Zadeva je malce zapletena. Naša družina je iz dveh vetrov: jaz, partner, moja hči in njegova hči. Smo različnih značajev in do sedaj to ni bila prevelika ovira. Neglede na vse smo se dobro razumeli, čeprav  "njegova" hči ni bila vajena komunikacije oz. družinskega življenja (pred tem je živela v reji pri babici), a se je trudila sodelovati. Zadnje čase pa je odmaknjena, kot da ji je vseeno za vsakogar in za vse. S tem so tudi nastale težave, kajti zaradi slabega vzdušja in nezanimanja bolj živimo eden mimo drugega. To me zelo skrbi. Z njo je težko komunicirati, ker nikoli ne izrazi svojega mišljenja in je tiho, naredi pa vedno po svoje. Naš dom ji je postal bolj "prehodni dom". Ali ima kdo kak nasvet ali podobnjo izkušnjo!?
Zahvaljujem se za odgovore

pomagal bi podatek o starosti hčere...


_____________________________

Pomagajte:

http://www.ringaraja.net/clanek/podprite-mamico-janjo-pri-posvojitvi-dvojcic_3182.html

http://www.facebook.com/home.php?sk=lf#!/pages/Zbiranje-podpisov-Za-otrocka-gre/135343546502939?ref=mf

Ena je bila 19 druga pa 20 let.

Mislim da so to leta ko več ne moreš kaj dosti storit.
Pomaga mogoče kak odkrit pogovor, reči ji kako ti čutiš, kaj si želiš, mogoče bo razumela.
Drugače pa to ni več otrok, nekatere pri teh letih že samostojno živijo, tako da verjetno je zdaj več ne boš spremenila.


_____________________________

25.08.2005 Alja

Vse v življenju enkrat mine! Sreča, žalost, smeh in solze; vse je le trenutno stanje. Zato uživajmo vsak trenutek posebej in bodimo srečni.

Po njenih dosedanjih izkušnjah to tudi je. Tujih izkušenj pa nima.
Ali je ugotovila, da je itak vseeno kaj reče, ker se je upošteva ali pa je ugotovila, da ji ni treba nič reči in da lahko naredi po svoje. Tako da ti ne moremo ničesar povedati. Tudi podatek koliko časa živite skupaj ne bi dosti pomagal.

Vse kar dela, dobro in slabo, ima izvor v njeni ranjenosti. V pomanjkanju ljubezni matere. Nihče ji tega ne more nadomestiti in s tem bo morala živeti. Eni to bolečino spremenijo v obup in popivajo, drugi "pokrivajo" to bolečino z dosežki v športu, tretji pa to bolečno "pokrivajo" s poslovnimi uspehi. Tako imaš lahko tri popolnoma različne ljudi z različnimi statusi, a s popolnoma isto praznino. Le način napolnjevanja praznine je različen. Za ene izgleda en način od drugega boljši, a rezultat vseh treh načinov je isti - praznina in nenasitna lakota po ljubezni.

In kako ji ti lahko nudiš brezpogojno ljubezen? Ne moreš. Če bosta s partnerjem šla narazen, je ne boš več "povohala". In ona to ve.  Ne ker si ti tako nesramna, ampak ker takšna pač je realnost.

Torej dogovor in upoštevanje dogovorjenega za življenje v vaši družinski skupnosti bi bilo pravo merilo, sploh za toliko stare otroke. Ampak kaj ko dogovorjenih pravil lahko ne upoštevajo otroci, ki imajo materino ljubezen od rojstva, kaj šele tisti s praznino (lahko tudi mater imajo, lahko je lepo skrbela za njih, a če ni dajala materinske ljubezni, ostane otroku praznina). Medtem ko prve še lahko nekako "disciplinaš", pa je vsak ukrep drugemu, samo dokaz da ga nihče ne mara - pa če je to res ali ne.

Bom vprašala drugače - kaj bi pa ti želela, da se pogovarjate, da počnete skupaj? Ali se trudiš za komunikacijo pač zato, ker je partnerjeva hčer?

