Kako se je razvila vaša sedanja zveza, kaj bi lahko rekli, da velja za vas:

    - moje zdajšnje partnerstvo, se je razvilo iz tiste "nore" zaljubljenosti, ko si noro zaljubljen, se ti šibijo kolena, drhti srce ob pogledu na partnerja, komaj preživiš čas njegove odsotnosti.......

- moje partnerstvo, se je razvilo iz prijateljstva, čisto spontano, nepričakovano, se dobro razumema, brez divjih čustev........

- moje partnerstvo se je razvilo strogo planirano, zaradi določenih interesov, brez pretiranih čustev

- partnerstvo se je razvilo čisto "slučajno"- splet okoliščin

  Možnih je seveda več odgovorov, zanima me kam bi se "opredelili" in če ste z vašim partnerstvom zadovoljni, ste si ga tako zamišljali, ali kaj pogrešate, ste srečni v zdajšnji zvezi ali bi radi kaj korenito spremenili. Ali imate kdaj občutek, da zaradi  ste zaradi"sodobnega" načina življenja prikrajšani v ljubezni?

Najino partnerstvo se je razvilo iz neke vrste prijateljstva, ko sva bila oba nesrečna v ljubezni...vanj nikoli nisembila noro zaljubljena in žal mi je, da je tako- verjetno najina zveza na dolgi rok ne bo preveč uspešna, ker ni tiste pike na i.

Najino partnerstvo se je razvilo iz nore nepričakovane ljubezni,ki jo sploh nisem niti sanjala tisti trenutek.

Pri meni alineja 2, vendar so bila poleg tudi silovita čustva. Imela sva skupno družbo, med nama je bila vseskozi prisotna posebna energija - sva se kar naprej nekaj bockala, pa na momente mi je šel prav na živce. Mi je bil pa zelo fajn prijatelj, človek, s katerim sem se lahko pogovarjala ure in ure. Ko je pa prišlo pravo poletje, sva postala par.   Svet okoli naju je bil čisto rožnat  Sva bila prav fajn zacopana

Če sem s partnerstvom zadovoljna? Sem, zato, ker sem si vedno želela imeti najboljšega prijatelja in moža v eni osebi.

Kaj bi spremenila? Najraje sebe, pa ne gre  Moj razpoloženje in pogled na življenje ima zelo velika nihanja, to je pa za zvezo včasih malo obremenjujoče. Si ne morem pomagati, zato sem res vesela, da se me trudi sprejemati takšno kot sem in da še vztraja ob meni.

< Sporočilo je popravil Jutra -- 13.1.2006 16:37:06 >

_____________________________

Naj bo lep ta dan, bodi nasmejan:)

   - moje zdajšnje partnerstvo, se je razvilo iz tiste "nore" zaljubljenosti, ko si noro zaljubljen, se ti šibijo kolena, drhti srce ob pogledu na partnerja, komaj preživiš čas njegove odsotnosti.......


To drži zame. Ja, na začetku je bilo res noro, komaj sem preživela trenutke, ko nisva bila skupaj, non stop sem se jokala itd itd....
No, zdaj je pa vse tako lepo umirjeno, družinsko...in tako mi najbolj paše.

_____________________________

Letos pa bo!

Zame oz. za naju velja druga alineja. Poznala sva se že prej, isti krog prijateljev, veliko sva se pogovarjala...in se potem tudi zaljubila in ko sem ugotovila da sem zaljubljena vanj...ja, potem so se začela šibit kolena, dnevi ko ga ni bilo so bili neskončno dolgi. Sedaj sva dve leti poročena, imava se lepo, tista evforija zaljubljenosti na začetku je minila, včasih je skupno življenje kar naporno, a če je prava ljubezen gre. In nekako nama uspeva.

Full mi je čudno zdej o tem govort, ampak pr nama (je) veljala prva alineja. Mogoče še vedno čutim da je to prava ljubezen, kljub temu da sva se ravno razšla. Ampak eden drugemu želiva najboljše... in če je res prava ljubezen, se mogoče spet srečava, če pa ne, pa bom iskala naprej... če bom na tem, potem definitvno ne bom več upoštevala prve alineje. ;)

Pod prvo točko sem naju našla. Bili so to lepi časi in ko se spomnim na najine začetke, zopet občutim tiste metuljčke...in prav to je to, kar dandanes pogrešam. Ker zaljubljenost žal ne traja večno, vodi lahko v konec zveze ali pa preraste v ljubezen. Pri nama se je zgodilo to slednje, ko vem, da je tukaj, da se lahko zanesem nanj, da ga imam rada in on mene, ko ga pogrešam, ko ga ni in ko pozabim, kako je fajn, da je tukaj z menoj.

Ja, sem zadovoljna z najinim partnerstvom, čeprav to ne pomeni, da je vse idealno, ker ni in ja, bi tudi kakšno stvar spremenila.

Pod sodoben način življenja si predstavljam vse manj časa preživeti z družino zaradi službe. In zaenkrat nimam občutka prikrajšanosti za ljubezen iz tega naslova. To se zna zgoditi, ko bom tudi jaz v službi.

lp

_____________________________

Domišljija je začetek ustvarjanja.
Domišljaš si, kar si želiš, želiš si, kar si domišljaš in nazadnje ustvariš, kar hočeš.
(G.B. Shaw)

Ja, prva alineja. Čeprav sva bila na začetku oba zelo previdna, nisva čisto izdala, da čutiva tako noro zaljubljenost, dobivala sva se malo, krotila potrebo en po drugemu. Po parih mesecih je pa izbruhnilo vse tako silovito, da ne morem opisat. Mogoče ravno zato, ker sva bila toliko časa tako zadržana.

