Si pomagala, si. Hvala. Sem zdaj malo bolj pomirjena.

Sicer vem, da so otroci različni, da eni prej obvladajo eno stvar, drugi kaj drugega - to sploh ni vprašanje. Mene bolj skrbi ta njegova nekooperativnost oz. nesodelovanje, neoziranje na pravila. Sicer se zavedam, da je to mogoče tudi posledica njegove slabe koncentracije, ampak me vseeno skrbi, kako bo to zgledalo v šoli. Sicer sem pa itak že skoraj 100%, da bomo  njegovo šolanje skušali prestaviti za eno leto. Se mi zdi, da socialno sploh še ni zrel.

Nejcko, po moje tvoj nima prav pretirane sposobnosti koncentracije. Moj je tudi nima, tako da je pri teh igrah precej podobno. Edino en spomin sem zdaj odkrila na internetu, tisto mu edino gre brez večje histerije. Upam, da se pozneje to kaj spremeni, čeprav če pogledam prvo hčero od mojega moža, je ista. Lahko je torej v genih.

Tale igrica je to:
http://www.thekidzpage.com/freekidsgames/games/memory/fruity-fruit-match.html

Naša 4. letnica že kar nekaj časa igra igre: Črni peter, Človek ne jezi se, Memori. Ji pač take stvari ležijo.
Kar se pa tiče fizičnih sposobnosti: plazenja, skakanja (razen osnov) je pa čist mimo. Eni to, drugi ono. Me je enkrat skoraj kap ko mi je prijateljica rekla da njena 1. leto stara hči 2 uri sedi pri njej na krilu in listata po knjigi .  Ko otrok enkrat osvoji hojo ga ne ustaviš, ne pa da bi 2 uri sedel za mizo in gledal knjigo.
Hočem povedat da so si različni. Imajo pa tudi program v šoli in zdaj že naši v vrtcu tako narejen da jim malo vzbujajo ta čut za koncentracijo. Naši se npr. učijo že od lani (3.leta) nemščino in angleščino (ampak cca pol ure dnevno oz. enkrat tedensko saj več ne zdržijo), pa še to je vse skozi igro.
Bo že.

Fajn stran, Splišni, hvala. Tole bo pa že zmogel, ni vrag

Očitno bom mogla tudi sama malo zmanjšat število kartic (pri memoriju), recimo, da bi igrala samo s polovico. Po moje, da če jih bo imel manj pred seboj, se bo lažje skoncentriral, pa še bolj fino se mu bo zdelo, ker si bo lahko več sličic zapomnil.
Bomo mogli pa očitno začet res fejst delati na njegovi koncentraciji.

Uff kaj nas še čaka.Pred dnevi je moja hči tamalemu kupila karte podobne črnemu Petru.Pa smo se spravili igrat.Trije odrasli in Timi.
Potrpežljivo smo mu razlagale postopek.Vedno je igral v dvoje s katero od nas treh.Prve minute so še šle,nato pa se je naveličal in začel metata karte vse v prek,vsem trem jih jemat iz kupčka.
In na koncu smo me tavelike igrale igro,Timi pa je divjal naokoli
Po moje je še premajhen,pri tvojem pa potrebuješ veliko potrpežljivosti.
Pravil se bo pa že naučil v šoli v družbi sovrstnikov,mislim.

ja, vsekakro naredi tako. Tudi Črnega Petra vzemi samo pol, je veliko lažje, saj celega  kompleta še v rokah ne morejo držat. No, ti dve igri naš kar obvlada, koncetracije ima recimo za tri, štiri igre, potem se pa neha, se naveliča in pospraviva, ker začne štalirat, tako kot tvoj. Ni mu toliko pomembno, kdo zmaga, ker mu tudi vedno ne pustim, da zmaga on, ker se mora naučit tudi zgubljat. Človek ne jezi se mu še ni zanimiv, sva parkrat probala, pa kar divja s tistim človečkom okoli, pa čeprav bi komot preštel do šest, kolikor je pikic.

Kaj pa puzzle, rad zlaga?

Ja, tudi puzzle zelo rad zlaga, samo mora biti nekdo ob njem, ker bi drugače verjetno vse strgal. Ga je namreč potrebno skos opozarjati, da naj bo pozoren na barvo in na to, kar trenutno sestavlja itd. Drugače on prime prvi delček in ga tlači in zabija v sliko, četudi ne paše . Ma, on bi vse tako na HITRO! Nima potrpljenja

Evo nejcko, naš Jure bo decembra star dve leti in sem pri njemu opazila iste znake kot jih opisuješ ti: nobenega potrpljenja pri igri, če kaj ne zmore takoj- je jezen, pa recimo, rad bi nekaj sestavil in mu ne uspe- je takoj vse narobe.... , in posledično, včasih tudi mene mineva potrpljenje, da bi se kaj igrala z njim.

Uh, Pilar, upam, da se bo tvoj Jure unesel - naš je že od malega tak živc, zdaj bo star 5 let, pa komaj komaj, da pri kakšni mirni dejavnosti zdrži več kot 15, 20 min. Potem pa še ta njegova ihta in togota, ko mu kaj ne gre ... grrr, tečno, res.

Našemu triletniku se je zadnje dni sfrkljalo
Včasih mu dovolimo za petnajst minut na računalnik,da igra svojo igrico.
Zadnje dni opažam,da se je začel preveč razburjat:krega se z nečim tolče po tipkovnici,če mu igrica ne uspe,in vrešči,kot obseden,da gre čez ušesa.
Za včerajšni histrični napad si je prislužil kazen,da je moral stran od računalnika.