Ja zelo se trudim, da bi več časa preživeli skupaj in se čim več pogovarjali. Tudi nikoli nisem delala razlike med svojo in njegovo, ne finančno, ne čustveno, morda sem celo več časa posvečala drugi, ker je pač potrebovala več pozornosti glede na njeno otroštvo.
Sprva je bilo vse o.k. A kot sem omenila zadnje čase se je nekako odtujila kot, da ji je vse odveč, pogovarja se odrezavo, s komunikacijo ne pridem nikamor, ker se preprostno ne pogovarja. Če jo kaj vprašam ne dobim odgovora, je preprosto tiho, tudi če želim njeno mišljenje o kaki stvari, je običajno odgovor: ne vem. Skrbi me to, da če ni sproščeno vzdušje v hiši, to na nek način ruši  notranji mir in razpoloženje ostalih.

morda ima pa kakšen problem? kaj če bi 'aktivirala' koga, ki ga ona sprejema, spoštuje oz.ima rada? morda se bo odprla...
pri nas se je ponavadi kaj takega zgodilo, sicer je naš kar nekaj let mlajši, ko je slišal kakšno 'pametovanje' od kakšnega odraslega...(npr. enkrat je slišal nekoga, da (smo se preselili v hišo), da on pa ne bo nič dedoval, ker ni moj biološki sin sva se lepo pogovorila in od takrat ga kaj takega ne iztiri več...jaz sem mu namreč razložila, da smo ena družina in četudi bi se midva z možem (njegovim očetom) kdaj ločila, da ga ne bi kar 'pustila' možu

_____________________________

CARPE DIEM!

V bistvu je težko reči, ker si situacijo precej ohlapno razložila.

Mislim da je Sansan, sploh ker ima veliko izkušenj, dala precej možno obrazložitev problema in nakazala rešitev. Žal nikoli ne zmanjka ljudi, ki se resnično potrudijo takšnemu otroku ali mladostniku kakšno zlobno spustiti.

Ne vem, koliko sta si z dekletom blizu. Če bi jo npr. kar objela, tako toplo in iskreno in jo vprašala 'kaj je miškica moja, kaj si zadnje čase tako žalostna in odsotna.... morda ti lahko pomagam ..... ja: povej,    ne..... potem pa se prosim obrni name, ko boš menila, da boš pripravljena....

Kako bi se odzvala? Ali bi te odrinila? Če meniš, da ne bi odrinila, bi mogoče poskusila.


_____________________________

When you stand before God, you cannot say "but I was told by others to do thus" or that "virtue was not convenient at the time."

sem že probala z taktiko in "aktivirala" osebo s katero se je rada pogovarjala a brez uspeha. Tudi o tem, da smo sedaj ena družina in vse ostalo kar je vezano na to smo se velikokrat pogovarjali. Jaz vem, da punca ni imela lepe mladosti in nikogar, ki bi ji vcepil prave vrednote in merila (vsi so si jo bolj podajali, kupovali njeno ljubezen z materialnimi dobrinami in vsem se je smilila, ker je bila brez mame - tudi v šoli so ji popuščali zaradi tega). In sedaj je rezultat tu. Skupaj smo pet let. Iz začetka je bila zadržana, ker je bila to velika sprememba ne samo za njo ampak za vse nas (z mojo sva bili desel let sami), potem se je lepo vživela, potem pa se je preveč vživela . A sem ji bila kos in sem jo spravila na pravo pot: s tem mislim, da je končala srednjo šolo in jo tudi pripravila, da se naprej izobražuje - prej o tej možnosti ni razmišljala. Bila je vzgojena, da je treba naredit šolo in jet delat. Z mojo sta se krasno ujeli (čeprav imata različna karaterja - pravzaprav smo vsi različnih karakterjev). Bil je pravi čudež, da smo se tako različni tako dobro ujeli.
Vsekakor se bom pa še poskušala pogovoriti z njo. Težava je v tem, da midve z mojo se pogovarjave, vsaka pove svoje mišljenje in se tudi spreve a brez kakih zamer. Ona pa ni vajena takih diskusij in se jih tudi še ni navadila.