Če je vse tako kot sem si predstavljala? Ne, ni, je pa definitivno tako, kot sem si želela - življenjsko. Oba imava vsak svojo "prtljago" ki paše pač v najino vezo in pomeni ogromno odgovornosti, odpovedovanja in prilagajanja. Ampak zaradi tega sva mogoče še bolj povezana, saj se lahko zaneseva en na drugega in kar je glavno puščava si tudi življenje izven najine "skupnosti" ker si ga pač morava - drugače v trenutni situaciji ne gre. Ampak zaradi tega se tudi spoštujeva in tista iskrica še vedno ostaja...

_____________________________

Kdor si upa, za trenutek izgubi tla pod nogami. Kdor si ne upa, izgubi življenje!

se ne morem odločit med prvo in drugo, je bilo mešanica obojega.

predstavljala sem si ga malo drugače, pa me je pozitivno presenetil in me še vedno. ne bi ga menjala niti spreminjala za nič na svetu.
lp s

Težko bi naju uvrstila med katero koli zgoraj naštetih možnosti. Začelo se je tako, kot verjetno pri večini, bila je neka obojestranska privlačnost, tako spolna kot intelektualna (pritegnil me je njegov način razmišljanja, je velikokrat kontra mojemu), ki bi že na prvem zmenku kmalu izvenela, če se ne bi odločila, da mu dam še eno šanso (me je zelo razjezil zaradi ene izjave). Potem je postopno preraslo v "noro" zaljubljenost, v nekaj mesecih pa preraslo v pravo ljubezen, temelj katere je zame zaupanje, medsebojno spoštovanje, iskrenost in prijateljstvo.

Še vedno me nasmeje, rad me ima, tako kot sem, je izredno pozoren, pravzaprav vse tisto, kar sem vedno želela. Slabih stvari je tako malo, da o njih ni vredno govoriti. Najraje pa imam njegovo iskrenost, ker pove, kaj si misli, ne olepšuje, ni diplomatski, tako da vedno vem, kaj si misli. Sodoben način življenja: si pač vzameva čas, takrat ko je in se res posvetiva eden drugemu. Čas za partnerstvo si je vedno treba vzeti. Umazana posoda bo zagotovo počakala.

Pi nama je bila najprej izključno huda seksualna privlačnost, ki je prerastla v noro zaljubljenost (pri njem prej kot pri meni, ker sem morala najprej popucati zadeve za nazaj). Sčasoma je to postala prava ljubezen. Še zdaj je vse tako, kot po mojem mnenju mora biti.

Hecam se.
Noro sem se zaljubila vanj. Zakaj že....  ?
Aja, ful je mel keša.....


Ne, zdaj pa zares.
Spoznala sva se prek prijateljev. Oba s slabimi izkušnjami od prej. On malo bolj, jaz pa tako tako. Totalka me je tresnilo in ni me popustilo, dokler ga nisem dobila. Nora zaljubljenost je trajala dokler nisem ugotovila, da je brez ficka   , ej sori, ne vem, kaj mi je danes.....



< Sporočilo je popravil muki1 -- 13.1.2006 18:56:57 >

_____________________________

Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.

V bistvu sva flirtala že ko sem bila stara 14 let, pol je mel eno punco mal več kot eno leto, ko sem bila stara 17 let pa sva se spet ponovno našla v eni diskoteki....sem pa že od 14 leta fuuuuuuuul zaljubljena vanj...še zdaj, ko sem stara 24 let....in ko pomislim, ta zveza traja mal več kot 6 let in sva še vedno oba zacopana eden v drugega, sem najsrečnejša ženska ne svetu ( ).
Res se mava rada še vedno...sploh zdaj, ko zadnji 2 leti načrtujeva , čeprav nama ni še uspelo, se ne obremenjujeva tolko, ker veva, da sva še mlada...
IMEJMO SE RADI....
Nati

Definitivno A!

Šibenju kolen in drhtenju srca naj dodam še cmoke v želodcu in grlu, ko sva se spogledala, jokanje od sreče sredi belega dne čisto brez razloga, občutek, da je vsaka ljubezenska pesem napisana samo za naju in vsi pocukrani filni posneti le za naju, občutek, da sva na svetu samo midva, ostalo pa čisto brez pomena, zmožnost 3 ure buljiti v eno točko in sanjariti sredi belega dne.....skratka popolna neprištevnost (še zdaj mi ni jasno, kako mi je takrat uspelo narediti par izpitov).
Joj, kaj bi dala, da bi vsaj za en dan še enkrat občutila to norost!!!

Zaljubljenost mine, ljubezen ostane, ampak meni za to ni žal. Pravim: hvala bogu, da mine, ker (vsaj jaz) v tistem stanju nisem sposobna normalno funkcionirat na tem svetu.

Pri nas je bilo tako:
- ojej
Zdaj pa je:
- ojej

Splišni.

Mogoče bo pa že jutri spet.

splisni, sem se prav nasmejala...

pri meni je prevec zakomplicirano, da bi dala odgovor... je pa lepo brat kako se vam je ljubezen razvijala in v kaj se je razvila

_____________________________

Mami, pika moja!

Ja, natikači so pa lušni...in dragi tudi.

Poglej ti mene, kretenko, kam sem odgovor nalimala. S Spliš sva na privat klepetali o enih natikačih in jaz namesto na ZS, tlele gor. Budalo  Moram prečekirat, da ga nisem še kaj biksala

vse troje: spoznala sva se po naključju, ugotovila, da imava celo skupne prijatelje, potem se videvala in noro zaljubila... bil je taaaak gentleman. 

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

al bina

_____________________________

Ne metat puške v koruzo, ker se lahko pokvari kombajn :P