Ne nebi me odrinila. Tudi njo objemam kot svojo. Obema sem večkrat povedala, da ne glede kako huda je zadeva, naj mi povesta in jih bomo skupaj rešili. To do sedaj ni bil problem.
Tvoje besede in besede Sanasan so mi dale misliti, morda pa jo ščuva njen fant. Pravzaprav se je njen odnos spremenil odkar je z njim (3 mesece)

Kaj pa če se drogira?

_____________________________

Niso časi slabi, temveč človek.
John BEAUMONT

Ne to odpade. Moje področje dela je povezano z drogami in zato te zadeve dobro poznam.

Maxima, zdi se mi, da ste najtežje obdobja skupnega prilagajanja že dali skozi in da je "škoda", da v tej smeri (čepra manj intenzivni) ne nadaljujete ozrioma da sedaj pridete v fazo, ko živite mimo drugega.

Občutek imam, da je punca na nek način odrasla in da je začela iskati svoje mesto v svetu. Dobra je popotnica, ki si jo ji dala s tem, da ste zaživeli kot družina - vendar, njej zdaj to ni več dovolj, saj mora svoje mesto najti sama. Glede na to, kako je živela, ji skoraj zagotovo manjka te temeljne samozavesti in trdnosti družine. Ti ji lahko daš objektiven okvir, zelo težko pa subjektivnega in intimnega, saj je punca začela živeti z vami v relativno poznih letih, kar zahteva drugačen pristop, predvsem v smislu bližine in intime ter potrpežljivosti in direktnosti v komiunikaciji.

Na tvojem mestu bi ji lepo povedala, da želim, da družina še vedno funkcionira naprej in da se v njej vsi dobro počutijo, tudi ona. Ne rabi ti polagat raćunov...vendar, osnove komunikacije oz. higiena odnosov pa le naj bosta prisotna - kjer pa ni niti pod razno nujno, da vas ima za prijatelje (ki si jih je upam že našla), lahko pa vas ima še naprej za družino, ki se trudi, da bi se tudi ona počutila dobro - čeprav verjamem, da se v tem trenutku ne. In mogoče bi se počutila boljše, če bi vsaj za silo komunicirala.

Maxima, zdi se mi, da ste najtežje obdobja skupnega prilagajanja že dali skozi in da je "škoda", da v tej smeri (čepra manj intenzivni) ne nadaljujete ozrioma da sedaj pridete v fazo, ko živite mimo drugega.

Občutek imam, da je punca na nek način odrasla in da je začela iskati svoje mesto v svetu. Dobra je popotnica, ki si jo ji dala s tem, da ste zaživeli kot družina - vendar, njej zdaj to ni več dovolj, saj mora svoje mesto najti sama. Glede na to, kako je živela, ji skoraj zagotovo manjka te temeljne samozavesti in trdnosti družine. Ti ji lahko daš objektiven okvir, zelo težko pa subjektivnega in intimnega, saj je punca začela živeti z vami v relativno poznih letih, kar zahteva drugačen pristop, predvsem v smislu bližine in intime ter potrpežljivosti in direktnosti v komiunikaciji.

Na tvojem mestu bi ji lepo povedala, da želim, da družina še vedno funkcionira naprej in da se v njej vsi dobro počutijo, tudi ona. Ne rabi ti polagat raćunov...vendar, osnove komunikacije oz. higiena odnosov pa le naj bosta prisotna - kjer pa ni niti pod razno nujno, da vas ima za prijatelje (ki si jih je upam že našla), lahko pa vas ima še naprej za družino, ki se trudi, da bi se tudi ona počutila dobro - čeprav verjamem, da se v tem trenutku ne. In mogoče bi se počutila boljše, če bi vsaj za silo komunicirala.

Povej ji, da bi ji rada stala ob strani, jo podpirala, da jo ti sprejemaš za svojo, njej pa daj pravico, da se sama odloči, kakšen odnos želi. Ima naj tudi kakšne obveznosti.
Mogoče bi bil najboljši pogovor z nekom, ki se ukvarja z otroci v rejništvu. Tudi, če je bila pri babici je vprašanje kaj se v njeni psihi dogaja. Poskušaj odnose obdržati, kot, da je vse v redu, le pogovarjajte se o tem. Doma, še bolje s strokovnjaki.

_____________________________


Otroško srce je zaklad